Online časopis - OTROCI BREZ SPREMSTVA IN ŠOLA - Uvod

Slovenija se, podobno kot vse druge evropske države, v vedno večji meri srečuje s problemom beguncev oziroma ilegalnih prebežnikov. Za večino slednjih je Slovenija sicer le tranzitna in ne ciljna država. A ker naša država predstavlja zunanjo mejo med »vzhodom« in državami EU, veliko število ilegalnih prebežnikov odkrijejo prav obmejni organi v naši državi. Med ilegalnimi prebežniki je veliko otrok. Ob tistih, ki se na takšno pot podajo skupaj s starši, je veliko tudi t.i. otrok brez spremstva.[1] Ti otroci in mladostniki se od drugih otrok – ilegalnih prebežnikov in prosilcev za azil razlikujejo predvsem po tem, da potujejo sami ali v spremstvu neznanih oseb, ki niso njihovi starši oziroma sorodniki. Razlogov za to, da otroci brez spremstva odidejo od doma, je več; podrobneje jih bom predstavila v naslednjem poglavju. Slovenija jim večinoma nudi tri možnosti: da (1) kot ilegalni migranti ostanejo brez kakršnega koli statusa in so do vrnitve v matične državo zaprti v centru za tujce, da (2) zaprosijo za azil in so do konca azilnega postopka nameščeni v azilnem domu in (3) da jim država podeli status begunca in v tem primeru ostanejo v Sloveniji. V vsakem od teh primerov se pojavlja veliko težav, ki so povezane predvsem z (1) neustrezno namestitvijo otrok brez spremstva in (2) odsotnostjo ustrezne psihosocialne oskrbe, ki bi jo ti otroci kot še posebej ranljiva skupina otrok nujno potrebovali.

Nevladne organizacije opozarjajo, da Slovenija na področju skrbi za otroke brez spremstva krši številne mednarodne konvencije. To potrjuje tudi v začetku leta 2006 sprejeta novela Zakon o azilu v Sloveniji, ki v najbolj spornem določilu, 26. členu zakona, predvideva t.i. predhodno obravnavo policije oziroma možnost, da lahko obmejni policisti tujce, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo, takoj prisilno odstranijo iz države. Kot opozarjajo nevladne organizacije (Slovenska filantropija (SF), Urad Združenih narodov za begunce (UNCHR), je to določilo še posebej sporno zato, ker v ničemer ne izključuje otrok in se torej nanaša tudi na otroke brez spremstva. Ustavno sodišče RS je to in še nekatere druge določbe Zakona o azilu (med njimi je tudi določilo, ki ukinja brezplačno pravno pomoč prosilcem za azil v azilnem postopku) zadržalo do končne odločitve, ki pa je še ni sprejelo. Pristojnim organom je naložilo, da morajo do dokončne odločitve tujce, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo in izrazijo namen, da bi vložili prošnjo za azil, takoj napotiti v azilni dom.

Prav tako neustrezno kot za otroke brez statusa – ilegalne migrante, ki jih namerava Slovenija vrniti v matično državo ter otroke – prosilce za azil, je poskrbljeno za tiste otroke brez spremstva, ki jim je naša država doslej podelila azil oziroma za otroke, ki na zaključek azilnega postopka še čakajo.[2] Čeprav jim prostovoljne nevladne organizacije nudijo pomoč pri vključevanju v novo okolje, se ti otroci srečujejo s številnimi težavami – od težav pri iskanju stanovanja (pri čemer so pogosti primeri diskriminacije s strani stanodajalcev na podlagi barve kože in drugih okoliščin), do težav pri vključevanju v novo kulturno in jezikovno okolje (pomembno težavo pri tem predstavlja neznanje jezika), iskanju zaposlitve in vključitvi v nadaljnje izobraževanje.

Ob vseh težavah, s katerimi se soočajo otroci brez spremstva, pravzaprav nihče (razen predstavnikov nekaterih nevladnih organizacij) ne razmišlja o tem, da bi otroci-prebežniki in še posebej otroci brez spremstva, ki večinoma prihajajo iz zelo travmatskih okolij, potrebovali posebno psihološko oporo in strokovno pomoč. Še slabše je na področju izobraževanja. To področje je, čeprav je opredeljeno tudi v mednarodnih konvencijah, bolj ali manj prepuščeno zakonodajam posameznih držav. Slovenska zakonodaja otrokom – prosilcem za azil - zagotavlja osnovno (obvezno) izobraževanje, pri čemer večinoma, vsaj na ravni birokracije oziroma vpisa v šolo, ni težav. Kot bomo videli v nadaljevanju, pa se številne težave na tem področju pojavljajo v praksi. Še večje težave pa so pri vključevanju otrok brez spremstva v nadaljnje izobraževanje (srednje ali visokošolsko), saj takšne ravni izobraževanja za prosilce za azil slovenska zakonodaja sploh ne predvideva. Zato je potek le te, tako v Sloveniji kot v večini drugih evropskih držav, odvisen predvsem od dobre volje vodstev šol ter iznajdljivosti posameznih otrok in predstavnikov nevladnih organizacij, ki jim pomagajo.

Teza, ki jo bom zagovarjala, je, da Slovenija na področju skrbi za otroke brez spremstva krši številne mednarodne konvencije in da skrb in zaščita teh otrok ne izpolnjujeta kriterijev, ki jih od držav podpisnic zahtevajo mednarodne konvencije (npr. Konvencija o otrokovih pravicah).

V tem delu se bom podrobno osredotočila na problematiko izobraževanja ter psihosocialne obravnave otrok brez spremstva. Najprej bom (1) opredelila, kdo so otroci brez spremstva ter predstavila z njimi povezano problematiko. Potem bom (2) predstavila, kako je izobraževanje otrok brez spremstva in drugih beguncev urejeno v pravni teoriji. Nato bom (3) predstavila izkušnje, ki so jih slovenski strokovnjaki po letu 1992 pridobili med delom z begunci iz republik nekdanje Jugoslavije, saj menim, da bi bilo te izkušnje skoraj v celoti mogoče prenesti na področje dela z otroki brez spremstva (in drugimi mladoletnimi migranti, ki se nahajajo v Sloveniji). V zadnjem delu bom (4) s konkretnimi primeri prikazala, kje vse so pomanjkljivosti na področju otrok brez spremstva v Sloveniji in kako bi bilo mogoče na osnovi pravne teorije ter navedenih spoznanj pri delu z begunci skrb zanje izboljšati in tako delovati v otrokovo najboljšo korist.

[1] V drugih evropskih državah se za otroke brez spremstva uporablja izraz »ločeni otroci« (ang. separated children).

[2] Slovenija je od leta 2001 azil dodelila osmim otrokom brez spremstva.

Naprej

Kazalo

Otroci brez spremstva in šola

Alma Maruška Sedlar

OTROCI BREZ SPREMSTVA IN ŠOLA

UVOD