1.3 Pravice otrok brez spremstva

 

Otroci brez spremstva so ne glede na razloge, zaradi katerih zapustijo matično državo in odidejo v drugo državo oziroma vanjo prebegnejo, upravičeni do posebne mednarodne zaščite, ki je zajeta v številnih pravnih aktih in konvencijah.

 

Med najpomembnejšimi so:

 

-         Konvencija o otrokovih pravicah (iz leta 1989)

-         Konvencija o statusu begunca (iz leta 1951)

-         Haška konvencija o zaščiti otrok (iz leta 1996)

 

Za ljudi, ki se ukvarjajo s področjem otrok brez spremstva ali pa odločajo v postopkih v zvezi z njimi, je poznavanje pravnih aktov bistvenega pomena. Področje pa še posebej opredeljujejo zakoni, ki jih sprejme vsaka posamezna država. V Sloveniji to področje opredeljujeta predvsem:

 

-         Zakon o azilu

-         Zakon o tujcih

 

Oba zakona sta bila v letu 2006 spremenjena, po novem predlogu pa naj bi bile pravice otrokom brez spremstva, pa tudi ilegalnim prebežnikom, še dodatno kratene. Kot sem pojasnila že v uvodu, je Ustavno sodišče RS sicer do odločitve zadržalo najbolj sporen 26. člen Zakona o azilu, na katerega je slovenske oblasti opozoril tudi UNCHR. Do odločitve ustavnega sodišča naj bi se spornega člena zakona torej še ne izvajalo, čeprav predstavniki nevladnih ustanov, ki delajo z begunci, utemeljeno sumijo, da obmejni policisti pogosto že zavračajo ilegalne prebežnike, med katerimi so tudi otroci brez spremstva. To sumijo predvsem zato, ker se je število otrok brez spremstva, ki so vstopili v Slovenijo, v zadnjem letu opazno zmanjšalo (medtem ko se je prej nekaj let povečevalo). Sum je zaenkrat sicer nemogoče dokazati, je pa o tovrstnem dogajanju mogoče domnevati že na podlagi rednih časopisnih vesti, ki poročajo o tem, da so, na primer, policisti »na meji zajeli ilegalnega prebežnika, ki je pod sedežem skrival dva otroka« in so jih vrnili čez mejo. (»Slovenske Novice«, 2006)

 

Takšne časopisne vesti ne povedo veliko o tem, kaj se je z ilegalnim prebežnikom potem zgodilo, je pa iz njih mogoče sklepati, da so jih oblasti vrnile v državo, od koder so prišli (kar je v primeru Slovenije najpogosteje Hrvaška ali Madžarska). Posebej zaskrbljujoče prav v omenjenem primeru je naslednje: kot je razvidno iz časopisne vesti, se obmejni policisti v takšnih primerih z ilegalnimi prebežniki sploh ne pogovorijo. Otroka, skrita pod sedežem, bi lahko bila žrtvi trgovine z ljudmi; ni namreč nujno, da je bil voznik njun oče. A našim oblastem se ne zdi pomembno, da bi se z otrokoma pogovorile z namenom ugotovitve, ali potrebujeta posebno zaščito ali pomoč. Omenjeni primer kaže na to, da se skušajo problema ilegalnih prebežnikov, s katerim v zadnjih letih srečuje vsa Evropa, slovenske oblasti »iznebiti« tako, da večino prebežnikov preprosto »vrnejo, od koder so prišli«. A še posebej za otroke in mladostnike, ki potujejo brez staršev, je takšno ravnanje povsem nesprejemljivo. Če jih namreč oblasti neke države na meji enkrat zavrnejo, se s tem še poveča možnost, da bodo neznano kam izginili za vedno. Za veliko teh otrok bi bila Slovenija oziroma katera koli država, kjer jih skupaj s spremljevalci zajamejo oblasti, še zadnja možnost, da jim država nudi pomoč, ponudi zatočišče, varstvo in na splošno ravna v najboljšo otrokovo korist. A to v Sloveniji žal ni ravno uveljavljena praksa, pa čeprav takšno skrb in zaščito za otroke predvidevajo številne mednarodne konvencije.

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej