SKLEP

 

V prvem delu tega seminarskega dela sem opredelila, da (1) so otroci brez spremstva tisti otroci in mladostniki, stari do 18 let, ki v tujo državo vstopijo ilegalno, od ostalih mladoletnih prebežnikov pa se razlikujejo predvsem po tem, da potujejo brez staršev oziroma svojcev. Zato predstavljajo še posebej ranljivo skupino otrok, ki bi bila po mednarodnih konvencijah nujno potrebna posebne zaščite. S problematiko otrok brez spremstva se srečujejo vse evropske države, tudi Slovenija, ki tem otrokom krati številne pravice, kot je razvidno iz prvih poglavij tega dela. Med pravicami, ki jih Slovenija krati otrokom brez spremstva, pa tudi drugim mladoletnim prebežnikom oz. prosilcem za azil ali otrokom, ki jim je azil podeljen, je ob neustrezni namestitvi ter neustrezni psihosocialni obravnavi tudi (2) pravica do izobraževanja. Mednarodne konvencije, pa tudi slovenska zakonodaja v pravnem smislu določajo, da je država obvezana poskrbeti za obvezno šolanje vseh šoloobveznih otrok. Veliko bolj ohlapna in od posameznih držav pa je odvisna zakonodaja, ki ureja izobraževanje na srednješolski in visokošolski ravni. To področje je zakonsko povsem neurejeno tudi v Sloveniji, kjer nadaljnje izobraževanje otrok brez spremstva temelji predvsem na individualnih razgovorih oziroma dobri volji prostovoljcev, ki se ukvarjajo s pomočjo otrokom brez spremstva ter vodstvi posameznih šol.

 

V drugem delu sem (3) podrobneje predstavila izkušnje, ki so jih slovenski strokovnjaki po letu 1992 pridobili med delom z begunci iz republik nekdanje Jugoslavije. Zagovarjala sem tezo, da bi bilo te izkušnje skoraj v celoti mogoče prenesti na področje dela z otroki brez spremstva (in drugimi mladoletnimi migranti, ki se nahajajo v Sloveniji) – če bi za to le obstajala zadostna politična pripravljenost. Na podlagi izkušenj pri delu z begunci iz leta 1992 sem prikazala, da lahko ima šola v primeru posebej ranljivih skupin otrok, kakršni so nedvomno otroci brez spremstva, ob izobraževalni lahko tudi varovalno vlogo, ki pomembno pomaga zmanjševati posledice stresnih in travmatskih okoliščin, ki so jim izpostavljeni takšni otroci. Menim, da bi zato morali tako formalnemu izobraževanju kot tudi organiziranju prostočasnih dejavnosti za otroke brez spremstva nujno nameniti večjo pozornost, področje izobraževanja otrok brez spremstva ter drugih otrok brez državljanstva, ki stalno ali začasno bivajo v Sloveniji, pa bi morala država sistematično urediti z ustrezno zakonodajo ter zagotavljanjem financiranja. Potem sem (4) na nekaterih konkretnih primerih prikazala, da bi bilo mogoče na osnovi pravne teorije ter navedenih spoznanj pri delu z begunci iz začetka devetdesetih let mogoče tudi danes skrb za otroke brez spremstva ter druge mladoletne ilegalne prebežnike mogoče urediti bolj kakovostno, sistematično ter v skladu z mednarodnimi konvencijami, ki jih, kot sem v tem delu večkrat poudarila, Slovenija sistematično krši.  

 

Čeprav je področje ravnanja in skrbi za otroke brez spremstva morda nekoliko drugačno kot je bilo delo z begunci iz BiH in drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so v Slovenijo množično prišli v začetku devetdesetih let, delo zaključujem z zagovarjanjem teze, da bi bilo izkušnje iz tistega časa mogoče skoraj v celoti prenesti na področje dela z otroci brez spremstva ter drugimi mladoletnimi prebežniki v današnjem času. Razlike med begunci iz leta 1992 ter migranti, ki v Slovenijo prihajajo sedaj, po mojem mnenju niso tako zelo velike in skoraj vsa spoznanja iz tistega časa bi bilo mogoče prenesti v današnji čas. Med razlikami, ki jih je vendarle smiselno poudarjati, pa je največja ta, da je v letu 1992 v Slovenijo prišlo veliko več beguncev kot pa pride danes otrok brez spremstva in drugih mladoletnih prebežnikov in pa, da nihče ne ve, kako dolgo bodo le ti ostali na ozemlju Slovenije. A to še ni zadosten razlog, da ne bi Slovenija primerno in v skladu z mednarodnimi konvencijami poskrbela za zaščito in izobraževanje otrok brez spremstva ter jim v skladu s tem zagotovila tudi izobraževanje slovenskega jezika, saj bi le to lahko zmanjšalo razlike, jim omogočilo enakopravno vključitev v izobraževanje ter začetek kulturnega vključevanja. Pa tudi, če ob tem domnevajo, da Slovenija večini otrok brez spremstva ne bo podelila stalnega zatočišča, in da torej v državi najverjetneje ne bodo ostali več kot le nekaj mesecev.

 

Šele, ko bodo izpolnjeni vsi navedeni pogoji - ko bo torej Slovenija otrokom brez spremstva zagotovila: 1) ustrezno namestitev ter primerno obravnavo med uradnimi postopki, 2) psihosocialno pomoč, 3) ustrezno zaščito ter 4) sistematično uredila področje izobraževanja na vseh ravneh - naši državi ne več mogoče očitati, da pomembno krati temeljne pravice otrok brez spremstva ter drugih mladoletnih prebežnikov. Šele tedaj bo mogoče trditi, da Slovenija v primeru ilegalnih prebežnikov, prosilcev za azil in otrok s statusom begunca, ki se, pogosto brez staršev in kot žrtve različnih zlorab zatečejo v našo državo, zares nudi ustrezno zaščito, varstvo in podporo ter da na splošno deluje v skladu z mednarodnimi konvencijami, katerih glavno načelo je delovanje v otrokovo najboljšo korist in k spoštovanju katerih se je zavezala tudi Slovenija.

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej