3.1 Otroci in stres

 

Otroci stresna doživetja pogosto doživljajo že v normalnih življenjskih okoliščinah (bolezni, poškodbe, stiske v zvezi s šolo, nasilje, hude bolezni ali smrt enega od staršev …). Med množične povzročitelje izjemnih psiholoških stisk otrok (pa tudi odraslih) pa sodijo predvsem naravne katastrofe, teroristična dejanja ali vojna oziroma razlogi, zaradi katerih so ljudje prisiljeni zapustiti svoje domove. »Psihični stres je poseben odnos med posameznikom in okoljem, katerega človek zazna ali ocenjuje kot dogajanje, ki ga ogroža in presega njegove obrambne ali obvladovalne zmogljivosti.« (Mikuš Kos, 1992:9)

 

Odziv otroka na udarec in neugodne okoliščine ni odvisen le od teže dogodka, temveč na to pomembno vplivajo še številni osebni dejavniki kot so otrokov temperament, njegova občutljivost in zmogljivost obvladovati udarce, razumevanje nevarnosti dogodka, ter pomen  nekega določenega dogodka za otroka. Ti in mnogi drugi dejavniki vplivajo na to, kakšno bo otrokovo osebno doživetje in kakšen bo njegov odziv na neugoden dogodek. Po izkušnjah in raziskavah sodeč obstajajo pri otrocih, ki so izpostavljeni enakemu neugodnemu dogodku velike razlike v jakosti, trajanju in znakih stiske, vse to pa je odvisno od mnogih (tudi bioloških) dejavnikov. Odgovori na neugodne okoliščine so zelo odvisni od osebnostnih in temperamentnih značilnosti. Ena pomembnejših je otrokova odpornost ali ranljivost. Nekateri otroci so zelo odporni priti neugodnim vplivom, porušeno ravnovesje se kmalu znova vzpostavi. Psihološka stroka se veliko ukvarjajo s proučevanjem vprašanja, kaj te otroke varuje, kaj im omogoča, da ne podležejo v okoliščinah, ki pri mnogih drugih povzročijo psihosocialne motnje.  Doživetje stresnih okoliščin in reakcije nanje pa so v veliki meri odvisni od otrokovega razumevanja in pojmovanja dogodka. Nanj vpliva tudi telesno stanje otroka. Po Mikuš Kosovi povzroča izpostavljenost takšnim ogrožajočim dejavnikov intenzivne psihične odzive strahu, panike, motenj telesnega delovanja, predvsem spanja, nazadovanje v razvoju, spremembe v vedenju. Če motnje trajajo dalj kot mesec dni, govorimo o postravmatskih stresnih motnjah.

 

Za neobičajne dogodke, ki bi skoraj pri vsakomer povzročili hudo čustveno prizadetost in ki jih pogosto doživljajo tudi otroci oziroma za t.i. postravmatske stresne motnje v otroštvu veljajo predvsem:

 

1. življenjska ogroženost ali telesna ogroženost otroka ali družinskega člana/prijatelja;
2. nenadno porušenje doma ali drugih stavb v stanovanjskem okolju;
3. otrok je bil priča nasilni smrti ali nasilju nad drugimi

 

Značilnosti postravmatskih stresnih motenj pri otroku pa se kažejo predvsem v naslednjih pojavih:

 

1. Podoživljanje dogodka

 

- Intenzivni in vsiljivi spomini/slike dogodka;

- Sanje, povezane s travmatičnim dogodkom;

- Ponavljanja iger o dogodku, obnavljanje dogodka skozi risbo ali drugi načini obnavljanja dogodka;

- Ponavljanje vedenja iz časa dogodka;

- Hude čustvene, včasih pa tudi telesne reakcije ob pojavih, ki spominjajo na dogodek;

 

2. Zavrtost in izogibanje

 

-  Izogibanje mislim, čustvom, krajem, situacijam, ki otroke spominjajo na tak dogodek;

-  Zmanjšan interes za običajne otroške aktivnosti;

-  Čustvena otrplost;

- Zavore v spominjanju;

- Pretirana previdnost;

 

3. Povečana vzburjenost

 

- Motnje spanja;

- Razdraženost;

- Jezljivost/jezavost;

- Motnje koncentracije;

- Močno stopnjevan refleks zdrznjenja

- Vegetativni simptomi ob pomnikih travmatskega dogodka

 

4. Druge spremembe

 

- Občutek osamljenosti, izločenosti, odtujenosti;

- Razvojno nazadovanje na nekaterih področjih;

- Črnogledo videnje prihodnosti;

- Težave pri učenju;

 

Takšne motnje pa niso le posledica vojnih dogajanj. Srečujemo jih tudi pri otrocih, ki so bili spolno zlorabljeni, izpostavljeni družinskemu ali uličnemu nasilju, prometnim nesrečam in drugim dogodkom, ki ogrožajo življenje. Ob otrocih beguncih so strokovnjaki pridobili veliko novih znanj o postravmatskih stresnih motnjah, ki jih zdaj uporabljajo tudi za pomoč otrokom s postravmatskimi stresnimi motnjami izven vojne. Ob vojnih okoliščinah, ki otroku povzročajo hude travme in strese, drugo veliko področje tveganja predstavljajo neugodne okoliščine begunskega življenja. Otrok je nasilno ločen iz družine, če gre za vojne okoliščine, so člani družin pogosto ubiti, ranjeni ali pogrešani. Socialni in ekonomski položaj družine se zelo poslabša. Z normalnega življenjskega standarda družina zdrsne na raven skrajne revščine. Ko se v neko državo zatečejo kot begunci, večinoma nimajo več možnosti za zasebnost; sobo si delijo s številnimi sostanovalci, in to tudi po več let (Mikuš Kos, 1999:130). Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je izdelala klasifikacijo neugodnih psihosocialnih okoliščin, ki predstavljajo dejavnike tveganja za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter za njihov nadaljnji razvoj. Kot poudarja Mikuš Kosova, prisotnost enega ali več dejavnikov tveganja še ne pomeni, da ima otrok psihosocialne motnje ali da bo imel takšne motnje; pomeni pa, da je otrok ogrožen bolj kot njegovi vrstniki.

 

Glavne kategorije abnormnih psihosocialnih situacij so:

 

1. Abnormni odnosi v družini
2. Duševne motnje, odklonskost (deviantnost) ali invalidnost v otrokovi družini
3. Neustrezne ali izkrivljene komunikacije v družini
4. Abnormna kakovost vzgoje
5. Abnormno neposredno okolje
6. Akutni življenjski dogodki
7. Družbeni stresorji
8. Kronični medosebni stresi, povezani s šolo oziroma z delom
9. Stresogeni dogodki oziroma okoliščine zaradi otrokove motenosti oziroma prizadetosti.

 

Če poskušamo uporabiti navedeno klasifikacijo za označevanje situacije begunskih otrok, lahko po Mikuš Kosovi praviloma ugotovimo prisotnost velikega števila neugodnih dejavnikov. Med posebej neugodne psihosocialne dejavnike, ki so jim izpostavljeni otroci begunci, sodijo predvsem dejavniki, uvrščeni v kategorijo akutnih negativnih življenjskih odnosov.

 

To so predvsem:

 

-         Izguba čustveno pomembnega odnosa,

-         preselitev otroka v okolje, ki ga lahko ogroža,

-         neugodno spremenjeni vzorci družinskih odnosov,

-         dogajanja, ki povzročijo izgubo samospoštovanja,

-         osebne zastrašujoče izkušnje,

-         drugo.

 

Prav tako so otroci begunci posebej izpostavljeni dejavnikom, ki sodijo v kategorijo t.i. družbenih stresorjev. Ta vključuje predvsem:

 

-         preganjanje ali škodljivo diskriminacijo,

-         migracijo ali socialno presaditev.

 

Nasilna socialna presaditev opredeljuje položaj beguncev v novi državi. »V Sloveniji begunski otroci gotovo niso bili preganjani. Toda svojo nezaželenost so nemalokrat lahko zaznali preko sporočil na grafitih in ob pripombah vrstnikov. Svojo drugorazrednost in izključenost, torej diskriminacijo, so jasno doživljali pri zadovoljevanju različnih socialnih potreb: niso jim popravljali zob, niso mogli dobiti nekaterih ortopedskih in drugih zdravstvenih pripomočkov, včasih se niso mogli udeležiti dejavnosti, ki jih je organizirala šola in jih je bilo treba plačati, itd. Takšna situacija je bolj ali manj značilna za vse države, ki sprejemajo begunce. Vendar je v predstavah otrok iz BiH Slovenija bila še vedno »naša« država in jih je takšna diskriminacija verjetno bolj prizadela kot bi jih na tuji zemlji«. (Mikuš Kos, 1999:134)

 

Kot piše Mikuš Kosova, imajo otroci, ki živijo v begunski situaciji, večkratne vzroke za čustveno prizadetost. Tudi v času, ko so v Sloveniji bivali begunci iz BiH, so mentalno-higienski delavci pričakovali veliko pojavov čustvene motenosti in motenj v psihosocialnem delovanju pri otrocih. Otroci so v prvih tednih bivanja v Slovenji kazali številna znamenja čustvenih stisk. Najpogostejše motnje v prvih mesecih so bile motnje spanja (nespečnost, strah pred spanjem, hude sanje, nočne more, kričanje v snu), nesamostojnost otrok (oklepanje mater, strah pred ločitvijo, strah jih je bilo izstopiti na dvorišče zbirnega centra …), refleks trzanja ob nenadnih močnejših zvokih, večja razdražljivost, apatičnost, pomanjkanje interesov za običajne otroške dejavnosti. Vendar so bile po dveh ali treh mesecih motnje otrok  veliko bolj redke kot so na osnovi znanih vzročnih povezav med neugodno izkušnjo in simptomi čustvene motenosti pričakovali strokovnjaki. Že po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji pogostnost običajnih simptomov čustvenih motenj pri otrocih beguncih ni pomembno presegala pogostnosti v populaciji otrok, ki niso izkusili vojne in begunstva. Vendar Mikuš Kosova poudarja, da dejstvo, da otroci že dva ali tri mesece po prihodu v Slovenijo niso masovno izkazovali motenj kot so močenje, blatenje postelje, agresivnost, vedenjskem motnje, še ne pomeni, da niso bili čustveno prizadeti in da niso trpeli. Trpljenje se je kazalo predvsem kot prikrita žalost. (Mikuš Kos, 1998:42)

 

Tudi šolske težave begunskih otrok so bile večje ko pri otrocih v normalnih okoliščinah. Poleg običajnih učnih težav, ki izhajajo iz manjše nadarjenosti za učenje, specifičnih učnih težav, pomanjkanja družinske vzpodbude za učenje, slabše kakovosti šole, so bili še drugi, z vojno povezani dogodki slabega osvajanja šolske snovi. Težave pri učenju so se kazale predvsem s spominskimi motnjami, zlasti s težavami pri priklicu snovi. Mnogo otrok se pred tablo ni moglo spomniti obravnavane snovi. Veliko jih je glede preteklosti govorilo o spominski praznini. Niso se mogli spomniti imena šole, ki so jo obiskovali v Bosni ali imena svoje učiteljice. V prvih tednih so bile pogoste težave s koncentracijo, tudi pozneje so mnogi travmatizirani otroci tožili, da se ne morejo zbrati pri učenju. To se je pojavljajo predvsem pri otrocih v višjih razredih, ki mesece niso imeli novic o svojih očetih ali starejših bratih. Tudi otroci, ki so izgubili koga od družinskih članov, so se težko zbrali za učenje.

 

Delo učiteljev je bilo težko tudi zaradi različnih ravni znanja otrok, ki so bili vključeni v isti razred. Učenci so bili iz različnih področij BiH in so prihajali iz kakovostno različni šol. V razredu so bili tudi učenci, ki so v matični državi obiskovali šole za duševno manj razvite otroke ali pa bi sodili v te šole. Težava je bila tudi v tem, da so matere pogosto učitelju zamolčale, kakšno šolo je otrok obiskoval v svojem kraju. Učitelji so bili nagnjeni k temu, da pripisujejo otrokove učne težave čustveni prizadetosti zaradi vojne in so za nekatere otroke šele po nekaj mesecih spoznali, da so njihove intelektualne zmogljivosti nezadostne za obvladovanje snovi.

 

Le malo pa je bilo begunskih otrok, ki se že v prvih tednih ne bi vključili v osnovno šolo, čeprav se staršem z zelo nizko ravnijo izobrazbe iz ruralnih področij obiskovanje šole ni zdelo pomembno vse, dokler ni bila objavljena informacija, da bodo otroci ob koncu leta prejeli spričevalo. Nekateri, čeprav redki otroci, se zaradi velike tesnobe niso mogli ločiti od matere in mati otroka ni mogla pripraviti, da bi odšel v šolo. Gre za pojav t.i. separacijske anksioznosti, ki se pojavlja tudi v normalnih življenjskih okoliščinah. Po Mikuš Kosovi se je mogoče čuditi, da tovrstnih motenj pri otrocih iz BiH ni bilo več. Pogosto so tudi same matere doživljale veliko tesnobo, zaradi katere se niso želele niti za nekaj ur ločiti od otrok. Pri tem je šlo za dvojno bojazen – da se otroku ne bi kaj zgodilo in za strah pred tem, da bi ostale same. Vendar so se po nekaj tednih tudi ti otroci vključili v šolo. Pozneje se je dogajalo, da je občasno kakšen otrok nehal obiskovati v šolo, ker je, na primer, moral poskrbeti za družino ali iz manj razumljivih razlogov, vendar je bilo število otrok, ki so opustili šolanje, na splošno zelo majhno. (Mikuš Kos, 1998: 43)

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej