3.2 Varovalna vloga šole

 

Šola velja za enega najpomembnejših dejavnikov pri zmanjševanju stisk ter neugodnih psihosocialnih in psiholoških posledic otrok, ki izhajajo iz vojnih in drugih konfliktnih dogajanj, zaradi katerih so prisiljeni zapustiti svoje domove. Obenem šola omili neugodne učinke begunskih življenjskih okoliščin. Šola je eden najpomembnejših načinov normalizacije in varovanja duševnega zdravja in psihosocialnega razvoja otrok in mladostnikov v državi, v katero so se zatekli. (Mikuš Kos, 1998:35)

 

Ta teza se je potrdila v času organiziranja begunske šole za otoke iz BiH, saj strokovnjaki ocenjujejo, da je imela šola na celotno begunsko skupnost izredne varovalne in zdravilne učinke. Otroci so se pomirili že nekaj tednov po pričetku šole. Vojna doživetja, izgube, presaditve v novo in izrazito neugodno okolje, stalen strah za očeta, brata ali stare starše v Bosni, je otroke močno čustveno prizadel. A strokovnjaki so takrat pričakovali, da bodo imeli begunski otroci v šoli veliko več težav – tako vedenjskih ko čustvenih, socialnih, prilagoditvenih in učnih kot jih je dejansko bilo. (Mikuš Kos, 1998:43) Po vsem, kar učijo teorije, bi imeli otroci begunci namreč pravico do veliko več motenj kot so jih izkazovali. Predvidevanja psihologov in psihiatrov so se v tem primeru izkazala kot napačna (kar pa, kot smo že omenili, seveda ne pomeni, da otroci begunci niso bili čustveno prizadeti).  Težko je podati oceno glede kakovosti pridobljenega znanja in šolskega uspeha v bosanskih begunskih šolah. A otroci ki so obiskovali begunske šole, so dosegali v povprečju uspehe ki so le malo zaostajali za uspehom slovenskih otrok, in to kljub vsem neugodnim vplivom begunskega življenja ter dejstvu, da so se morali naučiti slovenskega jezika.

 

Sicer pa je o varovalni vloge šole na splošno mogoče govoriti predvsem pri osnovnošolskih (šoloobveznih) otrocih. Srednješolci so se srečevali s številnimi težavami. Marsikdaj je sprejem otroka v srednješolski program bil odvisen od dobre volje vodstva šole oziroma ravnatelja (kar velja tudi danes, za otroke brez spremstva). Mnogi zelo nadarjeni otroci se zato niso uspeli vpisati v srednje šole, ki bi ustrezale njihovim interesom. Jezikovne prepreke, prilagoditvene težave, občasno neprijazen sprejem s strani učitelja ali sošolcev, so oteževale uspešno učenje. Le malo pa je bilo negativnih reakcij okolja, ki so bile posledica otrokovega lastnega vedenja. Ko so begunci osnovnošolci vstopili v slovenske šole, je bilo zelo malo pritožb glede njihovega vedenja in po poročanju učiteljev otroci begunci niso imeli vedenjskih težav, ki bi bile večje kot tovrstne težave slovenskih otrok. Odkloni v vedenju begunskih otrok  so se kazali predvsem z umikom, socialno osamelostjo, zapiranjem vase in le redko z agresivnim ali drugače motečim vedenjem v razredu. Otroci begunci s svojim dobro prilagojenim vedenjem so sami sebi ustvarjali ugodno okolje. Njihove strategije obvladovanja odklonilnega, zasmehovalnega ali agresivnega vedenja slovenskih vrstnikov so bile ustrezne. Sami so med strategijami za izogibanje konfliktnim situacijam navajali naslednje: izogibanje konfliktnim situacijam, umik iz konfliktne situacije, reševanje situacije s humorjem (zlasti humorno so se odzivali na slabšalni naziv »Bosanec«), razumevajoča in strpna drža ali pa distanciranje od dogodka (»Njihovo vedenje se me ne tiče.«). Večina otrok beguncev si je prizadevala, da bi s svojim vedenjem in šolskimi prizadevanji pridobila ugled in spoštovanje v slovenskem šolskem okolju. Glede na veliko število neugodnih dejavnikov, s katerimi so se soočali otroci begunci, je pravzaprav nenavadno, da so ti otroci v psihosocialnem smislu tako zadovoljivo delovali. Njihov uspeh (tako v osnovni in srednji šoli) je bil nepričakovano dober, prav tako pa so učitelji zaznali zelo malo motenj vedenja in delikventnosti. Na nizko raven motečega in agresivnega vedenja med bosanskimi otroci pa ne kaže le šolski uspeh. Odraz njihovih prilagoditvenih težav in frustracij v šolah je bil umik, osamitev, prekinjanja komunikacij, torej oblike vedenja, ki niso vzbujale negativnih odzivov v okolju.

 

Strokovnjaki so pospešen psihosocialni razvoj ugotavljali prav pri otrocih, ki so dosegali dober šolski uspeh, pravi ti otroci pa so na svoj položaj večinoma gledali bolj optimistično kot ostali begunci, imeli so več samozavesti, lažje so se soočali v vsakdanjimi težavami, izobraževanje pa so sprejemali kot pot v boljšo prihodnost. Mikuš Kosova pri tem poudarja, da, v literaturi danes pogosto zasledimo, da kronično stresne situacije, pa tudi izjemni travmatski dogodki pri nekaterih otrocih sprožijo pospešeno zorenje in osebnostni razvoj v pozitivni smeri. Ob nepričakovano zadovoljivem delovanju otrok beguncev nekateri teoretiki sklepajo, da so k varovanju njihovega duševnega zdravja in dobrega psihosocialnega delovanja znatno pripomogle prav možnosti šolanja in programi psihosocialne pomoči – torej dejavniki, ki otrokom brez spremstva in drugim mladoletnim migrantom danes v Sloveniji večinoma niso zagotovljeni.

 

Zanimiv je podatek, da v begunskih šolah, kjer so poučevali učitelji, ki so bili tudi sami begunci, več kot 40% učiteljev ni bilo poklicnih pedagogov, a so pedagoško delo prevzeli, ker ni bilo dovolj poklicnih učiteljev. Poklicni učitelji so strokovno pomagali svojim nepoklicnim kolegom in skupno so dosegali zelo dobre uspehe. Mnoge šole so delovale v centrih za begunce, druge pa so uporabljale prostore slovenskih osnovnih šol v popoldanskem času. Vzpostavljanje šolskega sistema je bilo za celotno skupnost beguncev izredno pomembno. Funkcija šole v tej izjemni situaciji je presegala funkcijo šole v normalnih okoliščinah, saj je bila šola predvsem temelj za normalizacijo življenja otrok. Predstavljala je redno vsakodnevno dejavnost in obveznost, ki je zaposlovala otroke, ohranjala in razvijala njihove delovne navade. Otroke je odvračala od stalnega premlevanja preteklih vojnih grozot, otrokov pogled pa je usmerjala v prihodnost. Pripravljala je otroke za prihodnost, jim širila obzorje in krog interesov ter ponujala nova znanja. Kazalo je, da so mnogi učitelji in učenci doživljali šolo kot otok varnosti in stalnosti. Za mnoge je znanje postalo posebna vrednota v času, ko so izgubili vse ali pa so dan na dan pričakovali, da bodo izgubili svoje svojce ali imetje v domovini. Mnogi so se zavedali, da jim bo predvsem znanje olajšalo ali omogočilo prilagajanje na življenje v državi, v katero bodo odšli iz Slovenije. Pomembno pa je bilo tudi, da so otroci so ob koncu šolskega leta dobili spričevala, saj je to pomenilo, da šolsko leto zanje ni bilo izgubljeno. (Mikuš Kos, 1998)

 

Otroci so večinoma radi hodili v šolo, pa tudi na starše je to delovalo pomirjujoče. Ob šoli pa so še posebej pomembno varovalno vlogo pogosto odigrali učitelji. »Učitelj ali učiteljica je bila poleg matere, stare mame ali kake druge bližnje sorodnice oseba, ki je bila najbližja otroku Z otrokom se je srečevala vsak dan, poznala je njegove težave in stiske. Lahko mu je veliko pomagala. (Mikuš Kos, 1999:140) Učiteljice in učitelji so ob tem, da so pomagali pri šolskem delu, otrokom pomagali pri vsakdanjih težavah, marsikateri učitelj pa je prevzel vlogo nadomestnega starša. Seveda pa tudi učiteljem pri njihovem delu ni bilo lahko. Pogosto so poučevali v slabih okoliščinah, primanjkovalo je šolskih knjig in drugih potrebščin, in to kljub pomoči, ki so jo zagotavljali UNCHR in različne humanitarne organizacije. Prav tako kot učenci so bili tudi učitelji obremenjeni z vojnimi dogodki, položajem begunca, mnogi z lastnimi družinskimi tragedijami. Vseeno pa so bili zadovoljni, saj so pri delu z otroki dosegali lepe uspehe. Učitelji so večinoma delali več od tistega, kar je določal šolski program. Razvili so športne in kulturne dejavnosti, mnoge šole so izdajale glasila, v katerih so otroci objavljali svoje prispevke, hodili so na izlete in spoznavali Slovenijo … (Mikuš Kos, 1999:140)

 

V primerih všolanja beguncev je torej posebno pozitivno vlogo odigrala dobra volja učiteljev in prizadevanja pristojnih delavcev preprečujejo s šolo povezane strese. V primeru beguncev iz BiH je bila zelo pomembna tudi varovalna vloga šole, a to je veljalo predvsem za šoloobvezne oziroma osnovnošolske otroke. Srednješolci so se (in se še vedno) srečevali s številnimi težavami. Vpis na srednje šole je bil  (tako kot danes, v primeru otrok brez spremstva) pogosto odvisen predvsem od dobre volje vodstev šol oziroma ravnatelja. Otroci, ki so se želeli vpisati v srednjo šolo, so se srečevali tudi z ovirami kot so jezikovne prepreke, prilagoditvene težave ter občasno tudi neprijazen sprejem s strani sošolcev ali učitelja.

 

Torej bi lahko zaključili, da je bila pri delovanju begunske šole bolj kot sama vsebina pouka oziroma pridobljeno znanje v ospredju njena podporna in varovalna vloga, stresna vloga šole pa je bila manjša kot bi bila v običajnih okoliščinah. K dobremu delovanju šole so verjetno veliko prispevali strokovnjaki, ki so bili v stalnem stiku s šolami, pa tudi dobro sodelovanje med šolo, občino in pristojnim ministrstvom, kot tudi dejstvo, da je slovensko ministrstvo za šolstvo begunsko šolo organiziralo v sodelovanju s kolegi iz BiH. Strokovnjaki so učitelje izobraževali na področju duševnega zdravja otrok (kako prepoznavati travmatizirane otroke, kako pomagati otroku v razredu, staršem v kriznih situacijah …) in na pedagoškem področju (kako ustvariti varno in podporno vzdušje v razredu, kako motivirati otroke za delo, kako pomagati otrokom s posebnimi potrebami in z učnimi težavami, kako preprečevati šolske strese …), usposabljali so nepoklicne učitelje za pedagoško delo (usposabljanje je vodila sodelavka Ministrstva za šolstvo in šport RS iz Sarajeva, ki je bila s strani vlade BiH določena za organizacijo begunske šole v Sloveniji) ter opravljali redne svetovalne obiske v šolah (posveti o vsebinskih in organizacijskih vprašanjih delovanja šol, povezani z varovanjem duševnega zdravja otrok, posveti o posameznih otrocih s težavami, psihološki, specialno pedagoški in psihiatrični pregledi nekaterih otrok ter svetovanje otrokom, staršem in učiteljem …). Nudili so tudi podporo učiteljem v njihovih poklicnih in osebnih stiskah (svetovanje, psihoterapija, pomoč pri organizaciji življenja …). Pomembno vlogo so odigrali tudi vrtci v begunskih centrih. Njihova vrednost se je pokazala predvsem, ko so otroci vstopili v prvi razred.

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej