1.2 Otroci brez spremstva v Sloveniji

 

Slovenija je za večino otrok brez spremstva zaenkrat le tranzitna država, zato jo večinoma zapustijo hitro in nadaljujejo pot v zahodnoevropske države (Italija, Avstrija, Nemčija …). V nevladnih organizacijah pričakujejo, da bo Slovenija v prihodnosti postala tudi pogostejša ciljna država za mladoletne prebežnike. Po podatkih Slovenske filantropije, nevladne organizacije, ki opravlja program skrbništva za otroke brez spremstva v Sloveniji, je bilo v letu 2001 v Sloveniji v obravnavi 308 otrok brez spremstva, od tega je bilo 53 otrok prosilcev za azil. V letu 2002 je bilo v Sloveniji 141 otrok brez spremstva, od tega 24 prosilcev za azil, v letu 2003 je bilo 77 otrok brez spremstva od tega 24 prosilcev za azil. Leta 2004 je bilo v obravnavi kar 192 otrok brez spremstva, 259 pa jih je izrazilo namen zaprositi za azil (število otrok, ki so dejansko podali vlogo, je bilo manjše; po uradnih statistikah Ministrstva RS za notranje zadeve je za azil zaprosilo 105 otrok brez spremstva). V 155 primerih je šlo za fante, v štirih primerih za dekleta, v starostnem razponu od 14 do 17 let. Prihajali so iz 14 držav, največ iz Albanije (63,5%), Srbije in Črne gore (10,7%), Turčije (,3%), Moldavije (4,4%), Makedonije (3,1%), Šri Lanke (3,1%), Afganistana (1,9%), Gruzije (1,9%), Alžirije (1,3%), Pakistana (1,3%), Bangladeša (1,3%), Irana (0,6%) in Kameruna (0,6%). Doslej je Republika Slovenija priznala status begunca osmim otrokom brez spremstva in sicer štirim v letu 2001, dvema v letu 2004 in dvema v letu 2005. (»Strategija ravnanja z otroki brez spremstva v Sloveniji«, 2005-2006)

 

Kot je v posebnem poročilu opozoril UNCHR, je Slovenija v obdobju od leta 2001 do 2003 od 171 otrok brez spremstva, ki so v navedenem obdobju zaprosili za azil, tega podelila samo štirim otrokom. Večina ostalih je iz države izginila neznano kam, še preden je bil z njimi opravljen intervju. (»UNCHR«, 2004)

 

Čeprav je področje skrbi za otroke brez spremstva nezadostno urejeno v večini evropskih držav, je glede na opozorila nevladnih in mednarodnih organizacij Slovenija ena tistih držav, kjer je področje skrbi za otroke brez spremstva urejeno še posebej nezadostno in nesistematično. Po mnenju Marine Uzelac s Slovenske filantropije sta eni od najpogosteje kratenih pravic otrok brez spremstva v Sloveniji delovanje v najboljšo korist otroka, ki jo zagotavlja 3. člen KOP ter 37. člen, ki določa, da sme biti otrok priprt ali zaprt le v skrajnem primeru ter za najkrajši možni čas. (Sedlar, 2005)

 

Druga najbolj pereča področja so:

 

(1) Program skrbništva. Skrbniki naj bi otrokom brez spremstva in drugim tujcem, ki so ilegalno vstopili v Slovenijo, pomagali pri azilnih postopkih. Program skrbništva, ki ga kot edina nevladna organizacija zagotavlja Slovenska filantropija, je še vedno prostovoljen. Zaradi velike odgovornosti in napornega dela skrbnikov se v Slovenski filantropiji srečujejo z velikim osipom prostovoljcev, zato opozarjajo, da bi bilo potrebno vzpostaviti program skrbništva za otroke brez spremstva kot profesionalno in plačano funkcijo.

 

(2) Neustrezna mreža prevajalcev. Zaradi pomanjkanja sredstev med uradnimi postopki za prevajalce, te sedaj tudi za pogovore med skrbniki oz. svetovalci nevladnih organizacij in otroci brez spremstva zagotavljajo kar na Ministrstvu RS za notranje zadeve. To povzroča nemalo težav, saj so ti prevajalci omejeni s časom, včasih pa tovrstna tolmačenja zaradi nižjih stroškov potekajo celo kar preko telefona. Skrbniki za komunikacijo z varovanci potrebujejo prevajalce, saj otrok in skrbnik pogosto ne govorita nobenega skupnega jezika. Država pa je dolžna zagotoviti prevajalce le v času formalnih dejavnosti v upravnem postopku, ne pa tudi za neformalne stike skrbnika z varovancem (ki so nujno potrebni za celostno obravnavo otrok). Zato skušajo v SF zagotoviti mrežo neformalnih prevajalcev, ki bi nudili storitve po nižji ceni. Eden od predlogov je da bi te prevajalce našli med predstavniki begunske populacije v Sloveniji ter med študenti jezikov.

 

(3) Neustrezna namestitev otrok brez spremstva in neustrezna psihosocialna oskrba. Med najbolj perečimi problemi je neustrezna namestitev otrok brez spremstva v Sloveniji. Otroke, ki v Slovenijo vstopijo kot ilegalni migranti, oblasti nastanijo v centru za tujce, ki je ustanova zaprtega tipa in kjer čakajo na izgon iz države oz. na vrnitev v matično državo. Takšna nastanitev otrok je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, posebej s Konvencijo o otrokovih pravicah (KOP)[1]. Otroke, ki so prosilci za azil, pa namestijo v posebno sobo za mladostnike v azilnem domu v Ljubljani. A ker je azilni dom ustanova odprtega tipa, kamor lahko pride vsakdo, so otroci brez spremstva ob takšni namestitvi pogosto še bolj ogroženi. V nevladnih organizacijah, pa tudi zaposleni v samem azilnem domu, namreč domnevajo, da so pogosti obiskovalci tega doma tudi trgovci z ljudmi, otroci brez spremstva pa so njihove lahko dosegljive žrtve. O tem pričajo tudi izpovedi zaposlenih v azilnem domu ter predstavnikov nevladnih organizacij, da veliko otrok brez spremstva iz azilnega doma za vedno izgine neznano kam. Možnih razlogov za to je sicer več (ena možnost je, da se prostovoljno odpravijo v ciljno državo), a v nevladnih organizacijah domnevajo, da večina otrok postane žrtev trgovine z ljudmi. Zato menijo, da bi bilo potrebno zagotoviti posebne nastavitvene kapacitete za otroke brez spremstva, kjer bi jim ob tem, da bi jih zaščitili pred navedenimi nevarnostmi, lahko nudili tudi celostno psihosocialno obravnavo (ki otrokom v sedanjih okoliščinah ne v centru za tujce in ne v azilnem domu ni zagotovljena).

 

Oglejmo si okoliščine in morebitne posledice neustrezne namestitve podrobneje:

 

Glede na Načela dobre prakse za ravnanje z otroki brez spremstva je potrebno čim prej po prihodu otroka pridobiti vse relevantne informacije o njegovem položaju ter na podlagi teh pripraviti rešitve, ki bi bile v otrokovem najboljšem interesu (»Načela dobre prakse za ravnanje z otroki brez spremstva v Evropi«, 2004). Najboljša rešitev za otroka je lahko: (1) vrnitev v matično državo, (2) združitev s starši ali sorodniki v tretji državi ali (3) prošnja za azil in integracija v državi gostiteljici. Če se otrok (1) vrne v matično državo ga je na to potrebno pripraviti in mu zagotoviti psihološko svetovanje in psihosocialno podporo. Obenem je potrebno zagotoviti, da bo vrnitev otroka varna. Zato je potrebno povezovanje in sodelovanje z družino in nevladnimi ter mednarodnimi organizacijami v matični državi (preverjanje razmer, pomoč pri ponovni integraciji otroka), sodelovanje in pomoč pri postopku vrnitve, pa tudi spremljanje otroka v matično državo.  V primerih ko je (2) združitev s starši ali sorodniki v tretji državi najboljša rešitev, je potrebno prav tako preveriti razmere ter varnost združitve otroka s starši ali sorodniki ter organizirati povezovanje s starši ali sorodniki oziroma nevladnimi in mednarodnimi organizacijami v tretji državi. V primerih pa, ko otrok (3) ostane v državi gostiteljici, je potrebno pripraviti program integracije po pridobitvi statusa begunca, zagotoviti psihosocialno pomoč otrokom pri njihovem vključevanju v okolje (vključevanje v integracijske programe, pomoč v upravnih zadevah) ter sodelovati z ustreznimi institucijami.

 

Otroci brez spremstva, ki so zaprosili za azil, so nastanjeni na oddelku za mladoletnike brez spremstva v azilnem domu. Azilni dom jim ne nudi najbolj primernega okolja za daljše bivanje, saj se sooča s pomanjkanjem kadra in ustreznih psihosocialnih programov. Ker lahko azilni postopki trajajo več mesecev ali celo let, bi bilo v otrokovem najboljšem interesu, da bi ta čas preživel v ločeni nastavitveni skupnosti z ustreznimi psihosocialnimi programi kot so programi pomoči travmatiziranim otrokom, programi za lažjo integracijo v slovensko družbo in programi za lažjo integracijo v matično družbo v primeru vrnitve domov.

 

Največ težav v zvezi z nastanitvijo pa je pri otrocih, ki so pridobili status begunca. Zaradi relativno majhnega števila teh otrok namreč ne obstaja nikakršna  sistematična rešitev njihove nastavitve v Sloveniji. Prav zato je nastanitev otrok iz azilnega doma kot prvi korak integracije v slovensko najpogosteje odložena. Po mnenju skrbnikov, ki delujejo v okviru SF, bi bilo nujno potrebno poiskati rešitev, kako te otroke takoj po pridobitvi statusa preseli iz azilnega doma in ob potrebni podpori in pomoči začeti s čim prejšnjo integracijo v slovensko družbo. V zvezi s tem Slovenska filantropija predlaga pripravo predloga projekta nastanitve otrok brez spremstva. Nastanitev bi temeljila na konceptu stanovanjske skupine z vodenimi vzgojno izobraževalnimi programi in nadzorom. V takšnih centrih oziroma skupnostih bi bila otrokom zagotovljena 24-urna pomoč ter psihosocialna oskrba, v njih pa bi bila tudi posebna soba za intervjuje z otroki, ki bi omogočala primernejše okolje za opravljanje uradnih intervjujev v azilnih postopkih. V nevladnih organizacijah opozarjajo tudi, da bi bilo potrebno poskrbeti tudi za kvalitetno preživljanja prostega časa. Tako otroke – prosilce za azil kot tudi begunce bi bilo potrebno usmeriti v konstruktivne aktivnosti ter kakovostno zapolniti njihov čas. S tem bi preprečili, da bi bili otroci prepuščeni sami sebi. V zvezi s tem bi bilo smiselno organizirati jezikovne tečaje ali poklicno usposabljanje, otrokom zagotoviti specializirano psihološko svetovanje ter dostop do mladostniške/otroške svetovalnice ter vzpostaviti programe za preživljanje prostega časa s strani nevladnih društev in drugih organizacij. (»Strategija za ravnanje z otroki brez spremstva v Sloveniji«, 2005-2006)

 

Otroci, še posebej tisti v tako ranljivih situacijah kot so otroci brez spremstva, morajo biti posebej intenzivno obravnavani in strokovno vodeni, in to v institucijah, ki so prilagojene njihovim potrebam glede na starost zrelost in spol. A v Sloveniji so trenutno edine institucionalne rešitve za otroke brez spremstva namestitev v vzgojno izobraževalni zavod ali rejništvo oziroma posvojitev. Prva rešitev, namestitev v vzgojno izobraževalni zavod, kamor se nameščajo predvsem otroci z osebnostnimi in vedenjskimi motnjami, za otroke brez spremstva, ki takšnih motenj nimajo, po mnenju predstavnikov Slovenske filantropije nikakor ni primerna. Drugi dve rešitvi pa sta mogoči vendar zaradi kulturnih razlik in relativno visoke starosti otrok brez spremstva, ki pridejo v Slovenijo, pogosto neprimerni. Štiri otroke brez spremstva, ki jim je Slovenija doslej podelila status begunca, so zato, ker ni bilo na voljo drugih kapacitet, namestili kar v stanovanjsko skupnost vzgojnega doma v Postojni, nekaterim pa so predstavniki nevladnih organizacij pomagali najti zasebno namestitev. Eden od njih, ki je imel ob prihodu v Sloveniji že strica,  si je namestitev uredil pri sorodnikih. (Sedlar, 2005) 

 

Problematika, kakršna se pojavlja pri otrocih prosilcih za azil in beguncih, se pojavlja tudi pri otrocih, ki so ilegalni migranti. Tudi tem otrokom namreč Slovenija ne zagotavlja ustrezne celostne obravnave. Po prihodu teh otrok bi bilo potrebno prav tako čimprej pridobiti vse potrebne informacije in na podlagi le teh pripraviti rešitve, ki bi bile najboljše za otroka.  Zaradi neprimernosti bivanja otrok v centru za tujce bi bilo tudi za te otroke potrebno najti drugo začasno namestitev. Ob tem, da je otrokom, zaprtim v center za tujce, omejeno gibanje, ter zaradi odsotnosti psihosocialnih programov, je namreč tudi nastavitev otrok v center za tujce neprimerna, saj ima ta center naravo zapora. Predstavniki nevladnih organizacij predlagajo, da bi bilo potrebno te otroke po prihodu v Slovenijo in prvotni obravnavi ter oceni stanja s strani skrbnika v primerih, ko se to izkaže za potrebno, za določeno obdobje namestiti v posebne nastanitvene kapacitete z namenom zagotavljanja primerne strokovne obravnave in ustreznih psihosocialnih programov ter ugotavljanja rešitev, ki so v otrokovem najboljšem interesu. Za to obdobje bi bilo otrokom potrebno urediti status bivanja v RS (na primer z dodelitvijo dovoljenja za začasno zadrževanje na območju Slovenije). (»Strategija ravnanja z otroci brez spremstva«, 2005:6-8).

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej