Kazalo

I. POGLAVJE

 

1 Kdo so otroci brez spremstva?

 

Otroci brez spremstva so otroci, mlajši od 18 let, ki se nahajajo zunaj matične države in so brez spremstva staršev oziroma zakonsko ali po običaju določenega skrbnika. Nekateri so na poti sami, drugi pa s sorodniki ali drugimi odraslimi osebami. Vsi otroci brez spremstva so upravičeni do mednarodne zaščite. Od ostalih mladoletnih beguncev se otroci brez spremstva razlikujejo po tem, da potujejo brez staršev – v spremstvu sorodnikov oz. drugih spremljevalcev, ki se lahko izdajajo za sorodnike, čeprav to niso. Pogosto gre za zvodnike, za ljudi, vpletene v mrežo trgovanja z ljudmi ali pa za ljudi, ki so otroka preprosto kupili oziroma njegovim staršem obljubili, da ga bodo odpeljali v svet »boljših priložnosti«. (»Program za otroke brez spremstva v Evropi«, 2004)

 

Možnih razlogov, zaradi katerih otroci brez spremstva zapustijo matično državo, je veliko. Begunci svojo državo zapustijo in strahu pred preganjanjem ali zaradi oboroženih spopadov in nemirov v matični državi. Ekonomski migranti odhajajo zaradi revščine in pomanjkanja ali zato, ker so ostali brez staršev oziroma so jih le ti zavrgli. V posebno kategorijo otrok brez spremstva sodijo otroci, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi oziroma otroci, ki so izpostavljeni posebej nevarnemu delu (npr. prostituciji). Otroci brez spremstva sodijo v še posebej ranljivo skupino otrok. Možne nevarnosti, ki so jim izpostavljeni v matični državi ali na poti, so predvsem: izpostavljenost nasilju (fizičnemu, spolnemu ali psihičnemu) in/ali trgovini z ljudmi v matični deželi ali med samo potjo. Ločeni so od staršev (ali pa so jih izgubili), zaradi preganjanja so močno prestrašeni. Tako v matični državi kot na poti živijo v hudem pomanjkanju, potujejo pa v izjemno težkih pogojih. Obstaja velika nevarnost, da postanejo otroci brez spremstva žrtve trgovine z ljudmi, čeprav natančnih podatkov, koliko otrok postane žrtev trgovine z ljudmi, ni. A nevarnost, da ti otroci postanejo žrtve trgovine z ljudmi, nanje preži povsod; tako v matični deželi, na poti, v državi gostiteljici kot tudi v ciljni državi.  Otroke brez spremstva izrabljajo tudi organizirane kriminalne združbe, saj vedo, da bodo otroci zaradi mladosti v primeru zajetja oproščeni v sodnih postopkih. Najpogosteje so otroci izkoriščani za občasna in slabo plačana dela, predvsem v restavracijah, gospodinjstvu, trgovinah … Pogoste oblike izkoriščanja otrok so tudi prisilno beračenje, kraja in žeparjenje, ki se v okviru sodnih postopkov obravnavajo le kot majhni prekrški. Najbolj pereče pa je spolno izkoriščanje dečkov in deklic za prostitucijo in pornografijo. V večini primerov otroci ne morejo ubežati pred izkoriščanjem, ker jim odvzamejo osebne dokumente. Pogosti razlogi za to so tudi grožnje njim ali družinam, neporavnani dolgovi in fizično nasilje s strani izkoriščevalca. Veliko otrok, ki pade v roke trgovcem z ljudmi, prihaja iz razbitih družin ali družin z notranjimi konflikti, ki so posledica visoke nezaposlenosti, nizkih dohodkov in socialne negotovosti. V nekaterih državah (npr. Nigerija in Albanija) je jasno razvidno vključevanje družinskih članov v trgovino z deklicami za namen spolnega izkoriščanja.

 

Leta 2002 je Ministrstvo za zunanje zadeve ZDA potrdilo ocene Mednarodne organizacije za migracije, da je v svetu okoli 2 milijona ljudi, ki so žrtve trgovine z ljudmi. Natančnih podatkov o številu otrok ni, vendar pa so pristojni organi iz držav zahodne Evrope prišli do podatkov, ki potrjujejo, da trgovanje z mladoletnimi za potrebe spolnega izkoriščanja narašča. V večini primerov gre za deklice v starosti 15 do 18 let, vse več pa jih prihaja iz držav vzhodne Evrope. Približno 10 do 30% vseh, prisiljenih v prostitucije iz vzhodne Evrope je mladoletnih. Kar polovico otrok brez spremstva, ki izginejo, predstavljajo deklice. Te največkrat pristanejo v prostituciji (Uzelac, 2005:2-3). V državah EU je leta 2001 približno 13000 otrok brez spremstva zaprosilo za azil. Tisti, ki za azil ne zaprosijo, pogosto ostanejo »skriti« pristojnim organom, zato natančnejših statističnih podatkov o tem ni.  Po ocenah Programa za otroke brez spremstva se je leta 2003 v Evropi nahajalo okoli 50.000 takšnih otrok. Čeprav je ravnanje z otroki brez spremstva v Sloveniji zaskrbljujoče, pa ravnanje z njimi ni prav dosti boljše v večini drugih evropskih držav. Zadnje analize po posameznih državah so iz leta 2003, nekatera poročila pa pričajo o tem, da v določenih državah (še posebej tam, kjer je beguncev veliko več kot v Sloveniji) z otroki brez spremstva ravnajo še slabše.

 

Poglejmo primer iz Španije.

 

»Bil sem namenjen v Španijo. Španski policist me je opazil in me hotel ujeti, vendar sem trikrat pobegnil. Potem so me ujeli, bilo jih je šest, in me vrgli v avto. V avtu me je policist tepel po rokah, nogah in glavi. Drug policist me je odpeljal na postajo in tam me je tepel s palico in z nogami. Bili so zelo jezni in nori. Potem so me odpeljali na postajo civilne varnosti. Kričal sem od bolečin. Vprašali so me, ali čutim bolečine, toda bil sem preveč prestrašen, da bi pritrdil. Civilna straža me je tepla še bolj. Potem so me dali v sobo za tri ure in potem so me odpeljali v San Antonio.«[1](»Human Rights Watch«, 2001)

 

Iz poročila Human Rights Watch izhaja, da vsako leto na tisoče maroških otrok, nekateri so stari komaj 10 let, vstopi v Španijo samih, brez pravih dokumentov in brez staršev. Nekateri so zapustili nasilne družine, drugi revščino, pomanjkanje izobraževalnih in zaposlitvenih možnosti. Prepogosto so bili žrtve nasilja, diskriminacije in nevarnega življenja na ulici. Ko so jih ujeli v Španiji, so bili pretepeni s strani policistov, ki so jih potem strpali v prezasedene centre za begunce. V teh centrih so jim pogosto odtegnili pravico do zdravstvene oskrbe in do izobraževanja, ki jim jih zagotavljajo španski zakoni, v teh centrih so bili otroci brez spremstva pogosto žrtve nasilja s strani drugih otrok in osebja. Če res niso imeli sreče, so jih vrnili v Maroko, kjer jih je bilo mnogo pretepenih s strani maroške policije, potem pa so bili prepuščeni sami sebi. Takšna dejanja so v nasprotju s španskimi zakoni, pa tudi z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah. Španska vlada ni zagotovila zaščite, ki jo za otroke brez spremstva predvidevajo zakoni. Regionalne oblasti so zakone ignorirale. Maroška vlada pa ni spremljala položaja maroških otrok v Španiji ali zagotovila, da bi otroci brez spremstva, ki so se vrnili v Maroko, bili deležni ustrezne zaščite in skrbi, je razvidno iz poročila Human Rights Watch o položaju otrok brez spremstva, ki skušajo iz Maroka prebegniti v Španijo. (»Human Rights Watch«, 2001)

 

Podobno je tudi v drugih državah, saj je področje skrbi za otroke brez spremstva in druge otroke – migrante zelo različno (ne)urejeno. To je med drugim posledica dejstva, da begunci danes po vsem svetu predstavljajo globalni problem. Migrante je danes mogoče najti v vseh delih sveta, po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) pa naj bi kar 192 milijonov ljudi oziroma 3% celotne svetovne populacije ne živelo v državi, v kateri so bili rojeni. Razlogi za takšno povečanje migracij so zelo raznoliki, predvsem pa so rezultat vse večjih demografskih in ekonomskih razlik. Glavni razlog za migracije je ekonomski – iskanje boljših življenjskih priložnosti. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije Evropa trenutno gosti 56,1 milijonov migrantov, medtem ko je bilo v Severni Ameriki po podatkih iz leta 2003 40,8 milijonov migrantov. Obenem se predvideva, da bo pomembnost Evrope kot regije še rasla, prav tako pa tudi, da bodo evropske države še naprej  »rekrutirale« migrante, ker bodo potrebovale poceni delovno silo. Potrebe pa bodo v prihodnosti predvidoma še naraščale tudi zaradi predvidenega staranja prebivalstva v Evropi.

 

Nevladne organizacije (»Save the Children«, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce – UNCHR) opozarjajo, da v večini držav nimajo pregleda nad otroki, ki so migranti in potujejo ali sami ali z migrantskimi družinami. Najmanj je pregleda prav nad otroki, ki potujejo brez staršev. Podatkov v zvezi s tem je po posameznih državah le nekaj, načini zbiranja pa so od države do države različni. V večini držav je na voljo obsežna dokumentacija o migracijah na splošno, informacije o otrocih, ki so migranti, pa so redke. Izjema so le tisti otroci, ki v neki državi zaprosijo za azil. Nevladne organizacije opozarjajo, da bi potrebovali boljšo zbirko podatkov, s pomočjo katere bi lahko identificirali in tudi zaščitili tako otroke brez spremstva kot tudi otroke, ki migrirajo skupaj z družinami. (Smith, 2006:7)

 

Člani Programa za otroke brez spremstva v Evropi so za seminar, ki je bil maja 2006 v Varšavi, pripravili raziskavo, ki naj bi pokazala, kakšna je raven skrbi za otroke brez spremstva po posameznih državah na področjih, kjer so ti otroci najbolj ranljivi. Omenjena raziskava je pokazala, da so otroci brez spremstva, pa tudi drugi otroci migranti, pogosto žrtve diskriminacije, ki temelji na nacionalni, spolni, etnični, verski ali drugih osnovah. V veliko državah tujih otrok brez spremstva sploh ne obravnavajo najprej kot otroke (očitajo jim, na primer, da lažejo, da so stari manj kot 18 let, ker želijo s pomočjo trditve, da so mladoletni, dobiti posebno zaščito, ki jo mednarodne konvencije zagotavljajo otrokom).[2] To lahko negativno vpliva na identiteto otroka kot otroka kot žrtve trgovine z ljudmi ter prepoznavanja izpolnjevanja njihovih pravic, kar lahko ima negativne posledice na obravnavo in skrb zanje. Nekatere države poročajo o rasizmu in diskriminaciji, druge o prevelikih administrativnih ovirah. Tako je, na primer, na Madžarskem, kjer imajo migranti dostop do javnih ustanov le, če imajo potrdilo o stalnem prebivališču, ki pa ga je seveda zelo  težko pridobiti. Dostop do izobrazbe je za otroke brez spremstva različen od države do države. Države kot sta na primer Češka in Švedska, ne zagotavljajo dostopa do izobrazbe za otroke, ki nimajo dovoljenja za bivanje. Po drugi strani pa države kot so Litva, Romunija in Španija, zagotavljajo enake pravice do izobrazbe vsem otrokom v državi. Vendar pa se v praksi s težavami soočajo tudi v teh državah. V Španiji, na primer, imajo otroci brez spremstva pravico, da hodijo v šolo, toda pogosto imajo težave s spričevali oziroma dokazili o izobrazbi zato, ker ob prihodu v državo s sabo nimajo nikakršnih dokumentov in torej tudi ne dokazil o predhodni izobrazbi. Dober vzor na področju izobraževanja predstavlja Nizozemska, kjer šole prejmejo posebna sredstva iz fonda za otroke brez spremstva kot otroke s posebnimi potrebami. Tudi področje zdravja je v posameznih državah zelo različno urejeno, saj imajo države za begunce in tudi za otroke brez spremstva dostop do zdravstvenih storitev urejen na zelo različne načine. Španija in nekatere druge države zagotavljajo enak dostop tudi otrokom, ki so migranti. Večina evropskih držav (mednje sodi tudi Slovenija) pa otrokom migrantom zagotavlja le nujno zdravstveno pomoč. Celo Švedska ne zagotavlja stalne zdravstvene pomoči migrantom brez stalnega prebivališča v tej državi.

 

Otroci brez spremstva naj bi bili posebej ogroženi tudi na področju omejevanja svobode, saj se pogosto dogaja, da jih v državah, kamor se ti otroci zatečejo po azil oziroma so v njih zajeti, zaprejo oziroma jim omejijo svobodo gibanja. Veliko težav je tudi z združevanjem družine. Tudi ta pravica otrok, ki so migranti, je pogosto ogrožena, saj v nekaterih državah (npr. na Danskem) dovoljenje za stalno prebivanje izdajo le enemu od obeh staršev. Pogosti so primeri, kot na primer na Češkem, ko otroku zavrnejo prošnjo za azil medtem ko postopek za njihove starše še ni zaključen. Ena izmed zelo pomembnih pravic za otroke brez spremstva je tudi njihova pravica, da jim prisluhnejo oz. pravica do sodelovanja. To se nanaša predvsem na uradnike in druge predstavnike oblasti, ki vodijo postopke, v katere so vključeni otroci (kot so na primer postopek za pridobitev azila oziroma odločanje o tem, kakšna bo otrokova nadaljnja usoda). Glede na poročila nevladnih organizacij je na tem področju le nekaj primerov dobre prakse, ko uradniki, ki vodijo postopke, prisluhnejo otrokom brez spremstva, se z njimi posvetujejo in njihovo mnenje upoštevajo pri svojih odločitvah. Španija, na primer, zagotavlja otrokom pravico, da se jim prisluhne tako v uradnih postopkih kot pred sodiščem, v vprašanjih, ki se nanašajo nanje in na odločitve o njihovi nadaljnji usodi in prihodnosti. Večina držav pa otrokom ne zagotavlja odvetnika ali zagovornika, čeprav bi jim tovrstno pomoč oziroma zastopnika v uradnih postopkih glede na mednarodne konvencije morali zagotoviti. (Smith, 2006:10-13)

 

Nevladne organizacije opozarjajo, da je še veliko perečih vprašanj, v zvezi s katerimi je potrebno natančneje razmisliti, kaj je v resnici v otrokovem najboljšem interesu. Med drugim posebno pozornost nameniti tudi temu, da bo vrnitev otroka v matično državo, če se zanjo odločijo, zares trajna rešitev. Takšna pa je lahko le, če so po otrokovi vrnitvi odpravljene okoliščine, zaradi katerih je zapustil državo izvora. Bolgarija na tem področju predstavlja primer dobre prakse, saj imajo pripravljene programe individualne rehabilitacije in socialne adaptacije za vsakega otroka, ki se vrne iz tujine kot otrok brez spremstva ali ilegalni migrant. Po drugi strani pa Bolgarija predstavlja tudi slab primer, saj otrokom, ki so bili v tujini vpleteni v kazniva dejanja, pa četudi kot žrtve trgovine z ljudmi, dokumente zasežejo oziroma jim dve leti ne dovolijo zapustiti države. Na takšno kratenje njihove svobode gibanja opozarjajo tako številne nevladne organizacije kot tudi UNICEF.

 

Po McNamari (McNamara, 2000) sodijo otroci, ki so begunci, med najbolj ranljive otroke na svetu. Ne le, da trpijo zaradi vojne ali drugih oblik preganjanja v matičnih državah, kar jih prisili, da zapustijo svoje domove, temveč se za veliko teh otrok trpljenje in preganjanje nadaljujeta tudi v državah, preko katerih potujejo, pa tudi v ciljnih državah oziroma tam, kjer zaprosijo za azil.

 

Otroci predstavljajo več kot polovico svetovne begunske populacije in čeprav jim mednarodne konvencije zagotavljajo pravico do posebne zaščite, jim je ta pogosto kratena. Kjerkoli na poti se jim, še posebej, če potujejo sami, lahko zgodi, da jih prisilijo v nevarno delo oziroma izkoriščanje, prostitucijo ali da postanejo žrtve fizičnega nasilja. Tako v matični državi kot med samo potjo, pogosto pa tudi v ciljni državi, jim je onemogočen dostop do izobrazbe. Povsod lahko postanejo žrtev spolnega nasilja, napadeni ali zajeti so lahko med prečkanjem meja, v primerih, da se zatečejo v begunske kampe, pa jih lahko rekrutirajo kot otroke vojake. (McNamara, 2000)

 

Posebno zaščito zagotavlja otrokom, ki so begunci, 22. člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki še posebej ščiti tiste mladoletne begunce, za katere ne skrbijo starši. Konvencija posebno zaščito, ki jo zagotavlja 38. člen, predvideva še za otroke, ki so zbežali zaradi vojne, pa tudi za otroke, vključene v oborožene konflikte. Kot vsem drugim otrokom so jim zagotovljene tudi vse druge pravice iz konvencije, vključno s pravico do življenja, osebne integritete, primerne hrane in medicinske oskrbe, izobrazbe, ter da bi bili zaščiteni pred diskriminacijo, izpostavljanjem in zlorabami. Še posebej ranljivi so na vseh teh področjih prav otroci brez spremstva. Human Rights Watch je ugotovil, da so bili otroci brez spremstva v ZDA pogosto zaprti, čeprav niso zakrivili nikakršnih kaznivih dejanj (razen, da so ilegalno migrirali). V zaporu so pogosto ostali dlje časa, preden so jih izpustili k članom družine ali skrbnikom. Ker otroci večinoma niso razumeli, kaj se jim je zgodilo, so pogosto sami zanikali informacije o pridržanju oziroma zaporu, molčali pa so tudi o pogosto krateni pravici, da bi jih v migracijskem postopku zagovarjal odvetnik v jeziku, ki ga razumejo. Pogosto otroke brez spremstva zapirajo v zapore za mladoletne prestopnike, kjer morajo preživeti ves čas trajanja azilnega postopka (kar lahko traja tudi več kot dve leti).

 

V begunskem kampu v Gvineji je Human Rights Watch odkril dekleta iz Sierra Leone, stara 12 let, ki so menila, da nimajo druge možnosti kot da delajo kot otroške prostitutke, da bi preživela sebe in, v nekateri primerih, svoje družine. Ta dekleta niso imela nikakršne možnosti za dostop do izobrazbe ali zdravstvene oskrbe. Otroci begunci, ki živijo v kampih na nevarnih mestih, pogosto le malo oddaljenih od meja njihove domače države, kjer je civilna vojna, so prav tako ranljivi zaradi obmejnih spopadov. Rezultat le teh so lahko nasilje, zloraba, rekrutiranje otroka v vojsko ali celo umor.  Nevladne organizacije opozarjajo, da je večina omenjenih zlorab in izkoriščanj otrok povezana tudi s pomanjkanjem hrane. Včasih družine, ki so pred vojnimi razmerami pobegnile iz matične države, otroke pošljejo nazaj v državo izvora, da bi priskrbeli hrano, ob čemer je prav tako lahko ogroženo njihovo življenje. Otroci brez spremstva so lahko družinam odvzeti tudi v begunskih kampih. Tudi iz vseh teh razlogov je zelo pomembno skrbno pretehtati odločitev o ponovnem združevanju otroka z družino, saj lahko to v določenih okoliščinah otrokovo varnost še bolj ogrozi. Zato je pomembno, da tisti, ki v državi gostiteljici odločajo o otrokovi nadaljnji usodi, natančno poznajo okoliščine, zaradi katerih je otrok brez spremstva zapustil matično državo ali družino (oziroma razloge, zaradi katerih je družina zapustila njega).

 

McNamara, nekdanji direktor Oddelka za mednarodno zaščito pri UNCHR priporoča, da bi se morali UNCHR, nevladne organizacije in vlade posameznih držav (1) Zavezati, da bodo sprejele programe in politiko, nujno potrebne za učinkovito zaščito  in promoviranje pravic otrok, ki so begunci, vključno s pravico do izobrazbe, zdravstvene oskrbe in varnosti. (2) Mednarodna skupnost bi morala zagotoviti ustrezen fond, namenjen za zaščito otrok, ki so begunci, humanitarno in drugo osebje, ki dela z otroki, ki so begunci, pa bi moralo biti ustrezno usposobljeno. (3) Mednarodne agencije in vlade posameznih držav bi morale zagotoviti, da so begunski kampi postavljeni na varnih in lahko dostopnih območjih, da bi s tem zaščitili otroke pred napadi ob prečkanju meja, morebitnemu rekrutiranju in izkoriščanju otrok s strani oboroženih skupin. (4) Ko otroci brez spremstva v neki državi zaprosijo za status begunca, ne smejo biti zaprti, oblast pa naj jim zagotovi ustreznega zagovornika. (McNamara, 2000)

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej