IV. POGLAVJE

 

4 Otroci brez spremstva in šola v Sloveniji

 

V zadnjem delu bomo (1) na podlagi nekaterih konkretnih primerov prikazali težave, s katerimi se na področju izobraževanja v Sloveniji srečujejo otroci brez spremstva in (2) predlagali, kako bi bilo mogoče nekatera pomembna spoznanja in izkušnje, ki so jih slovenski strokovnjaki pridobili pri delu z begunci iz nekdanje Jugoslavije, prenesti na področje psihosocialne oskrbe otrok brez spremstva. Ta, aplikativni del seminarskega dela, temelji na pogovorih z nekaterimi otroki brez spremstva ter z Marino Uzelac, ki na Slovenski filantropiji organizira skrbništvo za otroke brez spremstva in Katarino Meden, predsednico Društva Mozaik, ki se ukvarja s pomočjo otrokom-beguncem, ki se nahajajo v Sloveniji.

 

Po besedah Marine Uzelac v Sloveniji z obveznim (v)šolanjem šoloobveznih otrok večinoma ni (birokratskih) težav, saj zakon predvideva obvezno osnovno šolanje tudi za otroke brez spremstva in prosilce za azil. Nasprotno pa je področje izobraževanja zakonsko povsem neurejeno na področju srednješolskega ali visokošolskega izobraževanja. Kot smo videli v poglavju Varovalna vloga šole[1], so se s tovrstnimi problemi begunci mladostniki, ki so se želeli v Sloveniji vpisati v srednjo šolo, srečevali tudi že po letu 1992.

 

Kot sem v tem delu omenila že nekajkrat, je ena večjih težav, s katerimi se otroci-migranti srečujejo na področju izobraževanja v tem, da večina teh otrok nima dokazil o prejšnji izobrazbi, velika ovira pa je tudi neznanje slovenskega jezika. Zato po besedah Marine Uzelac posamične primere rešujejo individualno, za otroke, ki čakajo na konec postopka v zvezi s pridobitvijo azila, pa organizirajo tečaje slovenskega jezika, še preden se ti vključijo v kakršno koli nadaljnje izobraževanje. Nekateri otroci brez spremstva kljub relativno visoki starosti (npr. 15 let) niso bili v matični državi vključeni še v nobeno obliko izobraževanja. V času priprave tega seminarja je v Azilnem domu v Ljubljani en tak otrok iz Afganistana, ki mu je Slovenija zavrnila prošnjo za azil, a se je na zavrnitev pritožil in zdaj čaka na odločitev sodišča.  Deček je v Sloveniji že približno dve leti, v tem času obiskuje tečaj slovenskega jezika, na Centru za permanentno izobraževanje Cene Štupar (CPI) pa je začel v okviru izobraževanja za odrasle obiskovati prvi razred osnovne šole in je zdaj v petem razredu. Drugi fant, njegov sodržavljan, ki je status begunca pridobil pred kratkim, je šolo v matični državi sicer obiskoval, a o tem ni imel nikakršnih dokazil, zaradi česar je bila odločitev o tem, kateri razred naj bi začel obiskovati v Sloveniji, zelo težka. Po številnih posvetovanjih sodelavcev Slovenske filantropije ter sodelavcev CPI, kjer organizirajo osnovnošolsko izobraževanje za odrasle, je začel fant z obiskovanjem sedmega razreda. Čeprav so ga všolali, so v vodstvu šole opozorili, da bo imel ob zaključku šolanja ter poskusu vpisa v srednjo šolo najverjetneje težave z Ministrstvom RS za šolstvo in šport, saj nima dokazov o preteklem šolanju. V Slovenski filantropiji so že začeli s postopki za »prepričevanje« ministrstva, da se bo fant, če bo ostal v Sloveniji, po zaključeni osnovni lahko vpisal v srednjo šolo, vendar jim trenutno ne more nihče zagotoviti, da bodo pogovori uspešni in da bo Slovenija fantu o zaključeni osnovni šoli dejansko izdala spričevalo.

 

Med otroki brez spremstva, ki so dobili status begunca v Sloveniji (od leta 2001 je bilo takšnih otrok le osem) se jih po podatkih Slovenske filantropije polovica ni odločila za nadaljnje šolanje. Eden od si želi narediti kariero v profesionalnem nogometu, drugi se je po pridobitvi statusa zaposlil v stričevi pekarni (stric pa ga k nadaljnjem izobraževanju ni spodbujal), z dvema pa so sodelavci Slovenske filantropije izgubili stik in sta po njihovih podatkih zapustila Slovenijo. Dva otroka brez spremstva, ki sta v Slovenijo prišla iz Afrike (in medtem sicer postala že polnoletna) sta srednjo šolo končala že doma in sta se želela v Sloveniji vpisati na fakulteto. Čeprav so se s prošnjami za vpis dolgo časa obračali na vse pristojne ustanove, vključno z ministrstvom za šolstvo in fakultetami, so bile vse njihove prošnje zavrnjene, saj fanta nista imela dokazil o prejšnji izobrazbi. Ko je bilo videti, da ni nobene rešitve in sta se že sprijaznila, da v Sloveniji ne bosta mogla nadaljevati z izobraževanjem, jima je na pomoč priskočil sodržavljan, ki že več leti živi v Sloveniji in je imel, kot so se prepričali v Slovenski filantropiji, »zelo dobre zveze«. Nenadoma z vpisom na fakulteto ni bilo več nobenih težav in en fant je začel študirati angleški jezik, drugi pa računalništvo. Informacij o tem, kako sta fanta pri študiju uspešna, na Slovenski filantropiji nimajo, a po podatkih, ki jih imajo, nihče od njiju študija ni opustil.

 

Med individualne primere, ko je neobvezno izobraževanje otroku brez spremstva omogočila predvsem iznajdljivost skrbnikov ali samega otroka ter dobra volja vodstva posameznih šol, sodi tudi fant, ki je v domači deželi obiskoval gimnazijo in je s šolanjem na gimnaziji nadaljeval tudi v času, ko je bival v azilnem domu v Sloveniji. Z vpisom fanta v gimnazijo po besedah Marine Uzelac ni bilo težav predvsem zahvaljujoč razumevanju vodstva šole, saj slovenski zakoni področja izobraževanja otrok – beguncev z izjemo tistih, ki so šoloobvezni in jim je država dolžna zagotoviti obvezno šolanje, sploh ne urejajo.  Drug fant, ki je prav tako pridobil status begunca, je v lanskem letu (prav tako na podlagi individualnega dogovora) začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani. V prvem letniku, ko so mu dodatno pomoč v izdatni meri nudili tako profesorji kot prostovoljci Slovenske filantropije, je bil v šoli zelo uspešen. V drugem letniku pa se je prestavil v drug, večji razred in profesorji se z njim v letošnjem šolskem letu ne ukvarjajo več toliko. Po besedah Marine Uzelac ima fant zdaj v šoli težave in pravi, da pouku zelo težko sledi, kar je razumljivo, saj ne razume dovolj dobro jezika, zaradi česar se mu zdi večina snovi zelo težka. Zato v Slovenski filantropiji predvidevajo, da bo potreboval zelo veliko individualne pomoči, če bo hotel uspešno zaključiti srednjo šolo. To pa mu bo težko zagotoviti, saj zakoni, ki urejajo to področje, predvidevajo le uro in pol zagotovljene učne pomoči na teden.

 

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej