III. POGLAVJE

 

3 Izkušnje pri delu z begunci

 

Čeprav se področje ravnanja in skrbi za otroke brez spremstva morda razlikuje v nekaterih podrobnostih, se je Slovenija enkrat v primerljivi vlogi skrbi za mladoletne begunce že uspešno znašla. Z največjim številom beguncev se je Slovenija srečala leta 1992, ko jo po tedanjih ocenah samo iz Bosne in Hercegovine prispelo 70 tisoč (po nekaterih poznejših podatkih pa 35 tisoč) beguncev, med njimi več kot polovica otrok.[1] Strokovnjaki, ki so se takrat ukvarjali s pomočjo beguncem, so pridobili številne izkušnje, ki bi po mojem mnenju koristile tudi v današnjem času, ko se vse evropske države srečujejo s problematiko ilegalnih prebežnikov. Čeprav seveda beguncev ali prosilcev za azil danes v Sloveniji še zdaleč ni toliko kot je bilo beguncev v letih vojne na ozemljih nekdanje SFRJ, bi bilo zagotovo marsikatero spoznanje in izkušnjo tistega časa smiselno uporabiti pri delu z otroki prebežniki. Tudi slednji (in še posebej otroci brez spremstva) namreč pogosto prihajajo iz vojnih področij ali ekonomsko oziroma politično nestabilnih dežel, kjer so ogrožena njihova življenja ali pa so izpostavljeni raznim travmatskim okoliščinam. Pogosto so v matični deželi (ali pa potem, ko so jo zapustili) doživeli hude strese in travme, v marsičem podobne tistim, kakršne so doživljali otroci, ki so se umaknili pred vojno z območja nekdanje Jugoslavije v začetku devetdesetih let. A medtem ko je – verjetno tudi zato, ker je bilo število beguncev bistveno večje – Slovenija takrat organizirano in sistematično pristopila k reševanju težav in stisk beguncev (in še posebej otrok) ter jim je zagotovila tako ustrezno psihosocialno pomoč kot tudi vso podporo pri izobraževanju, v primeru mladoletnih ilegalnih prebežnikov ni več tako. Eden od razlogov je zagotovo v tem, da je število prebežnikov, ki pridejo v Slovenijo, danes relativno majhno in da jim veliko takoj, ko je mogoče (prostovoljno ali neprostovoljno), Slovenijo zapusti. A ne glede na to, kakšen je pravni status otrok, ki se znajdejo v neki državi, jim je po vseh mednarodnih konvencijah ta država dolžna nuditi vso potrebno zaščito in pomoči; ob zaščiti in ukrepanju v otrokovo najboljšo korist med takšne dolžnosti države sodi tudi zagotovitev pravice do (osnovnega) izobraževanja, varnosti, zdravstvene in psihosocialne oskrbe. Slovenija večino teh dolžnosti ne izpolnjuje.

 

Po Mikuš Kosovi (Mikuš Kos, 1999) je slovenska »izkušnja« pri delu z begunci iz BiH leta 1992 obveljala za dobro; celo za tako dobro, da bi se iz nje lahko veliko o ravnanju z begunci otroki naučili tudi v sosednjih državah. Naučili bi se lahko, kako zmanjšati razlike, ki jih prinašajo jezikovna in kulturna drugačnost, pa tudi drugačnost zaradi številnih izgub in travmatskih doživetij.

 

V primeru otrok brez spremstva lahko danes o tej drugačnosti govorimo tudi v zvezi z negotovostjo o tem, koliko časa bo otrok sploh ostal v Sloveniji oziroma kakšna bo njegova nadaljnja usoda. Se bo vrnil v matično državo, kjer bodo zanj poskrbeli v pristojnih službah ali k družini, bo našo državo zapustil ilegalno in izginil neznano kam ali pa mu bo Slovenija ponudila zatočišče (kar se je doslej zgodilo samo v 8 primerih otrok brez spremstva) in se bo moral s statusom begunca bolj ali manj znajti sam?  Mikuš Kos poudarja, da so mnoge izkušnje programov psihosocialne pomoči otrokom beguncem uporabne tudi za preventivno delo z drugimi prikrajšanimi skupinami (Mikuš Kos, 1999:128)

 

Sama se s tem stališčem strinjam in zagovarjam tezo, da bi bilo večino izkušenj, ki so jih slovenski strokovnjaki pridobili pri delu z otroki-begunci iz nekdanje Jugoslavije, mogoče in smiselno prenesti na področje skrbi za otroke brez spremstva. Ti otroci namreč izhajajo iz podobnih travmatskih okoliščin kot so izhajali omenjeni begunci, trpijo lahko za podobnimi posledicami (še posebej, če ne dobijo pravočasne in ustrezne psihosocialne pomoči), domnevamo pa lahko, da bi pomembno vlogo za otroke brez spremstva lahko odigrala tudi šola (kot jo je pri beguncih iz območja nekdanje Jugoslavije). Zaradi vseh navedenih razlogov ni razumnega razloga, da država izkušenj iz časa, ko so bili v Sloveniji begunci iz nekdanje Jugoslavije, ne bi prenesla na področje pomoči otrokom brez spremstva. Res pa je, da so v zvezi s tem mogoči nekateri izgovori. Tako je glavni izgovor, zakaj državi ni potrebno organizirano poskrbeti za področje izobraževanja in psihosocialne oskrbe mladoletnih prebežnikov zagotovo ta, da je le teh v Sloveniji danes bistveno manj kot pa je bilo leta 1992 beguncev – in pa, da nihče ne ve, kakšna bo njihova nadaljnja usoda, saj, nenazadnje, obstaja le majhna možnost, da bodo po zaključenem azilnem postopku sploh ostali v Sloveniji.

 

Menim, da to ne bi smel biti izgovor za to, da Slovenija za otroke brez spremstva ne poskrbi ustrezno. Nenazadnje bi lahko bilo dejstvo, da je otrok brez spremstva danes manj kot je bilo pred petnajstimi leti beguncev, olajševalna okoliščina, saj lahko domnevamo, da je individualno pomoč lažje zagotoviti številčno manjšemu številu otrok. Res je sicer, da to terja nekoliko drugačno organizacijo (npr. izobraževanja), saj danes ni potrebe, da bi se na primer v šolah ustanavljali posebni razredi za otroke brez spremstva kot so se ustanavljali v času, ko so v Slovenijo prihajali begunci iz območja nekdanje Jugoslavije. Izgovor, da otrokom brez spremstva ni smiselno urediti ustrezne varne namestitve ter jim zagotoviti vključitev v sistem izobraževanja ter jim zagotoviti psihosocialno oskrbo zato, ker ni jasno, kako dolgo bodo ostali v Sloveniji, je prav tako nedopusten. Nenazadnje se je tudi pri beguncih iz nekdanje Jugoslavije domnevalo, da se jih bo velika večina vrnila domov takoj, ko bo to mogoče – pa jim zaradi te domneve seveda nihče ni kratil pravice do izobraževanja in pomoči ...

 

Čeprav je Slovenija v primeru dela z begunci iz nekdanje Jugoslavije v začetku devetdesetih razvila pristope psihosocialne pomoči za otroke in mladostnike, ki so se kot primer dobre prakse uveljavili tudi izven meja naše države, torej ni mogoče trditi, da bi ta pozitivna praksa veljala tudi za sedanje prebežnike. In to kljub temu, da strokovnjaki poudarjajo pomen vzgojno-izobraževalnih institucij za otroke prebežnike: »Eno pomembnih spoznanj psihosocialnih programov za otroke begunce je, da lahko ustrezna in kakovostna organizacija življenja otrok zunaj družine (vrtci, šole, druge dejavnosti), znatno omili učinke vojnih travmatskih doživetij in neugodnih življenjskih okoliščin, ki izhajajo iz begunske situacije.« (Mikuš Kos, 1999:128). Avtorica se sprašuje, kako z različnimi programi in ukrepi doseči večino otrok, saj so prav otroci iz prikrajšanih in obrobnih skupin ponavadi v manjši meri porabniki služb in programov kot otroci in drugih skupin prebivalstva.

 

Med neugodne življenjske okoliščine pri beguncih sodijo revščina, izguba socialnih vlog staršev, spremenjene družinske vloge in odnosi, izgube družinskih članov, razbita družina, depresivnost staršev, negotovost glede prihodnosti, izkoreninjenost, prilagajanje na novo življenjsko okolje. Marsikaj od tega bi bilo mogoče prav z ukrepi, usmerjenimi v izboljšanje kakovosti življenja otrok v šolah in vrtcih, mogoče bistveno omiliti in tudi preprečiti morebitne posledice tovrstnih okoliščin. Mnoga spoznanja in refleksije ob otrocih, ki so doživeli vojno, se odražajo v teoretskih podmenah psihološke, psihiatrične, pedagoške in nekaterih drugih strok, prav otroci begunci pa so največ pripomogli k ugotavljanju varovalnih dejavnikov in procesov na tem področju. Gre za dogajanja, ki delujejo pri otrocih, izpostavljenih številnim travmatskim, stresnim in kronično neugodnim dejavnikom v smeri preprečevanja negativnih učinkih le teh. Res pa je tudi, da so številni otroci iz neugodnih okolij in z velikimi travmatskimi izkušnjami, ki naj bi po teorijah izkazovali različne vrste motenj, psihosocialno zdravi. Dva otroka, ki sta izpostavljena istemu travmatskemu doživetju, se lahko povsem različno odzoveta. Psihološke odzive pri otrocih, ki so doživeli vojno in se znašli v položaju begunca, so preučevali številni znanstveniki, ki so skušali ugotoviti, s katerimi  varovalnimi dejavniki je mogoče zaščititi otroke pred trajnimi psihosocialnimi motnjami. (Mikuš Kos, 1999:129)

 

Spomladi 1992 je v Slovenijo prispelo okoli 70 tisoč beguncev iz BiH, med njimi kar polovica otrok. Strokovnjaki ocenjujejo da je bilo poleg teh, uradno prijavljenih beguncev, še približno 30.000 t.i. ilegalnih beguncev. Ministrstvo za šolstvo in šport RS je v sodelovanju s predstavnico Zavoda za šolstvo Bosne in Hercegovine organiziralo osnovno šolo za otoke begunce. Jeseni 1992 je v Sloveniji delovalo 52 takšnih šol, vanje je bilo vključenih več kot 9000 otrok, poučevalo pa jih je okoli 450 učiteljev beguncev. Šole so imenovali »bosanske šole« ali »begunske šole« in so predstavljale slovenskemu sistemu paralelen šolski sistem. Majhno število (od 200 do 300 begunskih otrok) je vstopilo v slovenske osnovne šole. Učni program je bil v prvem letu delovanja bosansko-hercegovskih šol skrajšan tako, da je število ur temeljnih predmetov ostalo neokrnjeno (materin jezik, tuj jezik, matematika), pri drugih predmetih pa je bil okrnjen na okoli 60% učne vsebine. Že v naslednjem šolskem letu, torej v letu 1993/94, se je število ur povečalo tudi pri prej okrnjenih predmetih. Šolam je bila dana možnost fakultativne uvedbe slovenskega jezika, in sicer v obsegu od 60 do 70 ur na leto. V skrajšani obliki so ostali le likovni in glasbeni pouk ter športna vzgoja, v večini primerov pa se zaradi pomanjkanja ustreznih učilnic ni izvajal pouk tehnične vzgoje. (Hočevar in Urank, 1998:24)

 

Podatki o (pedagoški) izobrazbi učiteljic in učiteljev v begunskih šolah niso bili preverjeni, saj so le redki učitelji imeli s sabo dokumente, ki bi dokazovali njihovo strokovno ali izobrazbeno ustreznost. V šolskem letu 1992/93 je v osnovnih šolah za začasne begunce iz BiH poučevalo 362 učiteljic in učiteljev, v naslednjem šolskem letu 368, v šolskem letu 1994/95 pa 307. Zaradi pestre izobrazbene strukture učiteljev, pomanjkanja učnih gradiv in poenotenja dela v begunskih šolah, je ministrstvo za šolstvo in šport v sodelovanju s Svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in starše organiziralo mobilno psihološko pedagoško svetovalno službo, ki je pomagala pri reševanju posameznih problemov na šolah in organizirala strokovna srečanja učiteljev. Seminarji so bili namenjeni usposabljanju učiteljev za delo z begunskimi otroci, praktičnemu usposabljanju učiteljev za pedagoško delo v »izrednih« razmerah in prenašanju spoznanj pedagoške teorije in prakse v učiteljevo vsakodnevno delo z učenci.

 

Učni uspeh v šolah z bosansko-hercegovskim programom je iz leta v leto padal. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bila to posledica bolj realnega pristopa učiteljev k preverjanju in ocenjevanju znanja in večje učne zahtevnosti. Obenem podatki kažejo, da so učitelji učence želeli spodbujati k učenju tudi s tem, da so bili v prvem letu šolanja pri ocenjevanju manj zahtevni. (Hočevar in Urank, 1998:25) Po treh letih delovanja tovrstnih osnovnih šol je postalo jasno, da bo potrebno spremeniti način šolanja begunske populacije, saj je bilo število učencev v šolah zaradi vrnitve domov ali odhoda v tretjo državo vsako leto manjše. Zaradi manjšega števila otrok ni bilo mogoče oblikovati razredov, učitelji z višjimi stopnjami izobrazbe so odhajali v tretjo državo, v samih šolah pa je bilo za kvalitetno izpeljavo pouka premalo funkcionalnih učilnic, pa tudi prostorov za športno vzgojo. Vedno več staršev je izražalo tudi željo, da bi se otroci vključili v slovensko osnovno šolo.

 

V letu 1994/95 je v 120 osnovnih šolah okrog 520 učencev – začasnih beguncev v slovenskih šolah doseglo presenetljivo dober učni uspeh, saj jih je kar 98% razred, ki so ga obiskovali, uspešno zaključilo. Dokončno je bila odločitev o vključitvi celotne begunske populacije v slovenske osnovne šole sprejeta potem, ko so na ministrstvu opravili anketo na šolah, kjer so begunci že bili vključeni. Iz rezultatov je razvidno, da tako  vidika otrok kot z vidika učiteljev in slovenskih sošolcev ni bilo razbrati večjih težav ob vključevanju otrok – začasnih beguncev iz BiH v slovenski šolski sistem. Težave, s katerimi so se srečevali, so večinoma reševali znotraj same šole ali s podporo vladnih ali nevladnih organizacij.

 

Več težav je bilo s srednješolskim izobraževanjem. Po podatkih Urada za priseljevanje in begunce je bilo v začetku leta 1993 v Sloveniji 5.292 začasnih beguncev v starosti med 15. in 18. letom, torej populacije, ki se v tem starostnem obdobju običajno izobražuje na srednješolski ravni. Od tega je v zbirnih centrih živelo 2100 mladostnikov ali okoli 40% populacije, medtem ko jih je izven centrov živelo 3192, torej okoli 60% populacije. Ob vključevanju v srednje šole so begunci naleteli na številne ovire, predvsem na pomanjkanje prostih mest, velika večina beguncev je prišla v Slovenijo brez ustrezne šolske dokumentacije. Država ni razpolagala s posebnimi finančnimi sredstvi za njihovo vključevanje v šolski sistem, izobraževalni programi, ki so jih obiskovali v domovini, niso bili usklajeni s slovenskimi, ipd. Interesi in želje staršev in mladostnikov, da bi se vključili v srednje šole, so bili zelo veliki, večina med njimi se je obračala neposredno na vodstva šol. Na tistih srednjih šolah, kjer so bile na voljo prostorske kapacitete in kjer so ravnatelji imeli poseben odnos do begunske populacije, je prišlo do prvih vključitev v srednje šole. Ministrstvo za šolstvo in šport je srednjim šolam priporočilo, da v primeru, ko imajo še kakšno prosto mesto, nanj sprejmejo začasne begunce, ki lahko s statusom hospitanta prisostvujejo pri pouku in skupaj z drugimi dijaki opravljajo obveznosti po programu. Ob koncu šolskega leta jim šola izda potrdilo o opravljenih obveznostih po programu.  V šolskem letu 1992/93 je bilo po podatkih Ministrstva RS za šolstvo in šport v slovenske srednje šole vključenih le 214 hospitantov, v šolskem letu 1993/94 že 700 hospitantov, naslednje šolsko leto pa 996 hospitantov. Njihovo vključevanje v šolski sistem so spremljali pomisleki predstavnikov civilne družbe in nekaterih strokovnih organizacij, predvsem zaradi po njihovem mnenju neurejenega in nedorečenega statusa hospitantov ter zaradi neenakih vpisih kriterijev za osnovnošolce – začasne begunce iz BiH v primerjavi s slovenskimi učenci. Hospitanti so po opravljenem zaključnem izpitu ali maturi prejeli spričevalo, po končani srednji šoli pa so lahko, če so izpolnjevali pogoje, nadaljevali izobraževanje na višjem oziroma visokem izobraževanju. Spremljanje napredovanja hospitantov v slovenskih srednjih šolah je pokazalo, da so imeli težave predvsem s slovenskim jezikom, kar se je posledično kazalo pri vseh predmetih. Njihovo predznanje tujega jezika in matematike je bilo šibko, posamezni hospitanti pa so imeli težave tudi pri vključevanju v oddelčne skupnosti in s komunikacijo. Slabi bivalni pogoji, v katerih so živeli, so bili tudi ovira za nemoteno učenje in pripravo domačih nalog. Vzgojnih težav šole niso izpostavljale, navajale so le posamezne primere izostajanja od pouka. Vseeno so hospitanti po mnenju strokovnjakov, ki so izobraževanje begunskih otrok spremljali, dosegali relativno dober učni uspeh. (Hočevar in Urank, 1998:30)

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej