3.3 Psihosocialna pomoč

 

Ob tem, da so se vključili v organizirano izobraževanje, kjer so bili v veliki meri uspešni, kar je pozitivno vplivalo tudi na njihov psihosocialni razvoj in hkrati pomenilo varovalni dejavnik pri morebitnih posledicah stresnih okoliščin, ki so jim bili izpostavljeni, je bila otrokom beguncem iz BiH zagotovljena tudi sistematična psihosocialna pomoč. To pomoč je začel izvajati Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani takoj po prihodu otrok v Slovenijo. Po Mikuš Kosovi so bile osnovne značilnosti teh programov predvsem: skupnostna naravnanost, usmerjenost k prebivalstvu, izstopanje strokovnjakov iz mentalno higienske ustanove in delovanje v življenjskih prostorih beguncev (v begunskih centrih, v begunskih šolah), vnašanje mentalno higienskih znanj in vsebin v delovanja begunskih šol in vrtcev, delovanje po načelih strategijo WHO »Duševno zdravje za vse otroke«. V letu 1994 so se programi prenesli v Center za psihosocialno pomoč beguncem – Slovenska fondacija.[1] Za zelo uspešne so se v tistem času izkazale prav mobilne mentalno higienske skupine, čeprav je znano, da se na splošno le majhen del oseb v psihosocialnih stiskah sam obrne na tovrstne službe. Čim bolj prikrajšana in izločena je skupina, tem manj uporablja službe, ki so na voljo, poudarja Mikuš Kosova in dodaja, da je neuporaba tovrstnih služb pri beguncih še veliko bolj izraženo. K temu ob običajnih razlogih (kot so »nepriljubljenost« psihiatrov, negativne reakcije, ki jih doživljajo uporabniki v lastnem okolju, občutek, občutek, da psiho strokovnjaki niso ravno najbolj učinkoviti v sovjih pristopih, pomanjkanje energije in finančnih sredstev za obiske v mentalno higienskih ustanovah), se pri beguncih v tem smislu pojavljata še dve pomembni oviri. Prva izhaja iz etničnih, jezikovnih in drugih razlik med beguncem in novim okoljem. Druga pa iz dokaj utemeljenih stališč: »Mi nismo nori ali nenormalni, nenormalno je to, kar se nam je zgodilo in ni čudno, da reagiramo s psihičnimi težavami.« (Mikuš Kos, 1999:138) Če v takšnih okoliščinah strokovnjaki želijo doseči osebe v stiski, je nujno, da izstopijo iz ambulant ter se napotijo življenjske prostore, kjer se nahaja veliko število ljudi, katerimi bi pomoč mentalno higienskih strok lahko koristila.

 

Mobilne mentalno higienske skupine, ki so sestavljali psiholog, otroški zdravnik, psihiater, medicinska sestra, socialni delavec in specialni pedagog, so begunske centre začele obiskovati že kmalu po prihodu beguncev v Slovenijo. Zelo pomembno je bilo dobro sodelovanje z upravo begunskega centra in s službami, ki v centru delujejo, saj so prav zaposleni, ki so v centru delali vsak dan, najpogosteje prihajali v stik z resničnimi psihičnimi težavami uporabnikov begunskih centrov. Redni obiski strokovnjakov v begunskih centrih so po Mikuš Kosovi omogočali odkrivanje in obravnavo številnih težav, zaradi katerih se begunci nikoli ne bi zglasili v rednih službah, in pomoč ljudem s tovrstnimi težavami. Strokovnjaki, ki so takšne skupine sestavljali, so lahko pomagali predvsem otrokom, takšna pomoč pa je, kadar je to bilo možno, avtomatsko vključevala tudi starše. Obstajale so tudi izjeme, saj včasih starši v tovrstnih programih niso bili sposobni ali pa niso želeli sodelovati v terapevtskem procesu. Še pogosteje pa je nastala težava, ker ni bilo dovolj strokovnjakov, da bi lahko pomagali vsem begunskim družinam, ki so bile potrebne takšne pomoči. Podobna situacija se pojavlja danes, ko tako v azilnem domu kot v centru za tujce sicer so zaposleni psihologi in socialni delavci, vendar so večino časa preobremenjeni z »birokratskim« delom ter reševanjem dnevne problematike, tako da nimajo časa, da bi uporabnikom nudili kakršno koli psihosocialno oporo ali pomoč. 

 

Če vsa ta spoznanja prenesemo na področje, ki ga obravnavamo, lahko sklenemo, da bi morala navedena spoznanja še posebej veljati prav za otroke brez spremstva, saj so ti v tuji državi povsem sami, z neurejenim statusom in najverjetneje ne morejo ali ne znajo najti ustrezne psihosocialne pomoči. Zato je vloga skrbnikov, ki naj bi otrokom pomagali (vsaj) pri uradnih postopkih, še toliko bolj pomembna. Vprašanje pa je, ali je zgolj skrbnik, ki večinoma sodeluje v »uradnih« postopkih in otroka zastopa v postopkih za pridobitev azila, vključevanju v izobraževanje in novo okolje (itd.) dovolj ali pa bi morala biti otrokom zagotovljena tudi posebna psihosocialna pomoč? Glede na to, da otroci brez spremstva danes izhajajo iz zelo podobnih razmer v kakršnih so bili begunci po letu 1992 in so izpostavljeni večini stresnih dejavnikov, ki smo jih navedli v prejšnjih poglavjih, bi lahko zaključili, da je psihosocialna pomoč ustreznih služb nujno potrebna in da bi jo morali zagotoviti vsem otrokom brez spremstva kot še posebej ranljivi skupini otrok, po potrebi pa tudi drugim mladoletnim (in tudi odraslim) prebežnikom, ki začasno ali stalno bivajo v Sloveniji

 

Opisana izkušnja pri delu z begunci kaže, da je velikemu številu otrok mogoče ponuditi tovrstno pomoč prav neposredno v okviru šol ali vrtcev. Če uspe strokovnjakom in učiteljem v teh organizacijah ustvariti varne, ugodne in podporne življenjske okoliščine, to predstavlja pomemben varovalni dejavnik za otroke. »Ta vpliv deluje vsaj kot delna protiutež travmatskim vojnim izkušnjam, stresnim okoliščinam begunskega življenja in depresivni družinski situaciji« (Mikuš Kos, 1999:139). Za zelo učinkovito pa se je izkazala tudi pomoč prostovoljcev, kar je imelo za otroke begunce večkratno vrednost.  Za otroke, ki so doživeli huda in številna razočaranja, katerim so ljudje prizadeli veliko gorja, je bilo zelo pomembno sporočilo, da so ljudje, ki jim zanje ni vseeno. Prav tako pa je bilo prostovoljno delo dobra izkušnja tudi za same prostovoljce. Imeli so namreč priložnost spoznati stiske z ljudmi, dejstvo, da je ljudem mogoče pomagati tudi z nematerialnimi dobrinami, obenem pa je bila to dobra priložnost za spoznavanje drugačnih socialnih in etničnih okolij.

 

Kaj je torej tisto, kar je slovenskim strokovnjakom z različnih področij, ki so se v začetku devetdesetih let ukvarjali s pomočjo otrokom beguncem predstavlja najpomembnejše spoznanje in kako bi bilo to mogoče prenesti na skrb za otroke brez spremstva? Sama menim, da med najpomembnejše sodi prav spoznanje, da lahko dobro počutje in uspešnost otroka v šoli lahko »prevladata« nad marsikaterim neugodnim vplivom. in »… če želimo nuditi pomoč otrokom, ki so obremenjeni z akutno ali kronično stresnimi doživetji, moramo ponuditi pomoč v običajnih življenjskih okoljih – v vrtcu, v šoli, ker ni za pričakovati, da bi velika večina otrok prišla s svojimi straši v mentalno higienske ustanove.« (Mikuš Kos,1999:145)

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej