II. POGLAVJE

 

2  Otrokove pravice in šola

 

Izobrazba je temeljna pravica za vse otroke, ki jo med drugim zagotavljata 28. in 29. člen Konvencije o otrokovih pravicah. Vendar cilj univerzalne primarne stopnje izobrazbe, ki naj bi jo dosegli prav vsi otroci, še ni dosežen.  Po ocenah nevladnih organizacij namreč kar 130 milijonov otrok v letih šolanja v razvitem svetu (21% vseh otrok v šolskih letih na svetu), ni imelo dostopa do osnovne izobrazbe v letu 1998, raven izobraževanja še milijonov otrok po vsem svetu pa ne dosega niti minimalnih standardov. Nevladne organizacije ocenjujejo, da je kar 855 milijonov ljudi danes funkcionalno nepismenih. Glavni vzrok za to naj bi bil, da ti ljudje kot otroci niso imeli dostopa do izobrazbe. Pogosto je onemogočen dostop do izobrazbe neposredno povezan s kratenjem pravic otrok, kakršno je nelegalno zaposlovanje in izpostavljanje, prisiljevanje v prostitucijo, zapiranje in diskriminacija otrok na etničnih, jezikovnih ali verskih temeljih, zaradi spola, manjših intelektualnih ali fizičnih sposobnosti ali drugih okoliščin. (»Education«, 2000)

 

Organizacija Human Rights Watch je še posebej zaskrbljena zaradi pomanjkanja izobrazbe pri otrocih, ki so iz različnih razlogov že tako marginalizirani. Ta skrb vključuje predvsem ulične otroke, otroke, ki so v zaporu, otroke etičnih in drugih manjšin, osirotele otroke, otroke, ki so izkoriščani kot delovna sila, otroke, vključene v oborožene konflikte, begunske otroke, otroke brez spremstva, istospolno usmerjene mladostnike in otroke ženskega spola. Otrokom iz vseh teh skupin so pogosto kratene že številne druge temeljne človekove pravice, z onemogočanjem dostopa do izobrazbe pa imajo še veliko manj možnosti za drugačno prihodnost. Dostop do izobrazbe je pogosto onemogočen tudi otrokom iz revnih ruralnih območij, kjer se soočajo predvsem z ekonomskimi ovirami. V veliko državah so dekleta na zahtevo staršev oziroma skrbnikov namesto v šoli doma, in sicer zato, da opravlja gospodinjska dela ali preprosto zato, ker izobrazba deklet v neki skupnosti ni vrednotena. Med begunci iz Sierra Leone v Gvineji je Human Rights Watch odkril, da je bilo nekaterim dekletom obiskovanje šole dovoljeno, toda le malo jih je bilo sposobnih pridobiti izobrazbo. Veliko jih je šolo obiskovale le dan ali dva na teden, saj so morale ob drugih dnevih delati. Dekleta starši ali skrbniki pogosto vzamejo iz šol, ker morajo delati ko pridejo v puberteto, saj so prepričani, da je koristneje, če opravljajo gospodinjska dela in skrbijo za mlajše otroke.

 

Tudi otrokom v zaporih, vključno z uličnimi otroki, katerih edini »zločin« je potepuštvo, je pogosto onemogočen dostop do izobrazbe, dokler so pod skrbništvom države. Celo tistih nekaj, ki imajo dostop, zelo redko dobi ustrezno izobrazbo. Otroci, zaprti v Pakistanu, sicer imajo  dostop do minimalne izobrazbe, toda le 10% jih opravi standardne izpite ob koncu osnovnega šolanja. Razlog, da niso uspešni, je v tem, da izobraževanje poteka v zelo slabih pogojih, sam pouk pa večinoma temelji bolj na verskih kot na laičnih predmetih. Večina teh otrok že tako prihaja iz revnih okolij in jih je imela zelo težak dostop do izobrazbe že prej. Nevladne organizacije opozarjajo, da tudi otroci, ki so v ZDA zaprti, ker so bili vpleteni v težja kazniva dejanja, nimajo prav nikakršnega dostopa do izobrazbe.

 

Otroci, ki pripadajo etničnim manjšinam, so podobno še posebej v nevarnosti, da jim bo zavrnjen dostop do primerne izobrazbe. V nekaterih državah so lahko odrinjeni tako, da jim zagotavljajo le minimalno izobrazbeno raven, slabšo kakovost pouka in učne pomoči, manj učnih materialov in manj možnosti za nadaljnje izobraževanje kot jih ima preostala populacija. Na Češkem in v Bolgariji so romski otroci so pogosto neupravičeno obravnavani kot mentalno manj sposobni otroci. Otrokom manjšin pogosto ni dovoljeno, da bi govorili njihov lasten jezik ali da bi izvajali lastno kulturo v šolah, s čemer se krati 30. člen Konvencije o otrokovih pravicah.

 

Za veliko otrok je nasilje stalni del njihove šolske izkušnje. Human Rights Watch ugotavlja, da učitelji v Keniji uporabljajo pretepanje s palico, klofutanje in bičanje, da bi obdržali disciplino v razredu in da bi kaznovali otroke zaradi slabega znanja. Kaznovanje je pogosto rutinsko, dogovorno in brutalno. V skrajnih primerih so pretepanja s strani učiteljev povzročijo, da več otrok skupaj za vedno pusti šolo. Pogosto otroci, ki so žrtve fizičnega nasilja s strani učiteljev, ostanejo permanentno poškodovani, onesposobljeni ali pa zaradi posledic hudega pretepanja celo umrejo.

 

Šolajoči se mladostniki, ki spoznajo, da so istospolno usmerjeni, zelo pogosto šolo čutijo kot prostor nestrpnosti, sovraštva, preganjanja in nasilja proti mladim, ki so prepoznani kot drugačni. V večini primeri šolski uradniki zavračajo intervencije, s katerimi bi jih zaščitili. Kar se začne kot verbalno vznemirjanje, se lahko spremeni v fizično nasilje. Študentje, ki so žrtve tovrstnega nasilja s strani sošolcev ali učiteljev, pogosto trpijo zaradi depresij, nizkega samospoštovanja in nesposobnosti, da bi se osredotočili na šolske delo. V letu 1989 so s posebno študijo v ZDA ugotovili, da so istospolno usmerjeni mladostniki dva do trikrat pogosteje nagnjeni k samomoru kot njihovi heteroseksualni vrstniki. (»Education«, 2000)

 

Pravica do izobrazbe[1], ki jo kot temeljno človekovo pravico zagovarjajo številni mednarodni dokumenti, se nanaša na vse stopnje izobrazbe: osnovno, srednjo in visoko. Nekdanja Komisija za človekove pravice je to stališče dopolnila v smislu, da se pravica do izobrazbe »prvenstveno nanaša na osnovno izobrazbo«, s čimer je komisija prvotno ugotovitev samo konkretizirala, ni je pa zanikala. (Glej: Novak, 2004) Zaključek, da pravica do izobrazbe obsega vse stopnje izobraževanja, ne samo osnovnošolskega, izhaja tudi iz razlage 2. člena 1. Protokola Evropske komisije za človekove pravice (EKČP) in prvega odstavka 28. člena Konvencije o otrokovih pravicah (KOP), ki v zvezi z otrokovo pravico do izobrazbe države podpisnice poziva:

 

-         da otroku zagotovijo obvezno in vsem brezplačno osnovno šolanje,

-         da spodbujajo razvoj različnih oblik srednjega šolanja – splošnega in poklicnega

-         da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovijo, da bo višje šolanje vsem enako dostopno na podlagi osebne sposobnosti

                                         

Evropska komisija za človekove pravice, ki se je ukvarjala tudi z vprašanjem pravice do izobrazbe,  pa je ugotovila, da ta pravica obsega najmanj:

 

a)      svobodo enakega, nediskriminatornega pristopa k izobraževalnim institucijam, ki obstajajo v danem trenutku;

b)      zahtevo po izobraževanju v uradnem jeziku konkretne države

c)      zahtevo po javnem priznanju zaključene izobrazbe

 

Med naštetimi elementi pravice do izobrazbe je najbolj pogosto predmet sodnih sporov tisti, ki govori o enakem in nediskriminatornem pristopu k obstoječim izobraževalnim institucijam, saj ga posamezniki pogosto napačno pojmujejo kot pravico, da je vsakdo sprejet na institucijo, na katero je zaprosil in da lahko na njej študira v nedogled.  Podobno dostop do obstoječih tipov in stopenj izobrazbe pa seveda ne pomeni, da država ne sme predvideti možnost za omejitev vpisa in števila ponavljanj izpitov, razredov in letnikov, temveč da merila za omejitve ne smejo biti oblikovana na način, ki bi pomenil neenako in diskriminatorno obravnavanje posameznikov. Smiselno je opozoriti, da načela enakega in nediskriminatornega pristopa k izobraževalnim institucijam posamezne države na splošno ni mogoče razlagati v korist vseh tujcev. Pravica do izobraževanja v neki državi le tistim tujcem, ki se nahajajo pod jurisdikcijo države, v kateri želijo študirati. Ostali tujci se zato ne morejo učinkovito sklicevati na željo študirati v določeni državi, ko prosijo za dovoljenje za bivanje. Država pa ima seveda pravico, da suvereno odloča o tem, kdo lahko prebiva na njenem ozemlju (in torej tudi, komu bo dodelila status begunca, državljanstvo ali dovoljenje za bivanje). Izjema so le tisti primeri, v katerih bi zavrnitev dovoljenja za bivanje imela za posledico prikrajšanje za izobrazbo na sploh, sem pa lahko uvrščamo tudi otroke brez spremstva. Prav tako kot država suvereno odloča o tem, komu bo podelila dovoljenje za bivanje ter kdaj bo omejila število mest na področju neobveznega izobraževanja, odloča tudi, ali bo priznala izobrazbo, pridobljeno v tujini. Novakova poudarja, da se države lahko med sabo same dogovorijo o nostrifikaciji spričeval in drugih dokazil o izobrazbi. Hkrati opozarja, da »nekritično priznavanje tujih spričeval in diplom, ki ne dosegajo minimalne kakovosti izobraževalnih storitev posamezne države (ki mora biti nad splošnim minimalnim standardom), po eni strani lahko pomeni kršitev pravice do izobrazbe, po drugi strani pa neutemeljeno favoriziranje tujih spričeval in diplom, s tem pa diskriminacijo na podlagi kraja izdaje spričevala ali diplome.« (Novak, 2004:112)

 

Na področju otrok brez spremstva in drugih ilegalnih prebežnikov je težav, povezanih z izobraževanjem oziroma dokazovanjem minule izobrazbe ter priznavanja le te zelo veliko in so načeloma težko rešljive; zakoni v posameznih državah pa, z izjemo obveznega izobraževanja tega večinoma posebej ne urejajo. [2] 

 

Najpogostejše težave na tem področju so:

 

Ilegalni prebežniki (pa naj gre za otroke brez spremstva, otroke s starši ali odrasle migrante) pogosto od doma pogosto odidejo brez vseh dokumentov. Razlogov za to je več. Včasih so brez dokumentov zato, ker so morali zapustiti svoj dom v naglici, tega sploh niso imeli ali pa je bil uničen. Drugič, mogoče je, da želijo prikriti svojo identiteto. In tretjič, pogosti so primeri, ko ilegalni prebežniki, tudi otroci, v svojih matičnih državah sploh niso obiskovali šol. Ne glede na to, ali gre za slednje ali pa za preprosto dejstvo, da s sabo nimajo dokazil o izobrazbi (o čemer lahko pri otrocih brez spremstva in tudi drugih prebežnikih govorimo skoraj kot o pravilu) je pri urejevanju nadaljnjega šolanja težko dokazovati, da se je otrok že izobraževal, pa tudi, katero stopnjo izobraževanja je v matični državi sploh zaključil. Posledično je že pred samim všolanjem otroka v Sloveniji (kadar do tega sploh pride) skoraj nujno srečati s številnimi birokratskimi zapleti, katerih rešitev je večinoma odvisna predvsem od dobre volje posameznikov in razumevanja v posameznih izobraževalnih ustanovah.

 

Po Novakovi je pravica države do odločanja o ciljih in vsebinah pouka pogoj za normalno delovanje države in uresničitev načela demokratičnosti. Človek kot družbeno bitje namreč živi v stalnih stikih z drugimi, hkrati pa vsak posameznik pripada več družbenim skupinam, ki se med seboj prepletajo na številne načine. Družbena stabilnost teh skupin je odvisna od tega, ali so konflikti med njimi razrešeni ali zaostreni. Njihovo reševanje je tem težje, čim več je udeležencev in čim bolj različni so njihovi interesi. Ker je osnovna naloga države ustvariti predpostavke za reševanje družbenih konfliktov, se trudi, da bi čim bolj zgodaj usposobila posameznika za življenje v družbi in mu približala vrednote njenega ustavnega sistema. V ta namen predpiše šolsko obveznost in s tem ustvari (oziroma obdrži) ne samo pogoje za mirno skupno sožitje, temveč tudi za delovanje demokratičnega sistema.  Integracija posameznika v družbo pa po Novakovi ne zahteva le načela demokratičnosti, temveč tudi načelo socialne države, saj je prav vključitev v družbo pogoj za vzpostavitev enakih možnosti v okviru danih družbenih in gospodarskih razmer, pomeni pa tudi možnost in pogoj za uspešno oblikovanje življenja.  Za uspešno vključitev v družbo mora šola poleg t.i. temeljnih kulturnih tehnik kot so na primer branje, računanje, pisanje, ravnanje z računalnikom, posredovati tudi znanje slovenskega jezika Brez znanja jezika sporazumevanje v družbi ni mogoče, saj jezik predstavlja nujni pogoj za socialno vključitev posameznika v družbo.

 

Prav zaradi življenjskih priložnosti, ki jih ponujata izobraževanje in vzgoja, je država tudi dolžna (in ne le upravičena) v obvezno šolanje vključiti tudi otroke-tujce oziroma otroke brez državljanstva, ki živijo na njenem ozemlju. Nekateri tuji teoretiki menijo, da ne le, da morajo države tujcem dati le pravico oziroma možnost do izobraževanja v njihovem obveznem šolstvu, temveč da so takšno obveznost celo dolžne uveljaviti. Drugače lahko zgodi, da bo otrokova korist ostala nezavarovana. Novakova opozarja, da lahko na tem področju izjemo predstavljajo osebe, katerih šolanje je med bivanjem v tujini je urejeno z mednarodnimi pogodbami kot so, na primer, otroci diplomatov, a to ni tema tega seminarskega dela. 

 

Za otroke brez spremstva, begunce in druge ilegalne prebežnike je pomembno, da določila o obveznem šolanju veljajo tudi za otroke priseljencev oziroma t. i. prebežnikov, katerih materni jezik ni slovenski. A tudi tu se postavlja več vprašanj. Ali je država posamezniku, ki ob vstopu v šolo ne zna (tekoče) slovensko, dolžna zagovoriti zgolj dostop do izobraževalne institucije ali pa mu je dolžna nuditi tudi posebno pedagoško pomoč pri učenju slovenskega jezika (na primer z dodatnimi urami, tečaji jezika in s posebnimi pedagoškimi ukrepi v okviru skupnega pouka vseh učencev). Večina teoretikov sicer zagovarja stališče, da s tem, ko šola v takšnih primerih dodatne pomoči pri učenju slovenskega jezika otroku ne zagotovi, s tem ni prizadeto načelo enakosti. To načelo namreč prepoveduje diskriminacijo  na podlagi jezika, ne zavezuje pa države, da v šolstvu sprejme pozitivne ukrepe za izravnavo jezikovno pogojenih pomanjkljivosti. Določba o prepovedi diskriminacije bi bila po tej interpretaciji prizadeta samo, če bi jezik upoštevali kot okoliščino, za katero bi prišlo do neenake obravnave otroka v pravnem smislu. Vendar ti teoretiki hkrati opozarjajo tudi, da so možnosti za izobraževanje in vzgojo pri otrocih, ki zaradi neznanja jezika ne morejo slediti pouku, prizadete v tolikšni meri, da postane njihova pravica do dostopa k izobrazbi vprašljiva. Razen tega ne načelo enakosti in ne pravica do šolanja posamezniku ne koristita, če ne more spremljati vsebine pouka.  Država mu je zato na podlagi ustavnega načela socialne države po mnenju Novakove dolžna pomagati pri učenju jezika.

 

Kako je s tem v Sloveniji? Slovensko šolsko pravo predvideva dodaten pouk slovenskega jezika samo za otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski, ne pa tudi za državljane oziroma tuje osebe brez državljanstva, ki prebivajo v Sloveniji in se izobražujejo v okviru obveznega šolstva. To razlikovanje utegne biti (ustavno) pravno sporno, kot bom pokazala v drugem delu naloge, pa tudi v praksi otrokom-prebežnikom ne glede na to, ali so pridobili status begunca ali pa čakajo na zaključek postopka za pridobitev azila, povzroča veliko težav.  Če je učencev, ki jezika ne znajo, več, mora šola po Novakovi sprejeti tudi potrebne organizacijske ukrepe, na primer zmanjšati število učencev v razredu, omejiti število učencev z jezikovnimi težavami v posameznem razredu, da lahko zagotovi tudi učinkovito izobraževanje drugih učencev istega razreda. Takšna praksa je bila v Sloveniji uveljavljena v začetku 90. let, ko je bilo v naši državi veliko beguncev iz republik bivše Jugoslavije in se je, kot bomo videli v nadaljevanju, dobro obnesla.

 

Otrok brez spremstva oziroma mladoletnih prosilcev za azil pa je v Sloveniji relativno malo (vsaj v primerjavi z begunci iz držav nekdanje Jugoslavije, za katere je bilo v začetku 90. let v Sloveniji organizirano posebno izobraževanje) in njihovo število se nenehno spreminja, zato bi se morali rešitve te težave po mojem mnenju lotiti nekoliko drugače, vsekakor pa bolj sistematično kot doslej. Zaenkrat se tisti, ki se ukvarjajo s pomočjo otrokom brez spremstva in drugimi mladoletnimi migranti znajdejo tako, da poizkušajo vsak primer reševati posamično, saj zakonska osnova za to (z izjemo obveznega izobraževanja) sploh ne obstaja. Sicer pa so, kot bomo videli v zadnjem poglavju, okoliščine, v katerih se znajde posamezni otrok brez spremstva, ki se v Sloveniji vključuje v sistem izobraževanja, dejansko zelo različne, področje pa ni sistematično urejeno, zato je reševanje posamičnih primerov v največji meri odvisno od iznajdljivosti in dobre volje tistih, ki o izobraževanju posameznega migranta odločajo.

 

Po Novakovi lahko država šele z dodatno pomočjo pri učenju jezika tem učencem dejansko zagotovi enake možnosti za osebnostni razvoj. Optimalni osebnostni razvoj, ki je v slovenskem šolskem sistemu zapisan na samem vrhu lestvice izobraževalno-vzgojnih ciljev Zakona o vzgoji in izobraževanju[3], mora vključevati tudi razvoj sposobnosti posameznika, da odkriva svojo identiteto in se razvija v skladu z njo. Pri tem razvoju mora javna šola učencem puščati dovolj prostora, da se sami odločijo, ali bodo svojo osebnost razvijali na temelju svoje kulture, kulture države, v kateri živijo, ali pa se bodo usmerili »bikulturno«. Prav tako morajo učenci imeti možnost, da se sami odločijo, ali bodo izkoristili ponujene življenjske priložnosti družbe, v kateri živijo, ali pa se bodo od družbe odvrnili. ( Novak, 2004:90)

 

Toda, ali je za avtonomni razvoj otrokove osebnosti dovolj, da javna šola učenčevo drugačno (jezikovno in siceršnjo) kulturno identiteto vzame na znanje in je do nje strpna, ne nakloni pa ji posebne pozornosti? Nekateri tuji teoretiki sicer zagovarjajo stališče, da splošna dolžnost države spoštovati pravico posameznika svobodno izražati pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, gojiti in izražati svojo kulturo in uporabljati svoj jezik in pisavo (kar v Sloveniji zagotavlja 62. člen Ustave RS) ne daje posamezniku pravice, da bi od države zahteval podporo in vzpodbudo pri vzpostavljanju stikov z domačo kulturo. Država pa naj bi na splošno posamezniku ne bila dolžna ponuditi prostovoljnega izobraževanja o njegovem materinem jeziku in kulturi. Novakova zagovarja stališče, da se mora socialna država na tovrstne pobude staršev in otrok kljub vsemu odzvati z dialogom in z vso subtilnostjo iskati ustrezno rešitev; če je le mogoče, v sodelovanju z državo, iz katere priseljenci izvirajo. Da bi bil tak dogovor res najboljša rešitev, nakazuje tudi predlog,  po katerem bi se za otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Sloveniji in katerih materin jezik ni slovenski, ter za tuje državljane oziroma osebe brez državljanstva, ki prebivajo v Sloveniji, organiziral pouk materinega jezika in kulture v skladu z mednarodnimi pogodbami. Država oziroma javna šola, ki se na predloge staršev in njihovih otrok za dodaten pouk materinega jezika in kulture ne bi odzivala in ki bi zavračala kakršno koli možnost za (mednarodno) sporazumevanje o tem vprašanju, bi utegnila po Novakovi nedopustno poseči v pravico do družinskega življenja, kadar bi njeno ravnanje pripeljalo do odtujitve otroka od staršev ter porušilo komunikacijsko sposobnost znotraj družine.

 

Onemogočen dostop do izobrazbe je lahko že sam po sebi uničujoče za otroke. Še več, vodi lahko do nadaljnjega kratenja njihovih pravic tudi na številnih drugih področjih, ki se nadaljujejo tudi v obdobje odraslosti. Brez dostopa do izobrazbe veliko otrok nima druge izbire kot da nadaljujejo z delom v nevarnih, izkoriščevalskih pogojih. Ustrezna izobrazba lahko otroku zagotovi upanje na boljšo prihodnost, pa tudi veščine, ki bi mu omogočile drugačno življenje od tistega, ki ga, če živi na cesti, kot begunec, je ločen od staršev ali tako ali drugače izkoriščan ali prisiljen v kazniva dejanja, pozna kot otrok.

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej