1.3.1 Načela dobre prakse

 

Program za otroke brez spremstva v Evropi (SCEP)[1] je skupna pobuda nevladne organizacije »International Save the Children Alliance« in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNCHR). (»Načela dobre prakse za otroke brez spremstva«, 2004) Program je bil ustanovljen leta 1997. Cilji programa so spoštovanje načel in standardov, ki se nanašajo na pravice otrok brez spremstva, pospeševanje izvajanja sprejetih smernic delovanja in prizadevanje k dobri praksi na nacionalni evropski ravni. Naloga UNCHR je zagotoviti mednarodno zaščito otrok beguncev in tistih otrok, ki zaprosijo za azil, medtem ko je naloga programa »Save the Children«, da nadzoruje izvajanje pravic vseh otrok. V program je vključenih 28 držav: 17 držav zahodne Evrope, med katerimi je tudi Slovenija, 8 držav centralne Evrope in tri baltske države. Program za otroke brez spremstva v Evropi« je razvil Načela dobre prakse[2], ki skušajo s svojimi smernicami uporabnikom nuditi bolj enostaven dostop do relevantnih mednarodnih pravnih predpisov in standardov, ki se nanašajo na otroke brez spremstva. Načela dobre prakse so namenjena ukrepom, ki bi zagotovili spodbujanje in zaščito pravic otrok brez spremstva tudi v Sloveniji. Ta načela slonijo predvsem na Konvenciji ZN o otrokovih pravicah in na dveh dokumentih: Smernice UNCHR o strategijah in postopkih pri obravnavi otrok brez spremstva, ki prosijo za azil ter stališču Evropskega sveta za begunce in izgnance o otrocih. (»Program za otroke brez spremstva v EU«, 2004)

 

Po »Načelih dobre prakse« so za otroke brez spremstva posebnega pomena naslednje pravice:

 

-         zaščita pred prisilno vrnitvijo v matično državo

-         dostop do azilnega postopka

-         pravica do skrbnika, ki zastopa otrokove interese

-         pravica do pravnega zastopnika, ki otroka zastopa v azilnem postopku ter pravica otroka do udeležbe v postopku

-         otroku brez spremstva se načeloma ne sme odvzeti prostosti

-         če je to v interesu otroka, ki je treba prizadevati k takojšnjemu iskanju otrokove družine in njenemu združevanju

-         pri ugotavljanju načina zaščite je treba še posebej upoštevati tiste oblike kratenja človekovih pravic, ki zadevajo otroke (npr. rekrutiranje otrok v vojsko, trgovanje z otroki v povezavi s prostitucijo, pohabljanje ženskih spolnih organov in prisilno delo otrok)

-         v projekte nujne oskrbe in dolgoročnih rešitev je potrebno vključiti primerno usposobljene strokovnjake za delo z otroki

-         otroku brez spremstva se mora v času bivanja v državi zagotoviti ustrezna oskrba, predvsem zdravstvena oskrba in dostop do izobraževanja

-         otroku je treba nuditi pomoč pri vrnitvi v državo izvora, če je vrnitev v njegovem interesu

-         država gostiteljica si mora prizadevati,da otroku brez spremstva poišče v najkrajšem času ustrezno in trajno ali dolgoročno rešitev

 

Najpomembnejša načela bi morala biti prisotna v vseh fazah varstva in oskrbe otrok brez spremstva. Glavno vodilo pa naj bi bila najboljša otrokova korist. Oglejmo si nekatera najpomembnejša načela, ki so opora Načelom dobre prakse za ravnanje z otroki brez spremstva, podrobneje:

 

(1) Najboljše koristi

Najboljše otrokove koristi so glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki.

 

(2) Nediskriminacija

Otroci brez spremstva so upravičeni do enakega ravnanja in pravic kot otroci, ki so državljani ali imajo v državi stalno prebivališče. Najprej in predvsem jih je treba obravnavati kot otroke. Vsi pomisleki glede njihovega priseljenskega statusa bi morali biti drugotnega pomena.

 

(3) Pravica do sodelovanja

Mnenja in želje otrok brez spremstva je treba ugotoviti in upoštevati vedno, ko se sprejemajo odločitve, ki jih zadevajo. Vzpostavljeni morajo biti ukrepi za lažje sodelovanje, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo.

 

(4) Spoštovanje kulturne identitete

Pomembno je, da otroci lahko ohranijo svoj materni jezik in vezi s svojo kulturo in veroizpovedjo. Varstvo otrok, zdravstvena nega in izobraževanje morajo odražati njihove kulturne potrebe. Paziti je treba, da se ne ohranjajo tisti vidiki kulturne tradicije, ki so za otroke škodljivi ali jih diskriminirajo. Ohranjanje kulture in jezika je pomembno tudi za otrokovo vrnitev v njegovo domovino.

 

(5)  Razlaga

Otrokom brez spremstva morajo biti ob zaslišanju ali kadar potrebujejo dostop do pravnih postopkov, na razpolago ustrezno usposobljeni tolmači, ki govorijo jezik, v katerem želijo komunicirati.

 

(6) Zaupnost

Poskrbeti je potrebno, da se o otroku brez spremstva ne razkrijejo informacije, ki bi lahko ogrozile njegove družinske člane v domovini. Preden se informacije občutljive narave razkrijejo drugim organizacijam ali posameznikom, je treba na način, primeren njegovi starosti, pridobiti dovoljenje otroka brez spremstva. Informacije se ne smejo uporabljati za nobene druge namene, razen za tiste, za katere so bile posredovane.

 

(7) Informacije

Otrokom brez spremstva mora biti zagotovljen dostop do informacij o njihovih pravicah, razpoložljivih storitvah, procesu pridobivanja azila, iskanju družine ter o stanju v izvorni državi.

 

(8)  Sodelovanje med organizacijami

Organizacije, vladne službe in strokovnjaki, ki so vključeni v obravnavo otrok brez spremstva, bi morali med sabo sodelovati in s tem zagotoviti večje in bolj zaščitene pravice in blaginjo otrok brez spremstva. Za izpolnitev medsebojno povezanih potreb otrok brez spremstva je potreben celostni pristop.

 

(9) Usposabljanje osebja

Osebe, ki delajo z otroki brez spremstva, morajo obiskovati ustrezno usposabljanje. Osebje, ki se ukvarja s priseljevanjem in osebje obmejne policije bi moralo biti usposobljeno za vodenje otrokom prijaznih razgovorov.

 

(10) Trajnost

Pri odločitvah je potrebno kar najbolj upoštevati dolgoročne koristi in blaginjo otroka.

 

(11) Časovna primernost

Vse odločitve otrok brez spremstva morajo biti sprejete v primernem času, pri čemer se upošteva otrokovo dojemanje časa. (»Načela dobre prakse«, 2004:7-11)

 

V nadaljevanju bom podrobneje predstavila sama Načela dobre prakse za ravnanje z otroki brez spremstva. Njihovo uresničevanje je potrebno za dobro prakso ravnanja otrok brez spremstva od trenutka njihovega prihoda v gostujočo državo do sprejetja dolgoročne rešitve glede otrokove prihodnosti.

 

(1) Dostop na ozemlje

Otrokom brez spremstva, ki iščejo zaščito, ne sme biti zavrnjen vstop v državo oz. otroci ne smejo biti vrnjeni na mesto vstopa. Otrok brez spremstva se ne sme nikoli pridržati zaradi razlogov priseljevanja. Prav tako jih organi za priseljevanje na mestu vstopa ne smejo podrobno zaslišati.

 

(2)  Otroci – žrtve trgovine z ljudmi

Trgovina z otroki za prostitucijo, proizvodnjo otroške pornografije in drugo izkoriščanje je v Evropi resen problem. Države morajo sprejeti protiukrepe za preprečevanja in zaustavitev trgovine tako, da z drugimi državami izmenjujejo informacije o trgovini z ljudmi in zagotovijo, da so obmejni organi opozorjeni na ta problem. Pri tem je potrebno opozoriti tako tisti, ki z njimi trgujejo, kot tisti, ki v ciljni državi uporabljajo njihove usluge. Mnenja in želje otrok, žrtev trgovine z ljudmi, je treba ugotoviti in upoštevati, kadarkoli se sprejemajo odločitve, ki jih zadevajo, tudi kot pomoč za njihovo rehabilitacijo in usposabljanje.

 

(3) Otroci brez spremstva – migranti

Nekateri otroci brez spremstva potujejo sami kot migranti, ki iščejo rešitev pred revščino,      pomanjkanjem in stisko. Ti otroci ne smejo biti nikoli odstranjeni iz države brez predhodne temeljite ocene razmer v predhodni državi. Imeti morajo pravico prositi za azil in/ali dovoljenje za bivanje. Vsi otroci brez spremstva, ki so migranti, morajo imeti dostop do socialnega varstva, izobraževanja in zdravstvenih storitev.

 

(4) Identifikacija

Organi za priseljevanje morajo na mestih vstopa v državo sprožiti postopke za ugotavljanje identitete otrok brez spremstva in te otroke predati ustreznim organom socialnega skrbstva. Če je otrok v spremstvu odrasle osebe, je treba ugotoviti, v kakšnem razmerju sta otrok in odrasla oseba. Ker veliko otrok vstopi v državo, ne da bi bilo na mestu vstopa ugotovljeno, ali so »brez spremstva« ali ne, si morajo organizacije in strokovni delavci izmenjavati informacije da se otroke brez spremstva prepozna in se jim zagotovi ustrezno varstvo.

Nekateri otroci ostanejo brez spremstva šele po vstopu v državo (zaradi razpada družine, odhoda skrbnika itd.). Organi za priseljevanje in določanje statusa begunca morajo zagotoviti, da se v njihovih postopkih upoštevajo vse spremembe statusa zaradi take ločitve.

 

(5) Iskanje družine in stiki

Otrokove starše in družinske člane je treba začeti iskati čim prej, vendar le, če to ne bo ogrožalo otroka ali njegovih družinskih članov v izvorni državi. Iskanje je treba izvajati le na podlagi zaupnosti. Države in druge organizacije, ki opravljajo iskanje, morajo sodelovati z agencijami Združenih narodov, osrednjo agencijo za iskanje pri Mednarodnem odboru Rdečega križa in mednarodnimi socialnimi službami. Otroci brez spremstva morajo biti o procesu iskanja ustrezno obveščeni, z njimi se je treba posvetovati in upoštevati njihova mnenja. Če je to primerno, morajo odgovorne osebe spodbujati redne stike med otrokom in njegovo družino.

 

(6) Imenovanje skrbnika ali svetovalca

Takoj ko je otrok prepoznan kot otrok brez spremstva, je potrebno imenovati neodvisnega skrbnika ali svetovalca, ki dolgoročno svetuje in varuje otroke brez spremstva. Ne glede na pravni status te osebe (npr. ali je zakoniti skrbnik ali delavec nevladne organizacije …) so njene odgovornosti naslednje:

-         zagotoviti, da vse sprejete odločitve koristijo otroku,

-         zagotoviti, da ima otrok brez spremstva ustrezno varstvo, nastanitev, izobraževanje, jezikovno podporo in zdravstveno oskrbo,

-         zagotoviti, da je otrok pri urejanju priseljenskega statusa ali prošnje za azil ustrezno pravno zastopan,

-         se posvetovati z otrokom in mu svetovati,

-         prispevati k iskanju trajne rešitve, ki je v otrokovem najboljšem interesu,

-         prispevati k povezovanju otroka z različnimi organizacijami, ki mu lahko pomagajo

-         zastopati otroka, če je to potrebno,

-         preučiti možnosti za iskanje družine in ponovno združitev z otrokom,

-         pomagati otroku ohranjati stike z njegovo družino.

-         Za zagotovitev potrebnega varstva otrok brez spremstva morajo biti skrbniki/svetovalci imenovani v roku enega meseca od trenutka, ko so ustrezni organi obveščeni o otroku. Posamezniki, ki prevzamejo te odgovornosti, so lahko predstavniki različnih strok, imeti pa morajo ustrezna strokovna znanja o varstvu otrok in razumeti posebne kulturne potrebe otrok brez spremstva.

 

(7) Registracija in dokumentacija

Registracija in dokumentacija sta ključni za zaščito dolgoročnih interesov otrok brez spremstva. Opraviti ju je treba z »dvostopenjskim« postopkom zaslišanja. Uradniki za priseljevanje in osebje mejne policije morajo svoja zaslišanja omejiti na zbiranje osnovnih podatkov o otrokovi identiteti. Pri zaslišanjih organov za priseljevanje mora biti vedno prisoten pravni svetovalec, skrbnik ali druga pooblaščena oseba. Pristojni organ socialnega skrbstva ali druga organizacija, pooblaščena za varstvo otroka, pa mora zbrati popolne podatke o otrokovem socialnem ozadju. Vsi, ki opravljajo intervju, morajo biti ustrezno strokovno usposobljeni za zasliševanje otrok brez spremstva.

 

(8)   Ugotavljanje starosti

Pri ugotavljanju starosti je treba upoštevati fizične, razvojne, psihološke in kulturne dejavnike. Če je ugotavljanje starosti potrebno, ga morajo opraviti neodvisni strokovnjaki z ustreznim strokovnim znanjem in poznavanjem otrokovega etničnega/kulturnega porekla. Pregledi ne smejo biti nikoli vsiljeni ali kulturno neprimerni. Posebna skrb mora biti posvečena zagotavljanju, da so pregledi primerni otrokovemu spolu.

Če obstaja dvom v to, naj bi bilo privzeto, da se nekdo, ki trdi, da je mlajši od 18 let, dokler ni dokazano drugače, kot tak tudi obravnava. Pri tem je potrebno opozoriti, da ugotavljanje starosti ni eksaktna znanost in so pri tem mogoče velike napake. Če pri določanju starosti obstaja dvom, je potrebno verjeti otroku.

 

(9)   Prepoved odvzema prostosti

Otrokom brez spremstva se nikoli ne sme odvzeti prostosti zaradi njihovega migrantskega statusa. To vključuje na primer pridržanje na meji, na mednarodnih območjih, v centrih za pridržanje, policijskih celicah, zaporih ali katerih koli drugih posebnih centrih za pridržanje otrok in mladostnikov.

 

(10) Pravica do sodelovanja

Mnenja in želje otrok brez spremstva je potrebno ugotoviti in upoštevati, kadarkoli se sprejemajo odločitve, ki jih zadevajo. Na razpolago morajo biti ukrepi za lažje sodelovanje, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. Otroci brez spremstva imajo pravico neposredno ali preko pravnega zastopnika ali skrbnika/svetovalca do sodelovanja pri vseh pravnih postopkih. Imeti morajo tudi možnosti in jih je treba spodbujati, da izrazijo svoje mnenje, skrbi in pritožbe glede nege in skrbništva, izobraževanja, zdravstvenih storitev ter pravnega zastopanja.

 

Med ostale pomembne pravice, ki jih Načela dobre prakse priporočajo za ravnanje z otroki brez spremstva, sodi tudi pravica otroka do začasnega varstva, izobraževanja in usposabljanja. V čim krajšem času je namreč potrebno za otroke brez spremstva poiskati primerno varno nastanitev, ureditev varstva pa je potrebno redno preverjati. Če je to v interesu otroka morajo bratje in sestre ostati skupaj. Otroci brez spremstva, starejši od 16 let, ne smejo biti obravnavani kot odrasle osebe in ne smejo biti nastanjeni samostojno, brez pomoči odraslih. Ne glede na to ali so nastanjeni pri rejniški družini ali v stanovanjski skupnosti, morajo zanje skrbeti strokovnjaki, ki poznajo njihove kulturne, jezikovne in verske potrebe in so seznanjeni z vprašanji, ki zadevajo otroke brez spremstva kot prosilce za azil in otroke brez spremstva, ki so migranti. Socialni delavci morajo, če je mogoče, otroku pomagati pri navezovanju stikov z njegovo etnično skupnostjo. Organi za priseljevanje ne smejo otrok, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi, pridržati v priporu z namenom, da bi jih zaščitili pred osebami, ki so z njimi trgovale. Oblikovati je potrebno alternativne varnostne ukrepe kot so npr. varne hiše ali druge oblike ustrezne namestitve. Socialni delavci in drugi zaposleni pa se morajo v sprejemnih centrih in stanovanjskih skupnosti zavedati problema trgovine z otroki z namenom prostitucije in drugih oblik izkoriščanja.

 

Zdravje. Otroci brez spremstva morajo imeti enak dostop do zdravstvenega varstva kot otroci iz države gostiteljice. Posebna pozornost mora biti posvečena zdravstvenim potrebah, ki izhajajo iz preteklega telesnega pomanjkanja in bolezni, invalidnosti ter psiholoških posledic zaradi nasilja, težkih doživetij, izgube in rasizma ter ksenofobije, s katerimi se lahko srečajo v tujini. Mnogi otroci brez spremstva potrebujejo za okrevanje terapevtsko pomoč.

 

Na področju izobraževanja, jezika in usposabljanja Načela dobre prakse priporočajo, da morajo imeti otroci brez spremstva možnost enakega obveznega izobraževanja kot otroci iz države gostiteljice. Šole morajo imeti do otrok brez spremstva prilagodljiv in odprt pristop in jim zagotoviti pomoč pri učenju drugega jezika. Da bi ohranili svojo kulturno identiteto, morajo imeti možnost učenja materinega jezika. Starejšim otrokom mora biti na razpolago poklicno in strokovno usposabljanje, saj bi jim tovrstne veščine koristile tudi v primeru vrnitve v matično državo.

 

Načela dobre prakse za ravnanje z otroki brez spremstva v Evropi natančno določajo še  potek azilnega postopka in podelitev statusa begunca. Otrokom brez spremstva ne sme biti nikoli zavrnjen dostop do azilnega postopka. Po sprejemu morajo biti obravnavani v rednih postopkih in biti izvzeti iz postopkov, ki se nanašajo na »varno tretjo državo«, »očitno neutemeljenost« (t.i. pospešeni postopek) in »varno izvorno državo«. Prav tako se ne sme odložiti obravnave prošnje za azil, ker otrok prihaja iz države, kjer vladajo krizne razmere. Otroci brez spremstva morajo imeti v vseh fazah azilnega postopka, vključno z morebitnimi pritožbami ali revizijami, pravnega zastopnika, ki jim pri teh postopkih pomaga. Pravni zastopnik mora biti otroku na razpolago brezplačno, obenem pa mora imeti znanje o azilnem postopku, biti mora usposobljen za zastopanje otrok, še posebej pa morajo poznati oblike preganjanja, ki se nanašajo na otroke. Eno izmed »Načel dobre prakse« določa, da je potrebno posebno pozornost posvetiti uskladitvi načel združevanja družine z načelom, da je glavno vodilo otrokova najboljša korist.

 

Zelo pomembno pa je tudi načelo, da otroci brez spremstva, ki med postopkom pridobivanja azila postanejo polnoletni, še naprej upravičeni do enakih posebnih postopkov kot otroci, mlajši od 18 let. Mednarodne konvencije in zakoni, ki ščitijo otroke kot posebej ranljivo skupino, se namreč nanašajo na otroke in mladostnike do 18. leta starosti, zato uradniki v posameznih državah mladostnikom, ki nimajo dokazil o svoji starosti, pogosto očitajo, da skušajo z navedbo nižje starosti od realne neupravičeno izkoristiti pravico do zaščite, ki je zagotovljena otrokom in mladostnikom. Nevladne organizacije opozarjajo, da tudi na tem področju prihaja do številnih krivic in da so postopki, s katerimi skušajo v nekaterih državah določiti starost otroka, pogosto nezanesljivi in v nasprotju z otrokovimi pravicami.

 

Glede na Načela dobre prakse, ki jih je sprejel UNCHR, je torej potrebno otroku brez spremstva takoj po prihodu v državo zagotoviti ustrezno oskrbo na področju zdravstvenega in socialnega varstva. Pridobiti je potrebno vse pomembne informacije o otrokovem položaju ter pripraviti rešitve, ki so v otrokovem najboljšem interesu. Pri iskanju najboljše rešitve v korist otroka so, kot sem že omenila, na splošno na voljo tri možnosti:

 

(1)   Otrok ostane v državi gostiteljici/državi azila

 V sodelovanju z otrokom se pripravi program integracije, ki upošteva njegovo starost, spol, mentalno in fizično zdravje izobrazbo in kulturno okolje. Omogočiti mu je potrebno čim lažjo vključitev v novo okolje. Ko je otroku dovoljeno ostati, morajo socialne službe pozorno oceniti njegovo stanje. Po posvetu z otrokom se uredi dolgoročna nastanitev v skupnosti. Na splošno je priporočljivo, da za otroke mlajše od 15 ali 16 let skrbijo rejniške družine, ki izhajajo iz istega kulturnega okolja kot otrok. Za starejše je lahko bolj primerno bivanje v manjši skupini v domovih, kjer mora delati ustrezno usposobljeno osebje. Otrokom brez spremstva, ki postanejo polnoletni, je potrebno ponuditi pomoč pri prehodu v samostojno življenje. Možna rešitev je tudi posvojitev, čeprav je to redko, če sploh kdaj, primerna rešitev za otroke brez spremstva. Otrokom brez spremstva je potrebno pomagati pri pridobitvi državljanstva.

 

Pravice do izobraževanja in usposabljanja, zdravstvenega varstva, jezikovne podpore in zaposlovanja morajo biti še naprej enake kakor pravice otrok državljanov. Otroke, ki so prišli kot mladoletniki in jim je bilo dovoljeno ostati iz humanitarnih razlogov ali pa so pridobili kateri drug začasni status ki poteče pri starosti 18 let, je treba ob polnoletnosti obravnavati velikodušno in v celoti upoštevati ranljivost njihovega položaja. Potrebno jim je dovoliti, da ostanejo v državi gostiteljici.

 

  (2) Vrnitev otroka v matično državo

Vprašanja, povezana s to rešitvijo, so najbolj zapletena. Zato velja priporočilo, naj se otrok brez spremstva se vrne v izvorno državo le, če je vrnitev v njegovo najboljšo korist. Vsi drugi razlogi, kot je na primer boj proti nezakonitemu priseljevanju, morajo biti drugotnega pomena. Najboljši način združitve družine in vrnitve je, da se zgodi prostovoljno. V vseh fazah postopka je treba otroke obveščati, se z njimi posvetovati in upoštevati njihova mnenja. Pri tem je kot pomembna dejavnika potrebno upoštevati tudi čas odsotnosti otroka in njegovo starost.

 

Preden se lahko otrok brez spremstva vrne v državo izvora, je treba opraviti naslednje:

-         oceniti, ali je varno vrniti otroka v domovino, pri čemer je potrebno upoštevati tveganje, da bo otrok preganjan, vključen v oborožene spopade, da mu grozijo nasilje, zloraba in izkoriščanje.

-         Preveriti, ali oseba, ki skrbi za otroka in skrbnik v državi gostiteljici soglašata, da je vrnitev v največjo otrokovo korist.

-         Skrbno oceniti položaj družine v domovini ter sposobnost otrokove družine, da otroku zagotovi ustrezno varstvo.

-         Skrbno oceniti dostop do hrane, nastanitve, zdravstvenega varstva, izobraževanja, poklicnega usposabljanja in možnosti zaposlitve v domovini.

-         Te ocene morata opraviti strokovnjak ali neodvisna organizacija ki je objektivna in nepolitična (predvsem pa ni isti organ ali oseba, ki je odločala o otrokovi prošnji za status begunca).

-         Otrokovi starši, sorodniki ali drugi skrbniki soglašajo, da bodo otroku omogočili dolgoročno varstvo.

-         Upoštevati je potrebno otrokovo mnenje o vrnitvi.

-         Pred vrnitvijo okrepiti stike med otrokom in družino.

-         Otroka med vračanjem spremlja ustrezna oseba.

-         Ustrezni organi ali agencije nadzorujejo položaj otroka tudi po vrnitvi.

 

Avtorji »Načel« opozarjajo, naj se otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ne vračajo v izvorno državo, ne da bi se prej temeljito ocenile družinske razmere ter morebitna tveganja zaradi maščevanja oziroma ponovnega trgovanja. Le tako se lahko zagotovi, da se bo otrok vrnil v varno okolje. Otroci brez spremstva, ki so v državo gostiteljico prišli kot mladoletniki, vendar so dosegli starost 18 let in jim ni bilo odobreno, da ostanejo, morajo biti obravnavani kot ranljivi in se je potrebno z njimi posvetovati o pogojih, potrebnih za uspešno integracijo v izvorni državi. 

 

    (3) Združitev z družino/naselitev v tretjo državo

Če se starši otroka ali njegovi sorodniki nahajajo v tretji državi in so pripravljeni skrbeti zanj, se izvede združitev družine v tej državi. Vendar morajo biti za to izpolnjeni enaki pogoji kot veljajo za vrnitev v državo izvora.  (Ašanin-Gole, 2003:3)

 

Kot opozarjajo v UNCHR, je vrnitev otroka v matično državo ponavadi zelo travmatičen proces. Otroci, ki se vrnejo domov, ponavadi niso dobro sprejeti s strani sosedov in okolice, saj le-ti gledajo na njih kot na strahopetce ali celo izdajalce, ki so pobegnili in zapustili svojo državo. Ponovna integracija otrok-povratnikov je lahko zelo dolgotrajna, v veliki meri pa je odvisna od časa, ki ga je otrok preživel izven matične države. Zato je zelo pomembno, da se organizacija, ki sodeluje pri vrnitvi otroka, še pred njegovo vrnitvijo poveže z nevladnimi organizacijami v matični državi otroka, ki bi mu nudile potrebno podporo po vrnitvi domov. Še posebej morajo biti predstavniki nevladnih organizacij pozorni v primerih, ko gre za sum oziroma se ugotovi, da je otroka prodala ali v tujino iz takšnih ali drugačnih razlogov »poslala« lastna družina. V takšnih primerih je potrebno posebej podrobno proučiti, ali je za otroka res najboljše, da se vrne k družini (to slednje na splošno sicer velja za najboljšo možnost) ali pa bi bila za otroka kakšna druga rešitev morda  primernejša.

 

Nazaj                                                                                                                                     Naprej