Vsebina
Uvodnik
Kognitivna znanost
(Ludwig Wittgenstein) Filozofske raziskave
Supervenienca via redukcoinizem
Ali stroji mislijo?
Navidezno
Eros in civilizacija
(Herbert Marcuse) Eros in civilizacija
(Slavoj Žižek) Sreča po 11. septembru
Filozofija vzhoda
(Mencius) Stara kitajska modrost
Zora živih mrličev
Nedvomno nam problem zombijev, ki se je zadnja leta pojavil v kognitivni znanosti, sporoča kako problematična je pri človeku konstitucija zavesti, kako malo dejanske vednosti posedujemo o tem človeka konstruktirajočem fenomenu, hkrati pa nas opozarja, kako problematično je v družbi vprašanje drugega, to je tiste, v meni neprisotne zavesti o drugem subjektu, ki je v potrošniški dobi, bolj kot kadarkoli poprej, degradiran v objekt. Vsak zase je gotov, da je bitje, ki poseduje inteligenco, emocije, zavest in če hočete, tudi dušo. Človekovo samozavedanje je njegov najbolj zanesljivi garant, da tisto, kar se godi okrog mene, ne more mimo, ne da bi v svoji zasnovi ne imelo nekaj mojega pečata. Najbolj nas prepriča, ko vidimo, da pečat puščajo tudi drugi, tako ali drugače se trudijo, da dajo ljudem okoli sebe vedeti, da so, da se jih ne da spregledati, človeštvo je s tem principom prepričevanja prišlo že tako daleč, da bi že lahko pričeli dvomiti v njeno zanesljivost, saj konec koncev, kakšen pa je ta garant, ki mi zagotavlja, da dejanja dejansko izražajo zavest?
Zombi, skoraj že mitološka kreacija,
v osnovi kreatura kulta, v našem vsakodnevniku predvsem podoba
groze in opomin neživosti, ne toliko smrti same, temveč bolj strah
pred nekakšno kataklizmično božjo pozabo na podobo, ko nam
obljublja ponovno vstajenje. Potrošniške mentalitete ne straši
samo dejstvo smrtnosti, temveč bojazen, da se utegne zares zgoditi,
da se na tem svetu ponovno pojavijo estetsko neprikladni, da ne
dajejo od sebe pravega vtisa, ki bi opazovalca lahko prepričal, da
gre za spodobnega, zavestnega človeka. V nadaljevanju Romerove
klasike Night of the Living Dead, z naslovom Dawn of the Dead, se
avtor poigrava z priučenimi instinkti sodobnega potrošnika, ko
sicer mrtvi osebki na vsak način poskušajo vdreti v trgovski
center, kjer so za živa preživeli precej časa, sedaj, ko so brez
zavesti in jih žene le neka nerazumljiva sla po mesu, se vračajo,
morda, da bi dajali vtis, da se dejansko ni nič spremenilo,
“misleč”, morda pa ne bodo opazili, da smo dejansko mrtvi. To, da
jih žene samo tisto, kar jih je družba priučila, ne pa tudi
nekakšni osnovni zavestni obrazci, ki jih vsak posameznik razvije
sam, nazorno pokaže moč okoliščin in navad, ki se jih očitno ne
znebimo niti tedaj, ko umremo.
V našem, filozofsko okrašenem miselnem eksperimentu, je zombi “bitje”, po obnašanju povsem identično človeku, a brezčutno, mrtvo, kar se tiče spoznavnosti. Ljudje v svetu zombijev so brezčutni, zaposlujejo se z podobno zapletenim obnašanjem kot mi, vključno z govorom, vendar to obnašanje ne spremlja nobena zavestna izkušnja. Zanesljiva diferenca med človekom in zombijem se ne pokaže v njunem mrtvem ali živem izgledu, temveč, ko nastopi tako imenovano samozavedanje, s tem, da zombiji posedujejo drugače povsem enake odzivne reflekse, kakor tudi nezombiji, tako, da je edina možnost, da se tak zombi izda, če ga uspemo zaplesti v diskusijo in ga izzovemo na enem od področij zavesti. Verjetno bi zombi kaj težko na dolgo in široko razpredal o jazu ali pa o morečih sanjah, ki jih je sanjal sinoči, kakor to prav dobro zmoremo ljudje.
Večina nas živi v nekakšnem pol zavestnem stanju, ki zahteva, kar se da malo umskega naprezanja, ker pač vse teče že po utečenih tirnicah vsakodneva, človek teži po udobju in sreči in vse bolj se zdi, da je to tako skrajna želja, da jo je mogoče uresničiti le v popolni odsotnosti vsakršnega delovanja. Človek se prepoznava, rešuje probleme, uporablja jezik, četudi vse to spremlja neka oblika zavesti, se zdi, da pravo delo ni opravljeno zavestno, kajti mišljenje pravzaprav ne zahteva zavestnosti. Človek je dokaz, da je mogoče vsakodnevno obnašanje tudi brez zavestnega spremljevalca in če je zavest nepotrebna, so tudi zombiji mogoči.
|
|