Vsebina
Uvodnik
Kognitivna znanost
(Ludwig Wittgenstein) Filozofske raziskave
Supervenienca via redukcoinizem
Ali stroji mislijo?
Navidezno
Eros in civilizacija
(Herbert Marcuse) Eros in civilizacija
(Slavoj Žižek) Sreča po 11. septembru
Filozofija vzhoda
(Mencius) Stara kitajska modrost
Ludwig Wittgenstein (1889-1951)
je gotovo eden najbolj vplivnih filozofov 20. stoletja, za mnoge
pa celo najpomembnejši filozof po Immanuelu Kantu. Zrasel je v
ugledni dunajski družini. Študiral je inženirstvo v Nemčiji in
Angliji, a je tekom študija kazal več zanimanja za vprašanja
matematike in filozofije. V prvi svetovni vojni je služboval v
avstrijski vojski. Zapiski, ki jih je naredil med vojno so postali
osnova za Traktat, ki mu je kasneje prislužil doktorat in trajni
vpliv posebej na krog ljudi, ki se je imenoval Dunajski krog. Po
tem, ko se je odrekel bogati zapuščini staršev, je delal kot vaški
učitelj v Avstriji in opremil stanovanje svoje sestre. Nato se je
Wittgenstein vrnil na Cambridge, kjer je razvijal nove filozofske
koncepte. Njegovo strastno in navdahnjeno učenje
je inspiriralo celo novo generacijo filozofov. Na njegova
zgodnja dela je močno vplivala filozofija Arthur Schopenhauer in
posebej njegovega učitelja Bertrand Russella. Veliko zaslug za
njegov razvoj pa nosi tudi njegov prijatelj Gottlob Frege.
Njegovo udejstvovanje je doseglo svoj vrh v Filozofsko logičnem
traktatu, edini knjigi, ki jo je Wittgenstein objavil za čas
svojega življenja. Trdil je da je v tej knjigi rešil večino
večjih filozofskih vprašanj. Največjo slavo si je pridobil med anitmetafizičnimi
logičnimi pozitivisti. Traktat je zastavljen na ideji, da
filozofski problemi izhajajo iz napačnega razumevanja logike
jezike in poskuša pokazati kaj ta logika pravzaprav je.
Wittgensteinova poznejša dela, posebej Filozofske raziskave
delijo skrb za logiko in jezik, ampak uberejo povsem drugačno,
manj tehnično pot v raziskovanju filozofskih problemov. Ta knjiga je inspirirala posebej tiste, bolj naklonjene običajni filozofiji
jezika. Njegova filozofija ima ogromno pristašev tudi izven
filozofije. Dela: Tractatus Logico-Philosophicus (1922),
Philosophical Investigations (1953), The Blue and Brown
Books...
Ludwig Wittgenstein
Filozofske raziskave
paragrafi od 90 do 98
90. Zdi se nam, da moramo predreti v pojave: naša raziskava pa ni usmerjena na pojave, ampak, kot bi se lahko reklo na možnosti pojavov. To pomeni, da se spominjamo vrste izjav, ki jih dajemo o pojavih. Od tod se tudi Avguštin spominja različnih izjav o trajanju dogodkov, o njihovi preteklosti, prihodnosti ali sedanjosti. (To seveda niso prave filozofske izjave o času.) Zato je naše raziskovanje gramatično. Takšno raziskovanje prinaša jasnost v naš problem, tako da odstranja nesporazume. Nesporazume, ki se nanašajo na uporabo besed, povzročene med ostalim, z določenimi antologijami med izraženimi oblikami v različnih območjih jezika. Nekatere med njimi je mogoče odstraniti, kadar se ena od oblik izražanja zamenja z drugo, to lahko proglasimo za analizo naših oblik izražanja, ker ima ta proces včasih podobnosti z razlaganjem.
91. Lahko zgleda, kot da obstaja nekaj takega kot končna analiza naših jezikovnih oblik, torej ena povsem razstavljena oblika izraza. To je, kot da so naše vsakodnevne oblike izražanja v bistvu še nerazrešene; to je kot da je v njih prikrito nekaj, kar je potrebno razjasniti. Ko se to zgodi, je izraz povsem razjasnjen in naša naloga je rešena. To lahko naredimo tudi na ta način, da se reče: mi odstranjujemo nesporazume na ta način, da svoje izraze delamo natančnejše, to pa lahko zgleda, kot da strmimo k nekemu posebnemu stanju popolne natančnosti in kot da je to resnični cilj naše raziskave.
92. To se raziskuje v vprašanju o bistvu jezika, propozicije, mišljenja. Ker če mi v naših raziskavah poskušamo razumeti bistvo jezika- njegovo funkcijo, strukturo - to kljub vsemu ni tisto, kar imamo z tem vprašanjem v mislih. Ker se to ne vidi v bistvu kot nekaj, kar je že dostopno pogledu in kar z rearanžiranjem postaja pregledno, temveč kot nekaj, kar se nahaja pod površino. V notranjosti se nahaja nekaj, kar ugledamo, ko pogledamo v to stvar in kar z analizo potegnemo na površino. “Bistvo je skrito od nas”: to je oblika, v kateri se sedaj postavlja naš problem. Vprašamo: “kaj je jezik?”, “kaj je propozicija?” Odgovor na ta vprašanja je treba dati enkrat za vedno in neodvisno od vsake bodoče izkušnje.
93. Nekdo bi lahko dejal: “propozicija, saj to je najbolj vsakdanja stvar na svetu”, in drugi: “propozicija, to je nekaj zelo čudnega!” In ta zadnji, je enostavno nesposoben opaziti, kako propozicije v resnici funkcionirajo. To pa zato, ker oblike našega načina izražanja, ki se nanašajo na propozicije in mišljenje, njemu stojijo na poti. Zakaj rečemo, da je propozicija nekaj izjemnega. Z ene strani zaradi ogromne pomembnosti ki ji pripada. (In to je pravilno). Po drugi strani pa nas ta pomembnost in napačno razumevanje jezikovne logike navajajo na pomislek, da propozicija ustvarja nekaj izjemnega, celo edinstvenega. Nesporazum je tisto, kar nam daje misliti, da je propozicija nekaj čudnega.
94. “Propozicija je čudna zadeva!” To je že kal sublimiranja cele naše slike o logiki. Tendenca, da se osvoji čisti posrednik med znakom propozicije in dejstva. Ali pa želja, da se sam znak propozicije prečisti, sublimira. Kajti naše oblike izražanja nas na razne načine ovirajo, da vidimo, da so v vprašanju povsem običajne stvari, medtem, ko nas pošiljajo v lov na privide.
95. “Mišljenje mora biti nekaj edinstvenega.” Kader nekaj rečemo, s tem razumemo, da je s stvarjo tako in tako, s tem, kar razumemo kot tako, se ne zaustavljamo pred dejstvom, temveč razumevamo, da je to in to - tako in tako - Ampak ta paradoks ( ki ima obliko tega, kar se samo po sebi razume) se lahko izrazi tudi tako: mišljenje je lahko tudi o tem, kar ni primer.
96. Druge iluzije iz različnih smeri se priključujejo posebni, o kateri je tukaj govora. Mišljenje, jezik se nam sedaj pojavlja kot edinstveni korelat, slika sveta. Pojmi: propozicija, jezik, mišljenje, svet stojijo v nizu eden za drugim. (Ampak za kaj uporabljamo te besede? Manjka jezikovna igra, v kateri je potrebno, da jih omenimo.)
97. Mišljenje je obkroženo z svetniškim sijem. Njegovo bistvo, logika, postavlja red, in to a priori red sveta, tj. red možnosti, ki mora biti skupen svetu in mišljenju. Zgleda, da mora biti ta red skrajno enostaven. Red je pred vsakim izkustvom; mora se prebiti skozi vso izkušnjo; sam ne sme imeti nobene empirične nejasnosti in nesigurnosti. Nasprotno mora biti iz najčistejšega kristala. Ampak ta kristal se ne pojavlja kot nekaj abstraktnega, ampak kot nekaj konkretnega celo kot najkonkretnejša, najtrša stvar, kar jih je. Motimo se, ker mislimo, da se tisto posebno, globoko bistveno v našem raziskovanju sestoji v tem, da poskušamo dojeti neprimerljivo bistvo jezika. To je red, ki obstaja med pojmi propozicije, besed, zaključkov, resnice, izkušnje itd. Ta red je neke vrste nad-red, tako rekoč med nad-pojmi. Medtem, seveda, če besede jezik, izkušnja, zavest sploh imajo kakšno uporabnost, mora biti njihova uporaba prav tako tako skromna, kot uporaba besed stol, luč, vrata.
98. Po eni strani je jasno, da je vsaka beseda našega jezika, v redu kakršnem pač je. To pomeni, da ne težimo po nekem idealu: kot da naše običajne nedoločene besede še nimajo povsem razložljiv pomen in da moramo šele skonstruirati popoln jezik. Z druge strani pa zgleda, je jasno, da kjer je smisel, mora biti tudi red. Torej tudi v najnerazložljivi besedi mora biti nek skrit popoln red.
|
|