Kontakt

utd.slovenija@google.com

Google skupina

Forum

S podporo Inštituta Novum

Arhiv

SUBVENCIONIRAJTE PLAČE

V preteklih nekaj desetletjih je več ekonomistov pozvalo k uvedbi univerzalne subvencije za zaposlovanje — subvencije podjetjem za vsako osebo, ki jo zaposlijo za nizko plačo, ne glede na njeno poreklo in zakonski stan. Samopomoč (ne odvisnost), osebna rast (ne malodušje), integracija (ne marginalizacija) — takšni so naši bojni klici. Zdaj pa se pojavljajo pobude, da bi namesto tega ponovno razmislili o univerzalnem temeljnem dohodku ali ljudski dotaciji — o rednem izplačilu vsakemu prebivalcu, ki ne bi bilo pogojeno z delom in zaslužki. Zagovarjal bom stališče, da se ta dva inovativna predloga socialnih politik pomembno razlikujeta glede vprašanja, kakšen smoter ima družba. Slonita pa tudi na precej različnih ocenah praktičnih posledic, ki bi jih prinesla njuna uvedba.

Ko sem v šestdesetih letih kot mlad ekonomist začel razmišljati o ekonomski politiki, se mi je zamisel ljudske dotacije zdela zelo privlačna in v številnih pogledih se mi še zmeraj zdi. Ljudska dotacija bi izenačila možnosti, saj bi kompenzirala zmožnosti družin — v pogojih tržnega socializma in tržnega kapitalizma — da svojim otrokom in otrokom svojih otrok itn. zagotovijo prednosti (kot je individualna svoboda) pred drugimi otroki. Ljudska dotacija bi nizko plačanim delavcem omogočila, da kot nezadostne zavrnejo dodatke k plačam, ki jim jih ponujajo za nevarna ali zdravju škodljiva dela. Prav tako bi povečala učinkovitost pomoči, saj bi v celoti dodeljenih socialnih ugodnosti povečala delež gotovine, ki bi jo ljudje lahko uporabili po lastni volji, in zmanjšala delež brezplačnih storitev, katerih obseg določi država. Zato ni težko razumeti podpore, ki so je ponavadi deležni predlogi ljudske dotacije.

Videti je, da zamisel univerzalnega temeljnega dohodka uživa še posebej široko podporo pri številnih Evropejcih, ki imajo skoraj religiozen (in pogosto zares religiozen) nacionalni in skupnostni čut. Ljudska dotacija bo zanje nov korak v razvoju družbe, za katero sta življenje in avtonomija vsakega posameznika nekaj malone svetega. Večina Zahodne Evrope, še posebej njen kontinentalni del, je naredila že veliko na poti k zagotovitvi univerzalnih — se pravi nepogojenih — ugodnosti za svoje državljane (in v večini primerov tudi za druge prebivalce): subvencioniranje stanarin, brezplačna zdravstvena oskrba in brezplačno izobraževanje so le del teh storitev.

Philippe Van Parijs pa zdaj podaja najmočnejši možni argument, da bi šli na tej poti do konca s pomočjo univerzalnega temeljnega dohodka. Vendar sem sam še vedno proti. Kar se mene tiče, ostajata dve sporni točki. Eno bom obravnaval kasneje in se nanaša na posledice. Ljudska dotacija nima monopola nad blagodejnimi učinki, zaradi katerih nam je tako všeč, ne glede na končni izračun njenih koristi in stroškov. Alternativni predlog — subvencija delodajalcem za vsakega nizko plačanega delavca, ki bi ga zaposlili za nedoločen čas — bi prav tako prinesel nekatere od teh učinkov, pa tudi nekatere druge koristi. Subvencija, ki bi zvišala plače in število zaposlenih v nizko plačanem sektorju trga delovne sile, bi ublažila resne zapostavljenosti v sposobnostih in poreklu; povečala bi število zaposlitev, ki bi jih lahko nizko plačani delavci zavrnili; in razširila bi njihove možnosti za zadovoljevanje svojih potreb.

Druga sporna točka je, da ideja ljudske dotacije v nekem pomembnem pogledu nasprotuje bistvu tradicionalnih ameriških predstav o liberalni republiki. Prav zaradi teh predstav bi se, trdim, mnogi Američani obotavljali sprejeti univerzalni temeljni dohodek, nasprotno pa bi bili vsaj načeloma pripravljeni razmisliti o subvencijah za nizko plačana delovna mesta.

Oglejmo si zdaj ti dve točki nekoliko podrobneje. Začeli bomo z drugo.

1. Kje naj iščemo ameriško pojmovanje liberalne družbe? Mislim, da se lahko ustavimo kar pri Johnu Rawlsu, ki velja za enega vodilnih moralnih filozofov dvajsetega stoletja. Njegovo Teorijo pravičnosti imajo mnogi za temeljni priročnik glede večine novih pomembnih idej o tem, kako je treba misliti pravičnost v ekonomski in socialni politiki, tudi če se z njim ne strinjamo do poslednje črke. Ker je Rawls Američan in piše v kontekstu ameriške socialne zgodovine, je pojmovanje družbe, kakršnega izraža v svoji knjigi, zagotovo vsaj eden od pomembnejših primerkov ameriškega načina mišljenja.

Rawlsovo pojmovanje liberalne družbe je prava osvežitev v primerjavi s tistim bolj evropskim. Izključuje religiozne države z javnim poslanstvom. Izključuje tudi združenja oseb s samosvojimi cilji, ki pristanejo na sodelovanje samo zaradi vzajemne zaščite. Za Rawlsa je družba (vsaj tiste vrste družba, ki jo želi obravnavati) kooperativno podjetje, v katerem se posamezniki zberejo, da bi lahko postali del njegove interaktivne ekonomije zaradi vzajemnih zasebnih koristi — predvsem individualnih dosežkov in osebne rasti v karieri in družinskem življenju. Temu ustrezno gre pri ekonomski pravičnosti za razdelitev teh vzajemnih koristi med soudeležene posameznike. Nesmiselno bi bilo spraševati, kaj takšna ekonomska pravičnost zahteva, ko gre za podporo tistim posameznikom, ki se odločijo umakniti in živeti v osami, ločeno od države, ali podporo sektam, ki se odločijo odcepiti od širše družbe. Rawlsova pravičnost zadeva samo tiste, ki so zmožni in pripravljeni participirati in prispevati vsaj nekaj k ekonomskemu kolaču.[1]

Takšni pogledi na naravo in vlogo družbe segajo daleč nazaj v zgodovino ameriške misli. Thomas Jefferson je zapisal, da so prvi priseljenci prišli na ameriško celino, da bi »pridobili in svobodno posedovali lastnino« — in da bi na ta način »iskali srečo«, kot je dejal kasneje. Calvin Coolidge je to pojmovanje družbe kot kooperativnega podjetja strnil v aforizem »posel Amerike je posel«. V dobi napredka je obveljalo, da možnost vzajemnih koristi, iz katere je izhajal Rawls, nastaja iz »družbenega presežka«, ki ga ustvari interakcija različnih človeških sposobnosti in veščin v osrednji družbeni instituciji — poslovni ekonomiji. V svojem učbeniku ekonomije, ki je prevladoval skoraj vso drugo polovico dvajsetega stoletja, ni Paul Samuelson nikoli pozabil omeniti tega družbenega presežka in je vedno navajal zgovorno formulacijo te ideje, ki jo je v svoji knjigi Elementi družbene pravičnosti iz leta 1922 zapisal družbeni teoretik L. T. Hobhouse. Po mojem mnenju je s tem hotel reči, da je družbeni presežek tok prihodkov, ki ga je mogoče legitimno prerazdeliti, saj bi ga prosti trg razdelil na moralno arbitraren način, sploh pa povsem prost trg nikakor ni možen.[2] Vse te izjave po mojem mnenju pomenijo tudi, da bi moral biti družbeni presežek prerazdeljen med tiste, ki prispevajo, ne pa med tiste, ki ne prispevajo. Nekonsistentno bi bilo trditi, da so tisti, ki prispevajo k družbenemu podjetju in ustvarjanju družbenega presežka — kot namigujejo zagovorniki UTD — zavezani, da ga delijo s tistimi, ki niso prispevali ničesar. Kaj imajo ti opraviti pri tem? Če je mogoče kako pokazati, da imajo tudi oni upravičene zahtevke, ali jih potemtakem imajo tudi živali in druga živa bitja? Če bi odkrili Marsovce, ki ne bi hoteli trgovati in sodelovati z nami, ali bi bili tudi oni upravičeni do deleža?

2. Argument za UTD, ki ga podaja Van Parijs, je v osnovi videti pragmatičen. Čeprav je nepogojeno dodeljevanje temeljnega dohodka morda v nasprotju z ideologijo nekaterih, bi ta ukrep po njegovem, se zdi, v praksi učinkoval kot spodbuda za soudeležbo, trdo delo, samopomoč, dosežke in vse druge zaželene posledice, ki so tako pri srcu vsem zagovornikom njegovih stališč.

Kot piše Van Parijs, »UTD omogoča delavcu, da naredi kratek premor med dvema zaposlitvama, skrajša delovni čas, ponuja mu več manevrskega prostora za dodatno usposabljanje, samozaposlovanje in vključevanje v kooperative. Ob gotovosti UTD bodo delavci sprejeli službo le, če se jim bo zdela dovolj privlačna, medtem ko subvencije delodajalcem povečajo ekonomsko sprejemljivost ravno najbolj neprivlačnih, nizko produktivnih služb.«

Vidimo lahko, da bi UTD mnogim ponudil nove zaposlitvene možnosti, podobno kot ti bogata dediščina lahko omogoči, da se poskusiš kot skladatelj ali pisatelj. A financiranje UTD bi imelo za posledico nižje neto plače in manj zasebnega varčevanja, dokler ne bi zasebno bogastvo (če ga definiramo tako, da izključuje trenutno odšteto vrednost pričakovanega toka UTD) doseglo dovolj nizke ravni; v grobem približku bi se zasebno bogastvo zmanjšalo za toliko, za kolikor bi družbeno bogastvo (če ga definiramo kot trenutno vrednost toka UTD) naraslo.

Tu torej ne gre za nikakršno čarovnijo, ki bi brez vsakih stroškov ustvarila neto porast bogastva. V nekem trenutku blizu srednjih let bo imel povprečen delavec-varčevalec skupno manj bogastva, zasebnega in družbenega, kot bi ga imel sicer, saj je povprečno osebno bogastvo (ki je po moji predpostavki nespremenjeno) izračunano na podlagi povprečnega bogastva mladostnikov, ki bi zdaj takoj prejeli pripadajoče jim družbeno bogastvo, in povprečnega bogastva starejših. Trditev, da bi s »prenosom« bogastva ljudi na prvo leto odraslosti nastala družbena korist, češ da povečana likvidnost poveča svobodo, je odvisna od domneve, da je družbena korist od pribitka likvidnosti dovolj velika, da odtehta družbeni strošek, ki bi nastopil z zmanjšanjem neto nagrad za zaposlene.

Glavni del argumenta je seveda v prerazdelitvi: povečalo bi se bogastvo tistih, ki imajo malo, zmanjšalo pa bi se bogastvo tistih, ki imajo veliko. Toda tudi shema subvencioniranja nizko plačanih delovnih mest bi dosegla prerazdelitev, ki bi šla v isto smer. Zato moramo končno bilanco koristi in stroškov, ki jih prinaša UTD, primerjati z ustrezno bilanco, ki izhaja iz subvencioniranja nizko plačanih delovnih mest. Pri UTD opažam nekatere resne pomanjkljivosti, v katerih se odražajo prednosti subvencioniranja nizko plačanih delovnih mest.

Izpostavil bom štiri pomanjkljivosti. Prvič, plače, ki so na voljo nizko plačanim delavcem, so že zdaj tako nizke, da jih demotivirajo. Visok UTD bi se zdel nizko plačanemu delavcu ogromen in bi še bolj razvrednotil njegovo zmožnost za zaslužek; poleg tega bi financiranje UTD zahtevalo višje davke, zato bi se neto plače delavcev še dodatno znižale. Sledila bi manjša učinkovitost zaposlenih, in ker podjetja ne bodo ustvarjala delavnih mest za delavce, ki se bodo izogibali delu, odpovedovali službe ali izostali že ob najmanjši težavici, bo propadlo veliko število delovnih mest, ki jih opravljajo nizko plačani delavci v zasebnih podjetjih.

Drugič, že v izhodišču smo glede tega v precepu. Delo, kariero in dosežke že tako ogroža cela vrsta konkurentov — kriminal, brezposelnost in siva ekonomija.[3] Zdaj ni čas, da bi uveljavljali nove načrte, s katerimi bi še bolj demotivirali delo v sferi gospodarstva, ki posluje zakonito. Marginalizacijo je treba omejiti, ne pa povečati. Z uvedbo UTD bi bila ta naloga težja.

Tretjič, za ljudi ni pomemben samo skupni znesek njihovih prejemkov, temveč tudi sposobnost, da sami zaslužijo za svoje življenje. Še tako visok UTD ne more nadomestiti zadovoljstva, da za svoje življenje zaslužiš sam, brez pomoči staršev, prijateljev ali države — pa če jih še tako ceniš. Pripomnil bi, da bi nizko plačane delavce, če bi v Združenih državah uvedli UTD, še vedno motilo, da je njihova plača več kot za polovico manjša od povprečne. Razlog tega nezadovoljstva je po mojem v tem, da bi nizko plačani delavci svojo razmeroma nizko plačo dojeli kot izrecen dokaz, da nikoli ne bodo mogli zaslužiti dovolj in si s svojim zaslužkom pridobiti dostop do življenjskega sloga srednjega sloja. Pot do tega cilja bi jim lahko odprla samo ljudska dotacija, ki bi jo zato lahko imeli za ponižujočo.

In navsezadnje, kako je s Parijsovo podobo delovnega mesta z vsemi tistimi izčrpanimi ženskami in tiranskimi šefi? Občutek imam, da mnogi akademiki in ljudje, ki so odraščali v razmeroma privilegiranih okoliščinah, ne morejo uvideti, kako lahko tisti, ki morajo delati v tovarni štirideset ur na teden, to cenijo kot priložnost za druženje in srečevanje drugih, kako dobijo občutek, da pripadajo neki skupnosti in da nekaj prispevajo k skupnemu projektu države, ki je posel. Če imam glede tega prav, bi nam moral Van Parijsov surfar, ki se ima za srečnega, ker se lahko zaradi svojega UTD izogne svetu dela, vzbujati sočutje in ne zavisti; saj ne ve, kaj zamuja. In obratno: ne bi se nam smele smiliti ženske, ki morajo »delati po šefovih ukazih štirideset ur na teden«. Se vsaj zavedajo, da vedo nekaj, česar Van Parijs o njih očitno ne ve: da so družabnost, izzivi ter občutek prispevanja in pripadnosti, ki jim jih prinašajo njihove službe, pomemben del njihovega življenja, tako kot to velja tudi za druge.

Težava je v tem, da so plače na dnu dohodkovne lestvice veliko prenizke, tako da morajo nekateri nizko plačani delavci sprejemati najmanj »osvobajajoče« službe, če hočejo zvoziti. A rešitev ni v tem, da delavce obdarimo z UTD, tako da se ob znižanju plač povzpnejo do nekoliko boljše službe ali pa da se preprosto umaknejo. Ta smer pelje v odvisnost, neizpolnjenost, malodušnost in marginalizacijo. Rešitev je uvedba subvencije za nizko plačana delovna mesta in posledični dvig plač vseh nizko plačanih delavcev na raven, ki bolje odraža družbeno produktivnost njihovega dela, njihovo samostojnost in njihov razvoj. Tedaj bi se lahko nizko plačani moški in ženske izognili nevarnim, nezdravim ali težaškim delom in se raje odločili za privlačnejše delo. Poleg tega bi veliko več ljudi lahko spoznalo zadovoljstvo, ki ga dajejo samostojnost, razvoj, sodelovanje in prispevanje.

Vir: Zbornik UTD (PDF)

Edmund S. Phelps

EDMUND S. PHELPS je profesor politične ekonomije na Columbia University. Je avtor knjige Rewarding Work: How to Restore Participation to Free Enterprise.