O SVOBODI

 

V tradicionalnih teorijah o strukturnih pogojih svobode že več desetletij zija velika luknja. Zapolnjevanje te luknje je pomembno že samo po sebi; s tem bi progresistom ponudili močno orožje, s katerim bi konservativce lahko izzvali na terenu, ki je zgodovinsko njihov.

 

Konservativci običajno trdijo, da so načela svobode nujno povezana s kapitalizmom kot sistemom — še posebej s podjetniškim kapitalizmom. Trdijo, da institucija individualnega podjetništva pomaga pri razpršitvi moči države; da ponuja posamezniku »trdno oporo«, neko neodvisnost izbire in delovanja; in da vzdržuje kulturo neodvisnosti, ne pa hlapčevstva.

 

Prepričanje, da je za dejansko svobodo potrebna ekonomska neodvisnost, ki je povezana z lastništvom posesti, so imeli očetje utemeljitelji pogosto za samoumevno. Thomas Jefferson je menil, da odvisnost »poraja podložnost in podkupljivost, duši kali kreposti ter kuje pripravna orodja za častihlepne ljudi«. Tudi John Adams meni, da je za »enako svobodo« treba omogočiti »vsakemu članu družbe«, da pridobi zemljo, »tako da bo mnoštvo lahko imelo v lasti majhna posestva«.

 

Skozi vse devetnajsto in velik del dvajsetega stoletja je imel v Ameriki podjetnik (pogosto mali poslovnež ali kmetovalec-kapitalist) pomembno vlogo v gospodarstvu, zato lahko na trdno povezanost svobode in posestništva naletimo v celi paleti teorij devetnajstega stoletja o strukturnih pogojih svobode. Na začetku dvajsetega stoletja je Louis Brandeis (kakor mnogi drugi) podvomil, da »je nekdo lahko dejansko svoboden, če je v nenehni nevarnosti, da bo za golo preživetje postal odvisen od nekoga in nečesa drugega«.

 

Že najmanj eno stoletje pa podjetnik počasi izgublja mesto osrednjega dejavnika politične ekonomije. Najbolj pronicljivi konservativci so že zdavnaj spoznali, da je ta premestitev velik izziv za njihove teorije. Znana je, na primer, sodba Josepha Schumpeterja*, da bi kapitalizem odmrl, če bi podjetniška posest v sistemu postala marginalna: »Popolnoma zbirokratizirana orjaška industrijska enota ne preganja le srednje velikih ali majhnih podjetij ter razlašča njihove lastnike, temveč v končni fazi prežene tudi samega podjetnika in razlasti buržoazijo kot razred, ki v tem procesu ne izgublja le svojih dohodkov, temveč, in to je še neskončno pomembnejše, svojo funkcijo.«[1] S propadanjem podjetništva v korporacijskem gospodarstvu se je v veliki meri izgubila tradicionalna strukturna podlaga svobode.

 

*   *   *

 

A če institucija splošno razširjenega podjetniškega kapitala več ne zagotavlja dejanske razpršitve moči, trdne opore za posameznika in kulture neodvisnosti, kaj torej jih?

 

Nekateri teoretiki — na primer Peter Drucker — so se osredotočili na delovna mesta v prepričanju, da bi podjetniško posest lahko nadomestila zajamčena zaposlitev: delovna mesta (kot je tudi prav) »postajajo nosilni steber pravic in neke vrste posest«.

 

Še močnejši argument je, da zajamčenost dohodka (lahko bi dodali tudi zajamčenost prostega časa) svobodi zagotavlja nov temelj. Takšno stališče je zagovarjal pokojni Louis Kelso, konservativni jurišnik, zagovarja pa ga tudi Philippe Van Parijs. A naj bo to stališče še tako pomembno, še vedno je nekoliko preozko: poleg svojih postranskih utemeljitev, povezanih z revščino, feminizmom in varovanjem okolja, Van Parijs posveča glavno pozornost vprašanju, kako zagotoviti posamezniku strukturno podporo za tisto, čemur bi lahko rekli »dejanska možnost izbire«. Širši argumenti, po katerih naj bi bila absolutno zajamčenost dohodka nujna za dolgoročno, sistemsko institucionalno osnovo svobode — da nepogojeno jamstvo, vgrajeno v osnovno organizacijo politične ekonomije, zagotavlja bistveno osnovo za neodvisnost — se križajo in dopolnjujejo s temi argumenti, vendar jih tudi presegajo. Akademiki v svojem lastnem svetu brez težav doumejo osrednje vprašanje, saj na tej podlagi zagovarjajo redno profesuro: svoboda izražanja je odvisna od jamstva, da človeku ne bodo odvzeta njegova sredstva za eksistenco.

 

Ameriško gospodarstvo trenutno proizvede približno 130.000 dolarjev na štiričlansko družino; do leta 2100 bo ta številka, po najskromnejših ocenah, narasla vsaj za štirikrat. Torej bi bilo razumno odpreti razpravo o dolgoročnem razvoju v smeri nepogojenega jamstva za vsaj del dohodka kot o enem izmed načinov izgradnje novih sistemskih institucionalnih osnov svobode. (Seveda bodo prehodne možnosti — kot prehodne in kot politični kompromisi — verjetno vključevale nekatere pogoje glede dela in podobno.)

 

Omejenost Van Parijsovega dela (in to velja tudi za večino drugih, ki pišejo o teh zadevah) je v načinu, kako zbrati in dodeliti sredstva, da bi dosegli vsa predvidena dohodkovna jamstva. Van Parijs predpostavlja ustroj tradicionalne socialdemokratske socialne države; še posebej se opira na domnevo, da bodo napredne skupine zmogle mobilizirati dovolj politične moči, s katero bodo dosegle uvedbo davkov za financiranje temeljnega dohodka. S slabenjem organiziranega delavstva in drugih tradicionalnih virov naprednih sil, čemur smo mu priča v celotnem zahodnem svetu, to upanje bledi.

 

V tej zvezi je zelo nenavadno, da Van Parijs opozarja na model Aljaškega stalnega sklada, ki je leta 1999 vsakemu prebivalcu te države dodelil skoraj 1800 dolarjev na leto (približno 7000 dolarjev za štiričlansko družino). Dohodek iz Aljaškega sklada ni davčnega izvora, ampak se napaja neposredno iz prihodkov od kapitala v javni lasti.[2] Tovrstni eksperimenti — in teoretična dela piscev, kakršen je Kelso na eni strani in John Roemer na drugi — kažejo, da se ne bi smeli toliko posvečati sistemu davkov in transferjev, temveč bolj različnim oblikam javne demokratizacije kapitala. V prihodnjem stoletju bo takšen poudarek verjetno postal nujen pogoj za razne dohodkovne strategije — in navsezadnje tudi za novo strukturno podlago svobode, ki bo lahko zapolnila luknjo v tradicionalnih pristopih.

 

Vir: Zbornik UTD (PDF)

Gar Alperovitz

 

GAR ALPEROVITZ je avtor knjig The Decision to Use the Atomic Bomb ter Rebuilding America (soavtor Jeff Faux).