Vsebina
Uvodnik
O komičnem
(Alenka Zupančič) Komična razsežnost psihoanalitičnega izkustva
Etike
Znanost
Življenjski svet in moderne znanosti
20. stoletje
Erotičen samomor filozofije
Ne vem zakaj, morda je to samo zakompleksanost moje narvi, a ne želim, da me kdo imenuje za filozofa. Možno je, da gre za negativne konotacije, ki jih to poimenovanje, v tem, nam tako dragem svetu, nosi z sabo. To je verjetno (priznam) del resnice, a ne tudi povsem njeno središče. Problem filozofije je veliko globlji. In prav ta problem, ki ga filozofija nosi z sabo je kriv, da je filozofija postala sinonim za kronično skrupoloznost v očeh sveta. Seveda bomo filozofi tak svet proglasili za duhovno primitiven in povprečen, toda a je res tako? Mar ni svet samo publika, ki opazuje samoobsodbo filozofije kadarkoli si le ta zaželi malo samozavesti in samopriznanja. Ne počne filozofija sama s sabo prav to, kar jo svet obtožuje?
Že v samem nastopu študija
filozofije smo soočeni z izzivom, ki ga slišimo na predavanjih:
Kaj je v resnici filozofija? Enoznačnega odgovora na to vprašanje
ni. Tudi večznačnega odgovora na to vprašanje ni. Odgovor je
načelno neizrekljiv; no vseeno, v glavnem se smatra, da je sicer
ne povsem enakovreden izhod iz tega svetega neznanja skrit v sami
besedi filozofija. Ta beseda je v polnem smislu neprevedljiva, kar
pa je rešeno na posreden način v besedi sestavljenki modroljublje,
modroslovje ali ljubezen napram modrosti, kar pa je samo delni
odsev prvinskega grškega pomena. In ravno pri tem pomenu se prične
prekletstvo filozofije. Beseda filozofija v sebi nosi dve
stvarnosti, to je ljubezen (filia) (jilia)
in modrost (sofia) (sojia).
jilia
je ljubezen, a nikakor ljubezen v sodobnem pomenu besede. Čeprav
se
jilia
lahko misli tudi kot erotična ljubezen, je to predvsem duhovna (ta
človeški eros nima veze z živalskim nagonom). No, ali ni ljubezen
v svojem skrajnem pomenu nič drugega kot modrost sama? Prav tako
se tudi modrost v svojem temelju ne odkriva nič drugače kot čista
ljubezen. Res ne bi vedel zakaj je Pitagora sebe poimenoval za
filozofa (danes se uči, da je prav on prvi uporabil to besedo) in
pri tem razdvojil pojma ljubezen in modrost (da bi ju lahko ponovno
sestavil v filo – sofiji), a vem, da je s tem postopkom tako
modrost kot ljubezen razrešil njunega prvotnega (in skupnega)
pomena. Od tega trenutka naprej lahko spremljamo zgodovino
dojemanja besede ljubezen, kot čistega občutenja, nečesa, kar je
zvedeno na psihične mehanizme, kar je po svoji naravi neumno, še
več, je povsem ne – umno; nekaj kar trpinči duha in kulminira v
strasti. Po drugi strani se modrost vse bolj razumeva kot miselna
genialnost, umska spretnost in globina; vsak je lahko proglašen za
modrega ali za takšnega smatra samega sebe. Končni izhod obeh
metamorfoz je vulgarizacija po eni strani ljubezni na funkcijo
seksualne zadovoljitve, po drugi strani pa dojemanje modrosti kot
globokoumnega mlatenja prazne slame. Jasno je, da so v tem
celotnem procesu, tako v zgodovini filozofije kot izven nje
obstajale izjeme (čeprav redke). Očitno je, da terminološka
paradoksnost filozofije napotuje filozofijo na njeno življenjsko
paradoksnost, v kateri mora le ta vztrajati, v kolikor želi
obstati. Lahko se namreč dela imuno za vsakodnevni, trivialni svet
ne pa tudi za samo sebe. Razločevanje ljubezni in modrosti od
njune skupne bitnosti bo v filozofiji obstala vse dokler bo kot
takšna obstajala filozofija sama. Opisovali smo vulgarizacijo teh
dveh stvarnosti (ki sta pravzaprav eno) na področju, ki je zunaj
filozofije, a takšna vulgarizacija se je lahko udejanjila oziroma
uresničila ravno zato, ker je filozofiji zavladal kolaps, na ta
način je filozofija sama sebi odvzela možnost, da bi bila
pastirica življenja (kot so želeli Platon, Aristotel, pa tudi
drugi). Vulgarizacija se je v filozofiji dogodila na »filozofski«
način, brez nepotrebnih nizkotnosti in brezumnosti. Ko filozofija
samo sebe obravnava v svojem terminološkem pomenu se ponovno
razdvaja na ljubezen (jilia)
in modrost (sojia).
A jilia se tukaj razkriva kot možnost, moč (za nekaj), medtem ko sojia ni nič drugega kot udejanjanje te moči, njeno dokončno in popolno uresničenje. Zaradi tega so vsi veliki filozofi morali težiti za smrtjo (Sokrat, Platon...), ker so težili po neposrednem stiku z tistim najbolj skrivnostnem in najduhovnejšem, ki je izvor celostne resničnosti, kar je modrost sama. Da bi se tak koncept lahko mislil je bila ljubezen zvedena na prvi in edini pogoj možnosti doseganja te modrosti in je tako prenehala biti resničnost. Ljubezen kot možnost (moč) je dobila svoj vrhovni izraz v miselnih spoznavah, ki jih spremlja miselno zadovoljstvo in so interpretirane kot metafizična potreba. Na fenomenološki ravni je vrhunec takšnega filozofskega dojemanja ljubezni (v sklopu jilo‑sojia) rezultiral v pojavljanju raznih agnosticizmov, nihilizmov in pozitivizmov v 19. in 20. stoletju. Ljubezen je kot neizrekljivo vseobsegajoče duhovno izkustvo reducirana na človekovo umnost, ki nakazuje paradoksalnost filozofije. (Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s pojmom genija – genij je lahko v končni konsekvenci tudi duhovni debil.)
Še malo bi se želel zadržati pri pojmu »filozofija«. Pravzaprav bi želel na primeru zamenjave pojmov pokazati, ne strukturalistične besedne igre, temveč na prvinski problem filozofije. Ker, če je ‘jilo‑sojia‘ v sebi kontradikcija in če sta jilia in sojia pravzaprav eno in isto, potem bi zamenjava ljubezni z modrostjo (in obratno) v sklopu filo‑sofije morala še jasneje osvetliti samo temeljno protislovnost. Če izhajamo iz modrosti (druge polovice pojma filozofije) in ga zamenjamo z ljubeznijo, dobimo nekaj takega kot jilo-jilia (filo – filia) (ljubezen napram ljubezni). Tako izgleda ena stran paradoksa. Je ljubezen do ljubezni sploh mogoča? V dejanskem smislu seveda ne. Če ljubimo, je nemogoče, da je predmet te ljubezni ljubezen sama, ker me ravno zedinjenje z ljubeznijo dela za tega, ki ljubi. Ljubezen ni sposobna samoljubja. Po svojem bistvu nujno iz nečesa izhaja. Ljubeči človek, ki ljubi drugega, je lahko samo ta, ki se nahaja izven sebe. V nekem smislu je popolnoma objektiven, kar pomeni, da je najbolj sposoben za resnico. Ne samo, da je zanjo sposoben, temveč je v njo popolnoma pogreznjen, ker ljubezen ne more biti zvedena na spoznavno dimenzijo. Tudi spoznava je ta, ki nam omogoča prebivanje pri »drugem«, a to zmore le kot navidezno prebivanje, niti slučajno pa kot celostno in resnično. V tej pogreznjenosti se odkriva identičnost resnice (modrosti) in ljubezni.
V tem smislu je ta, ki resnično ljubi, hkrati popolnoma subjektiven (identičnost absolutne subjektivnosti in absolutne objektivnosti), tj. popolnoma je pri sebi, ker lahko sebe motri kot »jaz-drugi«; in ker se popolnoma ljubi (kar pa nima veze z egoizmom in samoljubjem v splošnem smislu), je popolnoma pogreznjen v sebe (popolnoma se prepoznava). Vsak egoizem in egocentrizem je v jedru znak popolne ne-ljubezni in nepoznavanja samega sebe. To je to, kar najbolj odtujuje človeka od njega samega in slednjič tudi od drugega.
Ker je filozofija preokopirana z iskanjem same sebe, vedno znova sebe izpušča iz rok, izhlapeva, izginja v možnostih, ki delajo človeka močnega. Filozofija namreč išče nekaj, kar ji je prvinsko dodeljeno in ravno zato tega ne najdeva. Mislim seveda na resnično bit ljubezni (resnice), iščoč katero, filozofija zatira samo sebe.
Naj poskusim v smeri zamenjave drugega pojma znotraj naziva jilo‑sojia, v katerem bom osvetlil drugo polovico paradoksa o katerem govorimo. Zdaj zamenjajmo ljubezen z modrostjo. Če tukaj ljubezen smatramo kot stremljenje (seveda duhovno) k modrosti, potem je to nujno neke vrste predstopnja (predpogoj) dojetja same modrosti. Ko zamenjamo ljubezen z modrostjo dobimo shemo: modrost (bivša ljubezen) ® (stremljenje) ® modrost. A je mogoč moder odnos do modrosti? Samo vprašanje je seveda retorična neumnost. Je pa prav to shema, ki se nahaja v sami strukturi teh vprašanj: »Mar ni človek moder prav zato, ker je ljubitelj modrosti (ker k njej stremi)?«, pa tudi obratno: »Ne stremi človek k modrosti prav zato, ker je moder?«. Gre očitno za začaran krog, iz katerega izhod za filozofijo ne obstaja. Izhod je izven filozofije in nam sporoča, da smo že pred tem, preden smo postali filozofi zadeli ali zgrešili modrost (tj. ljubezen). Ta življenjski zadetek ali nezadetek tj. ljubezen/modrost ali ne‑ljubezen/ne‑modrost bi poimenoval filozofsko ozemlje in filozofsko nebo. To je tisto zunaj-filozofsko (na žalost, ker je filozofija s svojim razkolom ljubezni in modrosti sama tako hotela) na čemer stoji in k čemur stremi vsa filozofija. Pot do tega neba in do tega ozemlja ne obstaja. Obstaja pa njuna skupna točka, ki je človek. Želel bi opozoriti, da imajo zemlja, človek in nebo neko lastnost. Ta lastnost je brezpotje. Ti, ki so se ločili od prvinske ljubezni in želijo zase filozofijo v službi samozavesti in samozavest v službi filozofije, tvegajo, da za vedno izgubijo sebe.
Po vsem povedanem, ali lahko govorimo o koncu filozofije? Na vsak način ne. S tem, ko je filozofija izbrala paradoks spoja ljubezni in modrosti je zadela v sam center resnice, za katero jo od njenih samih začetkov žeja. A ta resnica je, da bo filozofija postala resnična edino v svoji (mimo-vsakega-razuma (paradoksnost)) samoukinitvi. Ko nekdo resnično (beri: samomorilsko) filozofira, ta preneha biti filozof in mu ta naziv niti več ne pristoji. V tej svoji samoukinitvi tj. izvajanju iz sebe, ki je istovetno z ljubeznijo, se bo filozofija ponovno zadobila, a to pot na veliko pristnejši način. To ne bo več filozofija, ki si išče bitk, ne bo več »samozadovoljevanje z možnostmi« (močmi), temveč bo ta zedinjajoča modrost in ljubezen vstopila v samo jedro bitk in pogreznjena v njega motrila (theoria) njegovo neskončno skrivnostnost in kreativnost. Filozofija ni naključno izbrala nemogočega spoja ljubezni in modrosti za svoje poimenovanje. Filozofija je skozi največjo napako svoje zgodovine pokazala edino pot svoje rešitve. Naj razume kdo lahko.
K. D.
|
|