Vsebina

Uvodnik

Država

Klasika

(Immanuel Kant) Tema zla v Kantovi filozofiji

(Aristotel) O Poetiki

Zaznavanje telesnega

Darovanje

(Alan Goldman) Čisti seks

Spektakel odgovornosti

(Hans Jonas) Princip odgovornosti

Individualizacija subjekta

(Aleksander Solženicin) Samoomejitev

Duh 20. stoletja

(Paul Valery) Kriza duha - drugo pismo

Posvetilo Bartolu

Word dokument

Posvetilo Bartolu

Zgodba Vladimirja Bartola se ni začela leta 1938, ko je pri založbi Modra ptica v Ljubljani izšlo njegovo osrednje življenjsko delo Alamut. Tudi ne takrat, ko je prav ta Bartol prijokal na svet 24. 2. 1903 v Trstu.

»Odkar je človek dvignil pesti s tal, se povzpel na zadnje noge in naredil prve negotove korake, ga je prvobitno hrepenenje po vesolju gnalo k gibanju, lepota ozvezdenih nebes je odtehtala strah pred temo. Vendar ubranost nebes in Zemlje traja le dokler človek lahko pogleda proti zvezdam , ne da bi si jih želel držati v rokah. Ko ne more do zvezd, obrne svoj gnev proti sosedu, pesti, ki mu niso več potrebne za hojo uporabi kot orožje, da bi zaščitil sebe in svojo družino. Spusti se v vojno za moč – oblast. Od še pred vzponom in padcem Rima do danes poteka neprekinjen boj za obstanek. Volja po moči, oblasti, nadvladi je volja po življenju, obstanku.«

Vladimir Bartol, sin pisateljice in urednice prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka, Marice Nadlišek – Bartol. Do pred nekaj let je bil širši javnosti docela neznan, dokler ga mednarodni uspeh ni katapultiral, kakor je to v Sloveniji pogosta praksa, tudi v naša ozvezdja. Gotovo je razlogov za to več, najbolj izrazit pa je prav gotovo njegova zastrašujoča drugačnost, ki na vsaj prvi pogled v sebi ne skriva ničesar zares domačega, slovenskega. Bartol je v slovenski literaturi gotovo eden največjih kozmopolitov. Zasluge za to ima tudi kraj kjer je odraščal, Trst, to je mesto, stičišče mnogih kultur, mediteranskega melosa. Po končani maturi leta 1921 se iz Trsta preseli v Ljubljano na študij filozofije in biologije, ter obstransko geografije. Že v izbiri navedenih predmetov so razvidni obrisi snovi, ki privlačijo njegovo zanimanje. Naslov njegove disertacije se tako na primer glasi: O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotrno reakcijo na zunanje vrste (in s tem ohranitev individuma in vrste). Doktoriral je leta 1925, po tem pa je odšel na izpopolnjevanje iz biologije in psihologije na Sarbono v Pariz. To je hkrati čas, ko se je pričel intenzivneje pripravljati na snov, ki se pozneje združi v Alamutu. Nanj v tem času zelo vpliva psihoanaliza, literarno se loteva različnih tipov proze in tudi dramatike. V Bartolu je Alamut dozoreval dobrih deset let in ob tem pustil kot stran produkt tega velikega dela celo kopico za slovensko književnost izredno pomembnih del. Iz mase, ki ni prišla v poštev za roman se je rodila cela vrsta novel z nadvse samosvojimi liki, ki so edinstveni v slovenski književnosti, nekakšni poskusi in tipanja. Zbirka novel je bila objavljena leta 1935 pod naslovom Al Araf, leta 1974 pa posthumno z nekaj spremembami in še obširnejša pod naslovom Demon in Eros. Novele v pričujoči zbirki so idejno izredno zanimive in pomenljive, posebej pa, če jih beremo skupaj z Alamutom. V teh novelah so v kratkem ljudje, katerih filozofija je zelo podobna Hasanovi, prav tako njihova dejanja. Junaki posameznih novel se ločijo po tem, ali so vzeli usodo v svoje roke, ali pa so njeno orodje. Subjekti usode so v Al Arafu: Simon Krasowitz (univerzalni Klemen Jug) Klemen Jug osebno in Sergej Mihajlovič. Kraji kjer se zgodbe vršijo so najpogosteje evropske metropole. Osrednji motiv vsake zgodbe je skorajda vedno nekako povezan z Alamutom. Gre za poskus soočenja preizkuševalca in preizkušenega, med tovrstna razglabljanja pa se nekako vtihotaplja ljubezen. Omenili smo že Klemena Juga. To je bil osebnost, ki je izdatno zaznamovala Bartolovo življenje in njegovo znanstveno percepcijo. Bartola je dobesedno fascinirala Jugova pojava in njegova filozofija preživetja. Klemen Jug je bil Bartolov sošolec in dober prijatelj, ter eden najboljših slovenskih alpinistov tedanjega časa. Bil je neustrašen in izzivalen, njegov življenjski moto se nietzschejansko glasil: živi nevarno! Pa ni bil le eden najboljših alpinistov, temveč tudi eden naprednejših in modrejših duhov takratnega slovenstva. Sedaj, ko gledamo na to obdobje z distanco, bi si drznili, zaradi njegove pomembnosti, mladino tistega časa poimenovati Jugova generacija, kajti njegov vpliv in njegova filozofija sta bili vse kaj drugačna obljuba prihodnosti slovenskemu narodu, kot pa se je potem dejansko izvršila.

Po usodnem zdrsu iz Triglavske severne stene, kar je bil za Jugov krog hud udarec, so se ob imenu Juga spletle številne polresnice in laži, zato je Bartol v spomin in tudi posvetilo Jugu napisal pretresljivo novelo Zadnji večer, v kateri poskuša osvetliti Jugovo pot v smrt. S časi, po drugi svetovni vojni je Bartol zaradi svoje naravnanosti na radovednost in z očesom obrnjen v svet, potisnjen v ozadje, sam pri sebi pa v glavnem zagrenjen. Ukvarja se z gledališčem in literarno teorijo, zapiše pa tudi enkratno in premalo znano biografijo slovenske znanosti. Umrl je leta 1967 v Ljubljani.

Drame: Lopez (1932), novela Al araf (1935), roman Alamut (1938), Tržaške humoreske (1957), intervjuji Obiski pri slovenskih znanstvenikih (1961), avtobiografija Mladost pri Svetem Ivanu (1955-1956), roman Čudež na vasi (1984), Demon in Eros (1974), novela Don Lorenzo (1985), zbirka novel Med idilo in grozo (1988).

Roman Alamut kot Bartolovo osrednje delo je izšel leta 1938 pri založbi Modra ptica v Ljubljani. Ukvarja se z vprašanji, ki so ravno v času njegove objave burili evropske duhove. Vzpon fašizma v Italiji, katere del je bila tedaj tudi primorska, nacizem v Nemčiji, strahovlada v Rusiji. Hitler, Mussolini, Stalin. Trije glavni stebri, na katere se je upiral totalitarizem in diktatura. Hasan Ibn Saba je neke vrste geneza teh treh. Skozi njegovo osebnost spoznavamo golo moč.

Roman Alamut bi lahko poleg tega, da je zgodovinski označili tudi za idejni, psihološki, filozofski, parabolični. Temeljne osnove je našel v iranski zgodovini 11 stoletja v spopadih med domačimi Iranci, pripadniki islamske sekte izmailcev in turškimi okupatorji Seldžuki. Na ozadju narodnoosvobodilnega boja in verskega boja se na živopisnem orientalskem ozadju loteva nekaterih večnih tem : vere in politike, vere in vede, vere in filozofije, oblasti in podložništva, vodje in množice, resnice in laži. V romanu je prisoten tudi mit o Nietzschejevem nadčloveku in v citatu: »vse je v številu in meri«, tudi z matematično mističnim pitagorejstvom. Idejo za Hasana je Bartol našel v zapiskih Marca Pola iz potovanja po Aziji, kjer omenja Starca iz gore in njegove neustrašne privržence. Alamut je do neke mere kljub svoji fantastičnosti, vendarle temelječ na resnični zgodbi. Sekta Hasana Ibn Sabe je še dandanes pojem za politični umor.

Center filozofije Hasan Ibn Saba je moč, manipulacija, življenje, ter bit. Filozofija je v samem Alamutu odločujoč faktor, ki je hkrati temelj eksperimentiranja. Filozof, filozofija, ljubiti modrost. Demon je na sredi med Bogom in umrljivim, na sredi med modrostjo in nevednostjo. Modrost sodi med najlepše reči, Eros pa je ljubezen do lepega, zato mora demon nujno biti filozof, to je ljubitelj modrosti. Vsa vprašanja začenja z »Ali je mogoče« Hasan želi odgovor in ne samo tega, z vprašanji nadaljuje, »zakaj je mogoče« in končno »kako je mogoče«. Eksperiment, ki ga izvede je tisto sredstvo, ki mu odgovori na vsa ta vprašanja. Antična filozofija, prva človeška in najpristnejša spoznanja so tista glasba, na katera pleše Hasan. Na njegovo filozofijo odločilno vpliva Hasanov sošolec, a hkrati učitelj Omar Hajam. Nasploh je vloga Omarja v romanu, predvsem v njegovem filozofskem delu, nepogrešljiva. Filozofija Omarja je hkrati filozofija Hasana.

»Nič ni resnično vse je dovoljeno«, je vrhovni izrek Izmailcev in izrek, ki kot svarilo stoji na začetku Alamuta in je hkrati smo jedro romana. Prvi bi ga naj uporabil Hakim I ali Blazni, kakor so ga imenovali, ker se je proglasil za Boga, kar pa ga je pahnilo v takšno blaznost, da je sam pričel verjeti v svoj božanski izvor. Vrhovni izrek je dostopen samo posameznikom, tistim, ki so spoznali. Neposredno pa je, kot mnogo drugega povzet po Nietzschejevi Zaratustri.

Toda v svetu manipulacije, kakor v svetu ljubezni mora vedno obstajati tudi tista, podrejena plat, v Alamutu so to Fedaiji. Hierarhija Hasanovih idej ter njegov učni sistem so tista sredstva, skozi katera si jih podreja, ter z njimi manipulira. Alamut je sistem, ki je organiziran in hierarhično razdeljen tako, da ne dovoljuje ekscesov. Vsak ima v tej ureditvi svoje absolutno in nezamenljivo mesto. Kaj je v končni faz tisto, s čemer Fedaije smrt zapelje v svoje kraljestvo, da umrejo z nasmehom na licu? Hrepenenje po vrnitvi k svoji ljubezni? A je potem vendarle mogoče, da sta smrt in ljubezen lahko eno? Nesporno je v tem primeru na delu manipulacija z pomočjo kombinacije nedolžnosti in erotične privlačnosti ali na kratko zaljubljenosti, ljubezni "an erste blick".