Radijske oddaje

Karol Szymanowski

Prvi in drugi violinski koncert

Pozdravljeni v oddaji Glasbeni ciklon, v kateri vas z svetilko v roki pošiljamo v temino zgodovine glasbenih odmevov, v kateri ste nekje založili 20. stoletje. Potem, ko smo v prejšnji oddaji pobrskali po zapuščini Edgarja Vareseja kot najodličnejšega slednika smernic, ki jo je v glasbi podalo futuristično gibanja, vam danes predstavljamo njegovega skladateljskega sodobnika.

Govorimo o Karolu Szymanowskemu, največjem poljskem skladatelju prve polovice 20. stoletja. Obdobje, v katerem je deloval in komponiral svoja dela, sega od začetka prejšnjega stoletja pa vse do nekaj let pred drugo svetovno vojno, ko je njegova skladateljska in življenjska moč vsled tuberkuloze dokončno opešala.

Glasbena identiteta Szymanowskega se je oblikovala in razvijala v umetnosti naklonjenem času simbolizma in impresionizma, Schopenhauerjevega pesimizma, dekadentnega pan-esteticizma ter zgodnje secesije. Pod vplivom razcveta različnih žanrov moderne poezije, filozofije Nietzscheja in njegove dionizično razposajene objestnosti, se je tudi sam lotil pisanja verzov in nenazadnje napisal tudi novelo poimenovano Efebos. A ostanimo pri glasbi.

Szymanowski je bil tipični skladatelj 20. stoletja. Tako kot je bil močno navezan na predhodne post-romantične, sočasne impresionistične ter neoklasicističnim glasbene oblike in izraze, je na drugi strani iskal osvoboditve k temu za kar je sam čutil, da je njegova individualna karakteristika. To je dosegel v svojem poznem obdobju, v katerem je stilne značilnosti širokega izbora skladateljev sintetiziral v osebno zaznamovan glasbeni jezik. Prav to mu tudi zagotovilo, da je njegova glasba bolje kot drugi tovrstni eksperimenti v eklekticizmu, prestala časovni test.

Iz njegove ustvarjalne zapuščine vam bomo danes predvajali njegovi edini koncertni deli, violinska koncerta, s katerima bomo v grobem orisu predstavili njegovo drugo in tretje obdobje ustvarjalnosti.

Prvi violinski koncert sledi prvemu, po rapsodični liričnosti razpoznavnem obdobju, ki mu ob navezavi na poznoromantični idiom Chopina in predvsem Richarda Straussa manjka pečat originalnosti.

Značilna za to drugo obdobje je melodično-harmonična ohlapnost, neprisiljena, valovita in tekoča izraznost. Godala, svojčas nosilci funkcionalne napetosti se transformirajo v energijo zvočne barvitosti. Tako kot Stravinski in Bartok sledi novemu trendu, ki si svojo svežino išče preko naraščajoče ritmične aktivnosti.

Dela se je Szymanowski lotil tekom prve svetovne vojne, ki jo je preživel na družinskem posestvu, globoko zatopljen v spomine nabrane potom popotovanj po jugu Evrope, Severni Afriki ter postanka v Parizu. Tukaj se je docela seznanil z impresionizmom, kar ga je vodilo k opustitvi zgodnje liričnosti in zapeljalo k strastnemu impresionističnem neo-melodizmu.

Celoten prvi violinski koncert preveva fantastična in opojna atmosfera, ki družno s neshematsko izpeljanimi tehničnimi novitetami podeljuje enotnost konstantno razvijajoči se in neprekinjeni ekspoziciji. Lahko bi rekli, da predvsem v vsebinskem smislu osnovo predstavlja skrivnostna in fantastična pokrajina in simbolika arabske pravljične zbirke »Tisoč in ena noč«. Oblikovno se kompozicija ponaša s gradnjo štirih razširjenih epizod z vrhunci, ki se stopnjevano dvigujejo proti osrednji razvneti kadenci, ki jo zaključi veličasten klimaks, da bi delo nato zaključila otožna koda.

Tretje obdobje v ustvarjanju Szymanowskega zaznamuje v njegovem opusu radikalno spremembo stila. Začne se kmalu po koncu prve svetovne vojne v času nove Poljske neodvisnosti. Potem ko je skladatelj vse več časa preživljal v Zakopanih v Tatrah, se je začel seznanjati s poljsko folklorno tradicijo, še posebej s hripavo, improvizirano in arhaično glasbo tamkajšnjih hribovcev

Ob bok tej ustvarjalni predanosti poljski folklorni glasbi je Szymanowski odkril glasbo Stravinskega, kar je posledično vodilo k zlitju poljske glasbe z modernizmom. Rojen je bil nov idiom, poimenovan sofisticiran primitivizem.

Hedonistična in impresionistična manira je bila s tem stvar preteklost: stilno se je glasba vse bolj odmikala od ezoteričnosti, izraz je postajal lakoničen, vrhunec pa je dosegla v drugem violinskem koncertu.

Drugi violinski koncert, zadnje večje skladateljevo delo, nastalo v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, izkazuje oblikovno zrelost tega novega stila, ki ga je skladatelj začel razvijati dobro desetletje poprej z cikli pesmi ter plesi.

Prav tako kot prvi violinski koncert tudi drugi spretno oblikuje motivično enotnost in kontinuirano gradnjo. Delo je sestavljeno iz dveh tematskih skupin: prva, ki odpira koncert z ekspozicijo večih melodičnih fragmentov evocira vrsto prvotne etnične nostalgije, medtem ko je druga animirana tematska skupina odmerjena po ritmu plesa in marša. Centralni del zopet zavzema razširjena kadenca.

V drugem delu koncerta se uvodni tematski sklopi še enkrat ponovijo, le da sedaj kombinirani z dodatnim melodičnim materialom preigravajo stanja sanjarjenja in neobtesanega podeželskega slavja ter se na koncu zaključijo z udarno apoteozo.

AVIZO