Radijske oddaje

Konkretna glasba

Posnetek si lahko na računalnik prenesete na strani: http://archive.org/details/KonkretnaGlasba

Na sledi pionirjev elektronske glasbe, kolikor jim je seveda sploh moč slediti, v današnjem Glasbenem ciklonu nadaljujemo s konceptom imenovanim »konkretna glasba«.

Neposredno po 2. Svetovni vojni sta Pariz in Studio »D'Essai« na čelu s Pierrom Schaefferjem predstavljal prvo žarišče potencialnega razcveta novih glasbenih praks. Te so izhajajoč iz novih predpostavk, preobrazile stari glasbeni svet v tega, kot ga poznamo danes.

Med novodobno in tradicionalno glasbo obstaja velika razlika že v načinu kako nastaja. Dotlej se je glasba vedno proizvajala enosmerno, bodisi s pomočjo instrumentov bodisi preko ljudskega glasu. Za to vrsto glasbe lahko rečemo, da je nastajala neposredno iz kontakta človeka z samim izvorom zvoka. Nova doba, predvsem po 2. Svetovni vojni, pa je ta način produkcije dodobra preobrazila – glasba se je preselila v laboratorije, ustvarjalec oziroma komponist, pa je postal soočen z dokončnimi zvočnimi dejstvi. Ti tako imenovani zvočni objekti odtrgani od svojega izvora, so mu služili kot osnova glasbenega ustvarjanja.

Da je prišlo do tako radikalnega premika v smislu produkcije, je posledica tehnološkega razvoja, ki je v povojnem obdobju dobil nove razsežnosti. Radijske postaje so z svojo opremo, znanjem in v nič manjši meri entuzijazmom vpletenih, nudile tovrstnemu glasbenem razvoju najboljše pogoje. Leta 1951 je v Parizu nastal prvi studio namenjen izključno glasbenim raziskovanjem. Pred tem je Schaeffer s sodelavci že nekaj let deloval znotraj francoskega javnega radia. Prirejeni studio se je prvotno imenoval Studio D'Essai, najbližji sodelavec Schaefferju pa je bil Pierre Henry.

Konkretna glasba, kot je svojo prakso poimenoval Schaeffer, predstavlja v glasbeni zgodovini enega izmed uradnih začetkov elektronske glasbe. Prvo fazo, ki se razteza med leti 1948 in 1951 so zgodovinarji poimenovali kot dobo raziskovanja hrupa. Šele v drugi fazi nastopi nekaj, kar danes poznamo kot konkretna glasba. Konkurenco konkretni glasbi v primatu pionirskega dela, predstavlja čista elektronska glasba, kot so jo začeli razvijati v Zahodnonemškem studiu v Kölnu. Minilo je slabo desetletje, da sta se ti dve smeri začeli prepletati, kot posledica pa je strogo ločevanje med konkretno in elektronsko glasbo postalo stvar zgodovine.

Kaj dejansko pomeni konkretna glasba? Zgodovinsko predhodni postopki komponiranja so v kronološkem pogledu v grobem izhajali iz treh faz: miselne koncepcije, simbolne notacije in izvedbe. Skozi abstrakcijo je avtor napredoval do konkretnih zvokov in glasbe same. Konkretna glasba je ta razpored obrnila na glavo. Konkretni zvok s posredovanjem zvočnih reproduktivnih sredstev, kot so plošča in magnetni trak že obstaja in je avtorju še pred samim kreativnim postopkom že na voljo. Prav v tej svoji razpoložljivosti na nek način ti zvoki predstavljajo »ready-made« izdelke, zvočne objekte pripravne, da se s pomočjo raznovrstnih manipulacij vkomponirajo v neko novo realnost. Njihova pot tako poteka od zvočne konkretnosti k preobraženi zvočni abstrakciji.

Sredstva in orodja za preobrazbo obstoječih zvočnih posnetkov so v prvi fazi nudile radijske postaje. Te so razpolagale z zvočnimi knjižnicami in bile so opremljene s snemalniki, diski, mešalnimi mizami, v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja pa končno tudi z obetajočim magnetnim trakom. Metode ustvarjanja novih glasbenih realnosti oziroma abstrakcij so obsegale vrsto tehnik: posneti material je bilo mogoče hitrostno variirati, ga modulirati v smislu glasnosti, ga predvajati v obrnjenem vrstnem redu, zvoki različnih virov in različnih narav so se spajali na najrazličnejše načine, prav tako so posnetke s pomočjo loopov podvrgli repeticijam in drugim najrazličnejšim manipulacijam.

Prvo javno predvajanje elektronske glasbe se je zgodilo konec leta 1948, ko je Schaeffer preko francoskega radia spustil svojih »Pet etud hrupa«. Zvočni objekti, ki so ustvarjali program petih etud so bili heterogenega izvora. Najznamenitejša je uporaba zvokov šestih lokomotiv, družbo pa jim delajo človeški glasovi, razni orkestri, harmoniziranje slovitega »Boulez« na pianu, balineška glasba in še kaj. Vendar pa iskanje in zasledovanje izvora glasu pri konkretni glasbi stopa v ozadje. Kar je tu pomembno je dojemanje teksture, sopostavitev in prepletanje radikalno različnih zvočnih materialov. Lahko bi rekli, da namesto analize in seganja v globino, v ospredje stopa percepcija reflektirane površine.

Konkretna glasba še zdaleč ni zgodovinska tvorba z že pretečenim rokom trajanja. Same radijske in televizijske postaje pri pripravi vsakodnevnih zvočnih podlag za svoje oddaje, najave, reklame in drugih produkcij izhajajo iz osnov konkretne glasbe. Prav tako je praksa, ki jo danes poznamo pod pojmom »semplanje«, dejansko njen najbolj neposreden potomec.

V zvočnem kolažu, ki sledi vam bomo danes poskušali približati konkretno glasbo v glavnem iz najzgodnejšega obdobja. Začenjamo ga kar s »Petimi etudami hrupa«, nadaljeval pa bomo z kompozicijami Schaefferja, kot tudi njegovih sodelavcev Pierra Henryja, Yannisa Xenakisa, Luca Ferraria in Bernarda Parmegianija. Želimo vam prijetno poslušanje!

AVIZO