Radijske oddaje

Elliott Carter

Evropski neo-klasicizem prejšnjega stoletja je doživel vrhunec med obema vojnama. Čiste in precizne oblike, kot se le da zoperstavljene romantičnim tendencam ter njeni kompleksnosti, subjektivnosti in bombastičnosti, so postale tema dneva. Barok in Klasična glasba, ta >stara stila< sta s svojo ritmično živahnostjo in prečiščenimi idejami prav lepo sovpadala s časom polnim hitrega gibanja in odmaknjenega nereda. Objektivne konstrukcije in sama objektivnost, vzpostavljanje reda in koordinacije med človekom in časom so predstavljale najvišje zahteve skladateljem tega časa.

V Angliji je neoklasicizem okužil tako Tippeta, kot Brittna, pri čemer je pri prvem čutiti predvsem vpliv Hindemitha in pri drugem Stravinskega. Stravinsky je seveda predstavljal tudi odskočno desko svojima sonarodnjakoma Prokofievu in Shostakovichu. Predvsem pa so se mladi komponisti v obdobju maturacije množično odločali za študij v Parizu, kjer so se pod skrbnim ušesom slavne Nadie Boulanger učili vseh osnov tega stila. Med učenci Boulangerjeve so se tako znašli tudi trije Američani: Aaron Copland, Roy Harris ter Elliott Carter, ki mu je posvečen današnji večer.

Sonata za čelo in piano je Carterjevo pozno neo-klasično delo. Glavni poudarek, ki ga je skladatelja raziskoval skozi to kompozicijo leži v raznolikosti karakterjev nosilnih instrumentov – čelu kot nosilcu emocionalnosti in natančnosti piana. Tovrstne drame so za Carterja najbolj značilne.

Mehčanje zavzetih pozicij in imperativov neoklasicizma je nastopilo kmalu po koncu Druge svetovne vojne: Sovjetskemu neoklasicizmu je rob jemala politična intervencija že mnogo prej; Američani so se obrnili v smeri populističnega romantičnega nacionalizma; Angleži, nikoli docela predani anti-romantični poziciji, pa so nadaljevali v smeri lastne tradicije, ki jo je oblikoval predvsem Purcell; sam Stravinsky, veliki generator celotnega gibanja pa je pozornost usmeril k serializmu.

Eliott Carter je konec 40-ih let s koncem obdobja neo-klasicizma začel razvijati svoj individualni stil. Njegova glasba v 50-ih, sedaj dovršena in spopolnjena je bila atonalna, formalno inventivna in bogata v pripetljajih in epizodičnosti, daleč od slepeče bistrosti neoklasičnega stila. Predvsem na ravni ritma so njegova dela postajala kompleksna, danes pa Carterja poznamo tudi kot inventorja pojma >metrična modulacija<. Ta termin zaznamuje pogoste in precizne spremembe v tempu skozi spremembo vrednosti note v različnih glasovih ansambla.

Carter, rojen leta 1908 je danes eden izmed najstarejših ali pa vsaj najstarejših še delujočih skladateljev. Ustvarjalna vnema ga navkljub letom ne zapušča in njegovo komponiranje sega tudi v 21. stoletje. Zanimivo je, da je svojo prvo opero z naslovom >What next< napisal šele ob svoji devetdesetletnici. Njegova kariera je polna raznih odlikovanj: med drugim je za dva izmed svojih petih godalnih kvartetov bil nagrajen z Pulitzerjevima nagradama, postal pa je prejemnik častnih doktoratov z vsaj ducata univerz.

Slišali bomo še dve skladateljevi kompoziciji. Duet za violino in orkester iz leta 1974 in za konec >90+< iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, v katerih je skladatelj, kot že prej omenjeno, stopil v deseto dekado svojega življenja.

Duet se umešča v bogato tradicijo tovrstnih duetov, ki so jih med drugim pisali tako Liszt, Schubert kot Schoenberg. Nosi vse značilnosti skladateljevih nagnjenj k prevpraševanju karakterjev posameznih instrumentov. Psihološki kontrast, ki ob tem nastaja je konstitutivna poteza, ki določa tako glasbeni jezik, kot samo formo. Zoperstavitev instrumentov izhaja iz razlike v metodi produkcije zvoka: zvok violine kreira horizontalno gibanje loka, medtem ko igranje piana zahteva vertikalno udarjanje po tipkah. Carterju v tem smislu ne gre za iskanje stika, ampak vztraja na popolni ločitvi instrumentov. Ti imajo lastno identiteto in ne delijo istega glasbenega materiala.

AVIZO