Radijske oddaje

Luciano Berio

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je pozornost in ustvarjalnost skladateljev usmerila v tri načelne smeri: razširjanje serializma, razvoj elektronske glasbe in vpeljevanje naključja. Poudarek je veljal raziskovanju glasbenega materiala, razvoju glasbenega jezika ter sistemu in filozofiji komponiranja. Ob predanosti tem objektiviranim vprašanjem je ukvarjanje z opero in baletom, ki sta nujno vključevali tudi čiste glasbene probleme, popolnoma izostalo.

Situacija se je spremenila v roku desetletja, tako da je že v sedemdesetih vnašanje elementov odrske glasbe postalo prej pravilo, kot pa izjema. Po petdesetih, ko so v glasbi prevladovali teoretsko determinirani nastavki, je to pomenilo pravo osvežitev. Nastopil je čas, ko je glasba preko teatra znova vzpostavil tesnejšo povezavo s širšo množico.

Nova forma glasbene drame, kakor sta jo zarisala Stravinsky z »Vojakovo zgodovino« in Schoenberg s »Pierrot lunaire«, je temu času ponudila odlično izhodišče, v prvi vrsti pa je do »besede znova pustila besedi sami«. Potreba po politični opredelitvi in filozofskem izražanju ter težnja po komunikativni in vsem razumljivi formi, je gotovo glavna značilnost sprememb, ki so nastopile.

Lucian Beria, ki je dostop do glasu in besede iskal že v petdesetih, pravi takole: »Privlači me glasba, ki posnema in v določenem smislu opisuje presenetljiv fenomen, ki leži v osrčju samega jezika: zvok postaja smisel. Zaradi tega je pomembno razumeti akustičnost verbalnega materiala in biti sposoben ponovno pristopiti do in osvojiti pomen skozi akustično dimenzijo«

V času ko sta kraljevala Boulez in Stockhausen je Beria svojo kreativno silo predajal predvsem vprašanju človeškega glasu. Tega se je lotil s tipično italijansko spretnostjo, lahkotnostjo in predvsem s široko paleto nekonvencionalnih vokalnih tehnik. Tako se v njegovih delih človeški glasovi ne poslužujejo samo klasičnega in tradicionalnega načina petja, temveč se predvsem izražajo s pomočjo govora, šepetanja, momljanja, krikov ter s tem prestavljajo meje izvajalčeve sposobnosti.

Že v svojih prvih delih kot sta »Epifanie« in »Circles« je Berio posebno pozornost namenjal povezavam med glasbo in besedo. V »Circles« je tako demonstriral kako se zmore zapeti glas oziroma ton stopiti z in imitirati zvoke instrumentov, s tem pa je dosegel glasbeni ekvivalent besedni glasbi in sintaksični disintegraciji Cummingsove poezije.

»Circles«, kompozicija za ženski vokal, harfo in dvoje tolkal, Berievo prvo pomembnejše odrsko delo iz leta 1960, je prva kompozicija, ki vam jo danes predstavljamo.

Berio je smer, ki jo je ubral z »Circles« in ki predstavlja obliko novonastale glasbeno-dramsko kompozicije, nadaljeval s »Passagio«, »Traces« ter z »Laborintus II«. Tako zastavljeni glasbeni teater, ki je združeval tako zvok, tekst kot gestikulacijo, je svojima predhodnikoma Stravinskemu in Schoenbergu sledil tudi pri sami skromnosti zasedbe in scenske postavitve.

»Laborintus« II, katere prvi del je naslednja kompozicija, ki jo bomo poslušali, je nastala leta 1965. Napisana je za govorca, tri pevce, osem igralcev, orkester, jazz glasbenike in trak, ter predstavlja raziskavo tekstualnega kaosa organiziranega okrog poezije Danteja. Glasba sama je zasnovana na način dantejevega kataloga različnih stilov od Monteverdia do jazza in elektronske glasbe. Dominantno vlogo pri tem zavzemajo vokali in orkester, elektronika pa jim služita zgolj kot podaljšek.

Skozi vsa svoja dela se je Berio posluževal raznovrstnih glasbenih in teoretskih sredstev pri čemer je reference iskal v samih izvorih zahodne glasbe. Namen je ležal predvsem v poskusu prevrednotenja zahodne glasbene tradicije in v poskusu slikanja zahodne družbe, ki se približuje svojemu neizogibnemu koncu.

V posebni, daleč od avantgardnih tendenc zastavljeni suiti enajstih pesmi pod naslovom »Folk songs«, se Berio kaže v povsem drugi luči. Enostavno in v okvire tonalne harmonije postavljeno delo, aranžirano kot poklon njegovi življenjski sopotnici in sijajni vokalistki Cathy Berberian, je postalo njegovo najbolj popularno delo.

Berberianova se je odlikovala po svojstvenih glasovnih sposobnostih in virtuoznosti. Skozi leta je postala predana specialistka Beriove glasbe kot tudi interpretka najtežjih avantgardnih del.

Pesmi ki sestavljajo suito imajo različen izvor. Del pesmi tako evocira na preteklost različnih dežel: Armenijo, Azerbaidžan, Francijo, Sicilijo...preostale pa predstavljajo sodobne kompozicije, nekatere izmed njih tudi izpod peresa Beria samega.

AVIZO