|
|
Temeljni dohodek in njegove kulturne posledicePovzeto po filmskem eseju »Grundeinkommen« (Temeljni dohodek)
S temeljnim prihodkom, dohodek postane državljanska pravica. Danes ima praktično vsak kakšen dohodek. Drugače ne bi mogel živeti. Vprašanje je: pod kakšnimi pogoji, kako ljudje danes prejemajo dohodek? 40% Nemcev prejema dohodek tako, da imajo plačano službo, s katero lahko zaslužijo za preživetje. 30% dobiva dohodek od staršev, predvsem so to otroci in mladi. 20% ljudi živi od pokojnine. Manj kot 10% ljudi dobiva nadomestilo za brezposelnost ali socialno. Vsi prihodki so zasluženi, ampak samo 41% jih zasluži v delovnem razmerju. Drugi pa dobivajo druge oblike prihodka preko tako imenovanih transferjev, ki niso neposredno povezani z delom. Zato nam tudi temeljni dohodek ne bi smel biti tako tuj. Tuja nam je njegova brezpogojnost.
Kako so pogoji ustvarjanja dohodka v skladu z današnjim časom? Če smo realni, lahko predpostavimo, da trg delovne sile v prihodnosti ne bo zmogel več zagotavljati nalog socialne integracije za vse. Če zavržemo možnost temeljnega dohodka smo prisiljeni tvegati vse na karto gospodarske rasti za vsako ceno. In to je danes politična realnost. Od levice do desnice in nazaj. Vsi zahtevajo gospodarsko rast. Razmišlja se o kvantiteti in se zavrača možnost novih kvalitativnih modelov organizacije naše družbe. Rast danes prav tako ne pomeni več novih delovnih mest. Prav nasprotno. Bistvena zahteva za gospodarsko rast je potrošnja. To pa pomeni, da imajo ljudje v žepu denar. Temeljni dohodek je princip, ki se bo na dolgi rok vsekakor moral uresničiti, vendar pa mora najti način za premagovanje nekaterih trenutnih izzivov. Kakšni so ti izzivi? Ohranjanje delovnih mest, kot to izpostavljajo vsi politiki? Je to zaradi dela samega ali pravzaprav zaradi davkov, da ne bi bilo na državnih plečih še več ljudi, ki bi tako dvigovali stroške države? Vendar ni hudobna država tista, ki povzroča to eksplozijo. Višje cene so produkt zgodbe o uspehu. Uspeh pomeni racionalizacijo. To lahko vidimo tudi že pred našimi vrati. Kako se bo ta zgodba nadaljevala je strnjeno v vprašanju: kaj bi počeli, če bi imeli zajamčeni dohodek? Postavlja se z mislijo na temeljni dohodek.
Obstajajo različni modeli temeljnega dohodka. Splošna opredelitev izhaja iz same definicije temeljnega dohodka: temeljni dohodek je dohodek, ki je brezpogojno odobren vsakemu članu politične skupnosti. Definicija navaja 4 kriterije: - zagotoviti eksistenco in omogočiti sodelovanje v družbi, - da je to pravica slehernika, - da se izplača brez potrebe po kakšnem dokazovanju, - ni obveznosti dela.
Temeljni dohodek ne pomeni več denarja za vse. V procesu ni novega denarja od zgoraj, ki bi se ga dodalo na vrh ostalega. Zraste znotraj obstoječega dohodka. Dohodek iz dela se zmanjša, višina skupnega prihodka pa se ne menja, menjajo se le razmerja. Temeljni dohodek je drugačen prihodek. To ni minimalna plača, niti ni plačilo za nekaj. Ni povezan z delom. Vezan je na izplačilo osebi, ne glede na okoliščine. Za razliko od komunizma, ki posameznika duši ali liberalizma, ki posameznika prepušča samemu sebi, temeljni dohodek širi idejo svobode tako, da se lahko posameznik odloča sam. To pa lahko počne samo ob zagotovljenem dohodku. Ta mora biti tako visok, da lahko zares pusti službo. Možnost odrekanja zaslužku je pogoj za to, da se lahko vsi nahajamo na isti ravni. Večina teh, ki prejemajo socialno pomoč, je s temeljnim dohodkom ne bodo več prejemali. Temeljni dohodek javne transferje nadomešča do določene mere. Le tam, kjer so socialne pomoči potrebni prejemali več kot ponuja temeljni dohodek, se bo razlika izplačevala še naprej. Več denarja v žepu bi imeli samo tisti, ki ga danes prejemajo manj. To so v prvi vrsti otroci in mladi, se pravi družine. Tukaj so prav tako revni upokojenci in zaposleni in samozaposleni, ki delajo, vendar so kljub temu revni. Temeljni dohodek ukinja revščino in stabilizira srednji sloj tako, da učvrsti izhodišča. Rešuje nas strahu pred starostjo. To ni denar, ki ga eni dajo drugim in se potem nad tem pritožujejo, ni niti pomoč v nesreči, temveč perspektiva za vse. Temeljni dohodek ne nagrajuje boljših ljudi. Prav tako ne rešuje vseh težav. Ne z denarjem, ampak s pomočjo ljudi omogoča več rešitev.
Thomas Paine velja za utemeljitelja človekovih pravic in enega od ustanovnih očetov ZDA. Izmislil si je tudi ime »Združene države Amerike«. S »Common Sense« ali po naše »Zdravim razumom« se je začelo severnoameriško ločevanje od britanskega kraljestva. Njegove ideje so imele izjemen vpliv na prve svetovne demokracije. »Strinjamo se z dejstvi, da smo vsi ljudje rojeni enaki in da so nam podeljene nekatere neodtujljive pravice. Te so: življenje, svoboda in iskanje sreče.« Človekove pravice so neverjeten koncept za tisti čas. To velja tudi še za danes. »Iste pravice za vse samo na osnovi obstoja? Neumnost: pravice imajo samo tisti, ki kaj posedujejo! Vsi ostali se morajo braniti sami. Človekove pravice? To pomeni ukinjanje suženjstva. Kdo bo pa potem služil? Kdo bo opravljal nepriljubljena težka dela, ki jih nihče ne plača, niti ceni?« Takšni strahovi so mogoči tudi danes. Na primer pri temeljnem dohodku: »gospodarstvo bi se porušilo«, »družba bi končala v kaosu«. Veliko huje je bilo, ko je Zemlja »postajala« okrogla. Cerkev se je dolgo oprijemala ideje ravne ploskve, ki jo obkroža morje kaosa. Vsak, ki bi prišel preblizu roba, bi bil v nevarnosti, da pade čez. Nad ploskvijo so potekali mogočni loki, po katerih so potovale zvezde. Še nad njimi so se nahajale sfere, v katerih so prebivale sile, ki so ljudi navdajale s strahom in upanjem. Podobno danes gledamo na denar in gospodarstvo. Prej je vse temeljilo na tem, da je Zemlja ravna. Slika sveta, red in varnost so temeljili na tem. V vsaki dobi se najde kdo, ki trdi, da je Zemlja ravna in da nekdo bdi nad njo. Ko se je potem izkazalo, da je Zemlja okrogla, so še vedno mislili, da je Zemlja središče vesolja in da se nikakor ne vrti. To je zelo otežilo izračune zakonov, ki urejajo gibanje planetov. Vedno se vse zvede na človekovo perspektivo. Podobno je tudi s temeljnim dohodkom. Je zapleten, če ne poznamo njegovih motivov. Hitro se približamo robom dojemanja, če krenemo od dosežkov, ki jih izpostavlja vladajoča ideologija. Veliko bolj enostavno je, če krenemo od človeka in tega kar smo.
Temeljni dohodek je aktualna tema v Avstriji, Švici in Nemčiji in tam se o njem tudi debatira. To je povezano s tem, da je čas zrel za to. Ljudem bi se vrnilo dostojanstvo. Temeljni dohodek v prvi vrsti deluje proti eskalaciji socialnih napetosti, ki smo jim trenutno priča. Veliko ljudi trenutno dela, čeprav si tega ne želi. In potem se na to odzivamo: »kradejo nam delovna mesta«. Drugi ne delajo, pa bi si to želeli. Zato je korak naprej, če bi posameznik lahko rekel: »želim ali ne želim delati«. Tukaj pride do premika. Tisto, kar je v tej zgodbi najbolj zanimivo: »na koncu življenja nimamo izgovorov, da nismo naredili tistega, kar smo si želeli, ker si tega nismo mogli privoščiti«. Ni več izgovorov. Trenutni delovni odnos je nezdrav, ker je časa, da se nekaj naredi vse manj. V osnovi temeljni dohodek vodi k svobodni družbi. To je prehod od odvisnosti od plače, k samostojnosti. Potem pa se zastavlja vprašanje: kako to financirati? Ker od nekod mora priti. Vendar problem ni v financiranju, to je izvedljivo, svoboda je najtežji zalogaj.
Prognoze za 21. stoletje so strašne. Časopisi so jih polni. In mi tudi. Temeljni dohodek je prva pozitivna vizija 21. stoletja. To ni velika svetovna tema, ki bi nas delala samo za opazovalce, temveč zadeva vsakega. Ali v primeru temeljnega dohodka nihče ne bo več delal? Kolesa bi se zaustavila, kot da je stavka, vodstvo pa bi bilo na trajnem dopustu? Odgovornost? Izginila bi. Nihče več ne bi veslal. Nihče se ne bi trudil delati. Prazne Univerze? Bi temeljni dohodek uničil motive, da bi se trudili za višjo kvalifikacijo? Brez pritiska ni človeškega kapitala? Kako lahko ekonomija potem preživi? Najbolj je šokantno spoznanje, da ne razumemo več zakaj imamo ekonomijo ali gospodarski sistem. Ekonomija je del naše človeške koeksistence, ki nam omogoča naš način življenja in nam daje na voljo različne stvari. Ta pogled je povsem pozabljen. Ekonomija je postala neodvisen sistem, ki ima lastne cilje, ki so ločeni od človekovega življenja in so ga sposobni celo uničiti. Temeljni dohodek vzbuja pomisleke v slogu: »potrebujemo sistem, v katerem se trud poplača, dobro delo pa je nagrajeno. Sistem, ki nagrajuje vsakega in enakomerno porazdeli plačilo, kot to počne temeljni dohodek, bi pripeljal do propada naše zelo tekmovalne družbe«. Temeljni dohodek ne bi stal na poti plačanemu delu. Pravo vprašanje je morda, kako upravljati z ljudmi, če denar ni več sredstvo kontrole za podjetja in splošno družbo; če ljudje niso več odvisni od njihovega plačila? Kako bi pa opredelili svoje lastno ravnanje? »Bi vsi enostavno odšli na bazen? Bi se smeti enostavno pričele nabirati na ulicah? Bi temeljni dohodek spodkopal našo tekmovalno družbo, naš občutek neodvisnosti, zadovoljstva in ponosa nad našimi dosežki? In ali ne bi bilo dolgočasno, če bi vsi imeli prihodek? To je sistem za hipije in ljudi iz Steinerjevih šol, ki verjamejo v čisto dobroto človekove narave. Ljudje pa smo prav tako živali. Ne želimo temeljnega dohodka - želimo si lovišča. Počakajmo raje, da vidimo kaj nam bo prinesel odprti trg.«
Čakanje zunaj, pred vrati. Takšna je realnost za veliko ljudi. Nobene možnosti, da se pridružijo postlani mizi. Bi temeljni dohodek ljudi zbližal? Ali bi povečal razlike med bogatimi in revnimi? Bi se družba razklala na dvoje - te, ki bi nadaljevali z ekonomsko dominacijo s svojimi donosnimi službami in privatno izobrazbo in temi, ki bi bili odvisni od temeljnega dohodka, ki bi svoj čas porabili za iskanje upanja in hobijev, delali za 2€ na uro, da bi zaslužili nek dodaten denar in pogledali stran, če bi se morali soočiti s kakšnimi pomembnimi temami v družbi. Seveda, temeljni dohodek bi se lahko tudi izkoriščalo. To bi se lahko zgodilo, če bi bil določen na znesek, ki ne bi bil zadosten za preživetje, medtem ko bi bili vsi socialni transferji ukinjeni. To bi vse prisililo k delu, vendar ne iz osebne iniciative. To bi pomenilo plačila, kot so na Kitajskem in ne, kot v primeru temeljnega dohodka, možnosti, da rečemo ne. Če so plačila preveč zapletena in posredovana preko številnih institucij, izjem, zahtev in pogojev, končamo v sistemu, kot je zdaj ali pa še huje. Veliko je načinov kako je temeljni dohodek lahko zlorabljen: - če je postavljen prenizko, - če izrine vse socialne usluge, - in če je še naprej vezan na pogoje.
»Ta, ki ne dela, naj ne je.« je dejal Sveti Pavel. V mislih je imel tiste, ki ne prispevajo k skupnosti. »Če imate občutek, da je vaša odrešitev tako gotova«, je dejal Pavel, »da lahko pustite svoje delo, potem lahko nehate tudi jesti«. Imel je smisel za humor, drugi ga očitno niso imeli. Vsa pravila lahko postanejo nevarna, če jih uporabljamo brezumno. Najpomembnejši namen debat okoli temeljnega dohodka je izzvati stare paradigme. Na primer ideologije kot je: »samo tisti, ki imajo službo imajo pravico jesti«. Debate o temeljnem dohodku morajo opraviti s takšnimi zmotnimi idejami, da je edini način prispevka k družbi, če imaš službo. Obstajajo seveda službe, v katerih je res prav nasprotno. »Ta, ki ne želi delati, naj ne je«. Tega smo se naučili. Umetnik Joseph Beuys je zapisal novo formulo: »tega, ki ne želi misliti, je treba nagnati.« Danes ne trpimo pomanjkanja hrane ali katere druge dobrine. Kaj pa delo? Količina dela v poljedelstvu, obrti in produkciji se na srečo zmanjšuje. Prava odgovornost ekonomije je odrešiti ljudi od dela. Tega ne moremo prebrati v časopisih. Odrešiti ljudi, da bi počeli kaj? Nihče ne uživa, če daje zaposlenim občutek, da so odveč, pa vendar se to dogaja. Ko je enkrat to sprejeto kot neizbežno, ali celo kot cilj, bo postalo očitno nekaj drugega - odrešiti ljudi od dela prav tako pomeni: »dati ljudem svobodo delati«. Ideja, da na nasprotni strani obstaja samo oddih in brezdelnost, prihaja iz občutka odvisnosti. V kakšne službe se trenutno vlaga? Vse investicije v nove službe so hkrati korak proti racionalizaciji. Razvoj gre v smeri, ki potrebuje manj dela. Noben vodstveni delavec se ne sprašuje: »kaj lahko naredim, da povečam število zaposlenih?« Naloga ekonomije je, da zadovoljuje povpraševanje. Njena naloga ni ustvarjanje več dela. Po drugi strani, vsak ima svoje cilje, vprašanja in pomisleke, ki jih nekateri niso sposobni zasledovati, ker jim to ne zagotavlja dohodka. Socialen problem, ki ga imamo danes je, da veliko zaposlenih dela samo zato, da zaslužijo nek prihodek. Delati zgolj za zagotavljanje vira prihodka, pomeni delati nekaj zgolj zato, da se pridobi dohodek, sicer pa v takšnem delu ne vidimo nič smiselnega. Socialno je to problem, ker postane vzrok frustracij in bolezni. V Nemčiji je 12% zaposlenih povsem zadovoljnih s svojimi službami. To je samo eden od desetih. Več kot polovica, 54% je nekoliko nezadovoljnih s svojimi službami, a vidijo določene pozitivne aspekte. 34% zaposlenih je kategorično nezadovoljnih s svojimi službami. To je eden od treh. Boj za zaposlitev, je boj za prihodek. In boj za zaposlitev stoji na poti odpuščanjem. To pa zato, ker nas delo definira kot to kar smo. Pravice do zagotovljene službe ne more biti. Ne obstaja pravica do dolžnosti. Kot tudi ne pravica, da si lahko prodan ali kupljen. Pravica do dela je lahko samo pravica posameznika, da dela kar resnično želi. Takšna pravica do dela je odvisna od pravice do prihodka. Kakšen bi bil vpliv pravice do dohodka na družbo? Ozke poglede v vseh sektorjih zaposlovanja bi nadomestili s poudarkom na ključno vprašanje: »kaj je pomembno v življenju?«. To bi dalo ljudem moč. Pripeljalo bi do večje varnosti, povečane ustvarjalnosti, povečanje splošne blaginje in manj pritiska kontraproduktivne »tekmovalne družbe«. Ne bi nam bilo treba izkusiti razmer, v katerih bi nam bilo v korist ustvarjanje dobička na račun nekoga drugega; pojav, ki ga naš sedanji sistem spodbuja s konkurenco, ki spodkopava solidarnost.
Mnogo ljudi meni, da bi temeljni dohodek zagotovo predstavljal problem pri motivaciji za delo. »Če bi imel zagotovljeni prihodek, zakaj bi sploh šel na delo? Gotovo obstajajo ljudje, ki se jih ne bi dalo več motivirati.« Bi še vedno hodili na delo, če bi imel temeljni dohodek? Spontano, približno 60% ljudi pravi, »da se ne bi nič spremenilo.« Okoli 30% jih pravi »da, vendar ne več za polni delovni čas«, ali pa, »da bi delali nekaj drugega.« In okoli 10% ljudi odkrito pove, »najprej bi si odpočil, potem pa bi videli. Mogoče bi malo potovali, skrbeli za nekoga, se vrnili k študiju...« »Menite, da bi drugi ljudje še vedno delali, če bi imeli temeljni dohodek?« Približno 80% jih pravi, »ne, verjetno bi bilo nemogoče večino ljudi prepričati, da odidejo na delo.« Kakšno je delo, za katerega bi morali ljudi prisiliti, da ga opravljajo? Očitno ne naše. Zanj smo sami dovolj motivirani. Kaj nas motivira, da gremo na delo? Te dni poteka umazano delo na Daljnem Vzhodu. Pri nas pa ga opravljajo tujci. Pogosto delajo brez dokumentov, pogodb ali katerekoli oblike zavarovanja. Ali so plačani tudi ko zbolijo? To tako imenovano umazano delo ni nujno umazano sam po sebi, vendar je dojeto kot tako, ker je podcenjeno, slabo plačano in zaradi slabih delovnih pogojev. To je pogosto delo, ki vključuje čiščenje za drugimi. Kdo dela to delo umazano? S temeljnim dohodkom imate možnost, da rečete »ne«. Ampak kdo bo potem delal umazana dela? Obstajajo 3 možnosti: 1. Dajmo delavcem boljše plače in izboljšajmo njihove delovne pogoje, 2. avtomatizacija in racionalizacija, 3. naredimo sami.
Predstavljajmo si gospo, ki dela za blagajno v supermarketu. Mogoče v resnici ne uživa v svojem delu? »Bi bila še vedno pripravljena iti na delo, če bi imela temeljni dohodek?« No, vprašajmo gospo za blagajno. Pravi da, še vedno bi šla na delo, ker si ne zna predstavljati, da bi samo sedela doma in delala nič; tudi če bi imela temeljni dohodek, ki bi znašal 1000 €. No, to je samo številka, 1000 evrov. Lahko bi bilo tudi več. Ali pa manj. Moral bi biti dovolj visok za kritje osnovnih potreb, ki temeljijo na kulturnih standardih. Danes bi večina ljudi še vedno želela zaslužiti več kot zgolj minimum. Če bi imeli temeljni dohodek, veliko današnjega stresa ne bi bil potrebno. Učencev ne bi rabili prepričevati, da si morajo na vsak način poiskati kariero, ki jim bo kako ustrezala - vsi vemo, da za vse idealnih nikoli ni - to je neiskrena situacija, v kateri smo se danes znašli. Ideja o temeljnem dohodku je še posebej zanimiva za mlade, še posebej v sedanjem izobraževalnem sistemu lahko vidimo, da veliko učencev trpi zaradi strahu pred prihodnostjo. Na svoje kariere se pričnejo pripravljati že v šoli, tako, da iz strahu pred izgubo vsega, pogosto izberejo manjše zlo. Temeljni dohodek je priložnost, ki bi ljudem omogočila, da sledijo temu, v čemer so v resnici dobri in v čemer uživajo. Temeljni dohodek omogoča prostor in čas za razmislek. Kaj bi temeljni dohodek pomenil za delo? Delo bi lahko razdelili med veliko ljudi. To bi ga naredilo tudi veliko bolj prijetnega. Kaj pa »kriza smisla«? V veliki meri živimo v iluziji. Živimo na račun okolja in prihodnjih generacij, na račun naših partnerjev - s tem, ko ne sprejmemo, da drugi delajo za nas, da jasno priznamo to odvisnost, to bratstvo. Za vedno ostajamo dolžni ljudem okoli sebe. Toliko o našem občutku bratstva. In enakosti? V demokraciji? Zdi se, da bi temeljni dohodek omogočil tudi bolj demokratično družbo. Veliko težje je ljudi v nekaj prisiliti, če je za njihove materialne potrebe poskrbljeno. To omogoča razvoj demokratične družbe, od katere ima vsakdo koristi, tako bogati kot revni. Ali je s temeljnim dohodkom sploh mogoče odrasti? Če veš, da je tvoj dohodek zagotovljen? Kakšen je odnos med odraščanjem in temeljnim dohodkom? Morda ne bi porabili toliko časa za upiranje. Veliko lažje bi sprejeli integracijo ali svoje mesto v družbi, če eksistencialni stroški ne bi bili tako visoki. Veliko manj bi nas bilo tudi strah žrtvovati stvari, ki so nam pomembne. To dvoje je v resnici tesno in zapleteno povezano, kar bi lahko veliko spremenilo. Vedno bolj moramo biti odgovorni za vse, kar se dogaja v svetu okoli nas. Ne moremo se izolirati v svetu, ki je postala tako majhen. Pomembno je, da se ljudje tega zavedamo in ponotranjimo pravo razlikovanje med zaslužkom in delom, da prepoznamo, da so prihodki tisti, ki nam omogočajo delo. Ne delamo, da bi zaslužil svoj dohodek. Temeljni dohodek je kot neke vrste Arhimedova točka, ki bo vodila k nadaljnjim vprašanjem. Vendar pa ne bo mogoče začeti velikega gibanja, če se ga hkrati lotimo iz različnih zornih kotov. Napredujemo lahko samo, če bomo mobilizirali moč posameznika. Moč posameznika je tisto od česar bo to odvisno.
Stoletja je veljala ideja, da bi ljudje lahko leteli, za utopično. Tudi poskusi tistih, ki so poskušali, so pokazali, da je nemogoče. Zdaj letenje sprejmemo za samoumevno. Ali pa volilna pravica! »Kako lahko družba funkcionira, če ima glas vsak? Kako lahko preprosti državljani s svojimi ozkimi obzorji in nesposobnostjo, da vidijo preko svojih osebnih interesov, vedo, kaj je dobro za celotno družbo?« Še več, kot državljane ne upoštevamo samo moških. Tudi ženske! »Ženske so veliko preveč emocionalne. V resnici jih je treba zavarovati, da v svojih odločitvah vsega ne pomešajo. In kdo bo potem delal gospodinjska dela?« Isti argumenti se sedaj uporabljajo proti temeljnem dohodku. V Švici je bila volilna pravica za ženske uvedena šele leta 1971. Tri leta po pristanku na Luni. In preden se je zgodil padec Berlinskega zidu, nihče ni pomislil, da je mogoče doseči takšno radikalno strmoglavljenje oblasti. Nemogoče je v resnici povsem mogoče. Državljani niso več samo subjekti, ki jim vlada država. Stvari so se obrnile: vsak posameznik je politično suveren in država je opredeljena s tem, kar on zahteva. Svojo voljo izvaja s pomočjo demokratičnih volitev in referendumov. Delo ni več reducirano na to, kar trg želi da je, in posameznik ni več suženj ekonomije, ravno obratno je: vsak je ekonomsko suveren in delo je opredeljeno kot nekaj, v čemer sam vidi svoje poslanstvo.
Thomas Moore je pod Henryjem VIII nasprotoval nepravičnosti in nemoralnosti monarhije, in bil zaradi tega obglavljen. Leta 1935 je postal svetnik. V letu 2000, ga je papež Janez Pavel II povzdignil v zavetnika vseh politikov in vladarjev. Thomas Moore je napisal »Utopijo«, potopis iz oddaljenega otoka z veliko boljšimi življenjskimi pogoji. Drugi avtorji so kopirali njegovo idejo. Od te knjige naprej govorimo o stvareh, ki so »utopične«. »U-topos« pomeni: »kraj, ki ne obstaja«. Ideje podobne temeljnemu dohodku je mogoče najti že v utopičnih idejah renesanse. Utopije pomagajo opredeliti stanje, v katerem se v določenem trenutku nahajamo. Vsaka prihodnja družba prestavi ideale, ki so prej veljali za utopične, v prakso. Razsvetljenstvo pomeni: lahko izrazim kar vidim, kar mislim, in kar smatram za resnično. In svoje znanje lahko naredim dostopno vsem. Vsaka doba ima svoje razsvetljenje. Od česa je to odvisno? Posameznikova sposobnost mišljenja in analize postane zelo pomembna, ker se tradicionalni način mišljenja, podedovan od staršev, učiteljev duhovnikov ali zdravnikov, izpodbija. V tem prehodnem obdobju se izkaže za lažnega ali omejenega v svoji veljavnosti, zato moramo priti do novih pristopov, ki jim lahko zaupamo. To pomeni, da se resnično naučimo verjeti v tisto, kar mislimo. Če želite plezati na Matterhorn, morate zjutraj zgodaj vstati. Do poldneva morate biti na vrhu, da vas pri vrnitvi ne ujame tema in mraz. Vsakdo v Švici to ve. Z vidika porabe nafte, smo vsi hiteli na vrh, pri tem pa pozabili, kako se bomo iz vrha vrnili. Kmalu bomo dosegli »vrh proizvodnje nafte« - največjo možno črpanje nafte. Od tam bo šlo strmo navzdol. Na enak način je lahko polna zaposlenost le začasen ukrep, ki je svoj vrhunec dosegla že pred časom. Leta 1995 je Jeremy Rifkin, futurolog, napovedal učinke, ki bi jih lahko imel konec polne zaposljivosti. Do leta 2050 bo potrebno morda le 5% odraslega prebivalstva za obvladovanje in tek tradicionalne industrije. Na kmetijah, v tovarnah in pisarnah skoraj ne bo več potrebe po delovni sili. Napovedi Rifkina so sporne, toda svojih številk ni potegnil kar iz zraka. Leta 1982 so ZDA proizvedle 75.000.000 ton jekla. V tem procesu je bilo zaposlenih 300000 ljudi. 20 let kasneje je bilo proizvedenih 100.000.000 ton, vendar je to zahtevalo samo še četrtino zaposlenih. Seveda so bila v procesu ustvarjena nova delovna mesta. Morda nekaj sto na področju svetovanja in na področju visoko specializiranih tehnologij. To ne velja le za tradicionalni sektor, podobno velja za mnoga področja storitvenega sektorja. Spletna banka je skrajni primer in ponazarja specifičen razvoj. Pri tem potrebujemo le desetino delovne sile za enako raven vlog strank v primerjavi z običajnimi bankami. Ta razvoj ni trend le v industrijskih državah. Tudi širše na svetovni ravni količina dela glede na produktivnost upada. Ustvarjalnost je sredstvo 21. stoletja. Prihodnje službe bodo vse bolj podobne umetniškim in tistim, ki danes delajo v medijih: neodvisne, včasih plačane bolj, drugič manj, včasih več dela drugič spet manj, včasih v skupini, včasih sam, kratkoročno, predvsem začasno in pogosto kar od doma. Nova doba bo zahtevala, da se ne pustimo, da bi nas usmerjali strah, pohlep ali sovraštvo, ampak da živimo v skladu z našimi najvišjimi ideali, po naših najboljših močeh. Pred 100 leti, je nekdo, ki je delal v kmetijstvu proizvedel dovolj zase in še za 3 ljudi. Danes kmet proizvede dovolj hrane za 120 ljudi. Tako je skoraj povsod. Danes je en človek zmožen izdelati 100-krat več kot pred 100 leti. To so sanje naših prednikov. Kakšne pa so naše sanje? Da nadaljujemo v tej smeri in pustimo, da napredek pomeni nazadovanje za vse več ljudi? Nazaj v boj za preživetje? Kot da nimamo potrebe po novih idejah? Tehnološke inovacije kot da se pojavljajo same od sebe, ravno nasprotno pa velja za socialne inovacije. Ali potrebujemo potop, preden pride do njih? Če se um ustavi, telo nazaduje. Družbene spremembe potrebujejo drugačno vrsto moči, kot je tista, ki upravlja stroje. Močnim tokovom napredka so družbene spremembe le redko kos. Kaj pa socialna država?
Nesporazum se začne, ko gre nekdo na delo misleč, da ker prejema prihodek, to počne zase. Ampak dohodek ima vsakdo, ker ga vsak tudi potrebuje. Ker smo odvisni od storitev drugih. Če bi bili prihodki neposredno vezani na delo, bi morali najvišje plače prejemati stroji. Vendar pa ostaja dejstvo - ljudje katerih delovna mesta zamenjujejo stroji, še vedno potrebujejo dohodek. Temeljni dohodek ne nadomešča plačane zaposlitve, a zmanjšuje njeno absolutnost. Ustvarja več prostora za resnost. Pred manj kot 50 leti je pralni stroj v Švici stal 3.550 CHF. To je bilo veliko denarja. Po 50 letih izboljšav, isti pralni stroj stane 3.195 CHF. Cena je ostala približno enaka. Toda pred 50 leti je bil 1 CHF vreden 3X toliko, kot je danes. Torej v resnici pralni stroj stane tretjino tega, kolikor je stal pred 50 leti. Pred 50 leti je frizura za moškega stala približno 3,50 CHF, medtem ko danes stane okoli 40 CHF. To pomeni, da kjer so se izboljšale metode, kjer je bila implementirana tehnologija in kjer je potrebno manj ročnega dela, je cena padla. Kjer to ni primer, na primer pri frizerju, so se cene povečale. Ročno delo je drago. To je zato, ker ljudje potrebujejo dohodek in ker je njihovo delo obdavčeno. Frizer danes nima večje kupne moči, kot jo je imel nekoč. Toda, če primerjamo cene, lahko vidimo kje in v kolikšni meri je prišlo do racionalizacije in kakšen učinek ima ta racionalizacija na nas. Če bi cena pralnega stroja narasla kot pri frizerju, bi danes stal 40.000 CHF.
212 let nazaj je že Thomas Paine predlagal temeljni dohodek v svojem delu z naslovom »Agrarna pravica«. Njegov argument gre takole: »Vsi smo rojeni kot enaki in narava poskrbi za vsakega izmed nas. Vsak človek ima pravico do kosa zemlje, da se lahko preživlja. Če je zemljišče že razdeljeno med posameznike, ki menijo, da je to njihova lastnina, potem je potrebno dogovoriti družbeno pogodbo. Ta družbena pogodba postane temeljni dohodek za tiste, ki niso dobili svoje zemlje in ki zato ne morejo poskrbeti sami zase.« Od takrat pa je veter pihal v drugo smer. Danes tudi tisti, ki so lastniki zemlje ne morejo več poskrbeti zase. Za vse vpletene je bolje, če si traktorja ne sestavim sam ali polja pognojim izključno za lastno preživljanje - kar proizvedem, porabijo drugi ljudje. Samozadostnost pomeni, da gojim svojo lastno zelenjavo in živim od tega, kar lahko ustvarim sam. Kar danes izgleda kot samozadostnost, je pogosto v resnici zgolj iluzija. Živimo v času popolne odvisnosti. To pomeni, da je vso moje delo v korist drugih, in da drugi ustvarjajo stvari, ki jih rabim jaz. Ta sistem omogoča denar. Delo se prevaja v vrednost, ko se recimo sir poda preko prodajnega pulta v eno smer in denar v drugo smer. Toda naš sistem plač, še vedno odraža idejo o samozadostnosti. Ker sem plačan za to, kar delam, mislim, da to delam zase. V sistemu popolne odvisnosti, gre moje delo v smeri hranjenja drugih. Za svoje dobro sem odvisen od pobude drugih. Pobude drugih ne morem kupiti, lahko jo le omogočim. V tem idejnem preobratu mora biti resnično sramotno, če so ljudje, ki delajo za našo korist obsojeni na suženjsko delo zato, da bi lahko preživeli. Kar zaznamuje sodobne družbe, je močan trend v smeri individualizma. Ljudje imajo svoje cilje, svoje želje in seveda poskušajo najti sredstva za dosego teh ciljev. Seveda igra denar pri tem v družbi veliko vlogo. Denar je dojet kot sredstvo za doseganje svobode. To je vprašanje, ki bi se mu morali bolj posvetiti. Dejstvo, da veliko ljudi ne uspe in jih denar zasužnji ter izgubijo izvorni zagon po svobodi, je prava tragedija in ironija sedanjega sistema. Kaj pomeni biti »suženj denarja?« To pomeni, da vse podredimo denarju, kot da je denar sam na sebi kakšna vrednost. To pomeni - pri denarju je pomembno, da ga ustvarimo še več, da imamo še več moči nad denarjem drugih ljudi in nad njihovim načinom življenja. Sužnji denarja zasužnjujejo druge s pomočjo avtoritete, ki jo dajejo denarju. S temeljnim dohodkom, bi bil delež denarja v državi demokratično dodeljen vsakemu posamezniku, kot sredstvo za doseganje svobode. Denar bi postal naš služabnik. Bi to pomenilo tudi boljše pogoje za svet? Za začetek bi to pomenilo svobodo narediti, kar je na svetu potrebno. Ker trenutno stanje je popolnoma absurdno. Investicijski svetovalci pravijo, da je pravi problem v tem, da je toliko denarja. Preveč denarja. Hkrati pa skoraj povsod proizvajamo preveč. Stopnja brezposelnosti se nenehno povečuje, pa vendar je veliko dela, ki ga nihče ne opravi. Torej obstaja veliko stvari, ki jih lahko in moramo nujno storiti, če se želimo izogniti globalni katastrofi. V svetovnem merilu je kmetijstvo sposobno proizvesti dovolj hrane za 12 milijard ljudi. Trenutno na planetu živi 7 milijard ljudi. Lakota in njene posledice vsako uro ubijejo 1000 ljudi. Vsak otrok, ki danes umre od lakote, je bil umorjen. Denar ni usmerjen tja, kjer je potreben. Denar je izločen iz družbene realnosti in prenesen v sfero, v kateri se zdi, da se samo-razmnožuje. Kjer je potreben, ga je malo. Veliki dobički se ustvarjajo s pomočjo finančnega incesta. Rezultat tega ne zagotavlja boljših življenjskih pogojev za vse. Namesto tega se dobički ponovno investirajo v sistem, do točke implozije. Trenutno stanje nam vse bolj jasno kaže, da je treba delo in plačilo ločiti. Temeljni dohodek bi res lahko bil rešitev za ta problem, in tudi za brezposelnost, ker je v resnici potrebno veliko narediti, ampak denarja za to ni. Temeljni dohodek bi bil način za usmerjanje denarja na mesta, kjer je potreben - osvoboditev ljudi, da lahko sledijo svojim impulzom. Ločevanje dela in plačila je ultimativna funkcija temeljnega dohodka. Toda, kako bi to v naši družbi lahko organizirali?
Recimo, da krog predstavlja vse vrednosti ustvarjene v nekem nacionalnem gospodarstvu. Bolj kot je gospodarstvo produktivno, večji je krog. Bruto domači proizvod (BDP) države je vrednost vseh storitev in dobrin, ki so proizvedeni, procesirani in nato prodani znotraj posamezne države, v obdobju enega leta. BDP se nato deli na zasebni in javni del. Približno polovica celotnega BDPja gre državi v obliki davkov. Ta denar je uporabljen za plačilo naših šol, policije, socialnih storitev in vseh drugih ugodnosti, ki jih družba plačuje kolektivno, ne pa posameznik, ki jih uporablja. To so storitve, ki jih dodeljujemo demokratično. Leta 2005 je švicarska vlada za to vzela 36% BDPja. Na Švedskem je bilo to 56%. V Avstriji je bilo točno 50%. V Nemčiji je ta številka znašala 47%. Kako bi to izgledalo s temeljnim dohodkom? Glede na dohodke, ki jih plačuje država, bi bil temeljni dohodek preprosto drugačen način distribucije plačil. Država bi denar za temeljni dohodek pridobila s pomočjo davkov. Država že uporablja davke za plačilo plač - za svoje zaposlene, državne uradnike in tiste, ki prejemajo državne ugodnosti. V vseh teh primerih bi uvedba temeljnega dohodka pomenila le administrativno spremembo. Za dohodek zasebnega sektorja, denar še ni v rokah države. S pomočjo davkov mora najprej do države šele priti, da se potem lahko izplača kot temeljni dohodek. Znesek denarja, ki ga poseduje država, se tako poveča. Ali to pomeni še bolj močno državo? To pomeni manj močno državo - manj vohunjenja, paternalizma in manj birokracije. Državi je zaupano le zagotavljanje pravice do temeljnega dohodka. Vendar davki se bodo zvišali! Toda kateri davki? Najbolj očitna rešitev je, da se vzame od tistih, ki zaslužijo največ. Idejo zagotovljenega temeljnega dohodka, ki temelji na višjem davku na dohodek, je predstavil že Milton Friedman. Revnejšim gospodinjstvom naj bi država izplačala davek na dohodek. On je to imenoval »negativni davek na dohodek«. Njegov model je prevladoval v razpravah okoli financiranja temeljnega dohodka vse do 1990-ih. Ideja se je razvila v 1960-ih in v ZDA prišla zelo blizu uveljavitve. Milton Friedman daje prednost svobodni tržni ekonomiji. 50 let kasneje je financiranje temeljnega dohodka preko davka na dohodek nesmiselno, zaradi nečesa, kar vse bolj izginja - zaposlovanja. To je realnost današnjih socialnih držav. Več brezposelnih pomeni manj davčnih prihodkov iz naslova davka na dohodek. Višji davki na dohodek zaposlovanje še dodatno obremenjujejo. To je začaran krog. Glede davka na dohodek je absurdno, da obdavčuje dosežke, kar uničuje njegove lastne temelje. Torej, katere davke lahko uporabimo danes?
Poglejmo pobližje, kako se podjetja danes spopadajo z davki. Kavarna v Baslu (Švica). Več kot 1000 gostov na dan, 40 zaposlenih, promet znaša 3,5 milijonov CHF na leto. Kaj pa davki? Za podjetje so davki vedno samo stroški. Vsi stroški pa se morajo pokriti s prodajo - če se to dvoje ne ujema, vaš posel ne bo trajal dolgo. Na splošno obstajajo tri vrste davkov: - davek na dodano vrednost (DDV) - ki ga neposredno plača potrošnik, - stroški za plačo, - in davek na dohodek. DDV je mogoče najti na vsakem računu in je za vsakogar pregleden. Za podjetje ne pomeni stroška in se ne kaže v njihovih poslovnih izračunih. Kaj pa stroški za plače? Tukaj se morajo zaposleni in podjetja pretvarjati, da plačajo vsak polovico. Toda v resnici sta obe polovici plačani s strani podjetja iz denarja, ki prihaja od strank. Denar za davek na dohodek zaposleni prejmejo preden ga potem vrnejo davčnim organom. Seveda je davek na dohodek že vključen v ceno, ki jo plača kupec. Torej, kaj pravzaprav plačamo, ko naročimo recimo Latte Macchiato? To je penasto mleko z espressom. Stane 5,20 CHF. Četrtina te cene zajema infrastrukturo, kar pomeni stroške za zgradbo, energijo, pohištvo in posodo. Druga četrtina gre na račun stroškov produktov. Za mleko, kavo in sladkor, če vam je všeč sladko. Največji delež cene gre za plače. Za osebo, ki vam streže. Ampak tudi tistim, ki čistijo in organizirajo celotno zadevo. In za povrh vsega tega imamo še DDV. Ta v Švici znaša le 7,6%. Ta davek pride v poštev samo, če kupec nekaj kupi. Šele takrat, ko se ves trud izplača. Če natakar svoj pladenj na poti do miz prevrne, ni ustvarjena nobena vrednost, čeprav je v Latte Macchiato prav tako šlo veliko dela. Razlita Latte Macchiato - ni Latte Macchiato. In to nima nobenega DDV. DDV se prišteje na koncu verige vrednosti in je jasno deklariran. Vendar pa v ceni obstajajo tudi davki, ki jih ni mogoče videti in ki nastanejo v procesu verige dodajanja vrednosti. Plače vsebujejo davek na dohodek, stroške dela in socialne stroške. Vendar pa proizvodi prav tako vsebujejo davke, saj so tudi ti obdavčeni, vse to pa se odraža v cenah. Enako velja za stroške za infrastrukturo. To vse plača potrošnik. Ker denar, ki ga zapravi, je denar, ki plačuje vse ostalo. Vključno z davki. Kako bi to izgledalo, če bi bilo bolj transparentno? Če bi bil določen obdavčen znesek denarja prikazan - transparentno kot je DDV - in plačan na koncu vrednostne verige, potem bi davki ugriznili že v zrelo jabolko, namesto, da jo glodajo že vse od začetka. Tako bi lahko vsak v ceni videl koliko prispeva državi in s tem z njo tudi upravlja. Demokracija se dogaja na blagajni. Pri blagajni smo vsi enaki. Nezakonito zaposlovanje bi izginilo, če bi imeli samo DDV. Ker potem ne bi bilo več davka na delo. Vendar bi črni trg postal zelo privlačen. Plačati frizerju pod mizo 20 CHF namesto 40 CHF? To naredi veliko razliko. Tam, kjer ne izdajajo računov se lahko izognejo visokemu končnemu davku. Ampak, če bi imeli samo ta davek bi bilo tudi davčnikom lažje in bi lahko bili bolj učinkoviti. Davčnih svetovalcev ne bi več potrebovali. Birokracija v podjetjih in finančnih upravah bi se zmanjšala. V svetu brez meja, lahko država davke pobira trajno samo, če najde vir davčnih prihodkov, ki je trajen. Edini tak davek je DDV. Ta nastane, ko potrošnik zapravlja svoj denar. Zato bi mu lahko rekli tudi davek na potrošnjo. Tega davka ne plača tisti, ki prinaša Latte Macchiato, ampak tisti, ki ga popije. Davek na dohodek se po drugi strani pretvarja, kot da bi bili prihodki dejansko plod mojega dela; ker je moj prihodek tisto, kar prinesem domov. Davek na dohodek je davek na samozadostnost. Zaradi tega je v sistemu popolne odvisnosti problematičen. Več starejših ljudi, brezposelnost itd. - za državo z davkom na potrošnjo tako ne bi bili več finančni problem, ker poraba bo vedno obstajala. In tudi proizvaja se dovolj. To pa pokaže še na en problem davka na prihodek. V tem sistemu so stroji izvzeti iz davka. Če dva izdelka staneta enako, ampak je eden izmed njiju narejen z rokami, drugi pa s strojem, bo prvi veliko bolj obdavčen medtem ko bo drugi obdavčen precej manj. Ker stroji ne zaslužijo dohodka je njihovo delo v glavnem neobdavčeno. Podobno kot v primeru dela na črno. Na eni strani je to lahko frizer. Na drugi, pralni stroj. Človekovo delo je obdavčeno, cena bo vsebovala visoke davke, medtem ko na drugi strani teh ne bo. Če vzamemo resnično, končno ceno vrednosti obeh izdelkov, brez dodanih davkov, in nato obema dodamo enak davek na potrošnjo dokler oba ne dosežeta enake davčno obremenitve, potem bi bil eden danes cenejši, drugi pa dražji. Ker delo, ki ga opravijo stroji, ne bi bilo več subvencionirano. Delo ljudi in strojev bi bilo obdavčeno na enak način, ker se davki nanašajo samo na končni izdelek. Tako stroji ne bi prevzeli le delovnih mest, ampak tudi breme davkov. In če se cena striženja pri frizerju z davkom na porabo ne bi spremenila, potem bi se davčni prihodki občutno povečali. Če je veliko davkov vključenih v ceno, kot je primer v sedanjem sistemu, potem skupaj z izdelkom prečkajo tudi državne meje. Tako tudi ljudje v drugih državah plačujejo za švicarski izobraževalni sistem, infrastrukturo in socialne standarde, kadarkoli kupijo kak švicarski izdelek. To je ena od krivic. In druga? Eden izmed razlogov, zakaj lahko tuje izdelke kupujemo v naših državah tako poceni je, ker ljudje, ki jih izdelujejo, prejemajo od države manj ugodnosti in je tako obremenitev cene manjša. Davek na potrošnjo bi se plačeval za ves uvoz, na vse, kar prihaja v državo, da se proda. Kar bi bilo proizvedeno tukaj, bi imelo enak davek. Dodan je vsem izdelkom prodanim v državi, saj to pripomore vsakemu, ki živi v njej. Toda davka na potrošnjo ni mogoče izvoziti. Če izdelek prečka državno mejo, se to zgodi brez davkov. Vsaka država je še vedno suverena pri določitvi svojega proračuna, saj ga tudi sama plača. Davek na porabo je pravičen davčni sistem za globalizacijo. Pravičen davčni sistem za pravično trgovino.
Davek na prodajo je bil izumljen na Brühlovih terasah na bregovih Elbe v Dresdnu (Nemčija). Grof Heinrich von Brühl je imel idejo za dvig dajatev na vso prodajo v deželi. Dobrih 200 let kasneje je Zvezna republika Nemčija uvedla podoben davek, ki pa ga je izračunavala na drugačen način: DDV. Omogoča boljšo delitev dela in je konkurenčno nevtralen. V Nemčiji med tem predstavlja z 19% največji davčni vir, na Švedskem je to 25%. Postal je tudi pogoj za članstvo v EU. DDV je davek prihodnosti. To je davek za družbo, ki temelji na so-odvisnosti. Oseba, ki je veliko prispevala k uvedbi DDVja v Nemčiji, je dr. Benediktus Hardorp. Kliče ga davek na odhodek ali potrošnjo in je mnenja, da bi DDV moral biti naš edini davek. Davek na dohodek ima nenehno zavirajoč učinek, davek na porabo pa bi dajal prostor za nadaljnji razvoj. Davek na porabo daje ljudem možnost, da si zastavijo vprašanje, kaj želijo s svojimi življenji? Le DDV - to bi bila najbolj enostavna rešitev. Potem nam ne bi bilo treba vlagati vseh teh davčnih napovedi in tako naprej. Ampak, če je DDV edini davek, ki ostane, kaj se zgodi z davčnimi olajšavami? Oprostitev davka ponavadi šteje kot socialna komponenta davčnega sistema. Z DDVjem vsak plača enak odstotek davkov. Torej, kaj bo s socialno komponento? Naredili bomo naslednje: vsak bo dobil DDV za kritje osnovnih potreb povrnjen. To povračilo je temeljni dohodek. In tako je krog sklenjen. Prišli smo nazaj do temeljnega dohodka. Ampak tokrat nismo začeli z vprašanjem »kako ga je mogoče financirati?«, ampak vprašanjem, »kako je mogoče DDV narediti bolj socialen?« Temeljni dohodek postane v DDV sistemu davčna olajšava, oblika davčne napovedi za kritje osnovnih potreb. Temeljni dohodek logično izhaja iz DDV kot njegova socialna komponenta, kot povračilo davčnih olajšav. Dejstvo, da mora biti to brezpogojno, je samoumevno. Kako bi to izgledalo v praksi? Naredimo izračun. Predpostavimo, da bi imeli temeljni dohodek v vrednosti 1000 evrov, ki bi ga prejemali vsi v obliki davčne olajšave in ne glede na raven njihovih dohodkov. Če na vrh tega ne zaslužim nič, bi še vedno imel 1000 evrov skupnih prihodkov. Tisti, ki zaslužijo še dodatnih 500 evrov, bi imeli na koncu skupaj 1500 evrov. Če bi zaslužili dodatnih 1000 evrov, bi skupni dohodek narasel na 2000 in tako naprej. Vsak prejme 1000 evrov davka v obliki temeljnega dohodka. Koliko pa bi za davke porabili? Če ne bi bilo več davka na dohodek in je DDV dodan na koncu vrednostne verige, potem je DDV edini prihodek. Torej bi bil približno polovico končne cene davek. Če bi kupili nekaj za 10 evrov, bi to pomenilo, da bi plačali 5 evrov davka. Kdor plača za nekaj 1000 evrov, bo za davek porabil 500 evrov. Ampak od davka je že prejel 1000 evrov. Dejansko bo moral plačati -500 evrov davka. Z drugimi besedami: pridobil je 500 evrov davka. Če nekdo plača 1500 evrov, ponovno polovico cene sestavlja davek, v tem primeru 750€. Od tega bo prejel 1000 in plačal -250 v obliki davka. Ali pa: na koncu bo pridobil 250 evrov v obliki temeljnega dohodka. Kdor za nekaj plača 2000 evrov, bo prispeval 1000 evrov davka. Zato dejansko davka ne bo plačal, pa tudi prejel ga ne bo. Samo tisti, ki porabijo dvakratno vrednost temeljnega dohodka, bodo zares plačali davek. Kdor potroši 3000€ bo realno plačal 500 evrov davka in tako naprej. Pri izdatkih, ki so natanko dvakrat večji od temeljnega dohodka, je prelomna točka. Od tega trenutka se zadeva nadaljuje progresivno. Če potrošite 3000 evrov ste obdavčeni s 17% celotnega zneska. Če potrošite 5000 evrov, boste obdavčeni z 30%. Pri večjih izdatkih se davek lahko povzpne do 50%. In tudi na drugi strani bi šlo za progresijo. Socialna progresija DDVja bi bila s temeljnim dohodkom veliko bolj enostavna. In seveda tudi bolj učinkovita. Običajno leve stranke trdijo, da je davek na porabo regresiven. Pravijo, da pri davku na porabo revni plačajo večji delež svojega dohodka, kot preko drugih davkov. Toda način, na katerega se davek na dohodek upravlja danes, prav tako ni več progresiven. Bogati ljudje imajo več možnosti skrivanja dela svojega dohodka ali izogibanja davkom na različne načine. Tisti, ki si to lahko privoščijo, lahko svoj dohodek zmanjšajo preden je obdavčen in davek na dohodek postane neučinkovit. Breme potem nosijo tisti, ki si tega razkošja ne morejo privoščiti. Kot smo videli, se progresivnost davka na dohodek kaže tudi v ceni izdelkov, vendar brez temeljnega dohodka, ki bi omogočal socialno odgovornosti. Davek od dohodka je tako postal prevara.
Kako izgleda, če se davek doda končnemu izdelku v enkratnem znesku? Cena za osebje v današnjem primeru znaša okoli polovice celotne cene. V primeru enotnega DDVja bi to bila le četrtina. Danes je delo pod pritiskom visokih stroškov. Stroški dela so največji delež cene, kar ustvarja potrebo po hitrih odločitvah koga potrebujemo, delo na meji zmogljivosti in brez prostora za eksperimentiranje. Z DDVjem kot edinim davkom bi imeli več tolerance, manj stresa in morda celo možnost, da zaposlimo več ljudi. Tak učinek ima DDV na delo. Temeljni dohodek gre v isto smer. Del temeljnega dohodka bi financirali iz obstoječih davkov. Preostanek sredstev bi omogočil dvig davkov, ki kot temeljni dohodek raste v privatni dejavnosti. Tudi za tiste, ki nudijo blago in infrastrukturo. Vsi davki se dodajo samo končnemu izdelku, ko doseže kupca. Ko Latte Macchiato pristane na mizi stranke. Potem se cena izračuna tako: tretjina cene predstavlja ceno dela, druga tretjina gre za temeljni dohodek, zadnja tretjina prikazuje ceno preostalih državnih nalog. Sicer pa - vse cene so dohodek. Spodnja tretjina prikazuje dohodke tistih, ki so neposredno vključeni v proizvodnjo. Zgornja tretjina prikazuje prihodke tistih, ki ustvarjajo širše pogoje in ki izpolnjujejo javne naloge. Tretjina na sredini je temeljni dohodek za vse. Za primerjavo, cena dela ne bo štela več za polovico končne cene, kot je to primer danes. Stala bo približno šestino. Potem bi vsi zaposleni imeli enak dohodek - danes minus davki, jutri plus temeljni dohodek. Temeljni dohodek raste v obstoječi dohodek. Raven skupnih prihodkov se ne spremeni. Tako je v principu. V praksi temeljni dohodek postane nova pogajalska moč. Na primer, če v službi zaslužimo premalo - mogoče bomo raje ostali doma - in skrbeli za otroke, ki prav tako prejemajo temeljni dohodek. Ali pa bomo legli v svojo visečo mrežo. Ne v pisarni, ampak doma! Kakorkoli - kdor želi dati odpoved lahko s temeljnim dohodkom to stori. Lahko pa vzpostavi tudi kaj svojega. Sam ali skupaj z drugimi. Ponuja več možnosti za poigravanje z idejami in manj z dohodki. Ker dohodek, ki podpira njega in njegovo delo, ima že vsak. Lahko se vzpostavi popolnoma nove pobude, ki se jim lahko pridružijo tudi drugi, če želijo, ker tudi oni imajo temeljni dohodek! Ali pa bi preprosto radi še naprej delali na trenutnem delovnem mestu. Temeljni dohodek ustvarja enake pogoje za vse. Ideje o tem, kako bi radi delali, postanejo bolj pomembne. Pravo sodelovanje. Morda res zahteva malo več truda od delodajalca. Bilo bi tudi nekaj pomembnih sprememb v kulturi podjetništva. Znesek in raven plač bi postalo vprašanje pogajanj. To vprašanje pogajanj lahko ima veliko obrazov. Če ima v družini le eden od partnerjev redni dohodek, drugi pa ne, otroci pa imajo otroški dodatek, potem bo eden odvisen od dohodka drugega - in otrok. Temeljni dohodek osvobaja prihodke od odvisnosti od skupin, kot so podjetja ali družine in jih demokratično premakne k posamezniku. Temeljni dohodek je emancipatoren. V družinah ustvarja enake pogoje in povečuje priložnosti na trgu dela.
Willi in Hans sta kolega. Isto podjetje, enako delo, enak dohodek. Smo v Švici. 10.000 CHF je spodoben znesek. Ampak to je odvisno od tega, koliko ljudi s tem podpiramo. Hans ima družino - ženo in dva otroka. Denimo, da ima Švica temeljni dohodek v višini 2,500 CHF v tem primeru bi otroci dobili pol. Hansova družina bi potem imela njegov dohodek, dohodek njegove žene - in temeljni dohodek obeh otrok. Vse skupaj: 7,500 CHF. V preteklosti bi Hans moral ta denar zaslužiti s trdim delom, da bi lahko preskrbel svojo družino. Sedaj lahko gre na delo za 2,500 CHF in skupni dohodek družine bo ostala enak kot prej. Willi živi sam. No ja, ima tudi psa, vendar psi ne prejemajo temeljnega dohodka. S svojim temeljnim dohodkom, bi imel enak znesek kot prej, če bi za svoje delo zaslužil 7.500 CHF. To pomeni, da ima zdaj Hans očitno prednost na trgu dela. Zato, ker ima družino, ker obstaja temeljni dohodek, zato, ker ima boljšo pogajalsko moč in zato, ker lahko dela za manj kot Willi, kar pa njegove družine ne bi prikrajšalo za prihodek. Kaj to pomeni za znesek zasluženega prihodka? Ne more se zgodi, da bi ljudje dobivali različni dohodek, če delajo isto delo. To ne more pomeniti niti, da bosta raven prihodka diktirala sama Willi ali Hans. Dejansko pride do izravnave na novi način. S poravnavo na sredini, s 5.000 CHF. Isto podjetje, enako delo, enak dohodek. 5000 CHF za Willia in za Hansa.
Ob merljivi vrednosti denarja, obstaja tudi druga vrednost, ki je ni mogoče izmeriti: oblikovanje prostovoljnih dejavnosti in socialnih, kulturnih, človeških vrednot. Uvedba temeljnega dohodka bi omogočila povečanje ustvarjanja neodtujljivih vrednosti. Na primer v zdravstvenem sektorju. Skrb skozi sočutje, duhovne dejavnosti, čas drug za drugega, izobraževanje, ki krepi. Odprto raziskovanje na vseh področjih življenja in svobodno podjetništvo, ki je osredotočeno na novosti. Dejavnosti, ki jih ni mogoče racionalizirati in so pogosto neplačane. Temeljni dohodek bi omogočal tudi načine mišljenja, ki osmišljujejo življenje. Bi se kot rezultat vrednost denarja zmanjšala? Mogoče, ker bi nekateri na delo odhajali samo še dva dni na teden preostanek časa pa skrbeli za svojo babico -, ki prav tako prejema temeljni dohodek. Glede na današnjo stopnjo avtomatizacije to ne bi povzročilo padca ravni proizvodnje. Z bolj zdravimi, bolj neustrašnimi, bolj samozavestnimi in domiselnimi družbenimi temelji, bi veliko stvari pridobilo nov pomen. Veliko stvari, ki danes niso mogoče, bi bilo omogočenih. Gospodarska dinamika bi se povečala, prav tako pa tudi finančno merljive vrednosti. Kaj danes najbolj potrebujemo? Zaupanje. Je temeljni dohodek fantazija ali zdrava pamet? To je racionalna in gospodarna odločitev. Zakaj ga potem še nimamo? Nekaj v nas, kar usmerja naše življenje kot notranji kompas, trči s problemi in možnostmi, s katerimi se soočamo danes. In zdi se, da tega ne moremo rešiti. Ker očitno še nismo pripravljeni, da bi se vprašali, ali ni nekaj narobe z našimi prepričanji, ali ne moremo spregledati, da naša prepričanja niso več ustrezna, se obupano oklepamo tistega, kar imamo. Vedno bolj organiziramo vse - šole, univerze - z ozirom na zaposlovanje, ker se temu še vedno nismo sposobni odreči. To je pravzaprav simptom. Intenziviranje starih idej v novi situaciji, v kateri smo se znašli. Stopnjevanje starih idej, je znak, da smo jih že izgubili. Ne gre več za ohranjanje obstoječega sistema in načina, na katerega deluje. Gre za vzpostavljanje vidnih alternativ. Zamisel o temeljnem dohodku, tudi če začnemo danes tako, da ga damo v prakso na regionalni in lokalni ravni preko regionalnih valut itd., je zelo dober primer alternativnega sistema, ki ne bi bil tako zelo nov ali revolucionaren. Temeljni dohodek ni dobrodelnost, tudi ni samo pomoč. To je pravica. To je pravica za vsako osebo, da sodeluje v bogastvu naroda. Zahvaljujoč delu senatorja Suplicya je brezpogojni temeljni dohodek že trdno zakoreninjen v nacionalno zakonodajo Brazilije - kot cilj za prihodnost. V katerih državah je sploh mogoče razmišljati o temeljnem dohodku? To je mogoče tudi v Egiptu. Treba ga je samo obravnavati drugače. Ne moremo ga primerjati z modeli, ki so primerni recimo za Evropo. Bistvenega pomena je, da se ga prilagodi in upošteva tudi za Egipt. Kakšen učinek bi imel temeljni dohodek na ljudi v Egiptu? Sprva osvobajajoč! Sprostil bi jih eksistencialne stiske in jim omogočil, da vidijo prihodnost v drugačni luči in da cenijo možnosti. Zdaj pa gre zgolj za preživetje. Zakaj se Suplicy bori za temeljni dohodek? Zato, ker želi, da bi našli način za odpravo absolutne revščine, zgraditi pravično družbo, izboljšati porazdelitev dohodka, imeti pravice in se boriti za dan, ko bodo lahko vsi sedeli za mizo bratstva. Kot je dejal Martin Luther King v govoru »I have a dream«. »Imam sanje. Danes imam sanje!« S temeljnim dohodkom lahko pričnemo pri otrocih. Na primer pri tistih, ki so rojeni po letu 2000 in preko otrok bi rasel v družbo. Začnemo lahko tudi z našimi lastnimi dohodki. Tako, da o njih razmišljamo drugače. Dohodek ne nagrajuje le rezultatov dela. V bistvu omogočamo ljudem, da preko dohodka prispevajo k skupnosti. Delo, ki ga opravljamo je vedno neprecenljivo, preko dohodka je le omogočeno. Temeljni dohodek bi lahko za začetek uvedli v kakšni regiji. Na primer v zvezni deželi Mecklenburg-Vorpommern. Ali pa v mestu. Na primer v Greifswaldu. Vzpostavili bi fundacije, skozi katere bi se ljudje brezpogojno finančno osvobajali. Različne ustanove, kot tudi država, ustvarjajo nove instrumente kako bi financirali neodvisno kulturno življenje in družbo. Ampak poudarek ni na posamezniku kot socialnem ali kulturnem podjetniku. Namesto tega imamo projekte, strukture in pogoje. Na posameznika se ne računa. In to je točno to, kar bi naredil temeljni dohodek: posameznike bi jemal resno. Nekateri menijo, da je prav posameznik tisti, ki mu ne bi smeli zaupati, saj večina od njih nima idej in ne želijo delati ničesar. Izkušnje vodje centra za brezposelne v Frankfurtu so, da ideje so, vendar se pogosto skrivajo za eksistencialno tesnobo in napačnimi predstavami - kaj je načeloma mogoče storiti, kaj je dovoljeno, kaj je potrebno? Temeljni dohodek bi pomagal odpreti več potenciala. To pomeni, da bi prišel nazaj v gospodarstvo in družbo. Vprašanje je: kako visok bi bil donos naložb, če bi imeli temeljni dohodek? Bil bi precej visok. Potem bi morali začeti z naložbo. Toda ta naložba gre vsakomur. Tudi tistim, ki jim ni všeč.
»Celo življenje sem se trudil, da bi se discipliniral, se naučil poiskati neko smiselno delo in zdaj pridejo ti mladi ljudje, ki se jim nikoli ni bilo treba truditi in zdaj jim naj kar damo denar? To je škandal!« Tak argument pogosto stoji za zavračanjem temeljnega dohodka. Ampak, ker ni posebej moderen in ker ne naredi dobrega vtisa, ljudje raje rečejo: »kako ga bomo pa financirali?« Trdo smo delali v smeri mehanizacije dela, v smeri osvobajanja ljudi, zdaj pa se pritožujemo zaradi pomanjkanja služb. Nihče pa ne reče: »prekleto, v suženjstvu smo trpeli preteklih 100 let, da nam danes ni potrebno več delati tako trdo«. Nobena politična stranka ne pravi tega. In to zelo moti. Glavni argument proti ni nič drugega kot osebno maščevanje: »drugim ne sme biti bolje kot je bilo meni«. Če se lahko osvobodimo tega maščevalnega odnosa, ne bom naredili samo nekaj v dobro temeljnega dohodka, ampak tudi za lastno zdravje in sposobnost biti so-človeški.
Napotila Film lahko brezplačno in legalno snamete na naslovu: http://www.kultkino.ch/kultkino/besonderes/grundeinkommen ali http://onebigtorrent.org/torrents/5049/Grundeinkommen--Kulturimpuls-2008 Slovenske podnapise najdete na naslovu: http://www.podnapisi.net/sl/grundeinkommen-2008-podnapisi-p1270728 Na spletu si film lahko ogledate: http://zofijinitv.wordpress.com/2011/03/19/grundeinkommen-2009/ O UTDju http://www.basicincome.org/bien/
|
|
|