Malcom Gladwell

Samomor, kajenje in iskanje cigarete, ki se ne prime

Pred kratkim se je na južnopacifiškem otočju Mikronezije sedemnajstletni fant z imenom Sima sprl z očetom. Vsa družina je stanovala v dedovi hiši. Nekega jutra ga je oče — strog in načelen možak — zgodaj vrgel iz postelje in mu ukazal, naj vzame nož z dolgim bambusovim ročajem in se spravi pobirat kruhovec. Sima je po vasi več ur zaman iskal nož in ko se je praznih rok vrnil domov, je bil njegov oče besen. Družina bo zdaj stradala, je rekel svojemu sinu in mu pred nosom pomahal z mačeto. "Izgini od hiše in živi, kjer hočeš!"

Sima je zapustil dedovo hišo in odpešačil v rodno vas. Spotoma je naletel na svojega štirinajstletnega brata in si od njega sposodil svinčnik. Dve uri kasneje je brata zaskrbelo in odpravil se je iskat Sima. Vrnil se je do zdaj zapuščene družinske hiše in pokukal skozi okno. Sredi temne sobe je s stropa z zanko okrog vratu bingljal Sima. Bil je mrtev. V njegovem poslovilnem pismu je pisalo:

Moje življenje se zdajle končuje. Današnji dan je zame dan žalosti in trpljenja. Za očeta pa je to praznik. Danes me je oče spodil od hiše. Hvala, ker ti je bilo zame tako malo mar. Sima.

Pozdravite mamo. Mami, odslej ne boš imela nobenih skrbi in težav več s svojim sinom. Z ljubeznijo, Sima.

V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja je bil samomor v Mikroneziji skorajda neznan. Potem pa je začel leto za letom iz nikomur razumljivih razlogov dramatično in skokovito naraščati, dokler ni do konca osemdesetih let postalo število samomorov na prebivalca v Mikroneziji najvišje na svetu. Za moške med petnajstim in štiriindvajsetim letom starosti znaša stopnja samomorov v Združenih državah okoli 22 na 100 000 prebivalcev. V Mikroneziji je stopnja okoli 160 na 100 000 prebivalcev - več kot sedemkrat toliko. Pri tej stopnji je samomor nekaj popolnoma običajnega, nekaj, kar lahko sproži že najmanjša neprijetnost. Sima si je vzel življenje, ker ga je njegov oče nahrulil. Med mikronezijsko epidemijo je bilo to nekaj čisto običajnega. Najstniki na otokih so delali samomore, ker so svoja dekleta videli z drugimi fanti ali ker jim starši niso hoteli dati nekaj dodatnih dolarjev za pivo. Nek devetnajstletnik se je obesil, ker mu starši niso hoteli kupiti maturantske obleke. Nek sedemnajstletnik se je obesil, ker gaje starejši brat nadrl, saj naj bi zganjal prevelik hrup. Kar je v zahodnih državah redko, naključno in globoko patološko, je postalo v Mikroneziji obred odraščanja s svojimi specifičnimi pravili in simboli. Praktično vsi samomori na otočju so dejansko variacije na temo Simove zgodbe. Žrtev je skorajda vedno moški v poznih najstniških letih, neporočen in živi pri starših. Povod je brez izjeme vedno družinske narave: spor z dekletom ali starši. V treh četrtinah primerov žrtev ni prej nikoli poskusila - niti grozila - s samomorom. Poslovilna pisma ponavadi ne izražajo depresije, marveč nekakšen ranjeni ponos in samopomilovanje, protest proti slabemu ravnanju. Samo dejanje se ponavadi zgodi v večernih urah ob koncu tedna, običajno po nekaj popitih kozarcih s prijatelji. Z izjemo le nekaj primerov se žrtve vedno odločajo za enake postopke, kot da bi šlo za strogo, nenapisano pravilo o tem, kako si vzeti življenje na pravi način. Samomorilec si najde odmaknjeno mesto ali zapuščeno hišo. Iz vrvi si naredi zanko, vendar se z njo ne obesi, kot je to značilno za zahodna obešanja. Zanko priveže na nizko vejo, okno ali kljuko od vrat in se nagne naprej, tako da mu teža njegovega telesa zanko trdno zadrgne okoli vratu in s tem prekine dotok krvi v možgane. Sledi nezavest. Smrt je posledica anoksije - pomanjkanja krvi v možganih.

Antropolog Donald Rubinstein piše, da so v Mikroneziji ti obredi postali del krajevne kulture. Z rastjo števila samomorov se je ideja hranila sama s sabo in okužila vse mlajše fante, samo dejanje pa preoblikovala tako, da je nekaj, česar si prej sploh ni bilo mogoče zamisliti, naenkrat postalo povsem sprejemljivo. Rubenstein, ki je mikronezijsko epidemijo popisal v vrsti odličnih člankov, pravi:

Idealiziranje samomora med adolescenti je v nekaterih skupnostih v Mikroneziji zelo razširjeno. Zelo priljubljeno je v novejših domačih popevkah, ki jih vrtijo mikronezijske radijske postaje, slavijo pa ga tudi grafiti po šolskih zidovih in napisi, ki krasijo majice. Številni mladi fantje, ki so poskušali narediti samomor, so povedali, da so za samomore prvič slišali, ko so bili stari od osem do deset let. Njihovi poskusi se zdijo posledica oponašanja ali preizkušanja. Nek enajstletnik se je na primer obesil doma in ko so ga našli, je bil že nezavesten in iz ust mu je molel jezik. Kasneje je pojasnil, da je želel "poskusiti", kako je to. Rekel je, da ni hotel umreti, čeprav je vedel, da tvega smrt. O takih poskusih oponašanja samomorov med pet- in šestletniki so v zadnjem času poročali iz Truka. Večje število primerov samomorov s smrtnim izidom med adolescenti v Mikroneziji je bilo očitno posledica takšnih eksperimentov. Z rastjo števila samomorov v teh skupnostih postaja ta ideja mladeničem vse bolj domača, če ne celo privlačna in zdi se, da dejanje izgublja vso svojo usodnost. Kaže, da dobiva samomor še zlasti med nekaterimi mlajšimi fanti nekakšno eksperimentalno, skorajda rekreacijsko razsežnost.

V tem odlomku je nekaj nadvse srhljivega. Samomor ne bi smel biti tako zbanaliziran. Zares strašljivo pa je to, da se vse skupaj sliši zelo znano. Soočeni smo z nalezljivo samouničujočo epidemijo, v katero so vpleteni mladi, ki jih preveva duh eksperimentiranja, posnemanja in upora. Soočeni smo z nerazumnimi dejanji, ki so med najstniki dobila nekakšno obliko samoizražanja. Mikronezijska najstniška samomorilska epidemija nenavadno spominja na epidemijo kajenja med najstniki na Zahodu.

1.

Kajenje med mladimi je eden izmed najpomembnejših uničujočih pojavov sodobnega življenja. Nihče natanko ne ve, kako se mu upreti ali natanko za kaj pravzaprav sploh gre. Temeljna predpostavka protikadilskih gibanj je, da tobačne tovarne navajajo najstnike na kajenje s tem, da jim kajenje lažno opisujejo kot mnogo bolj poželenja vredno in mnogo manj škodljivo, kot je v resnici. Da bi rešili to vprašanje, srno omejili in uredili oglaševanje cigaret tako, da tobačne tovarne težje lažejo. Dvignili smo ceno cigaret in uvedli zakon o prepovedi prodaje mladoletnim osebam, da bi tako najstniki težje prišli do cigaret. In izvajali srno obsežne zdravstvene akcije na televiziji, radiu in v revijah, da bi seznanili najstnike z nevarnostmi kajenja.

Vendar se je jasno izkazalo, da ta pristop ni učinkovit. Zakaj si, na primer, mislimo, da je obveščanje o nevarnostih kajenja ključno za boj prod njemu? Ekonomist W. Kip Viscusi s harvardske univerze je nedavno povprašal skupino kadilcev, kaj menijo, za koliko let jim bo kajenje po dopolnjeni polnoletnosti skrajšalo življenje. Njihov odgovor je bil: devet let. Resničen odgovor je nekje med šestimi in sedmimi leti. Kadilci ne kadijo zato, ker podcenjujejo škodljivost kajenja. Kadijo tudi, če precenjujejo škodljivost kajenja. Obenem ni jasno, kako učinkovito je, če odrasli najstnikom prepovedujejo kajenje. Vsak od staršev kakega najstnika vam bo povedal, da odraščajočim otrokom že prirojeno nasprotovanje narekuje, da bolj ko odrasli napadajo kajenje in najstnikom pridigajo o njegovi škodljivosti, več najstnikov si, paradoksalno, to želi poskusiti. In če pogledate kadilske trende v zadnjem desetletju, boste opazili, da se je prav to tudi zgodilo. Protikadilska gonja ni bila nikoli tako glasna in jasna. Kljub temu vsa znamenja govorijo, da protikadilska sporočila med mladimi naletijo na nasproten odziv. Med led 1993 in 1997 je število študentov, ki kadijo, poskočilo z 22,3 odstotka na 28,5 odstotka. Med leti 1991 in 1997 je število dijakov, ki kadijo, poskočilo za 32 odstotkov. Od leta 1988 je število ljudi v Združenih državah, ki kadijo, dejansko naraslo za 73 odstotkov. Le redki programi javnega zdravstva v zadnjih letih so bili tako neuspešni kot vojna proti kajenju.

Iz tega seveda ne smemo sklepati, da moramo opustiti boj proti cigaretam. Gre preprosto za to, da o vzrokih kajenja ne razmišljamo prav. Ravno zato je epidemija samomorov v Mikroneziji tako zanimiva in pomembna za problematiko kajenja. Ponuja nam drugačen način, da se spopademo s kajenjem med mladimi. Kaj, če kajenje ne sledi običajnim načelom trga, marveč istim skrivnostnim in zapletenim družbenim pravilom ter obredom, ki povzročajo najstniške samomore? In če je kajenje v resnici epidemija, podobna mikronezijskim samomorom, kako lahko potem to spremeni naš način reševanja tega problema?

2.

Preučevalci samomorov so ugotovili, da je lahko na nekaterih mestih in v nekaterih okoliščinah dejanje samomora nalezljivo. Samomori vodijo k novim samomorom. Pionir na tem področju je David Phillips, sociolog na univerzi California v San Diegu, ki je napisal več študij o samomoru, vsako bolj presenetljivo in navidez bolj neverjetno od prejšnje. Začel je s tem, da je zbral vse zgodbe o samomorih, ki so se pojavile na naslovnicah najvidnejših ameriških časopisov v dvajsetletnem obdobju, med koncem štiridesetih in koncern šestdesetih let prejšnjega stoletja. Nato jih je primerjal s statistikami o samomorih iz istega obdobja. Želel je izvedeti, ali med njima obstaja kakšna povezava. In res je bila. Takoj zatem, ko so se zgodbe o samomoru pojavile v časopisu, je na področju, kjer so ta časopis brali, naraslo število samomorov. Če je šlo za vseameriške časopise, je naraslo število samomorov po vsej državi. (Smrti Marilyn Monroe je sledil kratkotrajni 12 odstotni porast samomorov.) Nato je Phillips ponovil svoj eksperiment na primeru prometnih nesreč. Vzel je zgodbe o samomorih z naslovnic Los Angeles Timesa in San Francisco Chronicla ter jih primerjal s prometnimi žrtvami iz cele Kalifornije. Odkril je enak vzorec. Na dan po močno odmevnem samomoru je bilo število žrtev prometnih nesreč 5,9 odstotka višje kot običajno. Dva dni kasneje je bilo število 4,1 odstotka višje. Tri dni kasneje 3,1 odstotka višje in štiri dni kasneje višje za 8,1 odstotka. (Po desetih dneh je število žrtev prometnih nesreč spet doseglo običajno raven.) Phillips je sklepal, da je eden izmed načinov samomora namerni trk in da so ljudje, ki so se premišljeno zaleteli z avtom, prav tako dojemljivi za nalezljive učinke zelo odmevnih samomorov kot tisti, ki si življenje vzamejo na bolj običajne načine.

Oblika nalezljivosti, o kateri govori Phillips, ni nekaj razumskega ali celo zavestnega. Ni nekaj, kar bi bilo posledica javnega mnenja, marveč je nekaj mnogo bolj neoprijemljivega. "Ko kdaj čakam pred rdečo lučjo na semaforju, me včasih prime, da bi prečkal cesto in naredil prekršek," pravi. "In ko to naredi kdo drug, me takoj potegne za sabo. Gre za nekakšno posnemanje. Nekdo, ki ne spoštuje predpisov, mi dovoli, da jih ne spoštujem tudi sam. Gre tu za zaveštno odločitev? Težko bi rekel. Morda bi pozneje lahko razmišljal o posledicah. Toda v tistem trenutku najbrž nobeden od naju ne ve, kolikšen del odločitve je zavesten in kolikšen nezaveden. Človeške odločitve so zapletene in težko doumljive." Tudi če gre za samomor, trdi Phillips, ima samomor kake znane osebnosti isti učinek: ljudem, zlasti tistim, ki so zaradi nezrelosti ali psihične bolezni nagnjeni k posnemanju, dovoli, da si tudi sami vzamejo življenje. "Zgodbe o samomorih so nekakšno naravno oglaševanje specifičnega razreševanja vaših problemov," nadaljuje Phillips. "Obstaja precej ljudi, ki so nesrečni in se težko odločajo, ker so depresivni. In s to svojo bolečino živijo. Obstaja mnogo zgodb, ki ponujajo različne odgovore na ta vprašanja. Morda ta konec tedna pripravlja križarski pohod fanatični televizijski pridigar Billy Graham — to je religiozna možnost. Ali pa morda nekdo ponuja eskapističen film — to je spet nova možnost. Zgodbe o samomorih pa ponujajo popolnoma drugačno alternativo." Phillipsovi dajalci privoljenja so funkcijski ekvivalent Prodajalcev, o katerih sem govoril v drugem poglavju. Tako kot je lahko Tom Gau s svojo močjo prepričevanja postal prelomna točka v primeru širjenja epidemije govoric, lahko ljudje, katerih samomor na široko odmeva — katerih smrt da drugim "dovoljenje" za smrt — postanejo prelomna točka, ki sproži epidemijo samomorov.

Pri tem pa je najbolj nenavadno, kako značilno je to dajanje dovoljenja. V svoji študiji prometnih nesreč je Phillips odkril jasen vzorec. Zgodbe o običajnih samomorih so pripeljale do večjega števila nesreč, v katerih je bilo udeleženo eno samo vozilo in je umrl le njegov voznik. Zgodbe, ki so opisovale umore, kjer je storilec na koncu naredil še samomor, so pripeljale do povečanja nesreč, v katerih je bilo udeleženo več vozil in kjer so bile žrtve vozniki in sopotniki. Zgodbe o mladih ljudeh, ki so naredili samomor, so pripeljale do večjega števil prometnih žrtev med mladimi. Zgodbe o starejših ljudeh, ki so naredili samomor, so povzročile večje število prometnih žrtev med starejšimi. Ti vzorci so se pokazali ob številnih priložnostih. Pisanje o seriji obrednih samomorov v Angliji v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na primer naslednje leto sprožilo 82 obrednih samomorov. "Dovoljenje", ki ga implicira samo dejanje samomora, torej ni splošno povabilo vsem občutljivim osebam. V resnici so to zelo podrobna navodila nekaterim ljudem v posebnih situacijah, ki se odločijo, da bodo umrli na določen način. Ne gre za kretnjo. Gre za govorico. V neki drugi študiji je skupina raziskovalcev v šestdesetih letih 20. stoletja v Angliji preučevala 135 ljudi, ki so jih po poizkusu samomora sprejeli v osrednjo psihiatrično bolnico. Odkrili so, da je bila skupina močno družbeno povezana — da jih je večina pripadala istim družabnim krogom. To, so sklepali, vsekakor ni naključje. Pričalo je o sami naravi samomora, o skupnem jeziku med člani iste subkulture. Avtorjev sklep je vredno povzeti v celoti:

Mnogi pacienti, ki so poskušali narediti samomor, izhajajo iz dela skupnosti, v katerem je samoagresija obče prepoznana kot način sporočanja določenih vrst informacij. Skupini se zdi to dejanje razumljivo in skladno s preostalim kulturnim vzorcem ... Če je to res, potem iz tega sledi, da posamezniku, ki v določeni, običajno stresni situaciji želi ostalim sporočiti informacijo o svojih težavah, ni potrebno za to izumljati novih komunikacijskih orodij ... Posameznik v "subkulturi poskusov samomora" lahko stori dejanje z vnaprej jasno določenim pomenom; od njega se pričakuje samo, da ga napove. Ta proces je v osnovi zelo podoben uporabi besed v govorjenem jeziku.

In prav to se dogaja v Mikroneziji, samo na veliko bolj zapleteni ravni. Če je samomor na Zahodu oblika preprostega jezika, je v Mikroneziji postal neverjetno izrazna oblika komunikacije, z bogatim pomenom in številnimi odtenki, s katero se sporazumevajo najbolj prepričljivi dajalci dovoljenja. Rubenstein piše o nenavadnem vzorcu samomorov na mikronezijskem otoku Ebeye, kjer živi približno šest tisoč prebivalcev. Med leti 1955 in 1965 ni bilo na celem otoku niti enega samega primera samomora. Maja 1966 se je v svoji celici obesil osemnajstletni fant, ki so ga prijeli zaradi kraje kolesa, a njegov primer očitno ni imel velikega odmeva. Potem je novembra 1966 prišla smrt R.-ja, karizmatičnega potomca ene izmed najbogatejših družin na otoku. R. se je hkrati spečal z dvema ženskama in imel z vsako enomesečnega otroka. Ker se ni mogel odločiti za eno samo, se je v ljubezenskem obupu obesil. Ko sta na njegovem pogrebu obe ljubimki izvedeli druga za drugo, sta se onesvestili.

Tri dni po R.-jevi smrti se je zgodil še en samomor. Petindvajsetletni moški s težavami v zakonu je samomorilski davek na otoku, kjer se prej dvanajst let ni zgodil noben samomor, v enem samem tednu povečal na dva. Otoški zdravnik je zapisal: "Potem ko je umrl R., se je mnogim fantom sanjalo o njem, rekli so, da jih je spodbujal, naj se ubijejo." V dvanajstih letih jima je sledilo petindvajset novih samomorov, večinoma po trije ali štirje v nekaj tednih. "Več žrtev samomorov in več tistih, ki so nedavno poskušali narediti samomor, je pripovedovalo, da so videli čoln, prepoln vseh dotedanjih samomorilcev z otoka, ki so vabili potencialne žrtve, da se jim pridružijo," je leta 1975 zapisal antropolog, ki se je mudil na otoku. Ljubezenski trikotnik, ki ga je uvedel R., se je pojavljal vedno znova. Oglejmo si poslovilno pismo dijaka M., ki je imel eno dekle v internatu, drugo pa doma na Ebeyeju. In ko se je prvo dekle vrnilo s šolanja, je imel naenkrat obe — zaplet, ki je bil v ebeyeški subkulturi vzrok za to, da si nekdo vzame življenje: "Vse dobro M. in C. (dekletoma). Lepo mi je bilo z vama obema." To je vse, kar je imel povedati, saj je za okoliščine njegovega dejanja že poskrbel R. V ebeyevski epidemiji je bil R. človek preloma, Prodajalec, tisti, katerega izkušnja je postala vzor vsem, ki so mu sledili. Moč njegove osebnosti in okoliščine njegove smrti so se združile tako močno, da je njegovo dejanje ostalo vzor še dolga leta po njegovi smrti.

3.

Ali kajenje pri najstnikih sledi isti logiki? Da bi izvedel več o razlogih, zaradi katerih najstniki kadijo, sem nekaj sto ljudem razdelil vprašalnike, v katerih sem jih prosil, da opišejo svoje najzgodnejše izkušnje s cigaretami. Ni šlo za znanstveno študijo. Vzorec ni bil reprezentativen za prebivalstvo Združenih držav. Šlo je v glavnem za ljudi v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih, ki živijo v velikih mestih. Ne glede na to so bili odgovori presenetljivi, zlasti zato ker so si bili tako podobni. Zdelo se je, da kajenje zbudi specifičen otroški spomin — živahen, natančen in čustveno nabit. Nekdo se je spominjal, kako rad je odpiral torbico svoje stare mame, ki je dišala "po cenenih winstonkah in usnju, šminki in cimetovih žvečilnih gumijih." Drugi se spominja, kako je "sedel na zadnjem sedežu chryslerja in vlekel v nosnice čudovito mešanico oblakov žvepla in tobaka, ki so se valili od voznika." Kajenje je bilo v skoraj vseh primerih povezano z eno samo stvarjo: prefinjenostjo. To je veljalo celo za ljudi, ki zdaj sovražijo kajenje, ki ga imajo zdaj za umazano in nevarno razvado. Jezik kajenja se, podobno kot jezik samomora, zdi zelo konsistenten. Oglejmo si primera, ki oba popisujeta spomine iz otroštva:

Moja mati je kadila in čeprav sem to sovražil — sovražil sem smrad —, je vendar imela tiste dolge koničaste prste in polne, nekoliko srčaste ustnice, vedno je bila našminkana, in ko je kadila, je bila videti tako elegantna in glej vraga, popolnoma jasno je bilo, da bom tudi sam nekega dne kadil. Menila je, da so ljudje, ki ne kadijo, nekakšni strahopetci. Če smrdiš, vsaj živiš, je govorila in se pri tem zabavala, kako grdo se to sliši.

Moja najboljša prijateljica Susan je bila irsko-angleškega rodu. Njeni starši so bili, drugače kot moji, mladostni, uživaški in liberalni. Pred večerjo so pili koktejle. Gospod O'Sullivan je imel brado in je nosil visoke ovratnike. Gospa O'Sullivan je hodila naokrog v coklah, oblečena pa je bila v tesno oprijete črne obleke, ki so se podale njenim vranje črnim lasem. Bila je močno naličena in nekoliko preveč zagorela in vedno, praktično vedno ji je v urejenih rokah tičal nevarno dolg cigaretni ustnik.

To je skupni jezik kajenja, ki je prav tako bogat in ekspresiven kot skupni jezik samomora. Tudi v tej epidemiji obstajajo Prelomneži, Prodajalci in dajalci dovoljenja. Vedno znova so ljudje, ki so odgovarjali na moja vprašanja, opisovali kakega značilnega človeka, ki jih je na vedno enak način vpeljal v kajenje.

Ko sem imel devet ali deset let, so moji starši čez poletje zaposlili angleško varuško Maggie, ki ni mogla biti starejša od dvajset let. Bila je zelo seksi in kadar smo se šli kopat, je vedno nosila bikini. Pri odraslih je slovela po tem, da v kopalkah rada dela stoje na rokah. Prav tako se je govorilo, da ji nedrček v vodi pogosto zdrsne s prsi — gospod Carpenter se je potopil vsakič, kadar je skočila v vodo. Maggie je kadila in večkrat sem jo prosil, da tudi meni dovoli kaditi.

Prvi mulc, za katerega sem vedel, da kadi, je bil Billy G. Spoprijateljila sva se v petem razredu, v času, ko so se začele med nami, ki smo živeli v zakotnem predmestju, pojavljati prve razlike — vse bolj smo se ločili po spodnjicah, glavah in možganih. Billy je bil neverjetno kul. Bil je prvi fant, ki je hodil z dekleti, kadil cigarete in travo, pil žgane pijače in poslušal omamno glasbo. Spominjam se celo, kako sem nekoč sedel v sobi njegove sestre — njegova starša sta bila ločena (še ena stvar, v kateri je bil prvi) in njegove mame ni bilo nikoli doma — in stresal semena trave na ovitek plošče Grateful Dead ... Tisto, kar me je pri tem pritegnilo, je bila prepovedanost početja, občutek odraslosti in spoznanje, da si lahko hkrati več kot le ena sama osebnost.

Prva, ki se je spominjam kaditi, je bila Pam P. Spoznali sva se v desetem razredu. Skupaj sva se vozili s šolskim avtobusom in spominjam se, kako se mi je zdela blazno kul, ker je živela v stanovanju (v našem kraju ni bilo veliko stanovanj). Pam je kazala precej več kot petnajst let. V avtobusu sva sedeli na zadnjih sedežih in skozi okno puhali cigaretni dim. Naučila me je, kako inhalirati, kako si nad pasom zavezati moško srajco, zato da izgledaš kul, in kako se našminkati. Imela je usnjeno jakno. Njen oče je bil le redko doma.

Ideja, da strastni kadilci delijo skupne osebnostne lastnosti, ima pravzaprav kar precej podpore. Hans Eysenck, vplivni britanski psiholog, zatrjuje, da lahko resne kadilce ločimo od nekadilcev po vrsti značilnosti. Tipični primerek strastnega kadilca je, po Eysencku, ekstrovertiranec, človek, ki

je družaben, ima rad zabave, ima veliko prijateljev, se mora pogovarjati z ljudmi ... Hrepeni po razburjenju, rad tvega, se odloča v hipu in je na splošno impulziven ... Nenehno se giblje in nekaj počne, nagnjen je k agresiji in hitro izgubi živce; svojih čustev nima popolnoma v oblasti in nanj se ni mogoče vedno zanesti.

Neštete študije, ki so sledile Eysenckovemu pionirskemu članku, so zarisale dokončno podobo kadilskega "tipa". Strastni kadilci naj bi imeli večjo spolno slo kot nekadilci. Prezgodaj spolno dozorijo, imajo večjo potrebo po seksu in bolj jih privlači nasprotni spol. Pri devetnajstih letih je na primer 15 odstotkov belk, ki hodijo v srednjo šolo, že imelo spolne odnose. Podatki za kadilke enake starosti znašajo 55 odstotkov. Podobno velja tudi za kadilce, ki pa se uvrščajo mnogo višje na lestvici, ki ji psihologi pravijo "protidružbena": bolj so nagnjeni k neprimernemu vedenju, bolj so uporniški in kljubovalni. Naglo se odločajo. Več tvegajo. Povprečno kadilsko gospodinjstvo porabi 73 odstotkov več denarja za kavo in dvakrat do trikrat več za pivo kot povprečno nekadilsko gospodinjstvo. Zanimivo je, da se zdijo kadilci bolj pošteni do sebe kot nekadilci. David Krogh govori o tem v svoji študiji Kajenje: umetna strast. Tam opisuje t. i. teste "laži", v katere psihologi vključijo tudi neizpodbitne trditve — "Ne govorim vedno resnice" ali "Včasih sem do partnerja hladen" — in če reševalci testov dosledno zanikajo te trditve, se to šteje za dokaz, da se včasih radi zlažejo. Kadilci so pri teh testih mnogo bolj resnicoljubni. "Ena od teorij to razlaga s tem," piše Krogh, "da zaradi kombinacije pomanjkanja obzirnosti in presežka kljubovanja postanejo sorazmerno neobčutljivi na to, kaj si ljudje o njih mislijo."

Te meritve seveda ne veljajo za vse kadilce. Vendar pa na splošno dobro označujejo kadilsko vedenje in bolj ko nekdo kadi, bolj verjetno ustreza temu profilu. "V imenu znanosti," piše Krogh, "bi rad brake povabil, da si (povezavo osebnostnih potez in kajenja) predočijo z naslednjim poizkusom. Udeležite se najprej sproščenega srečanja igralcev, rokovskih glasbenikov ali frizerjev, potem pa se pridružite gradbenim inženirjem, električarjem ali računalniškim programerjem. In opazujte, koliko se kje kadi. Če bo vaša izkušnja vsaj malo podobna moji, bo razlika ogromna."

Poglejmo si še enega od odgovorov na moj vprašalnik. Ali je lahko ekstrovertirana osebnost sploh bolj očitna?

Ko sem bil še otrok, je bil moj ded edini kadilec daleč naokrog. Bil je kockar, mojster goljufanja, ki je v mladosti emigriral iz Poljske in se večino življenja preživljal s steklarstvom. Moja mati je rada pravila, da je že na njuni prvi skupni večerji v restavraciji samo čakala, kdaj bo z mize izpodmaknil prt tako, da bo na mizi ostala še vsa jedača in pijača, samo s tem namenom, da bi zabaval obiskovalce.

Zdi se mi, da pomena kadilske osebnosti nikakor ne smemo podcenjevati. Če povežete vse te ekstrovertirane poteze — kljubovanje, prezgodnjo spolno dozorelost, iskrenost, impulzivnost, indiferentnost za mnenje drugih, zbujanje pozornosti —, dobite skorajda popolno podobo osebe, ki je magnet za adolescente. Varuška Maggie in Pam P. na šolskem avtobusu ter Billy G. s svojimi ploščami Grateful Dead so bili vsi silno kul. Vendar pa niso bili kul, ker so kadili. Kadili pa so zato, ker so bili kul. Prav zaradi svojih značajskih potez uporništva, impulzivnosti, tveganja, indiferentnosti za mnenje drugih ter prezgodnje zrelosti, ki so tako privlačile njihove adolescentne vrstnike, so tudi sami postali žrtve najbolj značilnega izražanje mladostnega uporništva, tveganja, impulzivnosti, indiferentnosti za mnenje drugih in prezgodnje zrelosti: kajenja. To se morda zdi preveč preprosto. Vendar pa je bistveno za razumevanje tega, zakaj je vojna proti cigaretam tako klavrno propadla. Že celo desetletje se protikadilsko gibanje bojuje s tobačnimi tovarnami, ker kujejo kajenje v zvezde. Zapravili so milijone proračunskih dolarjev, da bi najstnike prepričali, da kajenje v resnici ni kul. Toda poanta sploh ni v tem. Kajenje nikoli ni bilo kul. Kul so kadilci. Epidemija kajenja se je začela natančno tako, kot se je v Mikroneziji začela epidemija samomorov, kot se začenja epidemija govoric ali kakor se je začela epidemija aidsa: zaradi neverjetnega vpliva, ki ga imajo Pam P., Billy G. in Maggie ter njim podobni — kadilske različice R.-ja, Toma Gaua in Gaetana Dugasa. Tudi v tej epidemiji je, kot v vseh drugih, za njeno napredovanje odgovorna zelo majhna skupina ljudi — izbrana peščica.

4.

Vendar pa epidemija kajenja med najstniki ni samo ilustracija Zakona peščice, marveč tudi dobra ilustracija Dejavnika prijemljivosti. Navsezadnje ni dejstvo, da ogromno število najstnikov zaradi stikov z drugimi najstniki poskusi kaditi, samo po sebi prav nič strašno. Problem — dejstvo, ki je kajenje spremenilo v sovražnika družbe številka ena — je v tem, da mnogo najstnikov s cigaretnim eksperimentiranjem nadaljuje toliko časa, dokler se ne navadijo kaditi. Kadilska izkušnja je za nekatere tako močna in si jo tako močno zapomnijo, da ne morejo prenehati kaditi. Navada se jih prime.

Zelo pomembno je, da ti načeli — nalezljivost in prijemljivost — kolikor je mogoče ločimo, saj delujeta po različnih vzorcih in zahtevata zelo različne strategije. Lois Weisberg je nalezljiva oseba. Pozna toliko ljudi in pripada tako številnim svetovom, daje sposobna naenkrat razširiti kako informacijo ali idejo na tisoče različnih koncev. Lester Wunderman in ustvarjalci Psičke Modričke pa so na drugi strani strokovnjaki za prijemljivost: imajo žilico za ustvarjanje sporočil, ki se vtisnejo v spomin in ki spreminjajo vedenje ljudi. Nalezljivost je v veliki meri funkcija prenašalca. Prijemljivost je predvsem lastnost sporočila.

Kajenje ni nič drugačno. Ali bo najstnik poskusil to razvado, je odvisno od tega, če bo prišel v stik z enim od tistih Prodajalcev, ki najstnikom "dovoljujejo" prepovedana dejanja. Ali pa se bodo cigarete najstniku dovolj priljubile, da jih bo kadil še naprej, je odvisno od številnih različnih dejavnikov. V nedavni študiji, ki so jo opravili na univerzi Michigan, so na primer veliko skupino ljudi povprašali, kako so se počutili, ko so pokadili prvo cigareto. "Ugotovili smo, daje bila za večino vprašanih prva izkušnja nekoliko neprijetna," je povedal Ovide Pomerleau, eden izmed sodelavcev projekta. "Razlika med bodočimi kadilci in nekadilci pa je bila v tem, da je bodočim kadilcem prva izkušnja pustila splošen občutek zadovoljstva - nekakšno prijetno vznemirjenje ali omamno zadovoljstvo." Številke so osupljive. Od ljudi, ki so nekajkrat prižgali cigareto, potem pa niso nikoli več kadili, jih je le četrtina svojo prvo cigareto povezovala s kakršnokoli obliko prijetne "zadetosti". Pri bivših kadilcih - tistih, ki so nekaj časa kadili, pozneje pa jim je uspelo nehati - se jih je približno tretjina spominjala prijetnega vznemirjenja. Med zmernimi kadilci jih je imela približno polovica prijetne spomine na prvo cigareto. Med strastnimi kadilci pa jih je bilo kar 78 odstotkov prijetno vznemirjenih, ko so potegnili svoj prvi dim. V kakšni meri se kajenje pri posamezniku prime, je torej v veliki meri odvisno od njegove prve reakcije na nikotin.

To je tista kritična točka, ki se pogosto izgubi v pregreti retoriki boja proti kajenju. Tobačno industrijo so na primer dolga leta zasmehovali, ker je zanikala, da nikotin povzroča zasvojenost. To stališče je seveda absurdno. Toda tudi nasprotna ideja, ki jo pogosto poudarjajo nasprotniki kajenja - da je nikotin smrtonosna učinkovina, ki zasužnji vsakogar, ki pride z njim v stik -, je enako nesmiselna. Od vseh najstnikov, ki poskušajo kaditi, jih le slaba tretjina nadaljuje z rednim kajenjem. Nikotin morda res povzroča hudo zasvojenost, a le pri nekaterih in le nekaj časa. Še bolj pomembno pa je, da tudi med rednimi kadilci obstajajo ogromne razlike v prijemljivosti njihove razvade. Strokovnjaki za kajenje so včasih menili, da je med vsemi kadilci 90 do 95 odstotkov rednih kadilcev. Toda pred nekaj leti so bila vprašanja vseameriške zdravstvene ankete mnogo bolj natančna in na osuplost raziskovalcev se je izkazalo, da kar petina kadilcev ne kadi čisto vsak dan. Z drugimi besedami, obstajajo milijoni Američanov, ki redno kadijo, pa vendar niso zasvojeni - ljudje, za katere je kajenje nalezljivo, vendar ne prijemljivo. S temi "veseljaki", kot so jih poimenovali, so se v zadnjih nekaj letih ukvarjale številne študije, pri čemer je bil najbolj zagnan psiholog Saul Shiffman z univerze Pittsburgh. Po Shiffmanovi definiciji je veseljak tisti, ki ne pokadi več kot pet cigaret na dan, vendar pa kadi vsaj štiri dni na teden. Shiffman piše takole:

Kajenje veseljakov niha od dneva do dneva in njihovi vzorci kajenja pogosto vključujejo dneve popolne abstinence. Veseljaki niso poročali o posebnih težavah, ki bi jih imeli s tako običajno abstinenco, in v obdobjih vzdržnosti skorajda niso imeli abstinenčnih simptomov ... Za razliko od rednih kadilcev, ki prižgejo cigareto takoj, ko se zbudijo, da nadomestijo nikotin, ki se je razkadil čez noč, mine pri veseljakih več ur, preden prižgejo svojo prvo cigareto. Skratka, vsi kazalci kažejo, da veseljaki niso zasvojeni z nikotinom in da njihovo kajenje ni posledica olajšanja, ki bi ga začutili po abstinenci.

Shiffman pravi, da so veseljaki podobni družabnim pivcem, saj imajo svojo razvado v oblasti. Takole pravi:

Večina teh ljudi ni bila nikoli strastnih kadilcev. Zdijo se mi, kot da so razvojno zaostali. Vsak kadilec začne kot veseljak, vendar pa postaja postopoma vse bolj odvisen od kajenja. V zgodnjem stadiju kajenja se veseljaki prav nič ne razlikujejo od ostalih kadilcev. Razlika je v tem, da strastni kadilci napredujejo, medtem ko veseljaki ostanejo tam, kjer so.

Kaj loči veseljake od strastnih kadilcev? Verjetno genetični dejavniki. Allan Collins z univerze Colorado je na primer nedavno več skupinam miši različnih vrst vbrizgaval nikotin in odmerek postopno povečeval. Ko nikotin pri miši doseže toksično raven (nikotin je navsezadnje strup), ta dobi napad - rep ji otrdi, divje začne tekati po kletki, glava ji začne poskakovati in trzati in nazadnje se miš zvrne na hrbet. Collinsa je zanimalo, ali lahko različne vrste miši prenašajo različno velike odmerke nikotina. Ugotovil je, da lahko. Vrsta z najvišjo toleranco do nikotina je lahko prenesla dvakrat do trikrat večji odmerek kot tista vrsta, ki je dobila napad že pri najmanjši dozi. "To je približno enako razmerje kot pri alkoholu," je razložil Collins. Potem je zaprl vse miši v kletke in jim dal piti iz dveh stekleničk: v eni je bila čista raztopina saharina, v drugi ji je bil primešan nikotin. Tokrat ga je zanimalo, če med posameznimi vrstami obstaja kakšna razlika v genetski toleranci do nikotina, in kakšno količino nikotina bodo miši prostovoljno popile. Tudi tokrat je bil odgovor pritrdilen. Dejansko je bilo ujemanje skorajda popolno. Čim večja kot je bila genetska toleranca do nikotina, tem več ga je miš popila. Collins meni, da v možganih miši obstajajo geni, ki nadzorujejo, kako se nikotin širi po telesu - kako hitro povzroči zastrupitev, koliko zadovoljstva nudi, kakšne vrste vznemirjenja povzroča. Prav tako je prepričan, da imajo nekatere vrste miši gene, ki zelo dobro prenašajo nikotin in v njem uživajo, druge pa imajo gene, ki dojemajo nikotin kot strup.

Očitno je, da ljudje nismo miši in da pitje nikotina iz stekleničke v kletki ni isto, kot prižiganje marlbora. Toda če obstaja vsaj skromna povezava med tem, kar se dogaja v mišjih in naših možganih, se ti izsledki skladajo s Pomerleaujevo raziskavo. Tisti ljudje, ki jih prva cigareta ni prijetno vzburila in ki se jim je ta izkušnja zdela tako ogabna, da niso nikoli več kadili, so verjetno akutno občutljivi na nikotin in ga ne prenašajo niti v najmanjših količinah. Veseljaki so morda ljudje z geni, ki jim nikotin povzroča užitek, ne morejo pa ga prenašati v večjih količinah. Strastni kadilci pa so najbrž ljudje, katerih geni so dovzetni za oboje. To seveda ne pomeni, da lahko z geni popolnoma razložimo navade kadilcev. Ker je znano, da nikotin preganja dolgčas in lajša stres, bodo na primer ljudje v dolgočasnih ali stresnih situacijah kadili več kot tisti, ki niso v takem položaju. V resnici je to zelo preprosto: tisto, zaradi česar se kajenje prime, se bistveno razlikuje od tistega, zaradi česar je nalezljivo. Če v boju proti kajenju iščemo prelomne točke, potem se moramo odločiti, katero od teh dveh plati epidemije se nam najbolj splača napasti. Naj se trudimo narediti kajenje manj nalezljivo, da onemogočimo Prodajalce, ki razširjajo virus kajenja? Ali pa je morda bolje, da ga poskušamo narediti manj prijemljivega in poiščemo načine, kako bi vse kadilce spremenili v veseljake?

5.

Pomudimo se najprej pri vprašanju nalezljivosti. Obstajata dve možni strategiji zaustavljanja širitve kajenja. Prva je, da dajalcem dovoljenja - raznim Maggie in Billyjem G.-jem - preprečimo, da bi sploh začeli kaditi. To je očitno najtežja pot: zelo težko je verjeti, da bodo najbolj neodvisni, prezgodaj zreli, uporniški najstniki kaj prida dojemljivi za pametne zdravstvene nasvete. Druga možnost je, da se prepriča vse tiste, ki pri Maggie in Billyju G. iščejo dovoljenje, naj ga iščejo kje drugje in da naj se v tem primeru raje ravnajo po odraslih.

Toda tudi ta pot ni lahka. Morda je celo težje izvedljiva kot prva iz preprostega razloga, ker starši pač nimajo tovrstnega vpliva na svoje otroke.

Temu dejstvu je seveda težko verjeti. Starši so namreč trdno prepričani, da lahko oblikujejo osebnost in vedenje svojih otrok. Toda Judith Harris je v svoji knjigi Vzgojna vloga iz leta 1998 čudovito dokazala, da to ne drži. Oglejmo si na primer, do česa so se prikopali psihologi, ki so dolga leta iskali odgovor prav na to vprašanje - kako starši vplivajo na svoje otroke. Očitno je, da svojim potomcem priskrbijo gene in geni igrajo pomembno vlogo pri tem, kdo smo. Starši jim v zgodnjem otroštvu nudijo ljubezen in skrb; otroci, ki so prikrajšani za zgodnjo čustveno oporo, so nepopravljivo poškodovani. Starši nudijo hrano, dom, zavetje in temeljne sestavine vsakdanjega življenja, ki jih otroci potrebujejo, da se počutijo varne, zdrave in zadovoljne. To je seveda jasno. Toda ali bo osebnost vašega otroka postala kaj drugačna, če ste prestrašeni in neizkušeni roditelji namesto, da bi bili avtoritativni in izkušeni? Ali bodo vaši otroci postali razumsko bolj radovedni, če boste vašo hišo natrpali s knjigami? Ali kaj vpliva na osebnost vašega otroka, če ga vidite na dan samo dve uri, namesto da bi bili z njim osem ur? Z drugimi besedami, ali konkretno družbeno okolje, ki ga ustvarimo doma, kaj bistveno prispeva k temu, kakšni so naši otroci, ko odrastejo? V seriji obširnih in skrbno načrtovanih raziskav dvojčkov - zlasti dvojčkov, ki so po rojstvu živeli ločeno - so genetiki dokazali, da večino značajskih potez, ki nas delajo to, kar smo - prijaznost, ekstrovertiranost, živčnost, odprtost in tako dalje -, določajo v enaki meri geni in okolje, v katerem živimo. Pri tem se je vedno predpostavljalo, da je tisto okolje, ki tako močno vpliva na naša življenja, seveda domače okolje. Vendar pa se je izkazalo, da kljub prizadevanju psihologi tega učinka vzgoje niso nikoli tudi zares našli.

Ena od največjih in najbolj natančnih tovrstnih raziskav je t. i. Colorado Adoption Project. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je skupina raziskovalcev z univerze Colorado pod vodstvom Roberta Plumina, enega od vodilnih behaviorističnih genetikov, zaprosila za sodelovanje 245 nosečnic iz Denverja, ki so nameravale svoje otroke dati v posvojitev. Potem so spremljali njihov razvoj pri krušnih starših in jih celo otroštvo v enakomernih razmakih zasipavali z osebnostnimi in inteligenčnimi testi, ki so jih morali izpolnjevati tudi rejniki. Za primerjavo so iste teste dajali tudi podobni skupini 245 otrok in njihovim biološkim staršem. Rezultati primerjalne skupine so bili dokaj pričakovani. Pri intelektualnih sposobnosti in določenih osebnostnih vidikih so bili biološki otroci precej podobni svojim staršem. Pri posvojenih otrocih pa so dobljeni rezultati prav presenetljivi. Njihovi dosežki namreč nimajo prav nič skupnega z dosežki rejniških staršev: ti otroci po osebnosti in intelektualnih sposobnostih niso človekoma, ki sta jih šestnajst let vzgajala, oblačila, jim brala, jih učila in imela rada, prav nič bolj podobni kot kateremukoli naključnemu paru, ki bi ga pobrali na ulici.

To je, če malo pomislite, precej nenavadno odkritje. Večina nas je prepričana, da smo podobni svojim staršem zaradi nekakšne kombinacije genov in, kar je pomembneje, vzgoje - saj nas starši v veliki meri vzgajajo po lastni podobi. Toda če je res tako, če je vzgoja res tako pomembna, zakaj potem posvojeni otroci niso bili v ničemer podobni svojim krušnim staršem? Raziskava iz Kolorada ne trdi, da geni poskrbijo za vse, okolje pa sploh ne šteje. Prav nasprotno, vsi izsledki močno podpirajo trditev, da pri oblikovanju osebnosti in inteligence naše okolje igra prav tako veliko - če ne celo večjo - vlogo kot dednost. Raziskava želi povedati, da vpliv okolja, pa naj bo kakršenkoli, nima veliko opraviti s starši. Opraviti pa ima z nečim drugim. In to drugo, zatrjuje Judith Harris, je vpliv vrstnikov.

Zakaj, se sprašuje Harrisova, otroci nedavnih priseljencev ne ohranijo naglasa svojih staršev? Kako to, da se otroci gluhih staršev naučijo govoriti prav tako dobro in hitro kakor otroci, katerih starši z njimi govorijo že od dneva, ko so se rodili? Odgovor je bil vedno tak, da je jezik veščina, ki se jo pridobi z več strani - da je tisto, kar se otroci naučijo od drugih otrok, prav tako (če ne še bolj) pomembno, kot tisto, kar se naučijo doma. Harrisova trdi, da to velja tudi mnogo bolj na splošno: da je tisti vpliv okolja, ki otrokom pomaga postati, to kar so - kar oblikuje njihov značaj in osebnost -, skupina njihovih vrstnikov.

Ta trditev je, razumljivo, dvignila v tisku precej prahu. Seveda ima vsakdo pravico, da razpravlja, kje vse - in do kakšne mere - je to zamisel mogoče uporabljati. Nobenega dvoma pa ni, daje zelo pomembna v primeru najstniškega kajenja. Otroci kadilcev imajo dvakrat večjo možnost, da bodo kadili, kot otroci nekadilcev. To je vsem dobro znano. Če pa sledimo logiki Harrisove, to ne pomeni, da starši s svojim kajenjem predstavljajo zgled, ki mu bodo otroci sledili. Pomeni le to, da so otroci kadilcev podedovali gene svojih staršev, zaradi katerih so bolj nagnjeni k zasvojenosti od nikotina. In res so študije posvojenih otrok pokazale, da otroci, ki so jih vzgajali kadilci, niso nič večkrat postali kadilci kakor tisti, ki so jih vzgajali nekadilci. "Z drugimi besedami: različna vzgoja (kot na primer, ali so starši doma kadili in imeli cigarete, ali ne) do odraslosti teh otrok praktično ni imela na kajenje nobenega vpliva," je zapisal psiholog David Rowe v svoji knjigi Meje družinskega vpliva iz leta 1994, v kateri je povzel dotedanje raziskave o tem vprašanju. "Vloga staršev je pasivna - poskrbijo za gene, ki povečujejo možnost kajenja, družbeno pa na svoje potomstvo ne vplivajo."

Za Rowa in Harrisovo je proces, v katerem se najstniki okužijo s kajenjem, v celoti povezan s skupino vrstnikov. Ker ne gre za posnemanje vedenja odraslih, je opaziti porast kajenja med mladimi v času, ko število kadilcev med odraslimi upada. Kajenje med najstniki je povezano z najstništvom, skupnimi čustvenimi izkušnjami, bogatim jezikom in obredi odraščanja, ki se zdijo neposvečenim prav tako nerazumljivi in iracionalni kot obredni mladostniški samomori v Mikroneziji. Kako lahko v takih okoliščinah pričakujemo, da bo kakršnokoli vmešavanje odraslih kaj zaleglo?

"Če boste najstnikom pridigali o škodljivosti kajenja, boste dobili sive lase! Postalo vam bo slabo! Nič ne boste dosegli! - saj nima smisla," sklene Harrisova. "To je propaganda odraslih; to so dokazi odraslih. Najstniki želijo kaditi zato, ker odrasli tega ne odobravajo - ker je kajenje pač nevarno in na slabem glasu -, najstniki pa hočejo prav to."

6.

Če se poskus onemogočanja prizadevanj Prodajalca - , poskus vmešavanja v notranji svet adolescentov - ne zdi prav učinkovita strategija boja prod kajenju, kako pa je potem s prijemljivostjo? Tukaj je iskanje prelomne točke precej drugačno. Kot domnevamo, je eden od razlogov, zakaj nekateri po prvi cigareti nikoli več ne kadijo, drugi pa postanejo odvisniki za vse življenje, v tem, da imajo morda človeška bitja zelo različno prirojeno toleranco do nikotina. V popolnem svetu bi strastnim kadilcem dali tableto, ki bi njihovo toleranco do nikotina zmanjšala, recimo, na raven veseljaka. To bi bil čudovit način, da bi cigareti odvzeli njeno prijemljivost. Na žalost pa se nam niti ne sanja, kako bi to storili. Imamo le nikotinske obliže, ki omogočajo počasno in enakomerno doziranje nikotina, tako da se kadilcem za svoj odmerek ni treba zatekati k cigaretam. To je antiprijemljiva strategija, ki je pomagala že milijonom kadilcev. Jasno pa je, da je obliž precej daleč od popolnosti. Odvisnik najbolj uživa, če pride do svojega odmerka v obliki "šusa" - močne doze, ki v hipu preplavi vse čute. Uporabniki heroina ne zapravljajo časa s celodnevnim intravenoznim kapljanjem: zadevajo se dvakrat, trikrat ali štirikrat na dan, ko si naenkrat vbrizgajo velike količine. Isto, le v manjši meri, počnejo tudi kadilci. Zadenejo se s cigareto, nato malce počakajo, potem pa se zadenejo znova. Obliž pa vam nasprotno omogoča enakomeren odmerek droge ves dan, kar je precej dolgočasen način uživanja nikotina. Obliž se ne zdi v boju proti epidemiji kajenja nič bolj prelomen, kot so za boj proti debelosti prelomni shujševalni mlečni napitki. Ali obstaja kaj boljšega?

Mislim, da imamo dve možnosti. Prvo lahko najdemo v povezavi kajenja in depresije, povezavi, ki so jo odkrili šele nedavno. Leta 1986 so v neki raziskavi pacientov psihiatričnih ustanov v Minnesoti ugotovili, da jih kadi polovica, kar je precej več od ameriškega povprečja. Dve leti kasneje je psiholog Alexander Glassman s columbijske univerze odkril, da je 60 odstotkov strastnih kadilcev, ki jih je preučeval v okviru nekega povsem drugega raziskovalnega projekta, v preteklosti mučila huda depresija. Kmalu po tem je pripravil obsežno študijo, objavljeno leta 1990 v Časopisu ameriškega zdravniškega združenja, ki je vključevala 3200 naključno izbranih odraslih. Od tistih, pri katerih so kdaj našli težjo psihično motnjo, jih je 74 odstotkov kdaj kadilo, 14 odstotkov pa je kajenje opustilo. Od tistih, ki niso nikoli imeli težje psihične motnje, jih je 53 odstotkov kdaj kadilo, 31 odstotkom pa je uspelo kajenje opustiti. Z večanjem psihičnih težav se krepi povezanost s kajenjem. Okoli 80 odstotkov alkoholikov kadi. Blizu 90 odstotkov shizofrenikov kadi. V neki, še posebno zaskrbljujoči raziskavi je skupina britanskih psihiatrov primerjala kadilske navade skupine otrok od dvanajst do petnajst let s čustvenimi in vedenjskimi motnjami z ostalimi otroci iste starosti, ki pa niso imeli teh težav. Polovica motenih otrok je že v tej starosti pokadila več kot 21 cigaret na teden, medtem ko je kadilo le deset odstotkov otrok brez motenj. Ali z drugimi besedami: ob splošnem upadu kajenja se razvada vedno bolj omejuje na tiste z največ težavami in ljudi z družbenega roba.

Obstajajo številne teorije o tem, zakaj se kajenje tako močno ujema s čustvenimi težavami. Prva pravi, da iste stvari, zaradi katerih postane nekdo dojemljivejši za nalezljive učinke kajenja — nizko samospoštovanje, recimo, pa nezdravo ali nesrečno družinsko življenje —, prispevajo tudi k depresiji. Slišati pa je bilo tudi že trditve, da imata morda oba problema skupni genetski izvor. Depresija naj bi bila vsaj delno posledica težav pri nastajanju nekaterih ključnih možganskih snovi, še zlasti nevrotransmiterjev, ki jih poznamo kot serotonin, dopamin in norepinefrin. Gre za snovi, ki uravnavajo razpoloženje, prispevajo k občutku varnosti, samozavesti in zadovoljstva. Zdravili, kot sta zoloft in prozak, sta učinkoviti zato, ker spodbujata možgane k večjemu izločanju serotonina: nadomestita torej primanjkljaj serotonina, kar pri nekaterih povzroča depresijo. Zdi se, da nikotin počne natančno to z drugima ključnima nevrotransmiterjema — dopaminom in norepinefrinom.

Skratka, depresivni kadilci v bistvu uporabljajo tobak kot cenen način zdravljenja depresije, kot povečevanje količine tistih snovi, ki jih možgani potrebujejo za normalno delovanje. Ta učinek je tako močan, da kadilci s psihičnimi težavami v preteklosti, ki prenehajo kaditi, s tem tvegajo ponovno depresivnost. Tu se prijemljivost maščuje: ne le, da nekateri kadilci težko opustijo kajenje, saj so zasvojeni z nikotinom, še več: brez njega tvegajo tudi poslabšanje psihičnega stanja.

To dejstvo nas postavi na trdna tla. Morda pa vendar tudi razkriva tobakovo Ahilovo peto: če kadilce zdravite za depresijo, vam jih bo morebiti precej lažje odvaditi od kajenja. In prav to se je tudi zgodilo. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so raziskovalci pri farmacevtskem podjetju Glaxo Wellcome opravljali obširno vseameriško testiranje novega antidepresiva bupropion, ko so na veliko presenečenje začeli od strokovnjakov na terenu dobivati nenavadna poročila v zvezi s kajenjem. "Slišal sem praviti paciente stvari kot: "Kajenje mi več ne diši,« ali »Ne pokadim več toliko kot prej," ali »Cigarete nimajo več pravega okusa«, je povedal Andrew Johnston, ki vodi psihiatrični oddelek podjetja. "Lahko si predstavljate, da človek na mojem položaju dobiva najrazličnejša poročila, zato jim nisem namenjal posebne pozornosti. A poročila so še kar naprej prihajala. Bilo je zelo nenavadno." To je bilo leta 1986, še preden je postala povezava med kajenjem in depresijo splošno znana, zato so bili v podjetju najprej zbegani. Kmalu pa so spoznali, da bupropion deluje kot nekakšen nadomestek za nikotin. "Dopamin, ki ga sprošča nikotin, potuje v sprednji vrhnji del možganske skorje," pojasnjuje Johnston. "To je predel možganov s sedežem za užitke, ki naj bi bil odgovoren za zadovoljstvo, povezano s kajenjem, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj je tako težko prenehati kaditi. Nikotin prav tako zvišuje raven norepinefrina, zaradi česar se ob poskusu opustitve kajenja ta raven zmanjša in postanete sitni ter nadležni. Bupropion povzroči dvoje. Povečuje raven dopamina, tako da kadilce mine želje po kajenju. Nadomesti pa tudi nekaj norepinefrina, tako da niso razdraženi in nimajo simptomov abstinenčne krize.

Pri Glaxu so na strastnih kadilcih (več kot 15 cigaret dnevno) testirali zdravilo, ki ga zdaj tržijo pod imenom zyban, in zabeležili vidne rezultate. Po podatkih raziskave je po štirih tednih kajenje opustilo 23 odstotkov tistih kadilcev, ki so prejemali placebo in obiskovali tečaj odvajanja od kajenja. Izmed tistih, ki so hodili na tečaj in dobivali nikotinske obliže, jih je po štirih tednih nehalo kaditi 36 odstotkov. Med tistimi, ki so prejemali zyban, jih je nehalo kaditi 49 odstotkov, pri tistih strastnih kadilcih, ki so uporabljali tako zyban kot obliže, jih je po mesecu dni kajenje opustilo 58 odstotkov. Zanimivo je, da serotoninski zdravili zoloft in prozak očitno kadilcem pri odvajanju ne pomagata. Kar z drugimi besedami pomeni, da samo izboljšanje razpoloženja ne zadostuje; izboljšati se mora na prav enak način kot pri nikotinu, kar pa zmore le zyban. To seveda ne pomeni, da gre za popolno zdravilo. Kot velja za vse pripomočke za odvajanje od kajenja, velja tudi zanj, da je najmanj učinkovit pri najbolj strastnih kadilcih. A začetni uspeh je dokazal, da je mogoče najti tudi prelomno točko za prijemljivost kajenja: z osredotočenjem na depresijo je treba v procesu odvisnosti izkoristiti njegovo kritično ranljivost.

Obstaja pa še ena potencialna prelomna točka v zvezi z prijemljivostjo, ki postane očitna, če še enkrat pogledamo, kaj se zgodi najstnikom, ko začnejo kaditi. Na samem začetku so vsi veseljaki. Kadijo le občasno. Večina jih kmalu preneha in nikoli več ne kadijo. Nekaj jih veselo kadi še dolga leta, vendar nikoli ne postanejo odvisni od cigaret. Približno tretjina jih konča kot redni kadilci. Zanimivo je, da traja približno tri leta, preden najstniki iz zadnje skupine občasnih kadilcev postanejo redni kadilci - nekje od petnajstega do osemnajstega leta starosti -, nato pa naslednjih pet do sedem let postopoma razvijajo svojo razvado. "Ko nekdo v srednji šoli redno kadi, to ne pomeni, da pokadi cel zavojček v enem dnevu," pravi Neal Benowitz, strokovnjak za zasvojenost na univerzi California v San Franciscu. "To stopnjo dosežejo šele, ko dopolnijo dvajset let."

Odvisnost od nikotina se torej še zdaleč ne razvije v hipu. Večina ljudi postane odvisna od cigaret šele sčasoma; dejstvo, da najstniki kadijo pri petnajstih letih, še ne pomeni, da bodo končali kot strastni kadilci. Na voljo imate približno tri leta, da jih ustavite. Druga, še bolj zanimiva ugotovitev je, da odvisnost od nikotina ni linearni pojav. Kajti to ne pomeni, da je tisti, ki potrebuje cigareto na dan, samo čisto malo odvisen, tisti, ki potrebuje dve cigareti dnevno, malo bolj odvisen, oni pa, ki potrebujete deset cigaret, desetkrat bolj odvisen od tistega z eno samo cigareto. Iz tega lahko sklepamo, da obstaja nekakšna prelomna točka odvisnosti, nekakšen prag - če ne dosežete določenega števila cigaret, niste zasvojeni, ko pa enkrat prestopite magično mejo, vas je kajenje zasvojilo. To znova dokazuje obstoj veseljakov: kajti to so ljudje, ki preprosto nikoli ne kadijo dovolj, da bi prestopili prag zasvojenosti. Strastni kadilec je ta prag že prekoračil.

Kakšen pa je prag zasvojenosti? No, nihče ne verjame, da je popolnoma enak za vse. Toda Benowitz in Jack Henningfield - ki sta verjetno vodilna strokovnjaka za nikotin na svetu - sta pripravila nekaj strokovnih ocen. Poudarjata, da so veseljaki ljudje, ki so sposobni pokaditi do pet cigaret dnevno, ne da bi postali zasvojeni. To kaže, da se količina nikotina v petih cigaretah - ki znaša med štirimi in šestimi miligrami nikotina - vrti okrog praga zasvojenosti. Zato Benowitz in Henningfield predlagata, da bi tobačne tovarne prisilili, da zmanjšajo količino nikotina v cigaretah, tako da tudi najbolj strastni kadilci - tisti, ki na dan pokadijo recimo 30 cigaret - ne bi mogli v štiriindvajsetih urah dobiti več kot pet miligramov nikotina. V uredniškem uvodniku ugledne Medicinske reve Nove Anglije sta zagovarjala stališče, da bi morala biti ta količina "dovolj velika, da prepreči ali omeji nastanek odvisnosti pri mladih, obenem pa mora vsebovati dovolj nikotina za pravi okus in spodbuditev čutil." Z drugimi besedami, najstniki bi tako lahko še naprej poskušali kaditi, kot so počeli to že doslej - zato ker je razvada nalezljiva, ker taglavni mulci kadijo in ker bi radi postali del prave druščine. Toda zaradi zmanjšanja vsebnosti nikotina pod prag odvisnosti razvada ne bi bila več prijemljiva. Kajenje cigaret bi bilo manj podobno gripi in bolj običajnemu prehladu, ki se ga sicer kaj hitro nalezemo, vendar pa se ga tudi zlahka znebimo.

Pomembno je, da si ta dejavnika prijemljivosti ogledamo v pravi luči. Protikadilsko gibanje se je doslej ukvarjalo v glavnem z dvigovanjem cen cigaretam, zmanjšanjem oglaševanja, predvajanjem zdravstvenih sporočil na radiu in televiziji, omejevanjem dostopnosti cigaret mladoletnikom ter vcepljanjem protikadilskega razpoloženja šolarjem. In v času te obsežne, navidez vsem razumljive, ambiciozno zastavljene kampanje je kajenje med najstniki zelo naraslo. Obsedeni smo bili s splošnim spreminjanjem odnosa do cigaret, ni pa nam uspelo učinkovito nagovoriti prav tistih skupin, katerih vedenje je treba najbolj spremeniti. Obsedeni smo bili z zmanjševanjem vpliva Prodajalcev kajenja. Vendar pa vse kaže, da tega vpliva nikakor ne moremo zmanjšati. Skratka, prepričani smo bili, da se moramo naenkrat spopasti s celotnim problemom. Vendar pa se nam v resnici ni treba. Najti moramo le prelomni točki prijemljivosti, ki sta povezani z depresijo in nikotinskim pragom.

Drugi nauk strategije prijemljivosti je, da dovoljuje zmernejši pristop k najstniškemu kajenju. Absolutistični pristop boja proti drogam izhaja iz domneve, da je že vsak najmanjši poskus enak zasvojenosti. Želimo, da naši otroci ne bi nikoli poskusili heroina, trave ali kokaina, saj smo prepričani, da je vabljivost teh substanc tako močna, da bo za odvisnost zadostovala že najmanjša količina. Toda ali veste, kaj pravi o uporabi prepovedanih drog statistika? V anketi o zlorabi drog, ki sojo leta 1996 izvedli med ameriškimi gospodinjstvi, je 1,1 odstotka vprašanih dejalo, da so vsaj enkrat v življenju poskusili heroin. A le 18 odstotkov od tega 1,1 odstotka ga je vzelo v zadnjem letu in le 9 odstotkov v zadnjem mesecu. To ne kaže na posebno prijemljivo drogo. Statistični podatki so za kokain še bolj presenetljivi. Od tistih, ki so kdaj poskusili kokain, jih je manj kot odstotek — 0,9 odstotka — rednih uporabnikov. Te številke nam povedo, da sta poskušanje in redno jemanje dve popolnoma različni stvari — da nalezljiva droga ni nujno tudi prijemljiva. Dejansko bi nam moralo biti že iz števila ljudi, ki so kokain vsaj enkrat zaužili, jasno, da je med najstniki potreba po izzivanju nevarnosti skorajda univerzalna. To pač počnejo vsi najstniki. Tako spoznavajo svet in večinoma — pri kokainu je to v 99,1 odstotka primerih — se poskušanje konča brez posledic. Tej vrsti poskušanja se moramo nehati upirati. Sprejeti jo moramo odprtih rok. Najstnike bodo vedno navduševali ljudje, kot so varuška Maggie, Billy G. in Pam P., in prav je, da jih navdušujejo, četudi samo zato, da bodo nekoč prerasli adolescenčno sanjarjenje o tem, kako čudovito je biti upornik, razgrajač in neodgovornež do konca življenja. Namesto da se borimo proti poskušanju, moramo poskrbeti, da ne bo imelo resnih posledic.

Mislim, da je vredno ponoviti citat z začetka tega poglavja, navedek Davida Rubinsteina, v katerem opisuje, kako trdno se je samomor zasidral v najstniško kulturo Mikronezije.

Številni mladi fantje, ki so poskušali narediti samomor, so povedali, da so za samomore prvič slišali, ko so bili stari od osem do deset let. Njihovi poskusi se zdijo posledica oponašanja ali preizkušanja. Nek enajstletnik se je na primer obesil doma in ko so ga našli, je bil že nezavesten in iz ust mu je molel jezik. Kasneje je pojasnil, da je želel "poskusiti", kako je to. Rekel je, da ni hotel umreti.

Pri vsej stvari ni tragično to, da so fantiči poskušali. Fantiči pač že od nekdaj poskušajo. Tragično je, da so si za poskus izbrali nekaj, s čimer ni mogoče poskušati. Na žalost ni nobene varnejše oblike samomora, ki bi mikronezijskim najstnikom pomagala preživeti. Obstaja pa varnejša oblika kajenja in če pazljivo upoštevamo prelomni točki v procesu zasvojenosti, lahko tako, varnejšo, manj prijemijivo obliko kajenja tudi zares uresničimo.

Odlomek iz knjige "Prelomna točka"

Prevedel Miha Avanzo