Arhiv

Hannah Arendt

Resnica in laž v politiki

(izbrani odlomki)

Če je prispodoba močvirja mit, če v ozadju ni mogoče odkriti grandioznih strateških načrtov imperialistične narave ali volje po prevladi v svetu, še manj pa interesa po povečevanju ozemlja, pohlepa po dobičku ali celo skrbi za nacionalno varnost, in če se ob tem bralec ne čuti pripravljenega zadovoljiti se s tako splošnimi pojmi, kot so "grška tragedija" (Max Frankel in Leslie H. Gelb) ali z legendami o sunkih z bodalom, potem postane osnovni problem te brezupne zgodbe — prej kakor laž in zavajanje — prav vprašanje, ki ga je pred nedavnim sprožil Ellsberg: "Le kako so mogli?"[1] Navsezadnje namreč še kako drži, da so bile Združene države ob koncu druge svetovne vojne najbogatejša dežela in dominantna sila. Danes, samo četrt stoletja pozneje, pa predstavlja Nixonova podoba "ubogega, nemočnega orjaka", neprijetno verodostojno sliko "najmočnejše dežele na zemlji".

Ker ZDA kljub vojaški premoči v razmerju 1000 :1[2] v šestih letih neposrednega vojskovanja niso mogle poraziti majhnega naroda in niti opraviti z notranjimi problemi in ustaviti naglega propadanja velemest, ker so dospele do točke, ko njihov položaj na svetovnem trgu, pa tudi standard v deželi spričo brezumne razsipnosti načenjata inflacija in kriza vrednot, se je država znašla v nevarnosti, da bo izgubila še vse kaj več kot le pravico do vodilnega položaja v svetu. Celo če predpostavimo, kakšna bo sodba bodočih zgodovinarjev, ki bodo na to dogajanje najbrž gledali v okviru zgodovine 20. stoletja, v teku katerega se je državam poraženkam iz obeh vojn posrečilo, da so ostajale neporažene v konkurenčni borbi z zmagovalci (predvsem zato, ker so jih ti prisilili, da se odpovejo oborožitvi) — celo v tem primeru se je težko sprijazniti s fantastično potratno demonstracijo nemoči, tako značilno za silake. Vseeno pa je ta nepričakovana ponovitev Davidove zmage nad Goljatom, ki se je odigrala v tako velikem obsegu, na nek način tudi razveseljiva.

Ko gre za prvi odgovor na vprašanje:"Le kako so mogli?", bomo bržkone najprej pomislili na znano povezavo med prevaro in samoprevaro. V spopadu med vselej preveč optimističnimi javnimi pojasnili in mračnimi in zloveščimi, toda vsekakor bolj verodostojnimi poročili tajnih služb, so morala prevladati javna pojasnila, enostavno zato, ker so bila javna. Veliko prednost javno objavljenih in sprejetih izjav pred vsem tistim, kar je posamezniku na skrivaj jasno (ali vsaj misli, da mu je), posrečeno ponazarja neka anekdota iz srednjega veka. Stražarji, ki naj bi mestne prebivalce opozarjali na morebitno približevanje sovražnika, so za šalo zagnali lažni preplah, nazadnje pa tudi sami pohiteli k obzidju, da bi mesto branili pred namišljenim sovražnikom. Iz tega sledi, da bolje kot znamo lagati in več ljudi kot prepričamo, toliko bolj verjetno nazadnje tudi sami nasedemo lastnim lažem.

Čtivo Pentagonovih zapisov nas seznanja z ljudmi, ki so storili vse, da bi ljudi prepričali in jih torej zmanipulirali. Ker pa so to počeli v svobodni deželi, kjer so bile vse informacije dostopne, niso bili nikdar zares uspešni. Zaradi relativno visokega ranga in položaja v vladi, pa so bili kljub vsem privilegijem vpogleda v 'državne skrivnosti' bolje 'zaščiteni' pred bolj ali manj verodostojnimi poročili tiska, kakor pa tisti, ki so jih skušali prepričati in ki so si jih predstavljali kot zgolj 'publiko', kot Nixonovo 'molčečo večino', voljno sprejeti, karkoli postavijo pred njo režiserji. Dejstvo, da Pentagonovi dokumenti niso razkrili tako rekoč ničesar spektakularno novega, priča, da je lažnikom še kako spodletel poskus, da bi si ustvarili prepričano poslušalstvo, ki bi se mu lahko nato pridružili tudi sami.

Čeprav se je brez dvoma res dogajalo to, kar je Ellsberg poimenoval "notranje samozavajanje", je videti, kot bi tu normalni potek samozavajanja krenil v obratni smeri. Stvar se ni začela z zavajanjem in končala s samozavajanjem. Goljufi so izhajali iz samoprevare. Že zaradi visokega položaja in osupljive domišljavosti so bili tako močno prepričani v velikanski uspeh — ne na dejanskem bojišču, ampak na polju Public Relations — in tako zelo zaverovani v nezmotljivost psiholoških teorij o človeški podvrženosti manipulacijam, da niso nikoli podvomili v svojo verodostojnost, zmago v boju za javno mnenje pa so imeli za nekaj že vnaprej zagotovljenega. Ker so tako ali tako živeli v svetu, ki se ne zmeni za dejstva, so lahko brez težav med drugim zanemarili tudi dejstvo, da se publika ni pustila prepričati.

Notranji svet oblasti je s svojo birokracijo na eni in z družabnim življenjem na drugi strani omogočal relativno enostavno pot do samoprevare. Noben učenjaški slonokoščeni stolp ni pomenil boljšega kritja za popolno ignoriranje dejstev, kakor razne 'miselne tovarne', v katerih so delovali reševalci problemov, in ugled Bele hiše, v imenu katerega so nastopali predsednikovi svetovalci. V ozračju, kjer je bil strah pred porazom manj pereč od strahu pred priznanjem poraza, so bile skonstruirane zavajajoče razlage o težkih odbojih ofenzive-tet in o invaziji v Kambodži. Pri tem je odločilnega pomena, da so prav v internih krogih, in nikjer drugje, resnico o Vietnamu vse preveč zlahka zameglila vprašanja čistega prestiža, kot na primer zaskrbljenost zaradi "prvega ameriškega predsednika, ki bi lahko izgubil vojno" ter seveda stalni strah pred naslednjimi volitvami.

Če upoštevamo razliko med reševalci problemov in strokovnjaki za Public Relations, "notranja samoprevara"[3] ne more več ponuditi zadovoljivega odgovora na vprašanje: "Le kako so mogli?" Samoprevara še zmeraj predpostavlja razlikovanje med resnico in neresnico, med dejstvi in izmišljotinami, s tem pa tudi konflikt med resničnostjo in zaslepljenim prevarantom. Pri popolnoma razresničenem mišljenju pa do tega konflikta sploh ne prihaja več. Washington s svojo mogočno birokracijo in razne 'miselne tovarne', ki so delovale po njenem naročilu, so nudili reševalcem problemov tako rekoč naravno domovino, v kateri se jim ni bilo treba nikdar spopasti z resničnostjo. V političnem prostoru, kjer sta imela zatajevanje in zavestno zavajanje vselej pomembno vlogo, pomeni samoprevara nevarnost par excellence. Človek, ki nasede lastnim lažem, ne izgubi stika le s svojim občinstvom, marveč tudi z resničnim svetom, ki se mu bo maščeval, saj si lahko le iz njega karkoli izmisli. Reševalci problemov pa so živeli v navidez resničnem svetu. Podatki, ki so jih posredovale tajne službe, so bili zanje neresnični. Lahko so upoštevali le svoje postopke, torej razne metode, s katerimi so substancialno resničnost spreminjali v količine in številke ter tako prihajali do rezultatov, ki pa na nepojasnjen način niso rešili problemov. Vsekakor so bili povsem zatopljeni v računanje, ki jih je vse preveč zaposlovalo, da bi lahko posredovana dejstva vzeli zares. Razlog, zakaj jim je lahko to tako dolgo uspevalo, je ravno v tem, da so si "Združene države prizadevale za cilje skoraj izključno psihološke narave".[4] Torej ne za kar koli dejanskega, marveč za dosego določenega stanja zavesti, ki jo je težko opredeliti.

Ob prebiranju memorandumov, alternativnih predlogov, scenarijev in ob primerjavah možnih tveganj z morebitnimi rezultati načrtovanih akcij,[5] se človek včasih ne more znebiti vtisa, da je jugovzhodno Azijo napadel računalnik, ne pa ljudje, ki so sprejemali odločitve. Reševalci problemov niso razsojali, ampak so računali; njihova samozavest ni potrebovala niti samoprevare, da bi je ne zamajale številne napačne sodbe. Opirala se je na matematične dokaze, ki so se sami po sebi racionalno izšli. Toda ta pravilnost ni imela niti najmanjše zveze s "problemi". Če bi na primer izračunali, da bi bila lahko posledica določenega koraka "vsesplošna vojna", četudi "prej manj verjetna kakor pa verjetna",[6] to celo ob razmerju 4:1 ne bi pomenilo, da lahko izbiramo. Tu gre za velikansko in nepredvidljivo tveganje. Isto velja v primeru, ko je razmerje med izgledi za reformo sajgonskih oblasti in "možnostjo, da bomo končali kakor Francozi leta 1954" 7:2.[7] To je nadvse obetavno za hazarderja, ne pa tudi za državnika. Še celo hazarder bi moral dobro premisliti, kaj bi mu v resnici prinesla dobitek ali izguba. Izguba bi morda pomenila dokončni propad, dobitek pa nič kaj več kot sicer dobrodošlo, toda le zanemarljivo izboljšanje njegovega finančnega položaja. Hazarder se lahko sproščeno poigrava s procenti, če ne postavlja na kocko ničesar realnega in če nekaj več ali manj denarja ne bo bistveno vplivalo na njegov življenjski standard. Pri vojskovanju v južnem Vietnamu pa je bila težava v tem, da niti državniki niti reševalci problemov niso nikdar upoštevali takšnega nadzora, ki ga narekuje že sama resničnost.

Še kako namreč drži, da ameriški politiki ni šlo za uresničenje dejanskih, dobrih ali slabih ciljev, ki bi jih te psevdomatematične igrice lahko omejevale in nadzirale: "V Vietnamu ni šlo za prizadevanja po teritorialnih ali gospodarskih koristih. Edini namen te ogromne in zelo potratne investicije je bil, proizvesti določeno duhovno razpoloženje."[8] Razloga, zakaj so za dosego politično brezpomembnih ciljev tako nesmotrno investirali tolikšna sredstva, človeška življenja in milijarde dolarjev, ne gre iskati le v zloveščem preobilju tedanjega obdobja, ampak tudi v nesposobnosti Amerike, ki ni sprevidela, da še tako veliko bogastvo ni neomejeno in da ni neomejene moči. V ozadju pogosto slišane fraze o "najmočnejši svetovni sili" je prežal nevarni mit o vsemogočnosti. Eisenhower je bil zadnji predsednik, ki je vedel, da mora "zaprositi za pooblastilo kongresa, da bi lahko uporabil ameriške čete v Indokini", njegova vlada pa je bila zadnja, ki se je zavedala, da bi "udeležba več kot le simboličnih bojnih sil ZDA na tistem področju pomenila resno ogrožanje omejenih ameriških možnosti" (poud. a.).[9] Računarjem kljub vsem poznejšim preračunavanjem "stroškov, učinkov in tveganosti" določenih akcij kajpada nikoli ni prišlo na misel, da je razpoložljivim sredstvom morda le dana neka absolutna, ne-psihološka meja. 'Meja', s katero so računali, je bilo razpoloženje ljudstva. Kako visoke so lahko izgube, ko gre za ameriška življenja? Odgovor: Po možnosti naj ne bodo večje od izgub življenj v prometnih nesrečah. Vendar pa očitno niso nikdar pomislili, da obstajajo tudi za Ameriko pri zapravljanju sredstev določene omejitve, če naj dežela ne bankrotira.

Ta smrtonosni amalgam "arogance moči", kakor ga je poimenoval senator Fulbright (torej ne težnja po gospostvu nad svetom, marveč želja, da bi lahko nastopali, kot bi mu že zagospodovali, čeprav smo hkrati brez sredstev, s katerimi bi lahko to izpeljali), in čisto intelektualne arogance poklicnih reševalcev problemov z njihovim povsem iracionalnim zaupanjem v možnost izračunavanja stvarnosti, je od že začetka eskalacije leta 1964 odrejal zunanjepolitične odločitve države. To pa seveda še ne pomeni, da niso bili dejanski pobudniki te samouničevalne politike prav reševalci problemov s svojimi strogo "znanstvenimi" metodami, kako zaobiti in razresničiti resničnost.

Predhodniki reševalcev problemov, ki so izgubili razsodnost, ker so bolj zaupali izračunom svojih možganov kot pa lastni presoji in sposobnosti pridobiti si izkušnje in se iz njih učiti, so bili ideologi iz časa hladne vojne. Antikomunizem kot ideologijo — toda ne tisto staro, pogosto s predsodki motivirano ameriško sovražnost do socializma in komunizma, ki se je tako poglobila v obdobju med leti 1920 in 1930 in je bila za časa Roosevelta še zmeraj eden izmed glavnih adutov republikanske stranke — so iznašli prav nekdanji komunisti, ki so potrebovali novo ideologijo, s katero bi lahko razložili potek zgodovine in ga tudi zanesljivo napovedovali. Ideologija antikomunizma je bila ob koncu druge svetovne vojne vodilna zunanjepolitična 'teorija' v Washingtonu. Omenila sem že, v kolikšni meri je razmišljanje Washingtona zaznamovalo golo nepoznavanje določenih dejstev in popolno neupoštevanje povojnih dogajanj. Tu niso potrebovali ne informacij ne dejstev. Imeli so namreč 'teorijo' in kar se ni ujemalo z njo, je bilo treba zanikati ali ignorirati.

Metode starejše generacije, torej Ruskove, za razliko od McNamarovih, so bile manj zapletene in tako rekoč manj intelektualne kakor metode reševalcev problemov, vendar so prav tako učinkovito ščitile pred resničnostjo in uničevale zmožnost presoje in učenja. Starejši so se ponašali s tem, da so se učili iz preteklosti: na primer iz Stalinove prevlade nad vsemi komunističnimi partijami — od tod predstava o "monolitnem komunizmu". Iz tega, da je Hitler po Münchnu začel vojno, pa so sklepali, da lahko vsaka spravljiva gesta pomeni 'drugi München'. Niso se znali soočiti z resničnostjo kot takšno, ker so si zmerom predočali neko analogijo, ki naj bi jim 'pomagala' razumeti resničnost. Ko se je Johnson, takrat še kot Kennedyjev podpredsednik, vrnil z ene od nadzornih misij po južnem Vietnamu in je optimistično govoril o Diemu kot "azijskem Churchillu", so obstajali razlogi za domnevo, da bo igra z analogijami propadla vsled čiste absurdnosti, vendar nikakor ni bilo tako. Težko pa bi tudi trdili, da so izrazito levičarsko usmerjeni kritiki vojne razmišljali kako drugače. Ta skrajna skupina je bila usodno nagnjena k temu, da je vse, česar (pogosto povsem upravičeno) ni odobravala, ozmerjala kot 'fašistično' ali 'nacistično' in je vsako prelitje krvi proglasila za genocid, kar pa v primeru Vietnama očitno ni držalo, saj je število prebivalstva kljub vsem žrtvam naraščalo. To pa je ustvarilo mentaliteto, ki je ignorirala ubijanje in druge vojne zločine, dokler ni šlo za genocid.

Reševalci problemov so bili očitno oprani grehov, ki bremenijo ideologe. Verjeli so v metode, ne pa v svetovne nazore. Zato jim je bilo tudi lahko zaupano, naj predložijo "izčrpen in objektiven" ... "izbor Pentagonovih dokumentov o angažmaju Amerike".[10] Čeprav niso verjeli v tako splošno sprejete politične alibije kot je teorija domin, pa so te teorije z različnimi metodami 'razresničenja' ustvarile vzdušje, v katerem se je odvijalo tudi delo reševalcev problemov. Navsezadnje so morali prepričati bojevnike hladne vojne, katerih glave so bile, kot se je izkazalo, izvrstno pripravljene na ponujene miselne igre.

Kako bi ravnali bojevniki hladne vojne, če bi bili prepuščeni sami sebi, jasno pokaže ena izmed 'teorij' Walta Rostowa, "vodilnega intelektualca" v Johnsonovi vladi. Ta 'teorija' je bila eden glavnih razlogov za odločitev, da je treba bombardirati severni Vietnam, čeprav je "McNamara, tedaj zelo ugleden sistemski analitik v obrambnem ministrstvu" to odsvetoval. Rostowova teorija se je očitno opirala na pripombo Bernarda Falla, enega najprodornejših opazovalcev in najbolje informiranih kritikov vojne: "Ho Si Minh bi se morda odrekel vojni na jugu, če bi bombardirali njegove nove industrijske objekte."[11] (Poud. a.) To je bila le hipoteza, čista možnost, ki naj bi se bodisi potrdila bodisi izkazala za zmotno. Na žalost pa se je pripomba prilegala Rostowovim teorijam o gverilski vojni in je zatorej iz nje nastalo 'dejstvo': predsednik Ho ti Minh "mora ščititi industrijske objekte; ni več samo gverilec, ki nima česa izgubiti".[12] Iz sedanje perspektive se zdi to analitiku "kolosalna pomota",[13] vendar pa je "pomota" lahko postala "kolosalna" šele, ker je ni hotel nihče pravočasno popraviti. Zelo kmalu se je namreč izkazalo, da dežela ni bila dovolj industrializirana, da bi prenesla zračne napade v omejeni vojni, v vojni, katere cilji so se z leti sicer spreminjali, a vseeno niso nikdar zadevali uničenja nasprotnika, pač pa značilno namero "streti njegovo voljo". Volja oblasti v Hanoju pa se ni pustila kar tako "streti", ne glede na to, ali so severnovietnamci tudi zares posedovali tiste lastnosti, ki so bile po mnenju Rostowa nujno obeležje gverilskih bojevnikov.

Tej nezmožnosti razlikovanja med pojasnjevalnimi hipotezami in dejstvi, ki razsaja predvsem na področju psihologije in sociologije (in nedokazane teorije pod roko spreminja v 'dejstva'), v celoti primanjkuje navdušujoče metodološke strogosti, čeprav se teoretiki igre in sistemski analitiki trudijo, da bi jo dosegli. V obeh primerih pa gre v bistvu za zaničevanje izkušnje, nesposobnost ali nezadostno pripravljenost, da bi preverjali resničnost, se iz nje učili in si s tem pomagali do relativno razumnih in relativno pravilnih izkustvenih sodb.

Tako smo prišli do bistva zadeve in lahko zdaj vsaj deloma že odgovorimo na vprašanje, kako so lahko to politiko sploh uvedli in celo gnali vse do bridkega in absurdnega konca. 'Razresničenje' in 'reševalstvo' problemov sta bila dobrodošla, ker je takšna politika, skupaj s svojimi cilji, vsebovala prezir do resničnosti. Kaj neki bi sploh morali vedeti o dejanski Indokini, če ni bila nič več kakor 'testni vzorec' ali domina, orodje za 'zajezitev Kitajske', ali predmet demonstriranja obstoja najmočnejše med velesilami? Lahko pa vzamemo kot primer tudi bombardiranje severnega Vietnama s skritim namenom dvigniti moralo v južnem Vietnamu,[14] ne da bi zares nameravali izbojevati si čisto zmago in končati vojno. Le kako naj bi kogar koli zanimalo kaj tako realnega, kot je zmaga, če se ne bori ne za teritorialno premoč ne v imenu gospodarskih koristi, sploh pa ne zato, da bi pomagal prijatelju, ali izpolnil obvezo, in seveda niti za realnost moči (v nasprotju z zgolj njenim imidžem)?

Ko je prišla igra do te točke, se je v teoriji domin zaobsežena prvotna premisa: "Saj sploh ne gre za ozemlje," že spremenila v trditev:" Saj sploh ne gre za sovražnika." In to sredi vojne! Posledica pa je bila, da se je sovražnik — beden, izmučen in trpeč — vse bolj krepil, medtem ko je "najmočnejša država" iz leta v leto vse bolj pešala. Nekateri zgodovinarji danes zatrjujejo, da je dal Truman vreči atomsko bombo na Hirošimo, da bi pregnal Ruse iz vzhodne Evrope (z znanimi posledicami!). Če je to res, kar je povsem verjetno, lahko najdemo prve zametke omalovaževanja resničnih posledic nekega dejanja v imenu daljnosežnejšega cilja že v usodnem vojnem zločinu, ki je pomenil konec druge svetovne vojne.

***

Že na začetku pričujoče razprave sem omenila, da nekateri vidiki Pentagonovih zapisov, ki jih tu še posebej izpostavljam — prevara, samoprevara, negovanje imidža, ideologiziranje in 'razresničenje' — nikakor ne pomenijo edine perspektive, s katere jih lahko razumemo in se iz njih učimo. Tu gre na primer za dejstvo, da je kritično preverjanje tega mogočnega in sistematičnega podviga naročil eden glavnih akterjev v vladi in da je bilo za zbiranje dokumentov in pisanje analiz lahko zadolženo šestintrideset ljudi, med katerimi jih je precej celo "pomagalo vpeljati in izvajati politiko, ki naj bi jo ocenjevali".[15] Ko je postalo jasno, da nihče v vladi ni pripravljen uporabiti izsledkov, ali jih vsaj prebrati, se je eden izmed njih obrnil k javnosti in je dovolil, da zgodba pricurlja v tisk. Naposled so si tudi najuglednejši časopisi v državi drznili tvegati in poskrbeli so, da je postalo gradivo z oznako top secret deležno najširše možne pozornosti. Neil Sheehan je upravičeno pripomnil, da se bo McNamarova odločitev, naj ugotovijo, zakaj je šlo vse narobe, "bržkone izkazala za eno najpomembnejših odločitev v sedem let trajajočem obdobju njegovega službovanja v Pentagonu".[16] Vsaj za kratek hip je namreč deželi zopet povrnila njen ugled v svetu. Kar se je zdaj dogajalo, bi se dejansko gotovo težko pripetilo kjer koli drugje. Bilo je, kakor da bi se vsi ti ljudje, vpleteni v nepravično vojno in z njo pošteno kompromitirani, nenadoma spomnili, da so zavezani svojim prednikom in "spoštovanju", ki ga je "ta dežela" v smislu deklaracije o neodvisnosti dolgovala "pogledom človeštva".

Tu pa je tudi še pogosto navajano dejstvo, ki zahteva natančnejšo in podrobnejšo preučitev: Pentagonovi zapisi razkrivajo le malo tega, kar bi bilo za bralca res nekaj novega in česar bi ne poznal že iz dnevnega časopisja in tedenskih časnikov. Poleg tega pa v Zgodovini ameriškega procesa odločanja glede vietnamske politike (kot se glasi uradni naslov poročila) ni mogoče najti argumentov za ali proti, v zvezi s katerimi ne bi že kar nekaj let javno razpravljali v časopisju, na televiziji in v radijskih oddajah. (Razen osebnih stališč in tega, kako so se spreminjala, so bili povsem neznani samo odstopajoči pogledi tajnih služb.) To, da je bilo gradivo, ki ga je vlada javnosti poskušala odtegniti, že leta vsem dostopno, priča o nepodkupljivosti in moči tiska — in to še zgovorneje kot način, kako je zgodbo razkril Times. Kar je bilo dolgo le domneva, se je zdaj potrdilo: dokler je tisk svoboden in ni podvržen korupciji, izpolnjuje nadvse pomembno nalogo in ga lahko upravičeno imenujemo četrta javna sila. Drugo vprašanje pa je, če bo prvi dopolnilni člen k ustavi res zadoščal za zaščito te osnovne politične svoboščine: pravice do nepotvorjene informacije, brez katere bi bila vsa svoboda mišljenja strahovita goljufija.

Naposled pa lahko iz vsega skupaj kaj izluščijo tudi tisti, ki so, kakor jaz sama, mislili, da se je Amerika vdala imperialistični politiki in pozabila na svojo staro antikolonialistično naravnanost in da je morebiti na dobri poti, da ji bo uspelo vzpostaviti Pax Americana, ki ga je Kennedy obsojal. Naj ta sum, ki ga potrjuje tudi naša politika v Latinski Ameriki, pomeni kar koli že: če so nenapovedane vojne — agresivne male vojne v oddaljenih deželah — nujno sredstvo za dosego imperialističnih ciljev, bodo Združene države manj sposobne za uspešno vodenje imperialistične politike od skorajda katere koli druge velesile. Četudi je namreč demoraliziranost ameriških čet zdaj dosegla nezaslišane razsežnosti - Spiegel je objavil podatek, da je bilo samo v letu 1970 89.088 dezerterjev, 100.000 nasprotnikov služenja vojaščine in več deset tisoč odvisnikov od mamil[17] — se je proces razkroja v vojski začel že veliko prej: pred tem se je nekaj podobnega dogajalo med vojno v Koreji.[18]

Že samo na podlagi pogovora z nekaterimi veterani, povratniki iz vietnamske vojne — ali pa če preberemo trezno in poučno poročilo Daniela Langa, ki v New Yorkerju obravnava usodo enega izmed dokaj značilnih primerov — lahko uvidimo, da bi moralo priti do korenite preobrazbe ameriškega 'nacionalnega značaja', če bi hotela ta dežela uspešno voditi agresivno, avanturistično politiko. Do istega sklepa pa bi seveda prišli, če bi se osredotočili na izredno močno, visoko usposobljeno in dobro organizirano opozicijo, ki se je znala vedno znova uveljavljati. Severnovietnamci, ki so vsa leta pozorno spremljali to dogajanje, so vseskozi stavili svoje upe prav nanjo. In zdi se, da so imeli prav.

Vse to se lahko brez dvoma še spremeni. Nekaj pa se je v zadnjih mesecih le potrdilo: malodušni poskusi vlade, da bi se izognila ustavnim zagotovilom in prestrašila tiste, ki so odločeni, da se ne bodo pustili ustrahovati in da gredo raje v zapor, kakor da bi mirno gledali, kako jim venomer kratijo pravice in svoboščine — vsi ti poskusi ne zadoščajo, in najbrž tudi v dogledni prihodnosti ne bodo zadoščali za uničenje republike. Skupaj z Langovim veteranom, le enim izmed dveh in pol milijonov veteranov, lahko upravičeno upamo, "da si bo naša dežela zaradi te vojne zopet izborila boljšo stran svojega značaja. Vem, da na tem ni mogoče graditi," še pravi, "vendar pa mi ne pride na misel nič drugega."[19]

***

Za razliko od nasprotij resnic uma, zmote, iluzije ali golega mnenja, ki nimajo ničesar opraviti s subjektivno resnicoljubnostjo, je nasprotje resnice dejstev zavestna neresnica ali laž. Seveda obstaja tudi tukaj zmota, vendar ne kot specifična. Odločilno je, da pri dejstvih naletimo na še nekega drugega sovražnika resnice in da namerne neresnice načeloma sodijo k drugačne vrste izjavam kakor pravilne ali zmotne ugotovitve, ki imajo namen zgolj povedati, kar je. Ugotovitev dejstva — Nemčija je v avgustu leta 1914 napadla Belgijo — sama po sebi ni politična in dobi politični pomen šele, če jo postavimo v ustrezen kontekst. Nasprotna izjava — Belgija je napadla Nemčijo — ki jo je imel Clemenceau za absurdno, ker še ni bil seznanjen z umetnostjo potvarjanja zgodovine na veliko, pa je vnaprej politična in je sploh ni mogoče razumeti drugače. Predstavlja namreč poskus spremeniti preteklost. Vse trditve, ki imajo za cilj spreminjati obstoječe, pa so forme delovanja. Isto velja v primeru, ko lažnik ne razpolaga z močjo, da bi svojo ponaredbo javno uveljavil kot resnico. Zato razlaga, da je to prav njegovo videnje stvari in se potem sklicuje na pravico do svobodnega izražanja mnenja. Tega sredstva so se pogosto posluževale subverzivne skupine, kar v politično neomikanem javnem prostoru lahko včasih povzroči precejšnjo zmedo. Zabrisovanje ločnice med dejstvi in mnenji je ena od oblik laži, ki nasploh sodijo k načinom delovanja.

Medtem ko je laganje vselej primarno delovanje, pa izrekanje resnice, naj gre bodisi za dejstveno bodisi za umno resnico, predvsem ni delovanje. S poudarjanjem določenih dejstev sicer lahko poskusimo igrati politično vlogo. Da bi jih razširjali, pa lahko uporabimo politični veščini pregovarjanja in prepričevanja, toda to večinoma ne pripelje dlje kot do poskusa vpreganja določenih dejstev v prid interesov skupine. Toda kakor si filozof izbojuje Pirovo zmago, ko mu uspe uveljaviti svojo resnico kot prevladujoče mnenje, bo poročevalec, kakor hitro bo uporabil svojo informacijo v dobro interesov skupine in določenih struktur oblasti, zapravil edino možnost, da bi nepriljubljenim dejstvom omogočil širšo odmevnost in s tem izpričal svojo osebno verodostojnost. Kdor govori v imenu interesov in moči, ne more biti več verodostojen; kot oseba ne more več jamčiti za nekaj, kar bodisi zveni neverodostojno, ali pa nasprotuje interesom mnogih. Njegova verodostojnost sloni prav na neodvisnosti in integriteti. V sferi političnega tako skoraj nihče ne zbuja bolj upravičenega dvoma glede osebne resnicoljubnosti, kakor prav poklicni izpovedovalec resnice, ki zavaja s prestabilizirano harmonijo med interesi in resnico. Lažniku za razliko od njega ni treba uporabljati tako dvomljivih sredstev za svojo politično uveljavitev; ima veliko prednost, da je vedno že sredi politike. Karkoli reče, ni izrekanje, ampak delovanje; govori namreč, kar ni, ker bi rad spremenil, kar je. Na veliko se okorišča z nespornim sorodstvom med človeško zmožnostjo spreminjati stvari in skrivnostno sposobnostjo reči "sonce sije", medtem ko zunaj lije v potokih. Če bi bilo naše obnašanje zares tako pogojeno, kot si domišlja marsikateri strokovnjak za vedenje, bi nikdar ne mogli izvesti tega malega čudeža. To pa pomeni, da sodi naša sposobnost laganja (nikakor pa tudi zmožnost, da govorimo resnico) k maloštevilnim podatkom, ki dokazujejo, da dejansko obstaja nekaj, kot je svoboda. Razmere, v katerih živimo in ki nas pogojujejo, lahko spreminjamo le, ker smo navkljub vsej pogojenosti relativno svobodni glede nanje. Prav ta svoboda pa hkrati omogoča laganje, ki jo zlorablja in pervertira. Če torej, kot smo videli, k bistvu zgodovinopisja sodita razumevanje in napačno razumevanje človeškega dogajanja z vidika nujnosti, sodi k bistvu politike precenjevanje možnosti svobode. In kot bo zgodovinar zmeraj nagnjen k omalovaževanju svobode, se bo politik vedno nagibal k temu, da si ne bo preveč prizadeval za resnico in se bo samovoljno poigraval z dejstvi.

Organizirano laganje bi sicer lahko tudi v območju delovanja ostalo obrobni fenomen, vendar pa je stvar v tem, da njegovo nasprotje, torej preprosto izrekanje tega, kar je, ne pripelje k prav nobeni vrsti delovanja: v normalnih razmerah ljudi prej napelje k sprijaznjenju s tem, da so stvari pač takšne, kot so. (Kar seveda še ne pomeni, da objava dejstev ni legitimno orožje v političnem boju ali da lahko družbene ali etnične skupine pogosto in legitimno uporabljajo najrazličnejša dejstva za uveljavitev svojih zahtev.) Resnicoljubnost ni nikoli veljala za politično vrlino, ker pravzaprav ne more kaj prida prispevati k politični stvari: spreminjanju sveta in razmer, v katerih živimo. To se spremeni šele, ko začne neka skupnost načeloma uporabljati laž kot politično orožje, kot v primeru totalitarnega gospostva. Resnicoljubnost kot takšna lahko tedaj vsekakor postane prvorazredni politični dejavnik, tudi če je ne podpirajo nikakršni kolektivni ali oblastniški interesi. Kjer se laže načeloma in ne zgolj priložnostno, je ta, ki preprosto pove, kar je, že začel delovati, čeprav morda tega sploh ni nameraval. V svetu, kjer je v navadi samovoljno poigravanje z dejstvi, lahko že najpreprostejše ugotavljanje dejstev ogrozi ljudi na oblasti.

Toda tudi v tej situaciji je izpovedovanje resnice dejstev na slabšem kakor izrekanje umnih resnic. Omenila sem že nadležno kontingentnost, ki se oprijemlje vseh dejstev. Ker bi bilo lahko zmeraj tudi drugače, dejstva človeškemu razumu nikakor niso nujno evidentna, večinoma pa niso niti očitna. Ker si lahko lažnik "dejstva" svobodno izmišlja ali jih preoblikuje, ima možnost, da se ravna po tem, kar njegovi publiki ravnokar ustreza, ali pa preprosto po tem, kar se od njega trenutno pričakuje. Kar bo imel povedati, bo vsekakor zvenelo bolj čisto, tako rekoč logično, saj je manipulacija odstranila element nepričakovanega, ki je dejansko obeležje vseh dogodkov. Tako ni le umna resnica tista, ki (po Heglovi formulaciji) postavlja zdrav človeški razum na glavo. Zdrav človeški razum je vsaj tako malo pripravljen tudi na dejanskost, celo kadar ta ne prizadeva nobenih posebnih interesov.

Organizirano manipuliranje z dejstvi in mnenji je relativno nov pojav, ki ga navsezadnje srečujemo povsod: na Vzhodu v obliki stalnega ponarejanja zgodovine, na Zahodu pa skozi propagandne veščine, "image making" in obnašanje državnikov. Tradicionalna politična laž, kot jo poznamo iz zgodovine diplomacije in državništva, je zadevala bodisi dejanske skrivnosti — javnosti nepoznane fakte — ali pa namere, ki jih je že tako težje ugotavljati, kakor dokončna dejstva. Kar se godi le v nas samih — namere, motivi in podobno — ni dejanskost, ampak možnost, in kar je bilo mišljeno kot laž, lahko še vedno postane resnica. 0 vsem tem pa pri organiziranem političnem laganju, s kakršnim se soočamo dandanes, ne moremo biti govora. Te laži ne zadevajo skrivnosti, marveč dejstva, ki so splošno znana. Sodobno zgodovinopisje v sovjetski Rusiji lahko nekaznovano in nadvse učinkovito zatajuje dejstva, katerih realnosti se še vsakdo spominja. Isto pa velja tudi za na zahodu tako priljubljeni image-making, pri katerem je mogoče nekaznovano skriti pod mizo vse, kar bi lahko kvarilo želeni image nekega dogodka, naroda ali osebe. "Slika", ki jo izdela politična propaganda, naj bi se ne dobrikala originalu kakor portret, ampak ga mora nadomestiti. Nadomestek pa je mogoče s tehniko množičnih medijev razširjati v javnosti neprimerno učinkoviteje, kot bi se to lahko kdaj koli posrečilo samemu originalu. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da danes tudi mimo propagandnih tehnik srečujemo ugledne politiko desetletja gradili na očitnih neresnicah — na primer prištevanju Francije k zmagovalkam druge svetovne vojne ali zatrjevanju, da je "barbarstvo nacionalizma" odobraval le "relativno majhen del nemškega ljudstva."[20] Credibility gap nekdanjega predsednika Združenih držav, torej notorična vrzel med faktično realnostjo in javnimi izjavami Lyndona B. Johnsona, je v Ameriki, kjer pripisujejo resnicoljubnosti večjo težo kakor drugod, zbudila precejšnjo pozornost. Vendar pa pri opoziciji do vladne politike ta plat Johnsonove dobe celo tukaj tako rekoč ni igrala vidnejše vloge. Čeprav je ves svet vedel, da so bili v Franciji študentski nemiri in z njimi izzvana splošna stavka komunistične stranke in njenih delavskih sindikatov ostro zatrti, si je lahko de Gaulle dovolil izjave, češ da se hočejo komunisti v Franciji polastiti oblasti: in to celo v trenutku, ko zaradi stavke ni imel na razpolago vsemogočnih radijsko-televizijskih sredstev komunikacije in manipulacije. Laž mu je prišla prav, ker ga je vojska očitno prisilila, da je ubral desni kurz. Pomenljivo je, da se je v zadnjih desetletjih tovrstna politika udomačila že vsepovsod, tako da se še komaj kdo obregne ob njo.

Vse te laži so potencialno nasilne, tudi če se njihovi avtorji tega ne zavedajo. Vsako organizirano laganje teži k uničenju tega, kar je sklenilo zanikati, uporabljali kot izhodišče za ubijanje. Ko je Hitler 30. januarja leta 1939 v znanem govoru v Reichstagu razlagal, da je »judovstvo /snovalo/ svetovno vojno med narodi, z namenom izkoreniniti arijska ljudstva Evrope,« in da mu bo tokrat spodletelo[21], je v jeziku totalitarnih oblastnikov jasno oznanil: "Načrtujem vojno in izkoreninjenje judovstva." Ko je Trocki izvedel, da v Stalinovi različici zgodovine ruske revolucije ni njegovega imena, mu je moralo postati jasno, da ga namerava Stalin umoriti — že zato, ker je javnosti znano ime očitno lažje odstraniti iz zgodovinskih knjig, če se hkrati spravi s sveta tudi nosilca imena. Razlika med tradicionalnim in modernim političnim laganjem se tako v osnovi zvede na razliko med prikrivanjem in uničenjem.

K tradicionalnemu laganju je sodilo še, da so neresnice zmerom zadevale le posameznosti in da niso bile namenjene zavajanju dobesedno vsakogar. V bistvu so služile zatajevanju določenih reči pred sovražnikom in slepitvi izključno sovražnika. Obe omenjeni omejitvi sta tako zelo skrčili območje politične laži, da se nam zdi, da je bila nekoč skoraj neškodljiva. Navsezadnje so dejstva vseskozi postavljena v določeno zvezo, v kateri osamljena laž, ki nima namena spremeniti celotnega konteksta, tako rekoč izvrta luknjo. Zgodovinar ve, kako je mogoče odkriti takšne laži — če namreč dokaže neskladja, vrzeli ali očitno umetno sestavljene dele. Dokler ostaja kontekst nedotaknjen, se laž pokaže nekako sama od sebe. Druga omejitev pa zadeva tiste, katerih obrt je laganje. Ti so pripadali ozkemu krogu državnikov in diplomatov, ki se, dokler so ostajali v njem, niso le zavedali resnice, pač pa so jo tudi govorili in jo s tem ohranjali. Lahko so varali druge, niso pa bili prevarani prevarantje, žrtve lastnih laži. Ni se jim bilo treba bati samoprevare. Za organizirano, množično laganje modernega sveta, pa to ne velja več; izginile so olajševalne okoliščine in omejitve, ki so ležale v naravi same stvari.

Kaj to pomeni za problematiko laganja in zakaj moderni image-makers ne morejo lagati, ne da bi zavajali tudi sebe? Zakaj je samoprevara najnevarnejša oblika laganja — tako za svet kot tudi za lažnika? Ali ni kvečjemu v prid osebi lažnika in njegovi resnicoljubnosti, če ni zmožen zavajati drugih, preden se prevara sam, če se mora najprej, kakor Antonio v "Viharju", "pokloniti takšnemu grešniku, da verjame lastni laži"? Nazadnje pa si moramo zastaviti še najbolj mučno vprašanje: če se moderne laži ne zadovoljujejo več s posameznostmi, temveč ponarejajo celotni kontekst, v katerem se kažejo stvari in s tem ponujajo nov kontekst resničnosti — kaj tej zlagani resničnosti sploh preprečuje, da ne postane veljavni nadomestek resnice dejstev, s katerim bi se zlagane posameznosti prav tako tesno ujemale, kot smo tega vajeni pri pristni realnosti?

Neka srednjeveška anekdota morda razloži, da sploh ni tako preprosto slepiti drugih, ne da bi prevarali tudi sebe. Pripoveduje pa, da je mestna straža, ki je kot ponavadi s stražnega stolpa oprezala za sovražnikom, sklenila, da jo zagode mestu in je kljub popolnemu zatišju oznanila približevanje sovražnika. Uspeh je bil osupljiv: k obzidju se ni pognalo le vse mesto, ampak nazadnje tudi sama straža. Šala ima resno ozadje; pokaže namreč, v kako veliki meri naše zavedanje resničnosti določa to, da si svet delimo z drugimi, in koliko značajske trdnosti potrebujemo, da bi vztrajali pri bodisi resničnem ali zlaganem, čeprav tega drugi ne verjamejo ali ne vedo. To pa pomeni, da bo postal lažnik toliko prej žrtev lastnih laži, s kolikor več uspeha jih bo trosil po svetu. Poleg tega pa se zdi prevarani prevarant ravno zato, ker sam verjame lastnim lažem, kajpada dosti bolj prepričljiv kot nekdo, ki zavestno in suvereno govori neresnico, a se sam ni ujel v past. Le samoprevara lahko ustvarja videz pristnosti; v sporu glede dejstev, v katerem vsak krivi drugega, češ da laže, pa je odločilnega pomena, kakšen vtis bo naredila oseba.

Pri presoji razlike med laganjem in lažnivostjo se je le malokdo dokopal do takšnega spoznanja kot Karl Jaspers, ki pravi, da lahko "pravilno lažejo le povsem resnicoljubni".[22] Razne oblike samoprevare, od življenjske laži do načelne lažnivosti, sprejema javno mnenje prav tolerantno, ta tolerantnost pa gre večinoma na račun suverenega, hladnokrvnega laganja. Vseeno pa obstaja v književnosti nekaj primerov, ki vzpostavljajo drugačno vrednotenje teh reči. Med njimi je denimo slavni samostanski prizor na začetku romana "Bratje Karamazovi". V njem vpraša oče, zakrknjeni lažnivec, starca Zosima naslednje: "Kaj moram storiti, da bi pridobil večno življenje?" Starec pa mu odgovori: "Glavno je, da ne lažete sami sebi. Kdor namreč laže samemu sebi in posluša svojo laž, nazadnje ne more več razbrati nobene resnice, ne v sebi ne okrog sebe."[23] In prav za to dejansko gre. Če bi hoteli, ne dokazati, pač pa z argumenti podpreti rek, ki mu tudi sama pritrjujem: 'Bolje je lagati drugim, kakor sebi', bi morali temu, kar pravi Dostojevski — da se namreč le hladnokrvni lažnik še zaveda razlike med resnico in neresnico — dodati še, da lažnivec manj oškoduje resnico kakor lažnik, ki se je ujel v lastne laži. Resnica namreč tu ni docela izrinjena iz sveta, ampak je našla v lažnivcu celo svoje zadnje pribežališče. Rana, prizadejana svetu, ni dokončna, in tudi rana, ki jo je lažnivec prizadejal sebi, ni dokončna: lagal je, vendar je ostal sam nezlagan. In rana sveta tudi ni usodna, saj nekdo, ki laže na lastno pest, ne more povzročiti več kakor zgolj partikularne škode.

Pri organizirani manipulaciji z dejstvi, ki jo danes srečujemo vsepovsod, pa gre za potencialno dokončno in popolno izkrivljenje, kakršnega prejšnji časi niso poznali. Tudi v deželah, kjer državna oblast še ni monopolizirala prenosa novic ter s tem moči odločanja, kaj bo uradno obveljalo za dejstvo, gigantske interesne organizacije poskrbijo, da se nekakšna mentaliteta državnih interesov, ki je poprej določala izključno zunanjo politiko in je nastopala z grobimi izgredi le v skrajni sili, polašča tudi širših slojev ljudstva. Poleg tega pa so tehnike tržne reklame prodrle že globoko v metodologijo notranjepolitične propagande držav, ki z mnenji in prepričanji ljudi ter določenimi političnimi praksami ne trgujejo nič drugače kot s pralnimi praški in parfumi. Za razliko od laganja v zunanji politiki, ki je zmeraj namenjeno zunanjemu sovražniku in ki ne zaznamuje nujno notranjepolitičnega življenja države, pa lahko za notranjo uporabo prirejeni images v celoti ogrozijo izkustveno resničnost ljudstva, čeprav so prve žrtve tega modernega načina laganja seveda sami proizvajalci utvar. Impozantna je tudi že zgolj predstava o ogromnem številu tistih, ki bodo že jutri pripravljeni kupiti te proizvode. Le kako naj ne bo res nekaj, v kar je prepričanih toliko ljudi? In celo ko dejanski, javnosti večinoma neznani avtorji teh laži še vedo, katere cilje so hoteli doseči in katere notranje ali zunanje politične sovražnike je treba oklevetati, mora priti že samo zaradi številnih žrtev nujno do tega, da se začnejo cele skupine ljudi, razredi ali nacije orientirati po lažeh namesto po dejstvih.

Kar temu sledi, se zgodi skoraj samodejno. Prevaranti, pa tudi prevarani, morajo že zaradi ohranitve neomadeževanosti svoje »podobe sveta« skrbeti predvsem, da bi njihov propagandni image ne ogrozila nobena realnost. Tako se zgodi, da se ta vrsta propagande čuti precej manj ogrožena od dejanskega nasprotnika, vpričo sovražnih interesov in informacij, ki jih že tako noče sprejeti, kakor pa od ljudi, ki znotraj njene lastne skupine vztrajno govorijo o dejstvih in dogajanjih, ki se ne ujemajo z imidžem. Moderna zgodovina je polna primerov, ko je preprosto poročanje izzvenelo kot bolj nevarno in agresivno kakor sovražna propaganda. Drugače povedano, za politiko tako pomembna zmožnost razločevanja med sovražnikom in prijateljem tu ne more več funkcionirati. Kar smo navedli proti samoprevari, pa bi na tem mestu ne smeli zamenjevati z "idealističnimi" argumenti proti laganju nasploh, ali s prastarimi veščinami zavajanja sovražnika. Tukaj namreč še ne gre za moralna vprašanja. Politično rečeno gre za to, da so moderne veščine zavajanja namenjene transformiranju zunanjepolitičnih konfliktov v notranjepolitične, na primer prezrcaljenju mednarodnega spora ali boja med družbenimi skupinami na notranjepolitično življenje v državi ali na razmere znotraj določenega razreda. Kaj so ti bumerangi povzročili v obdobju hladne vojne, še kako dobro vemo. Konservativni kritiki masovne demokracije so pogosto opozarjali na nevarnosti, ki jih takšen sistem prinaša zunanji politiki (pri tem pa seveda niso omenjali nevarnosti, povezanih z monarhijami ali oligarhijami); moč njihovih argumentov je v nepreklicnem dejstvu, da v popolnoma razvitih demokracijah tako rekoč ne more biti prevare brez samoprevare.

V današnjem času globalnih povezav in komunikacij, ki prepredajo ves svet, ne more obstajati nobena oblast, ki bi bila vsaj približno dovolj obsežna, da bi lahko hermetično zavarovala takšne propagandne fikcije. Zato je življenjska doba fikcij relativno kratka. Običajno se komaj dobro razmahnejo, ko postanejo stvari resne in resničnost opravi z zlobnimi propagandnimi igrami. Dokler poteka propagandna vojna med nasprotujočimi si images, se vsaj parcialna dejstva vseeno vedno znova uveljavljajo in grozijo, da bodo ustavila celotno kolesje.

Vseeno pa to ni edini in niti najusodnejši način, kako se resničnost maščuje tistim, ki so sklenili, da jo bodo ignorirali. Tudi svetovna oblast, torej moderna različica pax romana, bi lahko komajda občutno podaljšala življenjsko dobo propagandnih fikcij. Kaj bi se dogajalo v zaprtem, od zunaj neogrožanem sistemu, lahko najbolje razberemo iz primera relativno hermetično zaprtih totalitarnih sistemov, ki še zmeraj omogočajo najbolj učinkovito zaščito ideologij in fikcij pred resničnostjo. Vendar se tudi tu izkaže, da sploh ni tako lahko opraviti s trdovratnostjo dejstev. Kaj na primer (kot piše v nekem memorandumu okrožja Smolenska iz leta 1935) narediti, potem ko so bili vsi člani ruskega centralnega komiteja razkrinkani kot izdajalci, "z govori, ki so jih imeli na partijskih kongresih, sejah centralnega komiteja, v Kominterni, na kongresih sovjetov ... Zinovjev, Kamenev, Rijkov, Buharin in drugi? Kam z Leninovimi spisi, ki jih je izdal Kamenev? Kaj storiti s številko 'Komunistične Internacionale', v kateri je objavljen Trockijev članek? Ali naj jo kar zasežemo?"[24] Ta vprašanja pa je vendarle mogoče rešiti enkrat za vselej, čeprav gre za nadvse težaven podvig. Neprimerno hujše je, da takšne enkratne odločitve sploh niso možne. Neresnice, ponujene kot nadomestek resničnosti, so namreč naravnane na vsakokratne okoliščine in potrebe, ki se tudi same stalno spreminjajo. Kakor hitro se spremeni politična linija, je treba zopet vse revidirati: napisati nove učbenike, izločiti strani iz leksikonov in jih nadomestiti z novimi, iz enciklopedij morajo izginiti imena, namesto katerih naj se vstavijo nova, pogosto povsem neznana itd. In čeprav ta revizija dolgoročno ne daje oporne točke za ugotavljanje, kako je bilo pravzaprav v resnici, pa vseeno nedvoumno opozarja, da je zlagano vse, kar nosi pečat javnosti. Pogosto lahko slišimo, da tako imenovano pranje možganov običajno ne izzove predvsem spremenjenega mišljenja, pač pa cinizem, ki se upira, da bi sploh kar koli priznal za resnično. Kjer se dejstva dosledno nadomeščajo z lažmi in totalnimi fikcijami, se izkaže, da nadomestka za resničnost ni. Kajti rezultat tega nikakor ni sprejetje laži kot resnične in razvrednotenje resnice, češ da je laž, marveč uničenje človekovega čuta za orientacijo v območju stvarnega; ta pa ne more pravilno delovati brez zmožnosti razlikovanja med resnico in neresnico.

Za to bolezen pa ni zdravila, saj je posledica poljubnosti, inherentne vsem dejstvom. Ker bi se lahko vse, kar se zgodi, zgodilo tudi drugače, se laganju odpirajo neomejene možnosti, prav zaradi brezmejnosti teh možnosti pa konsekventno laganje nazadnje tudi propade. Le priložnostna laž, izrečena z določenim namenom, ima dejansko izglede, da se bo uveljavila v svetu. Moderni reklamni in propagandni inženirji, ki si dajejo opraviti s prilagajanjem svojih fikcij in images vselej spreminjajočim se okoliščinam, izgubljeni zabredejo v morje možnosti, v katerem jih ne more rešiti niti to, da verjamejo v lastne spletke. Namesto da bi ponudili deloma ustrezen nadomestek za resničnost in dejanskost, so dejstva in dogodke, ki so jih hoteli spraviti s poti, zopet pretvorili v tiste možnosti, iz manj razvitih dežel, ne bo nikdar pripeljalo do ustanovitve resničnih vasi, pač pa bo prispevalo k razširjanju iluzionarnega sanjaškega razmišljanja in k izpopolnitvi raznih veščin laganja in zavajanja. Delovanju ni na voljo preteklost — vsaka dejstvena resnica pa seveda zmeraj zadeva že minulo — ali sedanjost, kolikor ta izhaja iz preteklosti, temveč izključno prihodnost. Če pa preteklost in sedanjost razumemo izključno z vidika prihodnosti in ju torej spreminjamo na zlagan način, primeren za delovanje, se to, kar je, preobrazi nazaj v prvobitno, tako rekoč predresnično potencialnost. Tako ostane politični prostor brez stabilizirajoče moči dejanskega, s tem pa je uničena tudi točka, s katere lahko dejavno posežemo vanj, da bi spreminjali ali začeli nekaj novega. Porajati se začne nemirna in sterilna marljivost, tako značilna za mnoge nove narode, ki so imeli nesrečo, da so ugledali luč sveta v dobi izpopolnjenih propagandnih tehnik.

To, da se dejstvom, katerih ohranitev je odvisna od volje oblastnikov, piše slabo, ni več nič čudnega. V našem kontekstu je bolj pomembno, da moč po svojem bistvu nikoli ne more ponuditi nadomestka za varnost in stabilnost dejanske resničnosti, ki je zakorenjena v preteklosti, torej dimenziji, ki se nam načeloma odteguje. Dejstva so trdoživa in kljub ranljivosti, o kateri smo govorili na začetku teh premišljevanj, premorejo neobičajno odpornost. Kot vse sadove človeškega delovanja — za razliko od proizvodov človeškega delovanja — jih namreč ni več mogoče preklicati. Dejstva po trdoživosti prekašajo vse kombinacije moči. Na moč se ni mogoče zanesti: nastane, ko se ljudje povežejo in katerih so se prvotno tudi izkristalizirali kot resničnost. Najbolj jasno znamenje faktičnosti nekega dejstva je namreč prav trdovratni tu, ki navsezadnje nerazložljivo in neizbežno zaznamuje tudi vso človeško resničnost. Za propagandne fikcije pa je v nasprotju s tem značilno, da so v njih vsi posamezni podatki jasno urejeni, da je sleherno dejstvo popolnoma pojasnjeno — in to jim daje začasno premoč. Zato jim primanjkuje nespremenljive stabilnosti vsega tistega, kar je, ker je pač tako in ne drugače. Konsekventno laganje je v najbolj pristnem pomenu besede brezdanje: ljudi strmoglavlja v brezdanjost, ne da bi bilo kdaj koli zmožno podstaviti druga tla, kamor bi lahko stopili. Navsezadnje je Montaigne rekel: "Si, comme la verite, le mensonge n'avoit qu'un visage, nous serions en meilleurs termes. Car nous prendrions pour certain I'oppose de ce que diroit le menteur. Mais le revers de la verite a cent mule figures et un champ indefini."[25]

Tako sicer brez dvoma obstaja afiniteta med laganjem in delovanjem v najširšem smislu: med našo zmožnostjo, da spreminjamo svet, in našo nadarjenostjo za politiko nasploh. Vendar pa so tej afiniteti postavljene meje, ki so naposled iste kot te, ki zadevajo človeško sposobnost delovanja. Kdor verjame, da bo lahko s pomočjo propagandnih fikcij anticipiral le spremembe, ki se zdijo vsekakor zaželene, pripisuje laganju več moči, kot je dejansko premore. Ustanavljanje Potemkinovih vasi, tako priljubljeno početje politikov in propagandistov iz manj razvitih dežel, ne bo nikdar pripeljalo do ustanovitve resničnih vasi, pač pa bo prispevalo k razširjanju iluzionarnega sanjaškega razmišljanja in k izpopolnitvi raznih veščin laganja in zavajanja. Delovanju ni na voljo preteklost — vsaka dejstvena resnica pa seveda zmeraj zadeva že minulo — ali sedanjost, kolikor ta izhaja iz preteklosti, temveč izključno prihodnost. Če pa preteklost in sedanjost razumemo izključno z vidika prihodnosti in ju torej spreminjamo na zlagan način, primeren za delovanje, se to, kar je, preobrazi nazaj v prvobitno, tako rekoč predresnično potencialnost. Tako ostane politični prostor brez stabilizirajoče moči dejanskega, s tem pa je uničena tudi točka, s katere lahko dejavno posežemo vanj, da bi spreminjali ali začeli nekaj novega. Porajati se začne nemirna in sterilna marljivost, tako značilna za mnoge nove narode, ki so imeli nesrečo, da so ugledali luč sveta v dobi izpopolnjenih propagandnih tehnik.

To, da se dejstvom, katerih ohranitev je odvisna od volje oblastnikov, piše slabo, ni več nič čudnega. V našem kontekstu je bolj pomembno, da moč po svojem bistvu nikoli ne more ponuditi nadomestka za varnost in stabilnost dejanske resničnosti, ki je zakorenjena v preteklosti, torej dimenziji, ki se nam načeloma odteguje. Dejstva so trdoživa in kljub ranljivosti, o kateri srno govorili na začetku teh premišljevanj, premorejo neobičajno odpornost. Kot vse sadove človeškega delovanja — za razliko od proizvodov človeškega delovanja — jih namreč ni več mogoče preklicati. Dejstva po trdoživosti prekašajo vse kombinacije moči. Na moč se ni mogoče zanesti: nastane, ko se ljudje povežejo in organizirajo zavoljo določenega cilja, in izgine, ko je cilj dosežen ali izgubljen. Zaradi nezanesljivosti, ki jo nosi v sebi, moč ne more ponuditi resnice in resničnosti, a niti trdne zaslombe neresnici in trenutno dobrodošlim fikcijam. Politično mišljenje in razsojanje se gibljeta med dvema nevarnostima: da bi dejstvenost razumeli kot nujno in zatorej nespremenljivo in da bi jo zatajevali ter jo skušali z laganjem odpraviti iz sveta.

Prevod je izšel leta 2003 pri založbi KUD Apokalipsa

Prevedla Martina Soldo