|
|
Partnersko kmetovanje
Kultura je objektiv skozi katerega zaznavamo realnost – navade, tradicije, simbole, norme, spodbude in smeri, ki sestavljajo način našega življenja. Naša kultura je trenutno ujeta v paradigmo gospodarske rasti in dobičkov. Denar je postal merilo človekove dobrobiti. Prišlo je do enačenja denarja s človeškim blagostanjem, kar je privedlo do zmede v človekovih vrednotah. Vrednote kot so npr. racionalnost, iznajdljivost in varčnost je zamenjala ena sama beseda - denar. Ena sama vrednota, ki jo, kot vrednoto, drugim demonstriramo na način koliko potrošimo in kako trošimo.
Človeški pohlep in želja po denarju sta nas ujela v tržni model gospodarstva. Vzpostavili smo gospodarski sistem katerega vodilo je nenehna proizvodnja materialnih dobrin, srce ali motor sistema pa je potrošnja. Naše gospodarstvo je postalo plenjenje in uničevanje narave v imenu proizvodnje materialnih dobrin za zadovoljevanje naših potreb. Vzpostavili smo linearni sistem, v katerem iz okolja samo jemljemo. Profitna logika kapitala nas sili v zavestno pozabljanje, da živimo na planetu z omejenimi viri. Seveda pa nam je vsem že popolnoma jasno, da za neskončno gospodarsko rast in potrošnjo nimamo dovolj rud, zemlje, biotskih habitatov, kar pa velikih korporacij, ki obvladujejo naše gospodarstvo in s tem tudi naša življenja, ne zanima. Korporacije postavljajo profit pred ljudi in samo naravo.
Denar je seveda povzročil tudi preobrazbo kmetijstva. Povzročil je razcvet kmetijskega biznisa oziroma industrializiranega kmetijstva, ki ubija biodiverziteto, prst in male kmete. Odmik od tradicionalnega kmetovanja in lokalne prodaje izdelkov, z vključitvijo v visoko tehnološko industrializiran sistem kmetovanja za globalni trg, nas je pripeljal do globalnega prehranskega sistema. Le-ta pa nas je popeljal v štiri problematične točke današnjega prehranskega sistema oziroma v štiri krize, kot jih je poimenovala okoljska aktivistka Vandana Šiva.
Prvi vidik krize je velika poraba energije in onesnaževanje. Industrializirano kmetijstvo uporablja desetkrat več energije, kot jo proizvede v obliki hrane. Onesnažuje s toplogrednimi plini in raznimi škropivi vodi v zastrupljanje našega planeta in našega prehranskega sistema.
Drugi vidik te krize je propad malih kmetov. Trenutno se sistematično vrši uničevanje primarne kmetijske proizvodnje. Kmete spreminja v ogroženo vrsto. Mali kmetje ne morejo konkurirat korporacijskim industrializiranim kmetijskim gigantom. Razne državne subvencije v kmetijstvu in prehrambni industriji so za malega kmeta neučinkovite ali celo negativne. Če ne bomo kmalu reorganizirali našega prehrambnega sistema lahko mali kmetje izumrejo v naslednjih nekaj desetletjih.
Tretjo krizo povezano s hrano imenujemo »zdravstvena bomba«. Ta ima dve razsežnosti. Po eni strani imamo podhranjenost revnih, na drugi pa podhranjenost bogatih. Do podhranjenosti revnih prihaja tam, kjer hrana – potem ko je industrializirana in globalizirana – zapusti območje, kjer je bila proizvedena, in se porabi tam, kjer je kupna moč. S tem povzročamo, da ostaja milijarda ljudi na našem planetu lačnih. Na drugi strani pa si dve milijardi ljudi hrano lahko privošči, a zaradi slabe kakovosti le-te utrpevajo razne bolezni.
Četrti vidik krize je kriza kulture. Smo to, kar jemo. Hrana je bila vedno zelo pomemben del naše identitete, saj so se različne kulture oblikovale z različnimi tradicionalnimi jedmi, ki so bile na voljo. Naša industrializirana in globalizirana prehranska kultura vedno bolj izpodriva tradicionalno kulturo prehranjevanja. Z uvedbo še ene monokulture, to je monokulture osiromašene in nehranljive ter s strupi bogate hrane - tako imenovane "junk food", je začela sejat pravo prekletstvo za človeštvo. Človekova kultura odtujitve od prehranjevanja se kaže, predvsem pri mladih, v obliki novih bolezni kot sta anoreksija in bulimija. Hrana je za nekatere postala pravo prekletstvo.
Kar kliče po ukrepih. Prvi ukrep, ki ga potrebujemo, da bi rešili to krizo, je ponoven prehod na male kmete oziroma na kmetovalce, ki ostajajo majhni v smislu enot proizvodnje. Okoli nas kroži velikanski mit, ki pravi, da potrebujemo ogromno, industrijsko korporacijsko kmetijstvo, da bi povečali proizvodnjo hrane. Vendar so razni raziskovalci in okoljevarstveniki v dvajsetih letih raziskovanja dokazali, da ogromne farme niso bolj produktivne od malih kmetij. Izkazalo se je, čim manjša je kmetija, tem večja je njena biološka proizvodnja. Prednost kmetij velikega obsega je le v tem, da so zgoščene v smislu lastništva, niso pa učinkovite v smislu proizvodnje zdrave hrane za ljudi. Nadzor velikega dela zemlje, prinaša moč, za kar pa so zainteresirane velike kmetijske korporacije, ki lahko s svojim lastniškim deležem ali raznimi pogodbami sklenjenimi z industrializiranimi kmetovalci nadzirajo kmetijska zemljišča in s tem celoten naš prehrambni sistem. Drugi ukrep za katerega se je potrebno zavzet, je ekološko kmetovanje. Le-to nagovarja vse oblike naštetih kriz. Ekološko kmetovanje zmanjšuje naše pritiske na okolje, teži k trajnostnemu razvoju kmetijstva in s tem vrača male kmetovalce na svojo zemljo. Le-ti s svojimi malimi, a biološko raznovrstnimi kmetijami proizvedejo hrane višje kakovosti s čimer rešujejo problem zdravja ter nas vračajo k tradicionalni kulturi prehranjevanja.
Ljudje, ki so zaznali nevarnosti današnjega globalnega prehrambnega sistema so začeli iskat razne alternative kako ubežati nezdravem razmeram. Ena izmed rešitev je bila vzpostavitev novega socialno-ekonomskega modela CSA – Community Suported agriculture ali pri nas poimenovanega Partnersko kmetovanje. To je alternativna oblika prehrambne mreže oziroma distribucija hrane od kmeta do skupine posameznikov. Ideja za tovrstno alternativno obliko prehrambne mreže se je pojavila leta 1960 v Nemčiji, Švici in na Japonskem, kot odziv na zaskrbljenost glede varnosti hrane in urbanizacije kmetijskih površin. Ljudje so navdih za vzpostavitev novega modela prejeli od Rudolfa Stainerja, avstrijskega filozofa in socialnega aktivista, ki je v začetku dvajsetega stoletja, ko se je kmetijstvo začelo vse bolj industrializirat, začel opozarjati na resne posledice uporabljenih kemičnih sredstev, umetnih gnojil in škropiv ter nespoštovanja naravnih ciklov v kmetijstvu. Leta 1921 je v Nemčiji organiziral Poljedelski tečaj kjer je na predavanju izrekel tudi sledeče besede: »Konec tega stoletja bodo naša živila tako prazna, da za človekovo prehrano ne bodo več uporabna, polnila bodo le njegov želodec, a resnično prehranjevati človeka ne bodo več mogla«.
Z leti se je partnersko kmetovanje razširilo po celem svetu. Vzpostavile so se razne sistemske oblike tega alternativnega prehrambnega sistema, a vse temeljijo na enakih načelih kakovostne sezonske hrane za lokalno skupnost, podpora malih kmetov, ki skrbijo za ekološko in sonaravno pridelavo z čim manjšim negativnim pritiskom na okolje.
Za vzpostavitev partnerskega kmetovanja potrebujemo ozaveščene posameznike, ki so se odločili za trajnostno in etično potrošništvo ter ekološkega kmetovalca, ki bo potrošniku poskušal, brez uporabe sintetičnih gnojil in škropiv, pridelati kakovostno hrano. Najbolj pogostokrat gre za obliko pridelave sadja in zelenjave. Nekatere kmetije pa ponujajo tudi možnost pridelave mesa, mlečnih izdelkov, medu in jajc. Kmet se ob posvetovanju s potrošniki dogovori o njihovih željah glede pridelkov ter o jasnih pravilih plačevanja in distribucije. Nato kmet zaseje dogovorjeno površino, oskrbuje predelke po tehnologiji in predpisih ekološke pridelave. Pridelki, ki zrastejo na dogovorjeni površini se tedensko razdelijo med odjemalce.
V dogovoru med kmetom in skupino se določi fiksen mesečni proračun, ki ga bodo potrošniki plačali kmetu za njegovo delo. Cena se ne določa glede na kilogram pridelka, ampak se določi glede na celotno letno delo kmeta. S tem pa mora potrošnik vzeti v zakup »rizika slabe letine ali nadgrajevanja dobre letine.« Tako je potrošnikom omogočen dostop do visoko kakovostnih živil, kmetu pa omogoča dostojno življenje.
Pri partnerskem kmetovanju gre za povezavo med kmetom in potrošnikom, ki je bila z uvedbo trgovin prekinjena. Čeprav v današnjem tržnem sistemu kmet in potrošnik zavzemata diametralno pozicijo nasprotujočih se interesov - saj kmet želi pridobiti za svoje delo čim višje plačilo, potrošnik pa bi rad kakovostno hrano po čim nižji ceni – pa imata v sistemu partnerskega kmetovanja obe strani korist. Kmet s že v naprej pridobljenimi plačniki odpravi stroške, ki nastanejo pri prodaji - najema stojnice ter stroškov prevoza na stojnico, iskanja kupcev, čas prodaje pridelkov. Omogočeno mu je, da se lahko posveti kakovostni pridelavi in skrbi za pridelek, živali in ljudi na kmetiji ter za svoje interesne dejavnosti. Z zmanjšanjem stroškov lahko kmet potrošniku ponudi nekoliko cenejše kakovostne sezonske pridelke, ocenjuje se do 30%, kot na eko stojnicah ali trgovinah, kjer si trgovci zaračunajo svoje marže. S tem si potrošnik zagotovi tedensko preskrbo s svežo zelenjavo, sadjem, mlečnimi izdelki, medom in mesom. Potrošnik je natančno seznanjen s tem kdo mu prideluje hrano in na kakšen način. Lahko vpliva na sam potek pridelovanja. S pridelovalcem se lahko pogovori kaj si želi in kaj ne. Današnji trgovci v hipermarketih nimajo takega posluha do svojega kupca. Med kmetovalcem in skupino potrošnikov se vzpostavi vzajemnost, ki se pokaže v izrednih dogodkih kot so toča ali poplave, ki uničijo del pridelka. Posledično kupec ni deležen pridelka, kljub plačilu, a s tem se pokaže, da ni pomembna le hrana kot taka, ampak tudi socialni vidik. Na drugi strani pa je kupec lahko deležen tudi pozitivnega dogodka, da je letina obilna in za plačano ceno dobi več kot je takratna tržna vrednost blaga. Kmet v dobrih časih viške solidarnostno deli s skupino.
Partnersko kmetovanje podpira lokalno ekonomijo, skrbi za malega kmeta, odpravlja marketinški riziko spreminjanja cene pridelka, prispeva pozitiven okoljski odtis z občutno manjšo uporabo embalaž ter manjšim ogljikovim odtisom. Povezuje in krepi stike s primestnim in mestnim prebivalstvom s podeželjem. Vrača tradicionalno kulturo v pridelovanje hrane, skrbi za ohranjanje biotske pestrosti ter poziva k odgovornemu ravnanju s kmetijsko zemljo.
V naši kulturi je prišel čas za novo paradigmo, ki bo pravilno dojemala meje rasti in priznavala socialne in ekološke stroške trenutnega sistema. Da si bomo priznali, da so, od donosa in dobička pomembnejše vrednote, kot so varovanje vode in zemlje, zagotovitev biotske raznovrstnosti, varna in zdrava hrana. Znano nam je, da bi marsikatero bolezen lahko preprečili z boljšo hrano. Vir za hrano pa so kmetje, ki jih moramo podpreti, da preprečimo, da bi se globalni sistem proizvodnje hrane zrušil.
Hipokrat je dejal: »Naj bo hrana vaše zdravilo.« Če bomo sestopili iz sedanje poti profitne logike kapitala in se odločili za alternativno pot trajnostnega razvoja, lahko hrana posredno postane tudi zdravilo današnjega sistema.
Aleksandra Žorž
Viri: http://en.wikipedia.org/wiki/Community-supported_agriculture http://www.zekos.si/?page_id=1512 Darja Kocbek, 2011. Manj delati, proizvajati, trošiti in imeti, a prav zato bolj kakovostno živeti. Razgledi.net. [online]. Dostopno na: http://www.razgledi.net/2011/03/02/manj-delati-proizvajati-trositi-in-imeti-a-prav-zato-bolj-kakovostno-ziveti/. [15.06.2011]. Jason Francis, (neznano leto objave). Od potrošnikov do varuhov – intervju z Vandano Šivo. SHARE Slovenija. [online]. Dostopno na: http://www.share-international.net/slo/publikacije/arhiv/humanitarnost/od_potrosnikov_do_varuhov.htm. [15.06.2011]. http://sl.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Steiner
|
|
|