Argumentacijski kotiček

Metastaze pravičnosti

Znameniti filmar Woody Allen se je menda v disput med Nietzschejem in Bogom o tem, kdo je zares mrtev, vmešal z naslednjo domislico: Bog je mrtev, Nietzsche je mrtev, pa tudi sam se zadnje čase slabo počutim. Privoščimo si subjektivno opazko: zadnje čase ameriškega režiserja pri nas kar dobro razumemo. Komedija mnenjskih zmešnjav je dobila eno svojih otipljivih inačic v nenadni duhovni preobrazbi predsednika države, ki zdravnike odpravlja z besedami, naj raje kot za njegovo skrbijo za svoje zdravje. Še en dokaz več za zaskrbljenost? Vsaj tri skoraj hkratne konkretne posledice osebne transformacije – predpostavimo skupaj z drugimi, da so zares njen rezultat – humanitarni misijon v Darfurju, novoustanovljeno duhovnopolitično gibanje, pomilostitev gospodarstvenika Danila Kovačiča – pričajo o tem, da je ob začudeni slovenski javnosti predsednik nesporna zvezda dneva.

In kaj bi bilo narobe z odlokom – še enim v vrsti - o pomilostitvi na tri leta obsojenega Danila Kovačiča? Mar do tega nima pravice? Navidezno je takšno ravnanje po svoji naravi pristalo na argumentacijo iz usmiljenja (argumentum ad misericordiam), ki smo ga že obravnavali. Pa ni res: v dejanju pomilostitve bi bilo iskati takšno razlago po svoje nesmiselno. Zato se je Drnovšek v svojih dodatnih razlagah trudil zaman: ker ima kot suveren pravico pomilostiti, za takšen akt pravzaprav ne potrebuje nobenega argumenta, spregleda lahko tudi odsvetovanja tožilstva in ministra. Ingerenci pomilostitve, ki jo ima predsednik, pristaja nekaj božanskega, nadčloveškega: naj bo tako, ker jaz tako hočem.

Toda mediji so ob njej spregledali bistveno razsežnost takšne poteze: videti je, kot da je Drnovšek ob tem popustil pritisku odbora za podporo Kovačiču, ki je zbral 3000 podpisov. Vsi argumenti, ki jih je ob protestih javnosti naknadno navedel, so namreč v resnici njihovi: obsojeni da je (a) »najbrž že veliko pretrpel in na nek način že poplačal tisto napako, ki jo je po mnenju sodišča zagrešil«, nadalje je (b) psihično in fizično bolan in menda (c) ogromno dobrega storil za gospodarstvo kraja, še posebej brezposelnost. S tem je Drnovšek padel v zanko: četudi za pomilostitev v zadnji instanci ne rabi argumentov, jih je šel, sicer dobronamerno, navajati. Argumentacija Kovačičevih podpornikov pa je jasno sklicevanje na usmiljenje, včasih cepljeno na logično zmoto »ne sledi« (non sequitur): iz tega, da je nekdo kaj dobrega storil za gospodarstvo nekega kraja ali domnevno trpel v sodnem postopku, še ne sledi, da je kaj manj kriv za določeno kaznivo dejanje in da je posledično zaporna kazen zanj neupravičena. Toda ko spregovorijo bogovi, argumenti molčijo. Morebitna nepravična ali neupravičena presoja je v akt pomilostitve namreč že všteta.

Zofijini ljubimci