Argumentacijski kotiček

Karikirana svoboda

Članek »Mohamed vas gleda« v tedniku Mladina je postal razvpit s pomočjo predsednika države: ta se je namreč muslimanom opravičil za v njem objavljen faksimile karikature preroka Mohameda, povzet iz danskega časopisa. Čeprav se je – kakšna emocionalna tenkočutnost – predsednik na naslovnici tednika v podobi preroka znašel kar sam. Novinarka Mateja Hrastar v preglednem članku opisuje zaplet glede natečaja karikatur Mohameda v danskem časopisu, ki jim je sledil val ogorčenj in tudi nasilnih protestov. Pri tem navija za nekakšen »quid pro quo« glede medsebojnega kulturnega spoštovanja in dolžnosti. Svoje besedilo zaključi s tem pozivom: »Če se jaz kot nemuslimanka v znak spoštovanja do druge kulture na arabskih ulicah zakrijem, pričakujem, da ta vera spoštuje postulat moje kulture, ki govori o svobodi govora.« (Mladina, 6. 2. 2006)

Misel o vzajemnem spoštovanju in enakosti ravnanja se zdi prepričljiva le na prvi pogled. Najprej sumarno navedimo nekaj značilnosti obeh ravnanj: novinarkin zakriti sprehod po arabskih ulicah ni nujno rezultat njenega spoštovanja do tamkajšnje kulture. Če plačujem davke, s tem še ne izkazujem nujno rešpekta ne do države ne do davčnega urada. Po drugi plati razumevanje muslimana za humorne načine svobodnega izražanja še ne pomeni, da jih ta mora spoštovati. Zatorej omilimo povedano: oba lahko sprejemata kulturno drugačnost, ne da bi jo nujno spoštovala.

No, tudi glede sprejemanja ne obstaja kakšna posebna simetrija, ker je vsebinska razlika očitna: nošenje pokrivala za ženske je kulturna posebnost islamskih držav, medtem ko smešenje in ironija nista kakšen poseben postulat evropske. Tega si vsaj želimo. Pri odsotnosti prvega verjetno ne bi šlo za namerno žalitev, v drugem so bile karikature rezultat natečaja, ki je sicer resda pozival le k »slikanju« Mohameda, vendar je bilo to del »raziskave« o mejah svobode govora po nekaterih konfliktnih dogodkih, ki so nekatere pisce in umetnike napeljali v avtocenzuro. V imenu svobode izražanja so se avtorji zavestno odločili in smeli računati tudi na reakcije verske užaljenosti. Mar ni razsvetljenska omika Evropejcev tudi sprejemanje drugačnosti in računanje z njo, ne le svobodno izražanje?

Novinarka je torej zagrešila sicer ne tako očitno zmoto napačne analogije: primerjala je dve situaciji in na podlagi prepričanja, da sta primerljivi, terjala enako postopanje za obe strani. Omenimo še eno podrobnost: v danem primeru »spoštujemo« kulturne vzorce drugih le za čas, ko smo pri njih. Kako malo jih nekateri zares, nas spomni lanska francoska izkušnja o istem: zakonska prepoved nošenje muslimanskih rut v njihovih šolah. Spoštovani verske simbole le na tujem teritoriju, doma pač ne, je nevaren precedens za tiste, ki zagovarjajo evropske razsvetljenske ideale.

Zofijini ljubimci