Martin Page

KAKO SEM POSTAL NEUMEN (odlomek)

»So ljudje, ki jim tudi najboljše stvari ne uspejo. Oblečeni so lahko v obleko iz kašmirja, pa bodo videti kot klošarji; lahko so bogati, pa so v dolgovih; lahko so veliki, pa čiste zgube pri košarki. Danes sem se zavedel, da pripadam vrsti tistih, ki jim nikakor ne uspe izkoristiti svojih prednosti, ki so jim te prednosti celo v oviro.

Resnica prihaja iz otroških ust. V osnovni šoli je bila strašna žalitev, če so te obkladali s pametnjakovičem; kasneje pa je biti intelektualec postalo skoraj odlika. Toda to je laž: inteligenca je hiba. Tako kot živi vedo, da bodo umrli, medtem ko mrtvi ne vedo ničesar, mislim, da je biti inteligenten hujše kot biti neumen, ker se tisti, ki je neumen, tega ne zaveda, tisti, kije inteligenten, pa to nujno ve, naj bo še tako ponižen in skromen.

V Pridigarju beremo, da »kdor si veča znanje, si veča bolečino«; toda ker nisem imel te sreče, da bi z drugimi otroki hodil k verouku, nisem bil posvarjen pred nevarnostmi študija. Kristjani imajo res srečo, da jih že tako mlade opozarjajo pred tveganji, ki jih prinaša inteligenca; vse življenje se bodo znali držati proč od nje. Blagor ubogim na duhu.

Tisti, ki mislijo, da je na inteligenci nekaj žlahtnega, je prav gotovo nimajo dovolj, da bi se zavedeli, da je pravzaprav prekletstvo. Ljudje okrog mene, moji sošolci, moji učitelji, vsi so me od nekdaj imeli za inteligentnega. Nikoli nisem prav dobro razumel, zakaj in kako so prišli do te razsodbe o moji osebi. Velikokrat sem trpel zaradi tega pozitivnega rasizma, ki meša videz inteligence in inteligenco in te iz zmotno ugodnega predsodka obsoja na to, da utelešaš nekakšno avtoriteto. Prav tako kot splošno mnenje medli od navdušenja nad najlepšim mladeničem ali dekletom, na tiho ponižanje drugih, ki jih je narava manj obdarila, sem bil jaz inteligentno in kultivirano bitje. Kako sem sovražil ta teater, v katerem sem proti svoji volji sodeloval pri zadajanju ran, pri poniževanju fantov in deklet, za katere so menili, da niso tako briljantni!

Nikoli nisem bil športnik; zadnja pomembna tekmovanja, na katerih sem naprezal mišice, so bile partije frnikolanja med odmori v osnovni šoli. Moje tenke roke, kratka sapa, počasne noge mi niso dovoljevale napora, potrebnega za učinkovito brcanje žoge; dovolj moči sem imel samo za to, da sem svet preiskoval z duhom. Ker sem bil preslaboten za šport, so mi za iznajdevanje iger z žogo ostali samo nevroni. Inteligenca je bila izhod v sili.

Inteligenca je spaček evolucije. Prav lahko si predstavljam, kako so se v dobi prvih prazgodovinskih ljudi vsi otroci majhnega plemena preganjali po divjini, se podili za kuščarji, za kosilo nabirali jagodičje; malo po malo so se v stiku z odraslimi naučili biti popolni moški in ženske: lovci, nabiralci, ribiči, strojarji... Če pa si življenje tega plemena pazljiveje ogledamo, opazimo, da nekaj otrok ne sodeluje v skupinskih dejavnostih: še naprej sedijo pri ognju, na varnem v jami. Nikoli se ne bodo znali braniti pred mečezobimi tigri niti loviti; če bi jih prepustili samim sebi, ne bi preživeli niti čez noč. To, da dneve prebijajo v brezdelju, pa ni od lenobe, ne, prav radi bi se prekopicevali z vrstniki, vendar se ne morejo. Narava ga je polomila, ko jih je spravljala na svet. V tem plemenu imajo majhno slepko, šepavega fantka, še enega, kije štorast in raztresen ... in tako po cel dan ostajajo v taboru in ker nimajo ničesar početi in ker videoigrice še niso izumljene, so pač prisiljeni razmišljati in puščati misli, da odtavajo po svoje. In čas prebijajo tako, da razglabljajo, da se trudijo razvozlati svet, da si zamišljajo zgodbe in iznajdbe. Tako se je rodila civilizacija: ker nepopolni smrkavčki niso imeli početi nič drugega. Če narava ne bi nikogar pohabila, če bi bil kalup pri vsakem vlivanju brezhiben, bi človeštvo ostalo vrsta protohominidov, srečna, brez vsakršne pomisli na napredek, in bi prav lepo živelo brez prozaca, brez kondomov in brez dolby digitalnega DVD-predvajalnika.

Radovednost, želja po razumevanju narave in človeka, po odkrivanju umetnosti, bi morala biti lastnost vsakega duha. A če bi bilo tako, bi se pri sedanji organizaciji dela svet prenehal vrteti, preprosto zato, ker to jemlje čas in razvija kritično misel. Nihče več ne bi delal. Zato pa ljudje imajo nagnjenja in odpor, stvari, ki jih zanimajo, in druge, ki jih ne; ker sicer sploh ne bi bilo družbe. Tisti, ki se zanimajo za preveč stvari, ki se zanimajo celo za predmete, ki jih sami po sebi sploh ne zanimajo — in ki hočejo razjasniti, zakaj jih to ne zanima —, to plačajo s precejšnjo osamljenostjo. Da bi človek ušel temu izobčenstvu, si mora nadeti inteligenco, ki ima kakšno funkcijo, ki služi kakšni vedi ali cilju, poklicu; čisto preprosto, inteligenco, ki čemu služi. Moja domnevna inteligenca je preveč neodvisna in ne služi ničemur, se pravi, da je ne more izkoristiti in uporabiti nobena univerza, podjetje, časopis ali odvetniška pisarna.

Nosim prekletstvo bistroumnosti; reven sem, samski, depresiven. Že cele mesece razmišljam o svoji bolezni pretiranega razmišljanja, in ugotovil sem jasno korelacijo med svojo nesrečo in nebrzdanostjo svojega uma. Misliti, si prizadevati, da bi razumel, mi ni nikoli ničesar dalo, ampak je od nekdaj šlo v mojo škodo. Razmišljati ni naravna dejavnost, zadaja rane, kakor da bi razkrivala črepinje in bodečo žico, prepleteno z zrakom. Nikakor mi ne uspe ustaviti svojih možganov, upočasniti njihovega dira. Počutim se kot lokomotiva, kot stara lokomotiva, ki drvi po tirih in ki se ne bo mogla nikoli ustaviti, kajti gorivo, ki ji daje ta vratolomni zalet, njen premog, je svet. Vse, kar vidim, čutim, slišim, frči v peč mojega duha, ga razvnema in ga poganja s polno paro. Prizadevati si, da bi razumel, je družbeni samomor, to pomeni, da ne uživaš več življenja, ne da bi se proti lastni volji počutil obenem kot ujeda in kot mrhovinar, ki mrcvari predmet svojega preučevanja. Tisto, kar si prizadevaš razumeti, pogosto ubiješ, kajti kot pri zdravniškem vajencu brez seciranja ni prave vednosti: odkriješ žile in kroženje krvi, zgradbo okostja, živce, najbolj skrito delovanje telesa. In neke srhljive noči se znajdeš v vlažni, temačni kripti s skalpelom v roki, oškropljen s krvjo, muči te neumoren gnus in na kovinski mizi leži hladno in brezoblično truplo. Potem lahko še vedno poskusiš biti profesor Frankenstein in vse skupaj skrpati in iz tega narediti živo bitje, vendar tvegaš, da boš izdelal morilsko pošast. Predolgo sem živel v mrtvašnicah; danes čutim, da mi preti nevarnost cinizma, zagrenjenosti in neskončne žalosti; prav naglo postaneš nadarjen za nesrečo. Nemogoče je živeti, če se preveč zavedaš, preveč misliš. Sicer pa poglejmo naravo: nič, kar živi dolgo in srečno življenje, ni prav inteligentno. Želve živijo cela stoletja, voda je nesmrtna in Milton Friedman je še zmeraj živ. V naravi je zavest izjema; lahko celo domnevamo, daje samo naključje, saj ne zagotavlja nobene prednosti, nobene posebne dolgoživosti. V okviru evolucije vrst zavest ni znamenje boljše prilagoditve. Žuželke so tiste, ki so po starosti, po številu in po zasedenem ozemlju resnične gospodarice planeta. Družbena organizacija mravelj je denimo veliko bolj učinkovita, kot bo naša kdajkoli, pa nima nobena mravlja stolice na Sorbonni.

Vsi imajo kaj povedati o ženskah, o moških, o kifeljcih, o morilcih. Posplošujemo glede na lastno izkušnjo, glede na to, kar nam ustreza, kar lahko dojemamo s šibko pomočjo svojih nevronskih omrežij in iz perspektive svojega vida. To nam olajšuje nalogo, da lahko hitro mislimo, razsojamo in zavzemamo stališča. Samo po sebi pa ni vredno nič, to so znamenja, zastavice, s katerimi vsi mahamo. In vsakdo brani resnico lastnih prednosti, lastnega spola, lastnega imetja.

V razpravi so posplošitve prednost, ker omogočajo preprosto in tekoče sklepanje, ker jih je mogoče z lahkoto razumeti in zato močneje učinkujejo na poslušalce. Če to prevedem v jezik matematike, so razprave, osnovane na posploševanju, kot poštevanka, preproste operacije, ki so tako očitne, da poslušalec verjame, da tudi zadevajo bistvo. Medtem ko bi resna razprava bolj spominjala na niz neenačb z več neznankami, na integrale in žongliranje s kompleksnimi števili.

Moder človek bo imel v razpravi vedno občutek, da poenostavlja, in želel si bo samo tega, da bi lahko vnesel popravke, nekaterim besedam dodal zvezdice, pod črto vnesel opombe in komentar na koncu knjige, da bi resnično izrazil svojo misel. A v pogovoru na koncu hodnika, na živahni večerji ali na straneh časopisa kaj takega ni mogoče; tu ne gre za natančnost, za objektivnost, za nepristranskost, za poštenost. Krepost je retorična hiba, v razpravi je neučinkovita. Nekateri bleščeči duhovi, ki so uvideli, da mora biti vsaka razprava nujno prazna, so se odločili za hudomušnost in so na kompleksnost namigovali s paradoksi in distanciranim humorjem. Zakaj pa ne, konec koncev je to način, da preživiš.

Ljudje poenostavljajo svet z jezikom in z mislijo, in tako nimajo dvomov; biti brez dvomov pa je najmogočnejša slast tega sveta, veliko močnejša od denarja, spolnosti in oblasti skupaj. Odreči se resnični inteligenci je cena, ki jo moraš plačati za to, da se znebiš dvoma, in v banki naše vesti je to vedno neviden izdatek. Tako da imam še vedno rajši tiste, ki se ne pokrivajo s plaščem razuma in jasno povedo, da je njihova vera izmišljotina, vernike, ki jim je jasno, da je njihova religija samo verjetje in ne predkupna pravica do resnice stvarnega sveta.

Neki kitajski pregovor pravi nekako, da riba nikoli ne ve, kdaj ščije. To do popolnosti ustreza intelektualcem. Intelektualec je prepričan, da je inteligenten, ker uporablja svoje možgane. Zidar uporablja roke, ima pa tudi možgane, ki mu lahko rečejo: »Hej, tale zid pa ni raven, pa še na malto med zidaki si pozabil.« Med njegovim delom in umom obstaja nenehna izmenjava. Intelektualec, ki dela z umom, nima te izmenjave, njegove roke ne oživijo, da bi mu rekle: »Hej, kolega, bedarije klatiš! Zemlja je okrogla.« Intelektualcu manjka ta distanca, pa misli, da lahko prav o vsem poda razsvetljeno mnenje. Intelektualec je kakor pianist, ki zato, ker mojstrsko uporablja svoje roke, misli, da je mogoče po naravi nadarjen tudi za poker, boksanje, nevrokirurgijo in slikarstvo.

Intelektualci seveda niso edini, ki jih inteligenca zadeva. Na splošno, če kdo začne svojo izjavo z »Nimam demagoških namenov, vendar ...«, to v resnici naredi z demagoškim namenom. In tako ne vem prav dobro, kako naj izrečem nekaj, kar bi lahko razumeli kot pomilujoč prezir. Prepričan sem, daje inteligenca nekaj, kar je prisotno pri vsej populaciji, brez družbenih razločkov: enak odstotek inteligentnih ljudi najdemo pri profesorjih zgodovine in bretonskih ribičih in mornarjih, pri pisateljih in strojepiskah... To govorim iz lastne izkušnje, saj sem se toliko družil z brain builderji, misleci in profesorji, butastimi intelektualci, pa tudi z navadnimi ljudmi, ki za svojo inteligenco nimajo certifikata in univerzitetne avre. Ničesar drugega ne morem reči. Moje trditve so toliko bolj sporne, ker niso znanstveno preverljive. Najti inteligentnega, razumnega človeka ni stvar šolskih spričeval; ni inteligenčnega testa, ki bi razkrival to, čemur bi lahko rekli zdrava pamet. Spominjam se besed Michaela Herra, scenarista filma Full Metal Jacket, v čudoviti knjigi Michela Cimenta o Kubricku: »Neumnost ljudi ni posledica pomanjkanja inteligence, ampak pomanjkanja poguma.«

Priznamo lahko, da to, da bereš velike pisatelje, uporabljaš svoj um, se seznanjaš z deli genijev, mogoče sicer ne vodi zagotovo k inteligenci, vsekakor pa veča tveganje zanjo. Seveda obstajajo ljudje, ki so prebrali Freuda, Platona, ki znajo žonglirati s kvarki in razlikovati med sokolom selcem in postovko, pa so bedaki. Vseeno pa vsaj potencialno, če prihajaš v stik s številnimi vzpodbudami in če duhu dopuščaš, da se razvija v okolju, ki ga bogati, inteligenca najde prst, v kateri se bujno razmahne, prav tako kot bolezen. Kajti inteligenca je bolezen.«

Odlomek je iz knjige »Kako sem postal neumen«, ki je izšla pri založbi Sanje

http://www.sanje.si/knjigarna/neumen.html

Prevedla Katja Zakrajšek