Umberto Galimberti

OGLAŠEVANJE INTIMNOSTI

Sramežljivost je v tem, da se posameznik vrne k samemu sebi in obvaruje najgloblji del sebe pred javno sfero.

M. SCHELER, Ober Schaum und Schamge fuhl, 1913 (»Sram in sramežljivost«)

1. Nevtralizacija razlike med notranjostjo in zunanjostjo

Zakaj mladi toliko sodelujejo v resničnostnih šovih, kot so Veliki brat, Kmetija in podobnih oddajah, kjer brez sramu razgaljajo najgloblja čustva in največje skrivnosti svoje intimnosti? Če te oddaje gleda široko občinstvo predvsem v popoldanskih in večernih urah, pomeni, da je danes najbolj neznano in najbolj zanimivo ne življenje bogov in vladarjev kot nekoč, temveč navadno življenje, ki ga igrajo navadni ljudje, vsakdanje življenje vseh nas.

Slabo znamenje. Kajti to pomeni, da so se podrle stene, zaradi katerih lahko ločujemo med notranjostjo in zunanjostjo ter »diskretno«, »edinstveno«, »zasebno«, »intimno« plat vsakogar izmed nas od njegovega razkazovanja in oglaševanja. Če namreč rečemo »intimno« temu, kar odrekamo tujcem in dopuščamo tistim, ki jih hočemo pripustiti k svoji globlji skrivnosti (te sicer pogosto še sami ne poznamo), potem sramežljivost, ki varuje našo intimnost, varuje tudi našo svobodo. In varuje jedro, v katerem se naša osebna identiteta odloča, kakšno vrsto odnosa bomo z nekom vzpostavili.

Sramežljivost namreč ni stvar domačih halj in spodnjega perila, temveč nekakšna previdnost, s katero se odločamo, koliko bomo odprti ali zaprti do nekoga drugega. Lahko smo tudi goli, ne da bi karkoli dopustili, ne da bi drugemu odprli niti špranjo svoje duše. Golota našega telesa še ne pomeni, da smo na voljo drugim.

Ker smo hočeš nočeš izpostavljeni drugim in nas, kot spominja Sartre, »pogled drugih hočeš nočeš objektivizira«, je sramežljivost poskus, da bi svojo subjektivnost obdržali tako, da bi bili v navzočnosti drugih skrivaj to, kar smo. In tukaj se intimnost spaja z diskretnostjo; če namreč »biti si intimen z nekom« pomeni »biti hočeš nočeš v rokah drugega«, potem moramo biti v intimnosti diskretni in ne smemo docela razkriti svoje intimnosti, da se ne bi razblinila skrivnostnost. Če bi jo popolnoma obelodanili, bi usahnil ne samo vir fascinacije, ampak bi tudi izginila ograda okrog naše intimnosti, ki potem ne bi bila več na voljo niti nam samim.

Toda proti vsemu temu veje veter našega časa, ki hoče intimnost objaviti, kajti v potrošniški družbi, kjer je treba blago reklamirati, da je sploh opaženo, se širi navada, ki je okužila tudi vedenje mladih. Ti imajo občutek, da živijo samo, kadar se razkazujejo. Zato je svet kot blago postal razstava, javna razstava, katere obisku se ne moremo izogniti, ker smo tako ali tako na njej.

Zato veliko mladih svojo identiteto zamenjuje z oglaševanjem podobe. S tem se potvarjajo v preobrazbi posameznika, ki ne išče več samega sebe, ampak reklamo, iz katere je narejen. Zaradi takšnega razkazovanja, ki ukinja skrivno in intimno besedo, sramežljivost zanje ni več človeško čustvo, ni več začrtana meja. Beseda, s katero se javno izpostavljajo, je pretrgala meje, in duša, ki je nekoč živela v skrivnostnosti njihove notranjosti, se je pozunanjila kot obrnjena kačja koža.

Kdor namreč ne izžareva razkazovalne moči in večje privlačnosti kot drugi, kdor se ne izpostavlja in ne stoji v soju reklamnih luči, nas ne more pritegniti, še opazimo ga ne, ne slišimo njegovega odmeva, ne pustimo, da bi nas zanimal, ne prepoznamo ga, ne uporabimo ga, ne potrošimo ga, kvečjemu »ga ni«.

Da bi bili, se moramo torej kazati. In kdor nima nič pokazati, ne blaga, ne telesa, ne spretnosti, ne sporočila, razkazuje svojo notranjost samo zato, da bi se pokazal in prišel iz brezimnosti; v notranjosti pa je shranjena tista zaloga občutij, čustev in »lastnih« pomenov, ki se upirajo homologaciji. In ravno k takšni homologaciji v naši družbi množic stremijo oblasti, da bi laže upravljale s posamezniki.

Oddaji Veliki brat in Kmetija so v bistvu ustvarili za ta namen, vendar so ga zgrešili. Kadar je namreč dvanajst ljudi zaprtih na majhnem prostoru in izoliranih od sveta, brez knjig in časopisov in v brezdelju, gotovo ne bodo pokazali, kakšni so po navadi, ampak bodo pokazali svojo patološkost. Iz sebe bodo iztisnili to, kar je najbolj izkrivljeno v njihovi duši, in se ne bodo mogli zadržati, kot to počnemo v resničnem življenju, ko smo zaposleni z delom. Gre torej za predstavo norosti, ne pa normalnosti.

2. Verska matrica brezsramnosti

Pa vendar se te oddaje - imeti jih moramo za bolj pornografske od pornografije v pravem pomenu besede, saj je huje, če razgalimo dušo kot pa telo - napajajo iz odpadkov verske kulture. Naj bo ta verska kultura še tako laična, se še vedno hrani s svojo simboliko. Smrt Boga namreč ni pustila za sabo samo sirot, ampak tudi dediče. In v očesu Velikega brata ni težko prepoznati transpozicije Božjega očesa.

Mislim, da je radovednost gledalcev bolj kot v voajerizmu, ko pričakujejo, da bodo za hip pokukali v tuje spolno življenje, v tej nezavedni transpoziciji, ko se postavijo v vlogo Boga, ki opazuje življenje ljudi. Pa ne kot oče, ki gleda življenje otrok (»Bog je mrtev«, spominja Nietzsche), temveč tako kakor brat opazuje življenje vrstnikov.

Sicer pa nas je krščanstvo, ki smo ga vsi nevede absorbirali, tudi naučilo, da je resnica v človekovi notranjosti. To je razločno povedal Avguštin: »In interiorate animce habitat veritas,« (AVGUŠTIN, De vera religione (389-391), 39, v sl.: »V notranjosti duše prebiva resnica.« Popoln tekst se glasi: »Ne hodi ven, vrni se sam vase, v notranjem človeku prebiva resnica. In če boš ugotovil, da je tvoja narava spremenljiva, preseži tudi samega sebe.« (Noli foras ire, in te ipsum redi, in interiore homine habitat veritas. Et si tuam naturam mutabilem inveneris, transcende et te ipsum.)) in na tem vodilu so uspevali raziskovalci duše: od duhovnikov v spovednicah do psihoanalitikov, ki so laična različica preučevalcev notranjosti.

Veliki brat in podobne oddaje ponujajo vsem uporabnikom televizije in interneta možnost, da opazujejo tujo dušo, ki pride na plan že po nekaj dneh in jo potem oglašujejo še revije. Da bi protagonisti nekako preživeli čas v brezdelju, ne da bi pri tem znoreli, pred milijone gledalcev in bralcev kratko malo potegnejo na dan svojo dušo, ki se zaradi brezdelja kaže v patoloških vidikih.

Zdaj razumemo, zakaj oddaje, v katerih mladi kar tekmujejo, kdo bo bolj razgalil svojo intimnost, žanjejo tako velik uspeh: aktivirajo namreč teološke metafore, ki smo jih komaj dobro zakopali v svoje kolektivno nezavedno. Kot gledalcem nam dajejo posebno pravico, ki je bila prej pravica Božjega očesa, da opazuje notranjost vsakogar izmed nas.

Ni naključje, da verske oblasti skozi usta kardinala Ersilia Toninija neprestano vabijo »oblast, naj bo pozorna na takšne oddaje, ker predstavljajo grobo kršitev zasebnosti.« V določenem smislu jih razumem. Pred smrtjo Boga je bila zasebnost v svojem najbolj intimnem razrezu, se pravi v notranjosti duše, v rokah duhovnikov. Danes jo takšne televizijske oddaje dajejo na voljo vsem. Skratka, ukinjajo jo.

3. Homologacija notranjosti

Če je religija teren kulture, kjer lahko nastanejo takšne oddaje, je rezultat povsem političen, ker je priobčevanje zasebnosti najučinkovitejše orožje, ki ga uporabljajo konformistične družbe, da posameznikom odvzamejo njihovo diskretnost, edinstvenost, intimnost.

V ta namen navadno uporabljajo sredstva obveščanja, od televizije do časopisov, ki čedalje bolj vsiljivo in indiskretno vdirajo v diskretnost posameznika. Tako posameznik ne samo s testi, vprašalniki, jemanji vzorcev, statistikami, mnenjskimi in tržnimi raziskavami, ampak tudi in predvsem z intimnimi priznanji, čustvi v neposrednem prenosu, ljubezenskimi zgodbami in vrtanjem v zasebno življenje sam ponuja svojo notranjost, svojo intimnost in v javnosti razkazuje svoja čustva, emocije in občutja v skladu z brezsramnostjo, ki jo ljudje odobravajo kot izraz iskrenosti, saj konec koncev »ni treba nič skrivati, ničesar se ni treba sramovati«,

Poleg tega, da je »sramovati se« povraten glagol, ki torej napeljuje na povratnost, na refleksivnost, na odnos, ki ga imamo sami s sabo in ki se nam ga res ni treba sramovati, moramo tudi opozoriti, da ta glagol izraža našo »izpostavljenost pred drugimi«. »Sram me je« se je po latinsko reklo vereor gognam, kar pomeni »bojim se sramotilnega odra, izpostavljenosti javnemu zasmehu«. Zato se navadno ne sramujemo krivde, temveč njenega oglaševanja, to je naše izpostavljenosti pred drugimi, ki jo ima sramežljivost za bolj nespodobno od krivde.

Kadar rečem: »Ničesar se mi ni treba sramovati,« ne rečem samo: »Ni me sram, torej nisem kriv,« ampak tudi: »Ni me sram, torej se ne bojim izpostavljenosti pred drugimi. Šel sem čez to, kar bi bilo za vse druge sram, in iz nesramežljivosti naredil ne samo svojo vrlino, ampak tudi dokaz, da sem iskren in nedolžen.«

Mladi, ki tako razmišljajo, so odličen primer homologacije intimnosti, h kateri težijo vse konformistične družbe, ki namesto vodila »vsakomur svoje« postavljajo geslo »vsakomur moje«, zato se vsak počuti kot »skupna lastnina« in se obnaša, kot da bi pripadal vsem. In ker ve, da bi ga, če se ne bi tako obnašal ali bi izrecno zavračal takšno obnašanje, šteli za »neprimernega« in bi postal »sumljiv«, to počne celo zavzeto, z največjim veseljem nekoga, ki mora vladati družbi, saj se intimnost, ko je objavljena, razblini, in se potem drugim, ki bi morali ostati zunaj intimnosti, ne moremo več »izogniti«, kadar nas obide občutje ali čustvo.

Ko enkrat ta skrivna pota duše, v katerih bi moral vsak prepoznati globoke korenine samega sebe, brez sramu spustimo v obtok priobčevanja, če že ne v oglaševanje, niso več samo moja, temveč skupna last. In to bodisi glede kakovosti doživetega bodisi glede načina doživljanja, saj je sramežljivost najprej stvar duše, potem šele stvar spodnjic, ki si jih lahko slečemo ali oblečemo, kadar hočemo. Ko pa dušo de-psihiziramo, ker smo pustili, da padejo stene, ki varujejo notranjost pred zunanjostjo, duše kratko malo ni več.

Zdaj bi lahko ugovarjali, da sta »skrivnost« in »zadržanost« za javno mnenje dokaz zla, saj da pride zlo vedno na skrivaj. Da nas torej poenoteno javno mnenje ne bi obsodilo, da imamo predsodek glede te skrivnosti, nam ne ostane drugega kot brezsramnost in že imamo »roke pri zadrgi« in smo vedno pripravljeni na intervjuje, javna priznanja, razkrivanje intimnosti, kot lahko vidimo v številnih televizijskih oddajah, ki imajo še posebno veliko gledalcev in ki vabijo k aktivni udeležbi in veseli de-privatizaciji z brezsramnim razkazovanjem samega sebe.

Tisti, ki so zainteresirani, da posameznik ne bi več imel skrivnosti in v skrajnem primeru tudi notranjosti ne, saj so zidovi psihe padli, spodbujajo nenadzorovan razmah teh oddaj, ki na podtalni ravni prinašajo prepričanje, da je nesramežljivost vrlina: vrlina iskrenosti.

Naj se zdi še tako nenavadno, se to v naši družbi že dogaja in proces ukinjanja sramu je že skoraj pri koncu, saj je sram lahko ne samo simptom »neiskrenosti«, ampak celo - in tu nam pomagajo tudi psihologi - »introvertiranosti«, »zaprtosti samih vase«, torej »zavrtosti«, če ne že »potlačitve«. In kot piše v psiholoških učbenikih, sta zavrtje in potlačitev znamenje »frustrirane družbene prilagojenosti«, to je spodletele socializacije. Vidite, do kod lahko pridemo z nekoliko predrznim sosledjem silogizmov?

Toda žal je to sosledje že v teku in naše življenje je postalo skupna last. Zakaj se torej brez zadržkov in sramu ne pustimo intervjuvati? Konec koncev je tudi naše telo postalo skupna last in to, kar je bilo nekoč izključna pravica nekaterih zvezd - da so si dale izmeriti oprsje in zadnjico in objavile te številke pod fotografijo - je danes lahko igra vsakega dekleta, ki noče, da bi jo imeli za zavrto. Toda tudi seks je postal skupna last in v tisku in televiziji si sledijo članki in oddaje o užitkih in težavah v spalnici, ki imajo obliko zaupnih nasvetov, kot da so namenjeni samo tebi in ne milijonu tistih, ki si želijo izvedeti to, kar sami ne znajo več odkriti.

To pomeni »ne imeti ničesar skrivati«, »ničesar se sramovati«. Pomeni, da si instance konformizma in homologacije prizadevajo obelodaniti vsako skrivnost, narediti vsakogar vidnega za vsakogar, odstraniti vso notranjost kot oviro in vsako zadržanost kot izdajo ter šteti vsako prostovoljno razkazovanje sebe za dejanje lojalnosti če ne že za dejanje psihičnega zdravja.

In tudi če se tega ne zavedamo, ima to za posledico samo eno: izvesti popolno homologacijo družbe, vse do intimnosti posameznikov, in izpeljati konformizem do konca. Pravzaprav to ni težka operacija. Dovolj je, da »nimam ničesar skrivati«, da »me ni treba biti zaradi ničesar sram«, kar pravzaprav pomeni: »Popolnoma sem izpostavljen«, »nič intimnega nimam«, »povsem raz-duševljen sem«, v zameno pa sem bolj viden, družbeno konformiran in mogoče bolj cenjen zaradi svojega poguma in iskrenosti.

Zaradi vsega tega je treba terjati pravico do sramežljivosti: ne samo zato, da spolnost ne bi bila več nekaj splošnega in površnega, pri čemer je poudarjena neprepoznavnost posameznika, ampak predvsem zato, da bi posameznika odtegnili od procesov homologacije, v katerih vsakdo izmed nas tvega, da bo izgubil svoje ime.

Odlomek iz knjige »Grozljivi gost: mladi in nihilizem«

Prevedla Veronika Simoniti

Konec sramu in prepovedana zasebnost

Kratek odlomek iz knjige »Grozljivi gost« Umberta Galimbertija o zasebnosti mladih, da človeku misliti. Tudi, če se z mislimi, izraženimi v eseju, ne strinja povsem. In zlasti, če je mnenja, da so zadeve veliko bolj zastrašujoče, kot jih prikazuje Galimberti.

Morda nisem najbolj primerna oseba niti za kritiziranje napisanega in še manj za kritiziranje »resničnostnih šovov«. Niti enega namreč nisem uspel gledati več kot kakšno minuto, največ dve. Torej se bom sedaj obnašal kot tisti moji znanci, ki jim očitam prav to: da imajo svoje neovrgljivo mnenje o zadevah, o katerih nimajo pojma.

Ker pa sem o tovrstnih predstavah moral, hote ali nehote, poslušati neskončne razprave njihovih rednih spremljevalcev, in ker sem tu in tam kaj malega prebral o načinih »ustvarjanja« teh umetniških remek del, si vendarle drznem kakšno reči tudi o tem vprašanju.

Po Norbertu Eliasu je nastajanje sramu ena od pridobitev civilizacije. Beseda »civilizacija« je po njegovem oznaka za proces, v katerem se spreminja naše obnašanje. To je seveda privzgojeno: od našega prvega diha naše okolje, najprej starši in varuhi, nato še vzgojitelji in učitelji in ves čas tudi okolje oblikujejo naš odnos do vseh drugih. In tudi do nas samih.

Po tej teoriji civiliziranje ne pomeni kaj dosti več, kot vzgajanje pripadnikov posamezne družbe v posameznike, ki se bodo znali obnašati v skladu z napisanimi in nenapisanimi pravili okolja, v katerem pač živijo.

Temelj tako pojmovanega procesa civiliziranja je v zatiranju afektov, afektnega obnašanja. Kar pomeni, da ne ravnamo vsakič tako, kot nam to narekujejo naša čustva. Zlasti, kadar nas trenutna jeza navaja na izvajanje nasilja proti povzročitelju te jeze. Pa tudi, kadar nas nenadno, recimo spolno vznemirjenje navaja na takojšnjo zadovoljitev trenutne sle.

Prvi primer, odrekanje izvajanja nasilja proti povzročiteljem naše zlovolje, je bil nujen. A ne edini pogoj za monopolizacijo nasilja nasploh, kar je sedaj v praktično dokončnem smislu uspelo institutu države.

Drugi primer je povezan s prvim in je pravzaprav veliko starejši: gojiti so ga začeli že v časih, ko so posamezne družbe začele prehajati iz promiskuitetnih oblik skupnega življenja žensk in moških v urejene oblike takšnega skupnega življenja. Od poligamnih do monogamnega zakona. (F. Engels).

Med tema skrajnima primeroma prilagajanja našega obnašanja vse bolj zatirajočim družbenim normam je seveda še veliko nians. In, kar prav tako ni nepomembno: v različnih okoljih je ta proces potekal različno hitro in ne vedno enosmerno.

Ne glede na to pa danes vsaj v tukajšnjih zemljepisnih dolžinah in širinah živimo v družbi s strogo določenimi kodeksi obnašanja, zlasti v zvezi z nasiljem in s spolnostjo.

In hkrati v družbah, ki si prizadevajo po ukinjanju prenekatere od teh spon.

Tako se, na primer, monopol nad nasiljem postopno opušča. Namesto strogo državnega monopola nasilja, ki sta ga imela vojska in policija, sedaj z njim razpolaga tudi vrsta najrazličnejših zasebnih organizacij, ki so si pridobile status varuha »varnosti«.

Monopola nad obnašanjem v spalnicah, ki je bil prepuščen predvsem verskim institucijam in so si ga civilne oblasti skušale sicer prisvojiti, a v tem niso bile pretirano uspešne, tudi ni več. Oziroma, spolnost je postala nekaj precej bolj svobodnega, prostega, manj utesnjenega s številnimi pravili, kot kdajkoli v zadnjih stoletjih.

Oba procesa sta sicer velika pridobitev za ljudstva, a hkrati velika slabitev nekdanjih absolutnih monopolistov nad njima: države in cerkve. Katerekoli države in katerekoli cerkve. Te posledice se obe instituciji oziroma njuni vodilni predstavniki še kako zavedata. In se jima skušata na vse načine upreti ter si s tem povrniti popolni monopol tako nad nasiljem kot nad spolnostjo. S čimer samodejno pridobita poleg velikanskega vpliva na obnašanje posameznikov tudi precejšnjo stopnjo nadzora nad njima.

Tako imenovane resničnostne predstave so zato le eno od orodij, s katerim hočejo oblastniki doseči enovitejše obnašanje posameznih članov družbe in s tem družbe v celoti. Kar je kajpak eden od nujnih pogojev za doseganje nadzora nad obojim.

Če namreč drži, da so resničnostne predstave vse prej kot resničnostne, ampak zelo natančno zrežirane v skladu z vsakokratnimi scenariji, potem lahko nasprotujemo Galimbertijevemu mnenju o ekshibicionizmu akterjev. Ti v primeru, da so te predstave resnično zrežirane, namreč ne razgaljajo svoje duše, ampak gledalstvu z imanentnim voajerizmom kažejo duše, kakršne naj bi normalni, v resničnosti živeči ljudje, imeli. In kakršne naj bi si potemtakem postopno privzgojili tudi gledalci.

Mislim, da se ne motim pretirano, če sodim, da imajo enak namen tudi maratonske nadaljevanke najrazličnejših izvorov, ki gledalce učijo, kako se v različnih okoliščinah obnašajo pripadniki posameznih družbenih slojev. In, ki hkrati dokaj enoznačno pokažejo, katere posameznikove reakcije na takšne ali drugačne izzive so družbeno sprejemljive in katere ne.

Branko Gerlič

Napotila

http://www.modrijan.si/knjigarna/knjiga.php?c=455

http://www.mladina.si/tednik/200942/umberto_galimberti__filozof_in_filozofski_svetovalec

http://www.jogaportal.si/knjiga-mene-bere/149-grozljivi-gost-nihilizem-in-mladi

http://www.mladina.si/tednik/200935/umberto_galimberti_grozljivi_gost_nihilizem_in_mladi