Louis Althusser

Ideologija in ideološki aparati države

(izbrani odlomki)

»Menimo, da je prav šolski ideološki aparat tisti ideološki aparat države, ki je po hudem političnem in ideološkem razrednem boju proti staremu vladajočemu ideološkemu aparatu države prišel na vladajoči položaj v zrelih kapitalističnih formacijah. […]

Zakaj je v kapitalističnih družbenih formacijah šolski aparat dejansko vladajoči ideološki aparat države – in kako deluje? […]

1. Vsi ideološki aparati države, ne glede na to, kakšni so, skupaj prispevajo k istemu rezultatu: k reprodukciji produkcijskih razmerij, tj., kapitalističnih razmerij eksploatacije.

2. […] Politični aparat podreja individue državni politični ideologiji […]. Informacijski aparat pita »državljane« vsak dan po tisku, radiu, televiziji z ustrezno količino nacionalizma, šovinizma, liberalizma, moralizma itd. Isto velja za kulturni aparat (šport ima pri spodbujanju šovinizma izredno pomembno vlogo) itd. […]

3. Ta koncert obvladuje enotna partitura, ki jo kdaj pa kdaj zmotijo protislovja (tista, ki jih porajajo ostanki starih vladajočih razredov, tista, ki jih sprožajo proletarci in njihove organizacije […].

4. Pa vendarle ima v tem koncertu neki ideološki aparat države vodilno vlogo, četudi njegovi glasbi nihče ne prisluhe: ko pa je tako pritajena! Ta aparat je šola.

Otroke vseh družbenih razredov zgrabi že v otroškem vrtcu in jim od otroškega vrtca naprej leta in leta, ko je otrok najbolj »ranljiv«, v precepu med družinskim aparatom države in šolskim aparatom države, z novimi in starimi metodami vtepa v glavo »spretnosti«, ovite v vladajočo ideologijo (slovenščina, računanje, prirodopis, eksaktne znanosti, književnosti), ali pa kar preprosto vladajočo ideologijo v čisti obliki (moralna vzgoja, državljanska vzgoja, filozofija). Tam nekje proti šestnajstemu letu velikanska množica otrok pade »v proizvodnjo«: to so delavci ali mali kmetje. Drugi del šolske mladine se šola naprej: in zleta ali zgrda rinejo naprej, spotoma odpadajo, da zapolnijo delovna mesta nižjih in srednjih »kadrov«, uslužbencev, nižjih in srednjih uradnikov, vsakovrstnih malomeščanov. Zadnji del se vzpne na vrhove, da pade potem v intelektualno polovično nezaposlenost ali pa se iz njega novačijo – poleg »intelektualcev kolektivnega delavca« - agenti eksploatacije (kapitalisti, managerji), agenti represije (vojaki, policisti, politiki, administratorji itn.) in poklicni ideologi (vsakovrstni duhovniki, med katerimi je večina prepričanih »laikov«).

Vsaka skupina, ki spotoma odpade, je praktično opremljena z ideologijo, ustrezno vlogi, ki jo mora opravljati v razredni družbi: vloga izkoriščanca (z visoko »ravzito« »poklicno«, »državljansko«, »nacionalno« in apolitično »zavestjo«); vloga agenta izkoriščanja (ki zna delavcem ukazovati in govoriti: »medčloveška razmerja«), agentov represije (ki znajo ukazovati in doseči ubogljivost »brez razpravljanja« ali pa znajo uporabljati demagogijo retorike političnih voditeljev), ali vloga poklicnih ideologov (ki znajo ravnati z zavestmi s spoštovanjem, to se pravi, s prezirom, vešči ustreznega izsiljevanja, vešči demagogije, ki ju prirejajo s poudarkom na morali, kreposti, »transcendenci«, naciji, vlogi Slovenije v svetu itn.).

In prav priučevanje nekaterih spretnosti, ovitih v množično vtepanje ideologije vladajočega razreda, v veliki meri reproducira produkcijska razmerja kapitalistične družbene formacije – to se pravi, odnose izkoriščancev do izkoriščevalcev in izkoriščevalcev do izkoriščancev. Mehanizme, ki proizvajajo ta za kapitalistično ureditev življenjsko pomembni rezultat, seveda prekriva in prikriva vsesplošna ideologija o šoli, saj je to ena izmed bistvenih oblik vladajoče meščanske ideologije: ideologija, ki šolo predstavlja kot nekaj nevtralnega, nekaj, kjer ni ideologije […], kjer učitelji s spoštovanjem do »zavesti« in »svobode« otrok, ki jim jih (z vso zaupljivostjo) zaupajo »starši« (ki so tudi sami svobodni, to se pravi, lastniki svojih otrok), tem otrokom pomagajo na poti k svobodi, moralnosti in odgovornosti odraslih ljudi – s svojim lastnim zgledom, z znanjem, s književnostjo in s svojimi »osvobajajočimi« krepostmi.

Opravičujem se učiteljem, ki skušajo v strahotnih razmerah obrniti proti ideologiji, proti sistemu in proti praktikam, v katere so ujeti, tisto nekaj orožja, ki ga lahko najdejo v zgodovini in znanju, ki ju »poučujejo«. Ti so pravi junaki. Toda redki so, in koliko jih je (večina), ki še niso niti zaslutili, h kakšnemu »delu« jih sili sistem (ki mu niso kos in ki jih uničuje) – še huje, ki z vso vnemo in domiselnostjo skušajo to nalogo tenkovestno izpolnjevati (slovite nove metode). Tako malo slutijo, da prav s svojo predanostjo vzdržujejo in hranijo tisto ideološko predstavo o šoli, zaradi katere je za naše sodobnike šola prav tako »naravna« in nujno potrebna, celo dobrodelna ustanova, kakor je bila za naše prednike pred nekaj stoletji »naravna«, nujna in dobrotljiva cerkev.

Odlomki so iz teksta »Ideologija in ideološki aparati države«, ki je objavljen v zborniku: »Ideologija in estetski učinek«, Cankarjeva založba 1980, str. 59-61.