Denar in njegove alternative

Povzeto in prirejeno po www.themoneyfix.org

Kakšne so vpričo vsesplošnih reform in raznih »vlakov razvoja in rasti«, ki poskušajo na račun zmanjševanja naših socialnih in državljanskih pravic vzdrževati in ohranjati standarde življenja, kot smo jih spoznavali v zadnjih dvajsetih letih, naše ekonomske alternative?

Denar je vir precejšnjih skrbi, zmede in trpljenja. Pregovor, ki ga pozna prav vsak, pravi, da je denar sveta vladar. Denar je orodje, ki ljudem pomaga živeti boljše življenje, a je s časom nekako postal razlog za vse. Vsak dan znova lahko ugotavljamo kako pomemben je v naših življenjih. Ljudje celo mislijo, da je denar življenje samo. Nekateri tudi mislijo, da če boš bogatejši, ti bo bolje in boš srečnejši. Izkaže se, da to ni res. Ko je življenjski standard enkrat višji od praga revščine, ni več neposredno povezan s srečo. V družinah in skupnosti se veliko prepirov, težav in razdorov odvija prav zaradi denarja. Kaj je na denarju tako posebnega? Zakaj dojemamo denar kot tako močno razdiralno silo in zakaj se to dogaja tako pogosto?

Prvič v zgodovini praktično celoten svet, prostovoljno ali ne, sledi istim ekonomskim pravilom. Monetarni sistem je postal globalen in je pričel razgrajevati vsak lokalni ekosistem in vsak lokalni socialni sistem na planetu. V jedru teh pravil je načelo, da je ustvarjanje denarja bolj pomembno kot karkoli drugega. Denar smo postavili pred človeško življenje, pred naravni svet, pred Boga ali duha in na tej pomoti počiva ves naš odnos z denarjem. Danes smo v poziciji, iz katere zlahka ugotovimo, da so domneve, ki ležijo v jedru sodobne ekonomske znanosti preprosto napačne. Zakaj še vedno dovoljujemo, da družbo vodi tako napačna in razdiralna sila? Del problema je v tem, da zelo malo ljudi misli na to kaj denar pravzaprav je, od kod prihaja, kako je ustvarjen in kako je nadzorovan. Smo pod vplivom vsaj 150 let trajajoče propagande in indoktrinacije, ki je vsako kritično idejo ali dvom pregnala iz glav ljudi. Če bi razgrnili vse te mistifikacije, ki so se nabrale skozi zgodovino, bi verjetno kmalu ugotovili, da je ekonomija postala tako zapletena prav zato, da bi begala ljudi, da je ti ne bi znali in mogli razumeti. Če bi vedeli vsa dejstva o tem kako se denar izdaja, kako je poslan v cirkulacijo, kdo ga izdaja, kako imajo ti, ki ga izdajajo moč in kontrolo nad ekonomijo in nad življenji posameznikov, bi bilo naokrog verjetno veliko zelo nezadovoljnih in nesrečnih ljudi. In čeprav pravijo, da denar premika svet, da je denar motor sveta, da denar vrti svet, smo veliko bolj natančni, če ugotovimo, da denar pravzaprav drži svet na mestu.

Denar

Denar nam v svoji sedanji obliki pomaga pri transakcijah in trgovanju. Denar je sredstvo, ki ga potrebujemo za ekonomsko menjavo. Danes živimo na način medsebojne izmenjave dobrin in uslug in denar je medij, ki ga za to uporabljamo. Denar na ta način postane v ekonomiji neke vrste kontrolni element. Ti, ki kontrolirajo denar, kontrolirajo tudi vse ostalo.

Kot denar so različna ljudstva v različnih dobah uporabljali številne predmete. Denar ni proizvod države. Za iznajdbo denarja ni bil potreben noben princ ali kralj. Denar in monetarna menjava sta produkta spontanega reda. Postavimo se recimo v vlogo trgovca, ki pride na trg z neko dobrino, ki jo poskuša zamenjati za neko drugo, ki jo lahko uporabi doma. Če je prišel na trg z beluši in je želeli domov odnesti volneno srajco, je moral najti nekoga, ki ne le da prodaja volneno srajco, ampak tudi pričakuje plačilo v beluših. Problem je, da pogosto ne moreš najti partnerja, ki ima dobrino, ki jo hočeš in hkrati potrebuje dobrino, ki jo ponujaš. Alternativa je, da se vprašaš: »kaj želi ta, ki prodaja volnene srajce?« Ljudje trgovanja ne vzamejo nujno kot nekaj kar si želijo, pač pa kot menjavo vmesnih dobrin, za katere smatrajo, da jih bodo lažje zamenjali za tisto, kar si želijo. In sprva so različni ljudje eksperimentirali s številnimi različnimi oblikami posrednih menjalnih strategij. Tako bi na primer nekdo trgoval s soljo, drugi z žeblji, tretji bi uporabil ječmen. Toda, zgodi se, da bolj kot te dobrine postanejo stalnica pri posameznem trgovanju, bolj privlačna se bo zdela njihova uporaba za isti namen pri drugih ljudeh. Posledično pride do efekta »snežne krogle«, pri kateri se določen nabor dobrin ali celo en sam proizvod zdi veliko bolj privlačen in postane univerzalno sredstvo menjave. In ko pridemo do medija menjave, ki ga sprejemajo tudi drugi, pridemo tudi do denarja. Torej denar ni definiran po kakšni fizični karakteristiki in ni definiran po kakšni pravni sankciji. Definiran je po družbeni konvenciji, ki jo ljudje sprejmejo, da lahko lažje menjavajo.

V teku človekove evolucije, so družbe uporabljale številne stvari, ki so služile kot denar. Je mogoče, da to, kar družba sprejme kot denar, vpliva na obnašanje ljudi v družbi? Klasičen, konvencionalen način mišljenja o denarju je, da je denar pasiven medij menjave, ki ga uporabljamo kot uporabno orodje za menjave med ljudmi in pri tem to ne vpliva na transakcijo, ki se izvaja, ampak jo zgolj poenostavi. Podobno velja za odnose med ljudmi, ki na ta način uporabljajo denar. To mišljenje se je izkazalo za napačno. Različne vrste denarja imajo zelo različne lastnosti in ena od ključnih lastnosti je stopnja razpoložljivosti oziroma redkosti predmeta, ki se uporablja kot denar. Če je nečesa v izobilju, bo to povzročilo rast trgovine. Ljudje lahko v tem primeru izmenjujejo svoje blago in storitve dokaj svobodno. Če pa denarja primanjkuje, lahko ustvarimo zelo resen problem, ker ljudem preprečujemo, da izmenjujejo blago in storitve. Imamo številne študije, ki zelo jasno kažejo na to, da so, glede na to, kaj kdo uporablja kot menjalno sredstvo, odnosi med ljudmi različni. Obstajajo različne vrste denarnih sistemov in nekatere spodbujajo zelo družbeno in odgovorno ravnanje, druge pa zelo asocialno in destruktivno vedenje.

Predstave ljudi o denarju so ponavadi zelo zmedene, netočne, absurdne, vraževerne, mitološke, religiozne in celo nore. Večina ljudi o denarju nima pojma, denar samo uporabljajo. Morda bi bilo bolj točno reči, da denar uporablja njih.

Večina sredstev, ki jim pravimo denar, se ne natisne. Dejstvo je, da t.i. papirnati denar predstavlja zelo majhen delež skupne količine denarja. Večina tega, kar imenujemo denar, so bančni računi. Na enak način kot so banke nekoč izdajale več potrdil za zlato kot so imele dejanskega zlata, danes banke izdajajo več denarja na bančnih računih kot imajo denarnih rezerv. Ta stanja bančnih računov danes predstavljajo kar 97% tega, kar imamo za denar. Če lastnik želi vedeti koliko denarja imamo preden sklenemo najemno pogodbo, mu pokažemo stanje na računu in ne vsebine naše denarnice. Večina učbenikov ne razlaga kaj je denar. Razlagajo samo kaj lahko z njim počnemo. Opisujejo denar glede na svoje funkcije. Tako se o denarju pogovarjamo zgolj kot o sredstvu menjave ali merilu vrednosti. Vse to so stvari, ki jih lahko počnemo z denarjem. Veliko ljudi tako misli, da je denar nekaj oprijemljivega, resničnega, nekaj, kar lahko poberemo in z njim upravljamo. Temu pa pravzaprav ni tako. Denar je v bistvu ideja. In to je ideja, da nekomu nekaj dolgujemo ali da nekdo nekaj dolguje nam. To idejo lahko simbolizira račun, na katerem se stanje spreminja gor in dol. Ali pa ga lahko simbolizira izmenjava papirnate valute, kovanca itd. Ampak vse to so samo simboli. To ni dejanski denar.

V današnjem svetu je denar samo kredit, kar pomeni, da je del informacijskega sistema. Kakšno informacijo izraža? To je informacija o terjatvi. Če imamo bančni račun, ki pravi, da imamo milijon dolarjev, je to sicer lepo povedati, ampak, kar je dejansko lepo, je dejstvo, da lahko kupimo stvari v vrednosti milijona dolarjev. Torej, če denar ni nič drugega kot informacija o tem, kar smo dolžni drug drugemu, kako se ustvarja denar, ki ga uporabljamo vsak dan? Denar se ustvarja skozi proces bančnih posojil. Ljudje, podjetja, vlade gredo v bančni sistem in si izposodijo denar. Torej je vsak dolar, vsaka nacionalna valuta, ki ste jo kdaj videli, nekomu dolg. Za vsak novi dolar ustvarjen v monetarnem sistemu, ustvarimo tudi ustrezen dolg. Denar je izdan vsakič ko nekdo od banke vzame posojilo. Če grem v banko in si želim izposoditi pol milijona dolarjev, da ustvarim podjetje, za katerega imam dober poslovni načrt in stranke, potem mi bo banka, ob predpostavki, da se strinjajo, izročila pol milijona dolarjev, da lahko ustvarim podjetje. Če bi jih vprašali, bi večina ljudi rekla, da teh pol milijona dolarjev prihaja od nekje drugje. Prihaja od prihrankov nekoga drugega, od investicij. To ni res. Ko rečemo, da je denar izdan kot dolg, mislimo na to, da ne dobijo denarja od koderkoli. Dejansko ga ustvarijo iz »zraka«, kakor tudi moj kredit. John Kenneth Galbraith v svoji knjigi »Money: Whence It Came, Where It Went« (»Denar: od kod je prišel, kam je šel«) (1975), pravi: »Proces, s katerim se ustvarja denar je tako preprost, da je um popolnoma zbegan.« Ko ljudje izvejo, da banke ustvarjajo denar tako, da vpišejo številko na račun, tega ne morejo verjeti. Bančni sistem dobesedno ustvari naš denar iz nič in ga posodi v gospodarstvo. Edini način, da novi denar pride v gospodarstvo in na koncu v naš žep, je preko posojila. To pomeni, da je vsak denar, ki ste ga kdaj videli, dolg nekoga banki. Dejstvo, ki je neprijetno za mnoge ljudi je, da če bi dolg bil kdaj poplačan, potem bi celotna ponudba denarja preprosto izginila. Ne bi bilo denarja in to bi pomenilo popoln kolaps gospodarstva. Če bi bilo mogoče, da bi vsi povrnili svoj dolg, v sistemu ne bi ostalo nič denarja. Dejansko obstaja več dolga kot je razpoložljivega denarja. In razlog za to je v obrestih, ki ne ustvarjajo novega denarja. Ko gremo v banko in si izposodimo 100.000€ recimo za nakup hiše, bodo preverili, ali imamo dober kredit. Potem se bodo odločili, da ustvarijo denar in ga elektronsko prikažejo na naš račun. Recimo, da moramo v naslednjih dvajsetih letih vrniti 200.000€. 100.000€ prvega posojila je ustvarjenih, drugi del, ki se nanaša na obresti, pa ne. Tako nas pošljejo v svet, da tekmujemo z vsemi ostalimi, da lahko povrnemo še drugih 100.000€. Tako je denarja vedno premalo. To omogoča konkurenca med različnimi akterji za obresti, ki niso ustvarjene. Tako je v sistemu vedno manj denarja, kot je potrebno.

Ko je denar posojen v gospodarstvo, se ta krog začne. Kmet Branko dobi posojilo od banke in Andreju plača za popravilo traktorja. Andrej plača Aleksandri za kruh v lokalni pekarni. Aleksandra v zameno od Branka kupi pšenico, ki lahko zdaj odplača posojilo. Problem je v tem, da Branko poleg glavnice banki dolguje tudi obresti. Da bi se izognili izgubi svojega premoženja, mora poiskati preostali denar drugje in tako ustvari svoj krog v gospodarstvu. Zdaj lahko povrne svoje posojilo z obrestmi, ampak ljudje v tem novem krogu so ostali brez svojega denarja. Še vedno potrebujejo denar, da si olajšajo izmenjavo in da odplačajo posojilo, ki so ga uporabljali. Edini kraj, kjer ga lahko dobijo je od drugih podobnih krogov zadolževanja. Ker ima vsak denar priložene obresti, ne bo nikoli dovolj denarja za poplačilo vsega dolga do bank. Zato bodo nekateri ljudje vedno morali bankrotirati ali pa jim bo premoženje zasegla banka.

Torej imamo to neločljivo pomanjkanje v ponudbi denarja. Ne morejo vsi vrniti tistega, kar dolgujejo bankam. Dolg bankam je v vsakem trenutku večji kot je denarja v obtoku. Kar neizogibno pomeni, da bo nekdo to igro izgubil. Nekdo bo šel v stečaj, kar pa nima nič opraviti s kakovostjo blaga in storitev ali učinkovitostjo poslovanja. V gospodarstvu vsi tekmujejo z vsemi ostalimi, da se izognejo zamudam pri vračanju posojil bankam. To pa lahko storijo le tako, da tekmujejo drug z drugim za ponudbo, ki je ni dovolj za vse. To je podobno igri »glasbenih stolov«. Nekdo mora biti med poraženci, ne glede na to, kako je pri izvajanju svoje dejavnosti sposoben.

Pomanjkanje

Ekonomija se ne nanaša samo na ljudi. Zelo enostavno si je tudi naravo predstavljati kot ekonomijo. Narava nenehno ustvarja vrednosti v korist vseh njenih članov in to je tisto, kar je tudi smisel ekonomije. V naravnih sistemih ni ničesar takega kot je motiv dobička in obresti. Res ni potrebe imeti več kot potrebuješ, razen, če si na kak način zapeljan v takšno mišljenje. V človeški kulturi prevladuje strah pred pomanjkanjem, ki nam vedno daje občutek, kot da ni dovolj ali pa ne bo dovolj, zato moramo hitro nabrati čim več kolikor lahko in to shraniti, kjer nihče ne more do tega, da nas ne bi slučajno okradel. In potem je v resnici vseeno ali to dejansko potrebujemo ali ne.

Izkušnja večine ljudi z denarjem je, da je denarja malo. In v današnjem monetarnem sistemu ga je malo. Tudi publikacije monetarnih institucij trdijo, da je tisto, kar daje denarju njegovo vrednost, njegovo pomanjkanje, kar pa ne drži. Ni pomanjkanje tisto, ki daje denarju njegovo vrednost. Ko govorimo o kreditnem denarju je tisto, kar mu daje vrednost, njegova sposobnost zahtevati, kar na trgu želite ali potrebujete.

Ko gledamo na svet, nas je strah samo tega, da ni dovolj možnosti za vse. Za to nimamo nobenih pravih dokazov, pa vendar iz tega delamo resnico. Model dominacije umetno ustvarja pomanjkanje in to pomanjkanje je eden od načinov kako se sistem dejansko vzdržuje. Ne samo materialno pomanjkanje, ampak tudi čustveno in duhovno pomanjkanje. Ni dovolj časa. Ni dovolj denarja. Ni dovolj spanja. Gre za nenehno bitko z: »ni dovolj«, »nimamo dovolj«, »to ni dovolj«, »nisem zadosten«. To je način razmišljanja. To je isto, kar bogati osebi brani, da bi dajala in je isto, kar revnemu preprečuje, da bi kaj zaslužil. To je ta pogojni način razmišljanja. Tisti, ki na zahodu zase menijo, da so revnih, sploh niso revni. To je zgolj ta mentaliteta pomanjkanja. To je sistem prepričanj, ki ga vsi nosimo. Ta »ni dovolj« sistem prepričanja ima še svoj podaljšek. »Ni dovolj za vse, zato bomo nekoga nekje morali izpustiti.« In ta neizogibni strah ali gotovost o tem, da ni dovolj za vse in da bo nekdo nekje moral biti spregledan, je pravzaprav temelj našega političnega razumevanja sveta, našega sistema upravljanja, izobraževalnega sistema in to je tudi bistvo vere. Seveda obstaja pomanjkanje, ki se zgodi naravno. Zgodi se lahko katastrofa, poplava, nekaj, nad čemer nimamo moči. Ampak tukaj imamo sistem, ki pomanjkanje ustvarja umetno tako, da dobimo ljudi, ki se borijo za plen in ker je nadzor od zgoraj tako močan, je to način ohranjanja razdvojenosti in zmede tistih na dnu. Naša izkušnja, da je denarja premalo, je artefakt denarnega sistema. V pravilno delujočem monetarnem sistemu ne bi smelo prihajati do pomanjkanja denarja. Ta »ni dovolj za vse in nekdo bo nekje vedno spregledan« ponuja to zelo problematično in nesrečno privoljenje, da ljudi spregledamo. Ker, če je nekdo vedno spregledan, potem je tvoja in moja naloga, da si nakopičiva več kot bova mogla kdaj uporabiti ali potrebovati, da se na ta način oddaljiva od tistih, ki bodo morda spregledani. Iz perspektive korporacij je imeti več in več deloma spodbujeno s pohlepom, deloma z dinamiko dobičkonosnosti in kapitalizma, je pa tudi posledica strahu, ker, če se ne boš širil hitreje od konkurence, bo denar za raziskave in oglaševanje šel drugim in te bodo premagali in izrinili iz igre. »Nisi hiter in učinkovit kot bi po naših izračunih moral biti«, tako govori bančnik, »in zato bomo bodisi zvišali ceno tvojega kredita in te tako prisili, da boš delal slabo svojim delavcem, skupnosti ali okolju, da bi na ta način povečal obračun in spodbudil ceno svojih delnic. In denar ti bomo posodili le pod temi pogoji.« To je na lep način povedano, da »dobri ljudje v našem sistemu končajo kot zadnji.« Če ste brezbrižni do učinkov na druge, imate možnost za rast. Možno je, da na ta način niste sposobni tekmovati. Če vas skrbi in ste socialo odgovorni do drugih, ste danes v izjemno neugodnem položaju. Konkurenčna dinamika, ki jo gojimo na nek način izpostavi ljudi, ki so bolj nadarjeni za uspeh, a ta nadarjenost ni v kompetenci, kreativnosti, inteligenci, ampak veliko pogosteje v brezčutnosti.

Če pogledamo pobližje kako gospodarstva dejansko funkcionirajo, lahko ugotovimo, da delujejo tako s konkurenco kot sodelovanjem. Oboje lahko deluje skupaj. Mi smo bolj nagnjeni v prid konkurence, čeprav bi lahko več koristili sodelovanje, vsak o teh načinov pa je v svojih ekstremih lahko disfunkcionalen. Konkurenca ima svoje mesto, da nas spodbuja k najvišji ravni učinkovitosti in izpopolnjevanja, ampak že zdravje je recimo odvisno od sodelovanja. Nimamo jeter, ki bi tekmovale s srcem za kri in hranilne snovi. Obstaja neločljivo sodelovanje, ki vodi k zdravju celotnega sistema. Narava, po kateri so ljudje sposobni biti družabni, civilizirani, sočutni je res neverjetna in je povsem v nasprotju z naravo denarja. Kdorkoli ali kakršnikoli ste, moški ali ženska, po naravi agresivni ali prijazni in pripravljeni na sodelovanje, za življenje boste morali služiti denar in se zanj boriti. Zanj boste morali tekmovati. Je to v naravi stvari? Je to zato, ker svet deluje na tak način? Ali pa je na tak način ustvarjen denarni sistem, ki je med nami in svetom?

Na planetu imamo trenutno blizu sedem milijard ljudi. Vsaj milijarda je takšnih, ki bi radi delali, vendar ne morejo. Za njih ni delovnih mest. Nekateri bodo trdili, da so ti ljudje brezposelni, ker jim primanjkuje znanja ali ker ne želijo delati. In morda je v nekaj primerih to celo res, ampak pri veliki večini to ni razlog zakaj so osiromašeni. Razlog, zakaj so osiromašeni je v tem, ker imamo pomanjkanje denarja. Če imamo gospodarstvo, ki ustvarja le omejeno število dobrih delovnih mest, smo potem presenečeni, če starši menijo, da je pomembno, da naučijo svoje otroke, kako tekmovati na vseh ravneh? Za svoje otroke želijo, da dobijo najboljša delovna mesta. Drugačen odziv bi lahko bil: »Hej, počakajte trenutek. Tukaj imamo vendar temeljni problem s samo strukturo sistema«, vendar na žalost večina ljudi na ta in podobne probleme gleda in se odziva zelo individualistično.

V času državljanske vojne v ZDA, ki je zelo zanimiv preobrat v industrijski revoluciji, je bilo suženjstvo na jugu obsojeno na neuspeh. Argument nasprotnikov reforme na področju suženjstva je bilo nekaj, kar so imenovali »suženjstvo plač«. In kaj je to pomenilo? To je pomenilo, da ste bili brez zaščite. Takoj so vas lahko odpustili. Lahko so vas vrgli na cesto in postali ste »suženj plače«. Zakon pravi, da človeka ne moremo obravnavati kot blago za nakup in prodajo. Dela ne moremo kupiti ali prodati, vendar ga lahko najamemo. Besedo »služba« so izumili v industrijski dobi v Angliji. Pred tem ni obstajala in opisuje kup stvari, ki jih počnemo za denar. Delo je zelo star koncept. In delo je nekaj, kar počnemo zato, ker nam je to všeč ali pa zato, ker smo v nečem dobri ali kar imamo to kar počnemo radi. Služba je specifično nekaj, kar naredimo za plačilo. Plačilo v nacionalnem denarju, če smo natančni. Ljudje kot sta bila Woodrow Wilson in Abraham Lincoln so dejali, da če Amerika postane te vrste družba, v kateri so vsi ali večina postali plačani delavci, ali »sužnji plač« kot so to imenovali, bodo izgubili svoboščine, ki so naredile Ameriko veliko.

Če smo recimo pod pritiskom, da enostavno ne moremo preživeti razen tako, da smo komu suženj, potem podpišemo pogodbo, ki pravi: »OK, bom tvoj suženj.« To baje naredimo po svoji svobodni volji. Toda ali je to res? Verjetno samo pod kakšnimi patološkimi okoliščinami. Živimo v ekonomiji, ki vzame osemdeset odstotkov vsake nove generacije in jo izobrazi, da spoštuje ukaze, prenaša dolgčas, jih omejuje, ovira njihovo ustvarjalnost in njihove zmogljivosti. Sistematično jih zatre sistem, ki dela kaj? Zapolnjuje niše in osemdeset odstotkov niš potrebuje ljudi, ki so zapisani dolgočasnemu ponavljajočemu se delu in so zato temu delu prilagojeni. Lahko bi rekli: »Veste kaj, to je grozna služba. Ne želim je več opravljati.« To je prosti trg. Imate možnost, da ne delate v teh groznih razmerah. Hkrati pa, če ne delate, imate majhen problem, ne boste jedli in vaša družina bo stradala. In zato ljudje počnemo kar počnemo. Moramo delati v službah od devetih do petih, pogledamo malo TV in gremo spat in to počnemo znova in znova. Za življenje bi si večina verjetno želela kaj bolj nagrajujočo izkušnjo, ki ne bi temeljila le na denarju in da lahko rečemo: »To leto smo zaslužili več kot lani.« Ideja našega srednjega razreda je res smešna. Ni srednjega razreda. Tudi oni so dejansko zgolj reveži, ki delajo in njihov življenjski stil je do smrti odvisen od denarja. Imajo veliko lepo hišo, dva lepa avtomobila, svoje otroke dajo v šole, če pa jih odpustijo iz službe, se vse to konča.

Alternative

Tako pogosto delamo zgolj zaradi denarja. Ker vsi preganjamo naokrog denar, je to postal vzorec naše družbe. Na svetu je dovolj dela za vse in za večno, če pa moramo zanj plačati z državnim denarjem, ki je redek in ki delo spremeni v službo, potem je to povsem drugo vprašanje, ker si bo moral nekdo za to, da nas plača, sposoditi denar. Ko s časom in napredkom tehnologije izgubljamo vse več služb, bomo kmalu morali priti do točke, kjer bomo prisiljeni na novo opredeliti pomen dela. Poiskati bomo morali druge načine, da se bodo ljudje lahko preživljali. Neskončno je stvari, ki jih lahko počnemo. Vsako mesto, vsak vrt, vsako hišo lahko spremenimo v raj. Neskončno je stvari, ki bi jih morali narediti, da bi dosegli kaj takega. Toda ne pričakujte, da boste za to plačani v državni valuti. Zato moramo najti način, kaj lahko ljudje počnejo v post-industrijski dobi.

Ena od stvari, ki jo pri ideji lokalne valute sprejema veliko ljudi je način razumevanja o tem, kako deluje naš ekonomski sistem. Potrdila, ki jim pravimo denar, ne služijo nujno najboljšemu interesu lokalnih skupnosti, lokalna valuta pa nam pri tem lahko pomaga. Ni namen lokalnih valut nadomestiti nacionalni denar. S tem samo olajšamo izmenjavo tudi onkraj tega, kar je mogoče z nacionalnim denarjem. To je še ena vrsta vere v drugo vrsto valute. To je vera v svoje sosede, je vera v lokalna podjetja, to je vera v regijo in v to kaj vam lahko ponudi in da je resnično bogastvo na dosegu roke.

Dopolnilne valute so po definiciji dogovor v skupnosti, da bo uporabljala nekaj, karkoli se pač dogovorijo, kot menjalno sredstvo, ki je nekaj drugega kot običajni nacionalni denar. Prva stvar, ki jo je treba razumeti o dopolnilnih ali lokalnih valutah je, da obstaja veliko različnih pravil. V konceptu državnega denarja obstaja samo eno in je v bistvu enako po vsem svetu. V dopolnilni valutah pa se različne skupnosti dogovorijo o drugačnih pravilih. Je komplementarna, saj ne nadomešča nacionalnega denarja. Lokalna valuta je nekaj, kar je izdano v času, ko je podprto z dobrinami in storitvami v skupnosti. In ko ljudje oglašujejo v imeniku menjav lokalne valute, se dejansko zavežejo, da v celoti ali delno podpirajo to valuto s svojim blagom in storitvami, ki jih ponujajo in da so prav tako pripravljeni sprejeti to lokalno valuto. Torej, ko dobimo lokalno valuto, je ta podprta z ljudmi v skupnosti in je legitimno menjalno sredstvo. Lokalna valuta je način za spodbujanje ljudi, da trošijo na lokalni ravni. In to je tudi način kako v lokalni ekonomiji pomagati ljudem ko morda nimajo denarja.

Alan Watts je v 50-ih napisal kritiko depresije, kjer je dejal, »Poglejte, gospodarstvo je padlo zato, ker so vsi ugotovili, da ni denarja. Obstajalo je veliko dela, ki ga je bilo treba opraviti. Veliko ljudi si je želelo delo. V trgovinah je bilo veliko blaga, vendar si ga nihče ni mogel privoščiti. Nihče ni mogel plačati, saj nismo imeli denarja.« Dejal je, da je bilo podobno, kot da bi gradil hišo za katero imamo material, orodja, znanje in vse potrebne načrte, imamo gradbeno dovoljenje, vreme in voljo. Nimamo pa metrov. Imeli smo jih, vendar je na drugi strani mesta v delu velik projekt, kjer uporabljajo vse razpoložljive metre. Nimamo metrov, ker so vsi metri šli tja, mi pa smo brez dela. To je točno to, kar počnemo z denarjem. Dela, ki ga je treba opraviti je veliko in veliko je ljudi, ki ga potrebujejo. Vse vrste stvari je mogoče početi. Torej imamo delo, ki ga je treba opraviti. Imamo delavce. Kaj še manjka? Kosi papirja, ki pravijo, da bom nekaj naredil v zameno za drugo blago. Ljudje so prikrajšani in lačni otipljivih načinov, da se lahko priključijo skupnosti in ta občutek, ta odnos se da doseči z uporabo tovrstnega lokalnega valutnega sistema.

S tem na novo izumljamo izmenjavo. Posredovanje izmenjav moramo urediti na drugačen način kot smo to delali doslej. Denarni sistem, ki temelji na dolgu, ustvarja denar na podlagi obresti. Ni problematičen samo dolg. Dolgu so pripojene tudi obresti. In obresti se ne ustvarijo ko banke ustvarijo denar na osnovi poroštva. O denarju moramo začeti razmišljati kot o mediju informacije, ne pa kot o nečem stvarnem. Medij informacije je bil v glavnem cela stoletja, vendar smo kljub temu obtičali z idejo, da obstaja le omejena količina denarja. To je jedro njegovega koncepta realnosti. Da je samo toliko dolarjev ali evrov ali jenov in kar delamo je, da jih podajamo sem in tja. Pride od vas, gre k meni, gre k njemu, gre k njej. Ta »sem in tja« pa poteka s pravo stvarjo. Zato bomo vedno imeli pomanjkanja. Kako lahko uredimo naše izmenjave brez ustvarjanja občutka pomanjkanja? So papirne valute res najboljši način za rešitev tega problema ali obstajajo še drugi, bolj učinkoviti pristopi? Lokalne valute se običajno tiska in takoj ko svojo valuto tiskamo ustvarimo določen problem, ker smo ustvarili valuto omejene ponudbe, kar pomeni, da je samo toliko valute kolikor je v obtoku bankovcev. In potem na koncu pridemo do iste težave, kot bi, če imamo valuto, ki jo podpira recimo zlati standard, ker je zaloga zlata omejena. V vzajemnem kreditnem sistemu obstaja potencialno neomejena valuta in to je ena od njenih velikih prednosti. V vzajemnem kreditnem sistemu ima vsaka oseba račun in včasih je račun lahko pozitiven, drugič je morda lahko negativen. Prav to dovoljenje za negativno stanje je temeljna značilnost sistema kreditnega obračuna. Ta negativni saldo predstavlja kredit, ki nam ga odobri skupnost.

V primeru vzajemnih kreditnih sistemov je pravilo igre, da jaz nekaj storim za vas. Dobim kredit vi pa breme. Vsota obeh je nič, z drugimi besedami, dolžni si nismo ničesar, vendar imam jaz kredit vi pa breme. Jaz kot prodajalec vam lahko dodelim kakšno dobrino ali storitev, ki jo ravno potrebujete. Na svoj račun dobim kredit, vi pa na vašega breme. Vaše breme pomeni, da dolgujete nekaj skupnosti trgovcev, ki se nahajajo v našem kreditnem krogu. Stanje mojega kredita pomeni, da mi ta krog ljudi zdaj nekaj dolguje. S svojim kreditom lahko grem in si privoščim piškote mojega soseda, vi pa lahko delate na vrtu katerega od članov, da povrnete svoje breme, s tem smo med nami ustvarili valuto. Poskusite to zdaj storiti z nacionalnim denarjem. Tam pa to ne deluje na tak način. Moram iti in si sposoditi ali pa zaslužiti, pri čemer tekmujem z vsemi ostalimi. To igro pa lahko ustvarjamo sami. V vzajemnem kreditnem sistemu ima vsakdo račun. Ta račun je lahko pozitiven in je lahko negativen. Ko Samo pospravi Borisu sobo, Samo dobi kredit, Boris pa breme. Samo lahko nato porabi ta kredit tako, da mu Anja splete pulover. Boris svoje breme oddala tako, da Jožetu ponudi nastanitev. Ko Jože opravi prevod za Anjo, se krediti in bremena izravnajo. Ni bilo potrebe po gotovini in vsakdo je v transakciji nekaj pridobil. Na dolgi rok pričakujemo, da bo vsaka oseba dala v sistem toliko, kolikor bo iz njega vzela in vzela ven toliko, kot bi dala vanj, vendar pa dovoljujemo začasna neravnovesja, da bi tako olajšali proces izmenjave. To je tudi temeljna funkcija denarja. Ko se vedno več ljudi pridruži krogu vzajemnega kredita lahko ta proces postane bolj dinamičen. Ne glede na to kako velik postane krog, bo vrednost tega, kar ljudje prispevajo ostala enaka vrednosti tega, kar vzamejo ven. Tega denarja ne ustvarja hierarhija. To je sredstvo menjave, ki je nastalo med nami. Mi smo ustvarili menjalno sredstvo. Pri tem pa ni obresti in ni pomanjkanja. Ni pomanjkanja valute, torej je tudi veliko manj tekmovalnosti. Tako smo soočeni s popolnoma drugačno izkušnjo. Osnovna razlika med denarjem, ki ga je malo, je omejen, prihaja od zunaj in denarjem, ki je prosto dostopen, ga je na voljo dovolj in prihaja od nas je, da s prvim živimo v strahu, pohlepu in tekmovalnosti, z drugim pa se obnašamo kot razumna človeška bitja. Smo bolj radodarni, bolj nam je udobno, smo bolj voljni dajati in bolj pripravljeni sprejeti. Tovrstna organizacija ima potencial, da naredi življenje bolj udobno, še posebej, ko bodo svari v prihodnosti postale veliko težje. Ne le glede dobrin in storitev ampak tudi v smislu povezav in skupnosti. Glede na trenutni razvoj gospodarstva, mora skupnost postati naša varovalna mreža.

Obstaja že na tisoče tovrstnih omrežij, vendar pa koncept vzajemnega kredita ni omejen le na lokalne skupnosti in posameznike. Vzajemni kredit se prav tako lahko uspešno uporablja v poslovnem svetu. Komercialna industrija menjave je v ZDA na leto vredna okoli 30 bilijonov dolarjev. Ta omrežja uporabljajo vzajemni kredit kot pomoč podjetjem bolje izkoristiti svoje zmogljivosti, hkrati pa prihraniti nekaj denarnih izdatkov. Ta način pomaga prodati tisto, kar se drugače ne proda in je prezrto. V restavraciji je vedno kakšna prazna miza, kot je tudi v hotelu vedno kakšna prazna soba, ki jo je treba zapolniti. In če ste jo zapolnili z menjavo, je to prav tako, kot da bi šlo za denar. Zmogljivosti v podjetjih se na ta način lahko znatno poveča. Primer za to je lahko tiskalnik in njegova zmogljivost. Recimo, da ste nabavili nekaj teh tiskalnikov in zanje plačali veliko denarja, vendar pa delajo samo polovico časa. Od tega živite, pa vendar vam naprava deluje samo polovico časa. To pomeni, da dosegate samo 50% zmogljivosti. Smiselno je, da če bi si lahko izmenjali te presežne zmogljivosti za dobrine in storitve, za katere sicer plačujete z gotovino, bi od tega imeli vsi korist. Na ta način lahko dobite stvari, za katere morate običajno plačati z gotovino. V zameno lahko dobite recimo pravne storitve, lahko gre za avtomobilska popravila, zobozdravstvene in medicinske usluge. Tisoče različnih možnosti je. Z vnosom te učinkovitosti v gospodarstvo in uporabo tega, kar je sicer prezrto, v gospodarstvo vnesemo izjemno učinkovitost.

Poziv

Ne moremo niti začeti govoriti o tem, kako naj razmišljamo kot ekosistem dokler se ne zavemo svojega mesta v kulturi, v družbi. Da nismo edini, ki smo vredni upoštevanja. Da je vse okoli nas prav tako pomembno in del nas in da smo za to enako odgovorni. Da bi se zavedali svojega mesta, ga moramo videti in razumeti. Brez dvoma bomo v prihodnjih letih soočeni z veliko krizo. In veliki »slon v dnevni sobi« je prav problem denarja. Na žalost tudi večina ljudi, ki so dejavni v trajnostnih in okoljevarstvenih gibanjih ne razumejo narave tega problema. Glede trajnosti in ekologije ne bomo naredili nobenega pomembnega napredka, če ne bomo rešili problema denarja. Za pred-demokratične družbe je značilno, da funkcionirajo po principu tabuja. Imamo nekaj predpostavk, ki jih sprejemamo in ne postavljamo pod vprašaj. Vse bolj se bomo morali zavedati slepih peg tega kaj nam počne denar. Da je denar dejansko nekaj takega kot železni obroč, ki si ga vstavimo v nos in nas vodi v smeri, ki niso tiste, kamor si zavestno želimo iti. Večina ljudi se zjutraj vstane še zaradi česa drugega kot le zaradi denarja. Skrbimo za stvari kot je recimo družina in če želite, izboljšav; razvoja celotnega človeškega bitja. Ljudje ne bomo večno samo bedaki. Kmalu bomo videli zelo močno reakcijo na to rastočo bolečino in ko rastejo težave, je pravi čas, da se pričnejo razvijati ideje o tem, kam lahko gremo v prihodnosti. Imamo priložnost, da vzpostavimo trajno okoljsko, duhovno izpolnjujoče, socialno pravično prisotnost ljudi na tem planetu. To je moč in priložnost našega časa. Denar lahko uporabljamo kot orodje, kot služabnika za dosego želenega cilja. Ni treba, da smo njegove žrtve. Ni nam potrebno nadalje trpeti zaradi denarja. Lahko se ga osvobodimo. In gospodarstvo bo veliko bolj zdravo in bolj v korist nas vseh. Čas je, da se tega zavemo. Čas je, da se zavemo svojega potenciala. Potencial ljudi pa je dejansko neomejen.

Povzeto po www.themoneyfix.org

Napotila

Za več informacij o skupnostnih valutah, obiščite

www.themoneyfix.org

Wir Bank

http://www.wir.ch

http://www.youtube.com/watch?v=VMy8zmWSrFA

Local Currencies

http://www.smallisbeautiful.org/local_currencies.html

Time Banks USA

http://www.timebanks.org/

Alternative currency