Boris Vezjak

IN MEDIA RES

Novinarji med etiko, politiko in kapitalom

Za ogled knjige kliknite na sliko. Knjiga ima 1373 strani in je velikosti 14mb. Stalni naslov knjige je http://www.zofijini.net/eknjige/inmediares.pdf.

In Media Res

Uvod

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ’slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec

V evropske medije so posamezniki slovenske politike in novinarstva lansirali sliko Slovenije, ki, da je podobna kot v Belorusiji - z represijo nad mediji in z zatiranjem človekovih pravic. Preko evropske novinarske mreže se je ta slika razširila v številne evropske medije. V času, ko bi vlada potrebovala neko podporo doma, zaradi predsedovanja Evropski uniji, je potrebno pojasnjevati absurdne obtožbe.

Janez Janša

Citata z začetka te knjige sta komplementarna, a hkrati v popolnem kontrastu. Ideolog slovenske RKC spregovori o krasnem novem medijskem svetu, kot si ga je zamislil in o njem sanjal na začetku Janševega prevzema oblasti leta 2004. Spet drugi govori o motečem elementu, ki je začrtano medijsko idilo pokončal – omenja znamenito novinarsko peticijo in njene učinke v Evropi in po svetu. Krasni novi svet se ni uresničil. Hvala bogu.

Pričujoča elektronska knjiga je nastala verjetno v enem najtežjih časov za slovenske medije in novinarje. Po državnozborskih volitvah 2004 so se, kot nikoli poprej v zgodovini samostojne Slovenije ali celo širše, mediji prerinili v ospredje političnega in družbenega vrvenja. Dogodki v zvezi z njimi so nagloma postali središčna tema, politično, zakonodajno, družbeno. Stopili so na sredino. V sredino same stvari, in medias res. Zato najprej pojasnilo k naslovu knjige: ker so prav mediji stopili v središče, fokus ali žarišče našega zanimanja, sem si drznil naslov po domače parafrazirati glede na latinski frazem: in media res.

Hkrati so postali osrednja točka naše pozornosti, istočasno pa nekako velja, da jih vsi razumemo kot tisto »pravo«, »resnično« stvar, za katero gre – politika si prisvaja medije, ker brez njih, vsaj tako verjame, ne more. Kapital si prisvaja medije, ker brez njih ne more. In tudi mi, njihovi uporabniki, brez njih pač ne moremo. Kajti zdi se, da so, ne glede na težavnost položaja, mediji vendarle bili prepoznani kot sama stvar, res. S tem so novinarji postali ujetniki kapitala in politike na eni strani in moralnih profesionalnih standardov na drugi. Zareza med obojim je nenehno rastla in počasi na novo spisala tudi potrebo po pogledu na novinarsko avtonomijo in etične kodekse. Če ne drugega, je njihovo spoštovanje naredila za otipljivo potrebno.

Toliko k pojasnilu naslova knjige. Da so se slovenski novinarji znašli v položaju interesnih vpetosti med politiko in kapitalom, je notorno dejstvo. Prva bi namreč brez drugega težko obvladala medije. Na to namiguje izbor ilustracije na naslovnici, kjer Escherjeva roka hrani (ali piše) samo sebe. Knjiga, ki ste jo odprli, se sicer bolj kot ne ukvarja s konkretnimi učinki, ki jih je takšna vpetost proizvedla, ne toliko vzroki. Če je nova oblast g. Janeza Janše potrebovala dobro leto, da je medije s pomočjo zakonodajnih, kapitalskih, lastniških in kadrovskih potez počasi začela prevzemati v svoje roke, je v l. 2006 že postalo jasno, da političnih intervencij v medije ne bo mogoče meriti v samih medijih. Saj so ti nagloma postajali del medijskega hegemonskega imperija oblastnikov, ki so kakršnokoli kritiko kajpak pustili na hladnem. Ko so se začele množiti zgodbe pritiskov na novinarjev in primeri cenzure, je postalo evidentno, da bo kaj takega mogoče storiti le s pomočjo najbolj »demokratičnega« medija, ki ga je načelom najtežje nadzirati, tj. spleta. Od tod odločitev, da se primeri političnih in kapitalskih pritiskov sproti merijo in zapisujejo na njem. Ker tja roka cenzorjev težje seže.

Podpisani sem se zato jeseni 2006 odločil, da bom takšne dogodke nizal in sprotno evidentiral, zato sem ji sproti zapisoval v spletnem blogu z naslovom Medijski watch dog. Vem, kako hitro se namreč dogodki utopijo v šibkem človeškem spominu – čez nekaj let je vse pozabljeno in brez njega, spomina torej, se zgodbe še bistveno raje ponovijo. Tega pa si ne želimo. Spremembe medijske zakonodaje, predvsem novi zakon o RTV, pa instalacija politiki všečnih kadrov na STA in kasneje kapitalsko-politične spletke, predvsem okoli Dela, Večera in Primorskih novic, so storili svoje.

O svojih motivih za takšen »medij« pišem v naslednjem poglavju, na tem mestu bom na kratko spregovoril o vsebinskem vidiku. Zapisi v nadaljevanju knjige so razdeljeni po letih 2006, 2007 in 2008 ter zajemajo dogodke od oktobra 2006 do decembra 2008. Razlog za prvo časovno umestitev tiči v preprostem dejstvu, da je v družbenem prostoru dozorelo spoznanje, da bo Janez Janša slovenske medije prikrojil po svoji podobi in da ga pri tem ne bo nič zaustavilo. Ker se je svoboda objavljanja že bistveno zmanjšala, je spletno evidentiranje bilo tako rekoč izsiljena izbira – razen tega v takšni obliki nikjer nihče ni počel. Monitoring »intervencij v slovenske medije«, kot sem svoje delo razumel in kot sem podnaslovil tudi blog, se je v ohlapnejšem smislu torej začel, ko je v meni dozorelo spoznanje o nujnosti ali vsaj pomembnosti tovrstnega spremljanja medijev. Toliko o začetni zamejitvi. Končna časovna zamejitev, tj. december 2008, je bolj kot ne spontana. Da sem medije prenehal spremljati na dnevni ravni in beležiti ekscesnost tega prostora, je prej kot ne bila posledica zasedenosti z drugimi rečmi, predvsem z družinskim življenjem. Ko sem začel pisati blog, sem imel enega otroka, nekje na sredini sem dobil še dva. Ob vseh drugih obveznostih mi preprosto ni več zneslo. A bi pred tem, če sem iskren, moral omeniti še en demotivacijski razlog za konec: slovenski novinarji so se mi enostavno priskutili, če z njimi ne čutiš vsaj osnovne solidarnosti, pa težko spremljaš nekaj, kar najbolj zadeva njih same in njihovo svobodo. Naj v ilustracijo te »priskutljivosti« navedem dva dogodka. Prvi je zelo konkretno opredeljiv: v novembru 2008 sem se odločil za solidarnostno akcijo podpore uredniku oddaje Hri-bar Bojanu Krajncu. Po tistem, ko je v svojo oddajo uvedel nov lik »reporterja Surle«, mu je namreč zapretil delovni suspenz, ker se je v tem liku prepoznal odgovorni urednik tednika Reporter. Do izreka in zapisa grožnje je res prišlo, čeprav ni bila uresničena. Ni pa bila umaknjena. Zato sem se odločil, da s protestnim pismom, ki bi ga podpisali medijski strokovnjaki (natanko »tako imenovani«, kot so jim rekli v času Janševe svinčene medijske dobe), javno zahtevam odpravo te pisne grožnje, ki je obstajala proti vsem zakonodajnim in novinarskim standardom. Sledilo je razočaranje: med 25 naslovljenci se je za podpis ob meni odločilo le še osem. Še večje razočaranje me je čakalo, ko sem pismo posredoval medijem: praktično vsi med njimi so ga prezrli. Novinarji torej niso zmogli osnovne ne le solidarnostne, temveč že vsaj profesionalne geste, da takšno informacijo objavijo. Na tej točki sem se vprašal, kakšen smisel ima voditi projekt v (posredno) zaščito novinarske avtonomije, če novinarje same ne moti, da njihovemu poklicnemu kolegu grozi delovni suspenz? Kakšen smisel ima govoriti o političnih pritiskih in cenzuri, če se pod novinarsko peticijo podpiše sicer ogromnih 571 novinarjev, a se ob njih še vedno ne podpiše precejšnje število med njimi iz razlogov, ki so drugačni od ocene stanja v njem?

To je bila prva demotivacija. Druga je bila bolj človeška in spontana: počasi sem zaradi svojih zapisov vedno bolj postajal tarča tistih, o katerih sem na blogu pisal. Če sem beležil novinarske kikse, primere političnega lizunstva, šikaniranj in cenzure besedil, so se mi isti ljudje v svojem mediju potem na različne načine maščevali. Četudi nikoli nisem podvomil o pomembnosti projekta, čeprav sem venomer poročal o pritiskih vseh strani in cenzuri povsod, skratka neselektivno in »uravnoteženo«, kot se temu zloglasno reče, pa te na neki točki čustveno načne samo dejstvo, da si predmet žalitev in šikaniranj, na drugi strani pa zelo redko ali nikoli predmet pohvale ali navajanja. Včasih sem poročal, sicer zelo redko, o kakšni zadevi prvi in ekskluzivno, nemalokrat pa se videl svoje reciklirale misli v kakšnem časopisu, kakopak brez navedbe vira. Da bi se v teh letih kdo naslovil name in prepoznal moje delo, je bila silna izjema, če se je to že zgodilo. Drži pa, da tega ni bilo veliko, saj je bilo poslanstvo projekta, ki sem ga ves čas »peljal« zastonj, brez kakršnekoli finančne, tehnične ali druge pomoči, bolj kot ne le sprotno dokumentiranje in posredno opozarjanje. Ker tožiti o lastni usodi ni simpatično, bom nehal.

Toliko o terminološki umestitvi zapisov v tej knjigi. Na koncu mi preostane le še nekaj besed zahvale. V prvi vrsti jih dolgujem svoji družini, ženi Mileni ter Gašperju, Hani in Jakobu, ki sem jih vpričo zaposlenosti nemalokrat zanemarjal. Ne bo se več ponovilo! Zahvaljujem se še Luciji Hercog in Robertu Petroviču za tehnično in oblikovalsko pomoč pri knjigi, društvu Zofijini ljubimci, ki je knjigo izdalo, pa seveda vsem, ki so mi včasih dali nekaj motivacije z namigom, da me berejo. Prav tako dolgujem omembo vsem anonimnežem, ki so mi od časa do časa posredovali kakšno »insajdersko« informacijo ali me opozorili na kakšen dogodek ali zapis z namenom, da ga objavim. Čeprav vas ni bilo veliko, kar iskreno obžalujem, je bil smisel projekta natanko v tem, kar ste naredili - ker sam po stroki nisem novinar, sem podatke zbiral z večjo težavo, kot bi jih sicer, če bi sedel v kakšni medijski hiši. Tistim, ki bi se jim moral zahvaliti, ker tako čutijo, pa sem jih pozabil, se na tem mestu opravičujem. Tudi tistim, ki bodo v njej odkrivali kakšne tipkarske, slovnične ali faktične napake. Njim v tolažbo naj znova povem, da je knjiga nastala ob minimalni finančni podpori in predvsem s pomočjo entuziazma - komajda smo zbrali denar za nekaj zgoščenk.

Četudi sem zavedam nepopularnosti takšne poteze, jo bom na koncu vendarle tvegal. Zgodba, o kateri govori ta knjiga, ima v očeh moje izkušnje le eno moralo, ki jo želim strniti v apel: dragi slovenski novinarji, encore un effort! Še en napor, vse se začne pri vas. Za svojo svobodo se boste morali malce bolj potruditi.

Boris Vezjak

Na Ptuju, 7. decembra 2008