Filmozofski večer

V deželi medvedov

Projekcija filmov in pogovor z gosti

Posnetek si lahko na računalnik prenesete na strani: http://archive.org/details/VDeeliMedvedov

V petek, 26.10.2012, ob 19.00 v kinu Udarnik v Mariboru

Predfilma:

Normalen film
Jurij Meden, 2012, video, 16:9, barvni, 2'

Ljubezenska pesem (Viharni vrh redux)
Jurij Meden, 2012, video, 16:9, barvni, 2'

Glavni film:

V deželi medvedov
Nika Autor, 2012, video, 16:9, barvni, 72'

Več o filmu http://www.autor.si/medvedi.html

Ob 20.30 bo sledil pogovor s povabljenimi gosti: Niko Autor, Lidijo Radojević, Arminom Salihovićem, Aigul Hakimovo in drugimi. Pogovor, ki bo med drugim tekel o položaju delavskega razreda v Sloveniji, o sindikalnem in civilnem aktivizmu, video aktivizmu in še čem, bomo povezovali Zofijini ljubimci.

»Ogromen gradbeni sektor, ki je v Sloveniji zaposloval preko 70.000 tujih delavcev, je v letih 2010-11 popolnoma propadel in s tem za sabo pustil dolgove, ustavljeno gradbeno dejavnost ter izkoriščene in neplačane delavce. Večina zaposlenih delavcev (SCT, Vegrad, Primorje..) je prihajala s prostora bivše skupne države, predvsem iz Bosne in Hercegovine. Medtem ko je država nemo opazovala izkoriščane, podplačane, neplačane in ponižane delavce, se je s kopičenjem bogastva na eni strani, prav tako kopičil gnev in odpor na strani izkoriščanih in tistih, ki so to izkoriščanje prepoznali kot skupen boj (IWW, SC Rog, aktivisti). Ker so zatajili pristojni državni organi, javna občila in širša javnost, je bila samoorganizacija delavcev neizbežna. In so se organizirali v skupen boj, boj za enakopravnost. Najprej so bili to delavci iz Cazinske krajine, zaposleni v Kočevski Prenovi in Vegradu, kaj kmalu se je gibanje razraslo, dokler se demonstracij v Sarajevu niso udeležili delavci iz vseh delov Bosne in Hercegovine, ki so bili zaposleni v Sloveniji. Zahtevali so boljše pogoje življenja, plačilo neizplačanih plač, prispevkov, enake možnosti itd.

Kot nekdo, ki se ukvarja s podobami, sem postavila kamero tja, kjer je bila nujna. Izjava, katero sem uporabila v filmu »Poročilo o stanju prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008–avgust 2009«: »to so nevidni ljudje, kdo jim bo pomagal? Ne, to smo mi nevidni ljudje!« (Nika Autor in Maja Cimerman, Poročilo o stanu prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008–avgust 2009, Ljubljana, 2010) napeljuje na droben premik v razumevanju tega, da je razlikovanja mogoče misliti tudi v polju širše solidarnosti, ki nastaja ob zavesti vse večje prekarizacije položaja vseh nas. To smo torej mi in ne oni tam! In enako je bilo tokrat. Kamera je bila orodje, montaža je bila strategija. Kamera je zabeležila in montaža je sestavila naš film v skupnem boju. Film pa je imel nalogo in poslanstvo, da misli refleksijo družbene stvarnosti, da prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli, da prispeva k opolnomočenju, k podajanju glasu in podobe neslišnemu in nevidnemu. Armin, Aigul in Esad nas popeljejo skozi partikularne zgodbe in specifična področja dela (aktivizem in gradbeništvo), ki postanejo obče in univerzalne.« (Nika Autor)

»V deželi medvedov, najnovejši, drugi celovečerni dokumentarec Nike Autor, pripoveduje staro in znano zgodbo. Pripoveduje celo prežvečeno zgodbo, v kolikor so jo, zlasti lansko leto, vneto žvečili in sesali številni množični mediji, da bi jo nato mirnejše vesti izpljunili in pustili v pozabi. Usoda te zgodbe, ki jo zdaj pobira dokumentarni film V deželi medvedov, si v tem smislu deli usodo s »predmetom« njene obravnave: s sezonskimi delavci iz Bosne in Herzegovine, ki jih je Slovenija pod pretvezo hitrega in dobrega zaslužka žvečila in izsesala do kosti, da bi jih nato, podplačane in neizplačane, mirne vesti izpljunila in pustila v brezpravni pozabi. V deželi medvedov si ime nekoliko ironično nadeva po prometni tabli, kakršna pozdravlja »turiste« na mejnem prehodu Petrina ob Kočevju, med drugim sedežu ene izmed zloglasnejših izkoriščevalskih združb in kraju, ki v določenih predelih BiH dandanes prej kot na karkoli drugega – kot, denimo, na medvede – asociira na delavsko taborišče. S to gesto, ki jo v drugi polovici filma pojasni eden izmed ogoljufanih protagonistov, V deželi medvedov opravi s kakršnokoli ironijo in podobnimi strategijami ustvarjanja distance. Njegova prva in poglavitna odlika je namreč temeljna odlika najboljšega dokumentarnega filma: osebna prizadetost in posledična angažiranost – čeravno je treba biti pri uporabi tega pojma v dani situaciji nadvse previden in natančen. Film Nike Autor se namreč ne ponaša z angažiranostjo, ki bi po aktivistično rezala v zagatno situacijo, jo skušala spremeniti in pozivala k uporu. Zgodba je namreč, vsaj v večjem delu, že zaključena; upor zadušen, še preden se je razplamtel; poraz človečnosti prepoznan in priznan, pa zato spreobrnjen v izkušnjo. Gre za drugo, bolj pretanjeno in posledično nemara tudi bolj učinkovito obliko angažiranosti, ki poziva predvsem k enemu: k izostritvi pogleda. Nekoliko tvegana bi bila teza, da je takšna izostritev pogleda možna šele potem, ko se prve strasti upehajo in dimenzija cenenega spektakla, kakršnega so uprizarjali prej omenjeni množični mediji, potisnjena v preteklost in v celoti onemogočena. Brez dvoma pa ta izostritev pogleda prinaša tisto, česar hipna aktivistična intervencija in spektakel nočeta oziroma ne zmoreta: to je podelitev glasu, imena in zgodovine poprej nememu, brezimnemu in mimobežnemu objektu izkoriščanja, vznik subjekta v vsej razsežnosti tega pojma skratka. Da bi razodela (svojo in posledično našo) jezo, empatijo in refleksijo nad eno izmed simptomatičnih in nevralgičnih točk sodobnega kapitalizma Nika Autor tako ne razteguje svojega pogleda čez horizont, čez valeče se množice, čez protestne govore in ugovore, marveč se v celoti posveti eni deželi, deželi medvedov, in predvsem enemu posamezniku, prijatelju, Arminu Salihoviću, čigar partikularna zgodba tako postane najučinkovitejša prispodoba za univerzalno. Kamera je v roki in blizu (kjer mora biti), montaža zvesta trenutku (in posledično film nabit s suspenzom), gledalec po zgodbi potuje sam, brez razlagalnih intervencij (npr. komentar avtorja) ali čustvenih manipulacij (npr. glasbeni vložki), je zato spoštovan (in lahko spoštuje tudi sam). Natanko tu – in malokje drugje – je prihodnost slovenskega dokumentarnega filma.« (Jurij Meden)

Nika Autor ustvarja v različnih medijih: film, performans, fotografija, grafika, slikarstvo in video. Objekt njenega umetniškega zanimanja je razmerje med umetnikom in njegovo okolico.

Lidija Radojević je diplomirana politologinja in magistra antropologije, senatorka Delavsko punkerske univerze, zaposlena kot nižja uradnica na Fakulteti za socialno delo.

Armin Salihović je aktivist organizacije Nevidni delavci sveta in bivši sodelavec oddaje »Viza za budućnost« ljubljanskega radia Študent.

Aigul Hakimova je aktivistka, ki v Sloveniji končuje doktorat na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH).

Vstop na dogodek je prost!

Dogodek, ki je del projekta "mariborEDUgraz - leeson2 - creating realities" pripravljamo v sodelovanju z Zavodom Udarnik, Fundacijo Sonda in društvom Rotor.

Napovednik:

»Kaj je delovni dan? Kolikšen je čas, v katerem sme kapital trošiti delovno silo, katere dnevno vrednost plača? Do katere meje preko tistega delovnega časa, ki je potreben za reprodukcijo same delovne sile, se sme podaljšati delovni dan? Kakor smo videli, odgovarja na ta vprašanja kapital: delovni dan šteje dnevno celih 24 ur, razen nekaj malo ur za počitek, brez katerih bi bila delovna sila absolutno nesposobna, da bi se ponovno lotila dela. Samo po sebi umljivo je predvsem, da delavec vse svoje žive dni ni nič drugega ko delovna sila in da je zato ves njegov razpoložljivi čas po naravi in zakonih delovni čas, da pripada torej samo povečevanju kapitala. Čas za telesni in duhovni razvoj, za izvrševanje družbenih funkcij, za družabnost, za svobodno dejavnost telesnih in umstvenih sil, celo za nedeljski počitek – bodisi tudi v deželi pobožnih praznovalcev sobote – same norčije! Toda v svoji brezmejni, slepi sli, v svoji volkodlaški lakoti po presežnem delu, drvi kapital ne le preko moralnih, temveč tudi preko čisto fizičnih skrajnih mejá delovnega dneva. Uzurpira čas za rast, za razvoj in zdravje telesa. Nasilno jemlje čas za konsumiranje svežega zraka in sončnih žarkov.«

Karl Marx, Kapital, 1. knjiga, 8. poglavje Delovni dan, str. 298

Napotila

Nika Autor

http://www.autor.si/

Nevidni delavci sveta

http://www.njetwork.org/IWW-Nevidni-delavci-sveta

http://www.delo.si/novice/slovenija/slovenija-ni-pripravljena-na-integracijo-beguncev.html

Odgovor na neoliberalni naskok? (PDF) (Taja Kordigel, Večer)

Sporočilo iz posveta o pomembnosti samoorganiziranja delavstva (CAAP)

Pogovor z Arminom Salihovićem

http://www.radiostudent.si/dru%C5%BEba/viza-za-budu%C4%87nost/dobrodo%C5%A1li-v-evropi

Viza za budućnost