|
|
Radijske oddajeOddaja 5.3.2003
Posnetek si lahko na računalnik prenesete na strani: http://archive.org/details/ZofijiniLjubimci-Oddaja5.3.2003
Avizo
Prebujeni Marš in bližujoče se prebujenje narave koladirata v novem ciklusu radijskih oddaj Zofijinih ljubimcev, oddaji z humanistično vizijo za filofile.
Živimo v času, ko je dvom eksistenčno nujen za zdrav duševni in telesni obstoj. Zato danes na meniju Descartesova meditacija, ki zadeva spoznanje in dvom. Aktualno politični trenutek bo ovekovečil prispevek Javnost, mediji in oblast, zaključili pa bomo bombastično. Kaj bi to naj bilo, naj ostane tisti ščepec suspenza, ki vas bo upamo, dodatno pritegnil k poslušanju.
Glasba: Loneliness - DJ Tomcraft, 3.40
1 prispevek:
DESCARTES O SPOZNANJU IN DVOMU
V novoveški filozofiji je Rene Descartes v središče filozofije postavil problem spoznanja in skepticizma, torej metode dvoma kot vodila pri tem. V prvi meditaciji iz leta 1641 tako razpravlja O ČEM JE MOGOČE DVOMITI. " Že pred nekaj leti sém opazil, koliko lažnega sem v mladih letih dopuščal za resnično in kako dvomljivo je bilo vse, kar sem potlej postavil na ta temelj, opazil sem, da je zatorej nekoč v življenju treba do tal podreti vse in začeti znova od prvih temeljev, če hočem kdaj v znanostih dognati kaj trdnega in trajnega." Filozofija vzame svoj čas, zato se Descartes podiranja tega sistema loti šele v zrelih letih, kot pravi, ko se lahko naposled resno in sproščeno posveti podiranju svojih mnenj. " V ta namen pa mi ne bo treba pokazati, da so napačna prav vsa, saj bi tega bržkone ne mogel nikdar doseči. Toda ker mi pamet pravi, da moram pri ne popolnoma gotovih in nedvomnih stvareh pridržati soglasje nič manj skrbno kakor pri očitno lažnih, bo za ovržbo vseh, prvih in drugih, zadoščalo, če v vsaki posebej najdem kak razlog za dvom." Jasno je, da se v tem primeru ne more lotiti vseh po vrsti, za eno samo človeško življenje je teh vendarle preveč. "Ker se samo od sebe podre vse, kar stoji na spodkopanih temeljih, se bom precej lotil prav tistih principov, ki so se nanje opirale vse moje nekdanje misli." Temelj, na katerem si človek postavi zgradbo svojega prepričanja o resničnem v življenju, človek pridobi od čutov ali po čutih, o katerih pa Descartes ugotavlja, da so varljivi, temu, kar nas enkrat ogoljufa, pa ne zaupamo prav radi. A tudi če dvomimo v čutila, je vendarle v življenju še veliko tega, kar ni mogoče dvomiti, pravi takole:
"Na primer da sem zdajle
tukaj, da ogrnjen v zimski suknjič sedim ob ognju, da držim v rokah tale
papir, in podobno; kako bi mogel kdo trditi, da tole niso moje roke in
tole tu ni moje telo? "Če to premislim malce bolj pozorno, čisto jasno sprevidim, da budnosti nikdar ni mogoče po zanesljivih znamenjih razločevati od spanja, tako da osupnem in mi ta osuplost skorajda potrjuje misel, da spim." Preden pa se prepustimo fantaziji in po parafrazi Descartesove sklepne: "mislim torej sem", sklepamo "Sanjam, torej nisem", moramo ugotoviti iz česa sestoji ta naša informacija, da pravzaprav samo sanjamo. "Četudi niso resnične te nadrobnosti, da odpremo oči, premikamo glavo, stezamo roke, še več, da nimamo ne takih rok ne takega telesa, vendarle je treba priznati, da so podobe iz sanj nekakšne slike, ki so lahko posnete samo po podobnosti z resničnimi stvarmi, da zatorej vsaj najbolj splošno, oči, glava, roke in vse telo, biva ne kot nekaj izmišljenega, temveč kot nekaj resničnega." Kaj pa če ta dvom, ki razjeda slehernikovo eksistenco ni dvom, ki ga človek krmili z svojim spoznavnimi sposobnostmi, ampak preizkus, po katerem nas nekaj ali nekdo skuša zapeljati iz prave poti. "Mislil bi, da nebo, zrak, zemlja, barve, oblike, zvoki in vse vnanje stvari niso nič drugega kakor varljiva sanjska igra in da je z njim nastavil zanko moji lahkovernosti; samega sebe bom gledal, ko da nimam rok, oči, mesa, krvi, nobenega čuta, ko da imam vse to le po svoji zmotni misli. Trdovratno bi vztrajal pri takem mišljenju in tako bi - čeprav ne bi bilo v moji moči, da bi spoznal kaj resničnega - trdno odločen pazil, da ne bi soglašal z lažmi in da mi ta varljivec, kolikor je že mogočen in prekanjen, ne bi mogel vsiliti kaj lažnega." A prepustiti se črvu dvoma je kaj naporno početje in kot ugotavlja sam Descartes, je ni čez lagodnost običajnega načina življenja. "Kakor se jetnik, ki je v sanjah užil umišljeno svobodo, boji zbuditi, ko začenja slutiti, da samo spi, in se lenobno predaja prijetnim utvaram, tako sam od sebe zdrknem nazaj v stara mnenja in se bojim prebujenja, da mi ne bi bilo treba v prihodnje preživljati trudapolne budnosti po blaženem počitku ne v neki luči, temveč v neizprosni temi pravkar razloženih težav." Staro kitajski modrec Kung Fu Tze je o spoznanju dejal: "Imeti spoznano za spoznano, nespoznano za nespoznano, v tem je spoznanje." Ne ločevanje po kvantiteti stvari, ki so nam predočene, temveč po kvaliteti, je tisto, čemur lahko rečemo spoznanje, katerega zvest spremljevalec je vedno dvom. Queen Christina (1933) - Greta Garbo
Zofijini smo aktivni na vseh frontah. V zadnjem času smo imeli nekaj odmevnih obiskov v tiskanih medijih. Smo redni gostje v Mariboru zvesti Asskali in neodvisnem ljubljanskem študenskem časopisu Zofi.
Vse in še mnoge druge informacije
so redno kopičene na naši domači strani, ki vas vljudno vabi na obisk.
Naj naštejemo samo nekaj najaktualnejših prispevkov naših sodelavcev:
V primeru Krapež zahtevamo odgovor
generalne tožilke Cerarjeve. Z prihajajočo podnebno otoplitvijo, bomo nadaljevali z letošnjim ciklusom javnih predavanj in okroglih miz, ki si svoj prostor konstantno najdejo v galeriji Media Nox na Židovski 12. Dne 12.3. prirejamo predavanje o prostituciji: dr. Zoran Kanduč bo predaval o njeni legalizaciji oz. dekriminalizaciji, mag. Mojca Pajnik o slovenski medijski obravnavi prostitucije. Vzlet je napovedan za 18 uro. Vljudno vabljeni! Nekje v aprilu prirejamo predavanje o odnosu do islama (gradnje džamije) v Sloveniji, predaval bo dr. Srečo Dragoš. O podrobnostih boste obveščeni. Zofijin brlog smo prezračili, še naprej želimo prijetno druženje z Zofijinimi!i
Javnost, mediji in oblast
Ulica, v uporništvu preteklosti eden najpomembnejših strateških točk, je v dobi elektronske pokorščine postala nepomembna. Ulice so prepuščene najbolj odtujenim razredom, ki jo uporabljajo, da motijo javni prostor. Nastanek najnižjega uličnega sloja, silam reda celo omogoča, da ustvarijo histerično percepcijo nevarnih, nezdravih in nekoristnih ulic. Varnost in družinskost sta zvabila horde v privatizirane prostore, kakršna so nakupovalna središča, kjer je cena za varnost, odpoved individualni suverenosti. V nakupovalnem središču nima razen blaga, nihče drug kakšne cene. Manjša ko je javnost, večji je red, če javnosti ni, je red absoluten. (CAE)
Na množičnih protivojnih demonstracijah
se je pokazalo, da so množice na ulicah še vedno mogoče, da še obstaja
javni prostor in da še obstaja javno mnenje, kar je na nek način presenetljivo,
a razumljivo, posebej, če ta javni prostor razumemo kot medijski prostor.
Ko se nam pretkano pove, da je potrebno na ulico, pač gremo, saj ni treba,
da vse tudi razumemo, da le imamo neko svoje prepričanje. Obvladuje nas
industrija javnega mnenja. Na ulice ljudi še vedno uspe pripeljati podoba,
ki ji ljudje priznavamo neomejeno oblast. Paradigme antiglobalizacije ali mirovništva so plemenite v odnosu do nosilcev dvomljive moči, a vednost pravi, da antiglobala izraža protest proti temu, da se to, kar imamo sami (se pravi krog varnega preživetja) zgodi tudi drugim, ne storimo pa ničesar ali bore malo proti temu, da sami ne bi bili več objekti tega kroga izkoriščanja. Razumljivo, zakaj bi blatili lastno udobje. Šele, ko bi bila na točki te zavesti, bi antiglobala pridobila določeno verodostojnost. Ne moremo spreminjati naših interesov, če prej ne spremenimo objekta le teh. Z odklanjanjem procesov, ki so potrebni za vzdrževanje našega standarda smo le hinavski, ker si želimo ugodje, ne da bi si pri tem hoteli mazati roke. V bistvu nam je vseeno, a je moderno in pravijo, da se spodobi, da smo človekoljubni in ker smrad po mrtvih neprijetno draži naš čut po nedolžnosti in nenazadnje naš čut za estetiko. Če želimo živeti lagodno, kot nam diktira aktualna logika tržnega gospodarstva, moramo vzeti v zakup tudi tisto slabo, kar to prinaša. Moramo sprejeti dejstvo, da namesto nas trpijo drugi, kar je lepo v demokratično kapitalistično paradigmo ovita realnost, vse zato, da so le naši interesi zadovoljeni. Čudenje nad človekovim rastočim entuzijazmom nad kapitalizmom, kot sorazmerno novo igro nikoli ni skrivalo znakov najhujše kožne infekcije. Šele ko gledamo z distanco na zgodovino družbe, lahko dojamemo ironijo, da je dvema največjima zabavljačema podelila isti priimek - Marx. Osnovni problem potrošniške družbe je jasen, le ta je identičen problemu etične, moralne, pravne ali kakršne že koli družbene formacije, v kateri vegetira posameznik v navezi z drugimi posamezniki, to je princip vrednotenja, princip, ki denar interpelira v princip vrednosti. Mediji, poskušajo v svrho tega vrednotenja kolonializirati zasebno bivališče. Informacijska zmeda teče v posameznika kot neustavljivi tok fikcij, ekonomijo tako varno zremo skozi družinsko okno zaslonskega prostora. Življenje z odtujeno avtoizkušnjo, ki jo predstavlja izguba družbenega, se v tihi privolitvi in globokem pomanjkanju, lahko varno nadaljuje. Gledalec je pripeljan k svetu in svet h gledalcu, oba sta posredovana z ideologijo zaslona. To je virtualno življenje v virtualnem svetu. Kapitalizem je v svoji končni obliki razvil princip religioznosti, podobno kot nekoč katoliška cerkev, ki svojim vernikom poskuša zagotoviti varnost in dominacijo nad nevernimi kjerkoli na planetu, tako kapitalizem, z roko v roki z demokracijo, kolikor je je ostalo, poskuša novodobnemu popotniku, po t.i. globalistični logiki, nuditi relikvije kapitalizma, kjerkoli se že nahaja. Dokler se vedete kot porabniki, ste po logiki kapitala tudi demokratični. V skrajni konsekvenci nam kapitalizem zastavlja dilemo, zakaj sploh potovati, zakaj sploh kaj početi, navsezadnje kamorkoli smo namenjeni, karkoli želimo početi, smo že tam in želeno že počnemo.(CAE)
Bistvena dilema, ki se nam tako
poraja je zato razmerje individuma v državi do njegove oblasti - njegovega
gospodarja in zakaj individum z svobodno voljo to razmerje sploh dopušča.
Grapes of Wrath (1940) - Henry Fonda
Glasba: A Prayer For England - Massive Attack, 5.44
V filmu Dark Star iz leta 1974, prvencu Johna Carpentera, smo soočeni z nadvse zanimivim primerom dvoma in spoznanja. Polkovnik Doolittl, vodja vesoljske odprave, poskuša v razgovoru z inteligentno bombo z oznako 20, dialektično odpraviti tehnično anomalijo, ki se je pojavila v sistemu in bombi ukazala, da eksplodira, še preden ta zapusti izstrelišče. Od dialoga so odvisna življenja:
Doolittle: Bomba, živijo? A
si z mano, me slišiš? Tako poteka majevtični dialog med učiteljem (človekom) in študentom (strojem). Začasno zmedena Bomba#20 se umakne za bombno loputo in izgleda, da je najhujše preprečeno. Narednik Pinback naslovi na bombo nove ukaze, nakar ugotovimo, da je imel za Bombo#20 uvod v epistemologijo in ontologijo povsem nepričakovane posledice.
Pinback: V redu, bomba. Pripravi
se na nove ukaze.
Glasba: We ll Meet Again - Vera Lynn, 3.02
Po apokaliptični reminescenci na Kubrickov Dr. Strangelove, se je tudi nam zgodila apokalipsa, apokalipsa prve oddaje. Zofijini se vam zahvaljujemo za pozornost in vas v mesecu marcu ponovno vabimo pred medijske sprejemnike, spet čez štirinajst dni, ko bo nekaj več govora tudi o predavanju, ki bo na sporedu naslednjo sredo v galeriji Media Nox. Za vse informacije in kontakte, kritike in predloge smo 24 ur na dan, 7 dni na teden dostopni na naši domači strani.
Oddajo so z prispevki in moderiranjem pripravili: Boris, Bojan, Igor, Roby in Mojca
Yanke Doodle Dandy (1942) - James Cagney
Naj bo modrost z vami!
Glasba: Dinosaur Advanture 3D - Underworld, 7.54
Avizo |
|
|