Radijske oddaje

Oddaja 4.11.2009

AVIZO

Glasba1: Ian Brown - Marathon Man

Ponovno pozdravljeni v oddaji Zofijini ljubimci. V današnji oddaji nadaljujemo oziroma razširjamo temo, ki smo jo odprli v prejšnji. V prejšnji oddaji smo govorili o odnosu med znanostjo in razumom, v današnji, pa bomo prisluhnili delu teksta iz knjige Rolanda Omnesa, z naslovom »Quantum Philosophy«, izdane leta 1999 pri Princeton University Press. Tekst je poslovenil in priredil naš stari znanec Baruh, ki je med tem postal že naš stalni sodelavec.

Tekst predstavlja hipotetični dialog med sodobnim znanstvenikom in predsokratiki, katerim poskuša naš znanstvenik razložiti kako danes razumemo znanost. Predsokratiki, ki jih predstavljajo Parmenid, Heraklit, Demokrit, Pitagora in Protagora, v sodobni znanosti prepoznajo veliko svojih konceptov. Kljub temu se čudijo določenim pogledom, ki prevladujejo v sodobni znanosti. Namen dialoga je zastavitev premisleka o sodobni znanosti. Kam smo prišli in kam (sploh še) lahko gremo. Redni poslušalci bodo v marsikateri misli prepoznali odmev naše prejšnje oddaje, kar lahko razumete kot nadgradnjo in poglobitev omenjene tematike.

Ker je tekst relativno obširen, ga bomo poslušali v dveh oddajah. Morda vas bo tema celo tako navdušila, da se boste odločili postati naši redni poslušalci. Če si dovolim parafrazo filozofa Arthurja Schopenhauerja, ki je dejal, da, resnica pač ni pocestnica, ki bi se predala vsakomur, ampak dama, ki ji je treba dvoriti. Modrost je blizu resnici, zato vas vabimo, da mični gospodični dvorite skupaj z nami in morda se nam nasmehne in nam razkrije svoje čare. Sicer nas v oddaji kot ponavadi čaka še nekaj rednih rubrik. V filozofiji skozi čas bomo tokrat med drugim predstavili našega profesorja z filozofskega oddelka za filozofijo v Mariboru, ki je včeraj praznoval svoj jubilej, Nenada Miščeviča, se nasmejali ob filozofskem humorju in pregledali napovednik dogodkov za aktualen in naslednji teden. Vabljeni k poslušanju.

Glasba2: Rammstein - Mehr

Znašel sem se v Hadu, kjer na moje začudenje, nisem rabil piti iz Lethe. Na mojo žalost, sveta, o katerem bom govoril, nisem pozabil. Bilo je pravo srečanje. Samo filozofi so bili prisotni, vsi predsokratiki, z veliko željo po vedenju…

»Kakšna je oblika Zemlje«? je nekdo vprašal. Odgovoril sem da sferične, nakar se je Parmenid razveselil, Heraklit pa povzdignil obrv v duhu neodobravanja. Heraklitu sem odgovoril, da se vesolje konstantno spreminja, vendar je imelo začetek; Anaksimandru, da je neskončno; Levkipu sem opisal atome in gibanje delcev; Pitagora je bil zadovoljen slišati, da številke vladajo svetu in da so zakoni fizike pravzaprav matematični.

»Matematik?« je vprašal, »ali si posvečenec?« »Veliko nas je trenutno,« sem v sramoti odgovoril.

Sledila je dolga meditativna tišina, nakar je Demokrit vprašal:

»Torej, s tako obširnim vedenjem, človeštvo sedaj poseduje Filozofijo. Ali se motim?«, je hitro dodal, zavedajoč se mojega nelagodja. Po najboljših močeh sem poskušal biti odločen. Povedal sem jim o tehnologiji, eksploziji prebivalstva, in iskanju vrednot, ki bi nam omogočile soočanje z nepredvidljivimi posledicami. Opazil sem nasmehe in neodobravanja.

»Kaj pa bogovi?« je vprašal nekdo. Nisem odgovoril.

Na tej točki se je začelo zasliševanje, lagodje je izginjalo. Neprestano so me naslavljali z vprašanji in zahtevali odgovore. Vsakič, ko so omenili etiko, sem bil izgubljen, zato so sčasoma odnehali.

»Barbar,« sem slišal, »morda celo suženj ali obrtnik?.«

»Da, lahko bi rekli obrtnik, kot smo vsi sedaj. Raziskovali smo naravo z eksperimenti 4. stoletja. Uporabljali smo instrumente naše obrti kot, če ne celo več kot to, naš um in zaradi tega sedaj vemo toliko stvari. Če vam povem zakaj imamo težave pri razumevanju našega znanja, potem bi nam morda bili pripravljeni pomagati«.

»Znanost se je začela med nami podobno kot pri Pitagorejcih, ki so gospodarjevo ogromno zanimanje razdelili v razne discipline. Nekateri izmed nas so posvetili čas glasbi, drugi matematiki, medicini, preučevanju meteorjev itd… Specializirali smo se in to je hkrati naša prednost in prekletstvo; celo filozofi so specializirani - njihovi obsojajoči pogledi niso kazali sočutja. »Toda, delamo nekaj na tem,« sem bil primoran dodati.

»Tako, sedaj, v tem trenutku strokovnjaki komunicirajo med seboj. Naše znanje je ogromno in veliko ljudi išče poti za poenotenje znanosti. Specializirane stroke so primorane združiti moči zaradi nujnosti tega podviga. Zgleda kot sodelovanje Agamemnona s Priamom.«

»Odlično, toda zakaj šele sedaj?«, so simultano vprašali.

»Kot veste vi modreci, ljudje ne kontroliramo svoje usode in kadar se stvari zgodijo, je to pogojeno z okoliščinami, kot je v tem primeru združenje različnih strokovnjakov. Šele sedaj pa zato, ker se je zgodil zelo pomemben dogodek: pravkar smo odkrili, da je znanost pravzaprav celota. Ne smejte se, morda ste to že vedeli, toda samo intuitivno, medtem ko mi šele sedaj poskušamo premostiti in pozabiti razlike«.

»Dovolite, da ilustriram kaj se je zgodilo. Zamislite si realnost (vesolje, stvarnost…) razdeljeno v dele, izmed katerih je vsak lastnost neke posamezne znanosti. Znanosti so same zase raziskovale in odkrivale lastne zakone, toda s časom so zakoni pričeli mejiti na druge znanosti. Začele so se dopolnjevat in nekatere so nadvladale druge. Ne, Protagora, to ni posledica človeške volje, ampak nekaj drugega: je Realnost, Bivajoče, ki se morda strukturira pred našimi očmi. Tako že več kot 60 let vemo, da si fizika in kemija delita iste temeljne zakone. Prav tako sta fizika in kemija prodrli v biologijo. Toda vznik Enotnosti, ki ne more biti zreducirana na vsoto delov, smo opazili šele generacijo nazaj.

»Eno...« vzneseno reče Parmenid. Torej je prišla k vam brez invokacije. Srečni vi smrtniki, da lahko to Eno zaobsežete z duhom.«

»Pravzaprav, to je natanko to, česar ne moremo razumet.« Prekinil me je začuden Demokrit, ki je dejal: »Kako je to mogoče? Sedaj imate vednost, torej imate v duhu jasno idejo, natančno predstavo/sliko stvari, kot sem jo jaz imel o atomih. V skladu s tem nič ne more biti lažje kot posredovati to vednost naprej, z besedami. Mar ni to tisto kar imenujemo razumevanje? Kaj te zadržuje?«

»Naj pojasnim to s prijateljevimi besedami: »Nič, razen lenobe, ne preprečuje fiziku, da razume glavne ideje v biologiji; toda zame, biologa, ni nič bolj obskurno kot glavne ideje fizike in matematike.« Njegove besede izražajo to, kar mnogi čutijo, sploh filozofi. Mojemu prijatelju je fizika zanimiva, ker je prepričan, da so njeni zakoni, v določenem smislu, najbližje bistvu stvari. Kje je torej problem v njegovem (ne)razumevanju fizike? Morda v tem, da lahko določene znanosti obvladamo šele v poznih letih (kot glasbo), ali da njihov študij zahteva veliko časa? Ne, nekaj drugega je; lahko se upravičeno vprašamo, kot je dejal Demokrit, če fiziki resnično razumejo svojo znanost, ali pa so z njo zgolj površinsko seznanjeni. Nikoli nimajo v svojem duhu tisto absolutno jasno predstavo oziroma sliko, ki jo je omenil Demokrit; morda imajo delno sliko, zaznavo prepletajočih fragmentov intuitivnih povezav, toda nikoli dovršenega, sklenjenega pogleda.«

Zgleda, da sem vzbudil v Demokritu neodobravanje. »Zakaj ne vidite atomov v svojem duhu?« je dejal. »Neuspešno si jih poskušam predstavljati, ker lahko samo matematika resnično izrazi koncepte in zakone fizike« . Pitagora je že skoraj zmagoslavno povzdignil glavo, vendar sem omenil še en pomemben dogodek v znanosti.«

»Govoril sem že o nekem pomembnem dogodku (odkritje enotnosti znanosti), ampak neki drugi, manj optimističen, se je zgodil pred njim - in skoraj preprečil, da bi se to odkritje zgodilo. Bil je presenetljiv, saj se je zgodil v dveh četrt stoletjih (konec 19. in v začetku 20. stoletja). Tri tesno povezane znanosti logika, matematika in fizika so bile podvržene transformaciji skoraj istočasno. Brez zdravega razuma so se vse tri pomaknile od vizualnega, reprezentacijskega pristopa k nevizualnemu, abstraktnemu in formalnemu pristopu. Lahko razumemo logiko, ki je vedno bila formalna, čeprav tega ni priznala. Matematika je odkrila, da se ne ukvarja s posameznimi objekti oziroma stvarmi, ampak zgolj s čistimi odnosi, neodvisnimi od specifične vsebine. Tako je izgubila 'materinski' stik z realnostjo. Podobna zgodba je s fiziko. Bolj kot smo penetrirali naravo prostora in časa ter atomov, bolj smo spoznavali, da edini trdni koncepti, ki jih lahko uporabljamo, niso več 'vidni' in 'izraženi z besedami', ampak, da so čiste matematične narave.

»Ali praviš,« je nekdo zmotil, »da se je zavoljo napredovanja fizike, morala le ta primarno zanašati na matematiko, ravno v tistem trenutku, ko je slednja izgubljala vez z realnostjo?«

»Da, natanko to. Čeprav, moramo omeniti tudi eksperimente in intuicijo. Lahko bi na veliko razpravljali o znanstveni metodologiji, toda nekateri izmed nas so tako perverzni, da ne verjamejo, da sploh še obstaja kakšna metoda. Drugi vztrajajo, da je znanost zgolj odsev duha časa, da je podvržena spremembam skozi revolucije ali, da je nič več kot konsenz med strokovnjaki. Kako lahko filozof najde svojo pot skozi to megleno pokrajino nasprotovanj in nerazsodnosti?« No, o tem pa več v naši oddaji naslednji teden, ko bomo predstavili še drugi del tega zanimivega diskurza.

Tekst je povzet in preveden po: Roland Omnes, Quantum Philosophy, 1999, Princeton University Press.

Poslovenil in priredil, Baruh.

Glasba3: Bel Canto - Look3

(H)umor

»Danton, eden od protagonistov francoske revolucije, je med obravnavo pred revolucionarnim sodiščem, ko je bil obdolžen, da je izdal ljudstvo, vse obtožbe zaničljivo sprejemal. Ko je bil obsojen na smrt pod giljotino, se je nehal česati. Paznik v zaporu je to opazil in ga vprašal zakaj. Danton mu je pojasnil: »Dokler je bila glava moja, sem imel razlog, da sem se česal. Zdaj je vaša, pa se vi brigajte zanjo.«

Tudi pod giljotino je ohranil mirno kri: »Mojo glavo pokaži ljudstvu,« je rekel rablju. »Vredno mu jo je pokazati.«

Georges Danton je živel med leti 1759 in 1794, ko je, kot smo ugotovili, ostal brez glave.

Glasba4: Muse - Uprising

Filozofija skozi čas

1. novembra leta 1951 se je rodil filozof Nenad Miščević.

Diplomiral je leta 1972 iz filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu ter leta 1983 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlen je bil na univerzi v Splitu, Filozofski fakulteti v Zadru, od leta 1993 pa je redni profesor na oddelku za filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru in hkrati gostujoči profesor na CEU univerzi v Budimpešti.

Ukvarja se predvsem s filozofijo duha, epistemologijo in politično filozofijo. Med drugim je avtor del: »John Langshaw Austin, Jezik kot dejavnost«, »Rationality and cognition«, »Nationalism and beyond«. V letih 1996 in 1999 je bil predsednik Evropskega združenja za analitično filozofijo. Je avtor številnih knjig in člankov v srbohrvaščini, slovenščini in angleščini. V okviru društva Zofijini ljubimci je gost številnih predavanj. Uglednemu profesorju ob jubileju voščimo vse najboljše in mu želimo, da bi se mu Zofija nasmihala še naprej.

Glasba5: Camera Obscura - Razzle Dazzle Rose

5. novembra 1997 je umrl britanski politični filozof Isaiah Berlin.

Berlin velja za enega najvplivnejših političnih filozofov 20. stoletja in zagovornikov političnega liberalizma. Najbolj se je proslavil z esejem »Dva koncepta svobode« (Two Concepts of Liberty), v katerem je vzpostavil dihotomno razlikovanje med negativnim in pozitivnim konceptom svobode, ki se med sabo izključujeta.

Rojen v Rigi leta 1909, takrat še delom ruskega cesarstva, je odraščal v okolju, ki je bilo tradicionalno nenaklonjeno judovstvu. Kot edinec je izhajal iz premožnejše judovske družine. Njegov oče je bil trgovec s hlodovino, med prednike po moški liniji pa je družina prištevala Baal Šem Tova, začetnika hasidske ortodoksije.

Leta 1921 se je družini uspelo izseliti v Veliko Britanijo. Naselila se je v Londonu, kjer se je Berlinu kljub začetnim težavam z drugačnim kulturnim okoljem uspelo zelo hitro socializirati. Že v naslednjem letu je nadaljeval šolanje na prestižni šoli za dečke St. Paul's School in nato na Univerzi v Oxfordu, kjer je študiral klasično književnost in interdisciplinarni posodobljeni študij filozofije, politike ter ekonomije (s kratico PPE). Kot prvemu Judu mu je uspelo biti izbran na elitni položaj visokošolskega profesorja kolidža "All Souls" v Oxfordu. Leta 1957 je bil povzdignjen v viteza. V letih od 1974 do 1978 je bil predsednik Britanske Akademije, leto kasneje pa ga je judovska država Izrael počastila s humanitarno in mirovno Nagrado Jeruzalem, ki se podeljuje individualno vsaki dve leti.

Znan kot odličen esejist, predavatelj in govornik je veliko deloval tudi v javnem življenju z raznimi predavanji in radijskimi nastopi. Med drugo svetovno vojno je za britansko vlado opravljal razne obveščevalne in kulturno ambasadorske dejavnosti v New Yorku in v Moskvi. Med bivanjem v ZDA se je srečal s harvardskim logikom Henryem Shefferjem, ki ga je prepričal, da lahko kot analitični filozof napreduje le v sočasni specializaciji v logiko ali psihologijo. Ker znanstvena specializacija Berlina ni zanimala, je usmeril svojo pozornost v politično filozofijo in zgodovino idej. Bivanje v stalinistični Rusiji in srečanje z rusko pesnico in disidentko Ano Ahmatovo sta nanj naredila globok vtis v smislu pomena svobode posameznika v totalitarističnem režimu.

Isaiah Berlin je imel inavguralno predavanje »O dveh konceptih svobod« 31. oktobra 1958. Šele leta 1969 pa je predavanje izšlo kot eden od »Štirih esejev o svobodi« (Four Essays on Liberty).

Negativno svobodo poenostavljeno opredeljuje v smislu (CITIRAM), »da se drugi ne vtikajo vame. Širše ko je območje nevmešavanja, širša je moja svoboda«.(KONEC CITATA), Negativna svoboda je pogojena z vmešavanjem drugih v zadeve posameznika. Drugi lahko omejujejo posameznika le v tem pomenu, če gre za področje, v katerem bi posameznik lahko deloval, a se mu zaradi oviranja drugih to krati. Pogojevanje na primer svobode političnega izražanja pri konceptu negativne svobode sovpada z zunanjimi dejavniki, ki spodbujajo ali omejujejo posameznikovo zmožnost. Ta pogled ustreza klasični angleški politični filozofiji (Thomas Hobbes, Locke), kjer pa se po Berlinu razlike med raznimi avtorji konceptov negativne svobode postavijo v širini, ki naj bi področje zunanjega nevmešavanja zajemala. Zato Berlin predpostavlja obstoj določenega minimalnega območje osebne svobode, kamor drugi nikakor ne bi smeli vdirati in s tem zavirati razvoja naravnih sposobnosti, ki nas uresničujejo v različnih ciljih. Ker absolutna svoboda, ki ni omejena z ničemer, vodi v zatiranje svobode šibkejšega iz tega sledi, da je treba potegniti mejo med avtonomnostjo območja zasebnega življenja od območja javne oblasti, oziroma močnejšega drugega. Zato je potrebno nujno vsem drugim posameznikom preprečiti, če je treba s silo, da bi ta minimum svobode omejevali iz lastnih, sebičnih interesov.

Pozitivni vidik svobode izhaja iz avtonomnosti posameznikovega delovanja, v katerem so vse odločitve odvisne od posameznika ne pa od zunanjih danosti. V političnem primeru to lahko tudi pomeni, da si nek samodržec dovoli sprejemati odločitve ne samo v svojem imenu pač pa tudi v imenu vseh drugih, katere smatra za področje svoje oblasti. Berlin je imel posebej pred očmi socialistični despotizem njegove bivše domovine Sovjetske zveze, ki je obvladoval vse pore življenja, tako politično-ekonomskega kot tudi civilno družbenega. Berlin zato podpira predvsem negativni koncept svobode.

Glavnino njegove intelektualne kariere predstavljajo etična teorija pluralizma vrednot (ang. value prularism) in primerjalno historične analize konfliktov med vrednotami.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Glasba6: Crippled Black Phoenix - Rise Up and Fight

Napovednik

Jutri, v četrtek 5.11. 2009 ob 18h, vas vabimo v dvorani Gustaf, kjer bomo pripravili prvi filmozofski večer v jesenskem semestru Šole politične pismenosti. Najprej si bomo ogledali film "The Price of Pleasure", nato pa bo sledila okrogla miza z naslovom »Pornografija, seksualnost in sodobni odnosi«

Nekoč je pornografija »životarila« na margini družbe, danes pa se vse bolj prebija v ospredje. Postala je ena najbolj dobičkonosnih sektorjev kulturne industrije. Hkrati s prebojem v »mainstream« pa postaja tudi vse bolj kruta in ekstremna. Posledice njenega preboja so vse bolj zaznavne na vseh ravneh našega družbenega in intimnega življenja.

Gostje okrogle mize bodo dr. Tea Logar, dr. Renata Šribar in dr. Friderik Klampfer.

Vabljeni!

Včeraj se je v KGBju s pogovorom z dr. Spomenko Hribar, začel jesenski cikel Družabnega družboslovja. Avtorja in voditelja ciklusa, dr. Vesna Vuk Godina in dr. Andrej Fištravec vas poslej vsak torek ob 19. uri vabita v klubu KGB. Kot izhodišče oziroma namen družabnega družboslovja, so avtorji zapisali naslednje:

»Nizka, nesodelovalna politična kultura slovenskih političnih in upravnih elit vzpostavlja vzdušje vedno bolj zatohle »doline Šentflorjanske«, s čimer ustvarjamo v Sloveniji pogoje in družbene prakse najedanja in razkrajanja najbolj vitalnih moči lastnega nacionalnega »telesa«.

Vidni slovenski intelektualci demistificirajo aktualno družbeno krizo v Sloveniji in v svetu z nadgradnjo razpravljanja o ekonomskih oziroma finančnih vzrokih krize (ki je bila ustvarjena nekje izven Slovenije, zaradi česar zanjo v Sloveniji nismo »odgovorni« oziroma »krivi«, s čimer se svetovna kriza kaže kot nekakšna »naravna katastrofa«, ki se pač zgodi »neodvisno« od nas samih) s pomočjo iskanja odgovorov, kaj je mogoče storiti v Sloveniji, da se kriza »premaga«, z upoštevanjem nizke politične kulture, ki krmili družbeno delovanje javnih in političnih odločevalcev pri nas (ki jo lahko označimo kot pritlehno, nehumano in še vedno revolucionarno, torej potencialno totalitarno).

Med vabljenimi gosti bomo testirali idejo, da v spomladanskem ciklusu Družabnega družboslovja »Drugi govor« razširimo v DRUGI KROG, kjer bi skupina intelektualcev, na podlagi lastnega avtonomnega premisleka 1 krat mesečno javno reflektirala trenutna družbena dogajanja v Sloveniji.

Gost naslednjega srečanja v torek 10.11., bo predvidoma dr. Rastko Močnik. Vabljeni!

Več informacij najdete na spletni strani MKCja: http://www.mkc.si/

Glasba7: Weezer - Can't Stop Partying

Tudi tokrat smo prišli do konca oddaje. Vabimo vas, da v naslednji oddaji prisluhnete nadaljevanju dialoga med modernim fizikom in predsokratiki in ugotovite, kakšna je možen odgovor na vprašanje: »Kako lahko filozof najde svojo pot skozi to megleno pokrajino nasprotovanj in nerazsodnosti?« Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, pisci tekstov Alen in Boris ter urednik Samo Bohak. Nasvidenje v naslednji oddaji.

Avizo