Radijske oddaje

Oddaja 3.2.2010

AVIZO

Glasba1: Ich Wollt Ich Waer Ein Huhn - Lilian Harvey & Willy Fritschzemne

Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. V današnji oddaji bomo prisluhni tretjemu delu prispevka Andreja Adama. V prejšnji oddaji smo prisluhnili analizi filma Oliverja Stone-a »Wall street« in opisali glavni lik Gordona Gekka, ki je simbol našega časa, gre za pohlepnega sebičnega nemoralnega, a racionalnega menedžerja. Danes se bomo ukvarjali z analizo Gekkovega moralnega mišljenja. Avtor osrednjega teksta pokaže na vzporednice med Gekkom in Trazimahom iz Platonovega dela »Država«. Ob tem nas kot ponavadi čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, poročilo DPU in Napovednik. Vabljeni k poslušanju!

Glasba2: Gold Guns And Girls - Metric

Za-misel

»Knjige, ki jim svet pravi nemoralne so knjige, ki pokažejo svetu njegov lastni sram.«

Oscar Wilde

Jingle1

Tretji korak: Analiza Gekkovega načina moralnega mišljenja

Razni Gekki seveda niso nič novega. Enega prvih predstavi Platon v slavni knjigi Država. Država kot najbrž veste je filozofsko in literarno delo. Napisana je kot dialog, v katerega se vključuje več literarnih likov, ki se pogovarjajo o pravičnosti oziroma moralnosti. Platonov Gekko je Trazimah in v Državi zagovarja idejo, da je pravično tisto, kar koristi močnejšim. Ali razumete? To je isto, kot misli Gekko: pravično je tisto, kar koristi Gekku. Nasprotnik Trazimaja je Sokrat in kot nasprotnik, ga vpraša, ali so močni, torej tisti, ki vladajo zmotljivo? Zvitost tega vprašanja je naslednja: če so močni zmotljivi, lahko sprejmejo zanje nekoristne zakone ali poteze (če ohranimo v spominu Gekka, ki se mu to dejansko zgodi). Na tej točki se skuša Trazimah izvleči, stalinistično: moža, ki se moti, preneha imeti za mogočnika.

Na tej točki je čas, da se ponovno spomnimo Budove želje postati velika riba. To nam pomaga pri razumevanju naslednjega Sokratovega napada na Trazimahovo moralo. Ta napad namreč stavi ravno na strokovnost. Recimo, zdravnik je strokovnjak za zdravljenje in negovalec bolnikov, krmar je strokovnjak za zadeve na morju in s tem služi ljudem. Poanta je, da vsaka stroka služi ljudem. Po tej logiki bi tudi mogočnež moral biti nekakšen strokovnjak, ki bi služil ljudem in bil zanje odgovoren.

Toda Trazimah se na to odzove natanko tako kot Gekko. Sokratu očita, da ne loči med čredo in pastirjem. Sokrat se začudi: »Kako da ne?« in Trazimah odgovori takole:

»Ker meniš, da pastirji (ovčarji in govedarji) skrbijo samo za blaginjo svojih čred; ne redijo in ne negujejo jih v svojo in svojih gospodarjev korist, temveč v neki drug namen. In prav tako meniš, da se vladarji v državah, in sicer pravi vladarji, vedejo drugače nasproti svojim podložnikom, kakor pastir nasproti čredi, in da je njihov cilj podnevi in ponoči nekaj drugega kakor njihova lastna korist. In tako temeljito poznaš nauk o pravici in pravičnosti, o krivici in krivičnosti, da pri tem popolnoma prezreš, da sta pravica in pravičnost v prid drugemu, namreč mogočniku in vladarju, in hkrati seveda v škodo podložniku in služabniku; kakor po drugi strani nepravičnost, njuno nasprotje, vlada nad resnično naivnimi in pravičnimi, medtem ko podložniki delajo samo v mogočnikovo korist in ga s svojim delom osrečujejo – sebe seveda ne. Kako slabo povsod odreže pravični nasproti nepravičnemu, moj naivni Sokrat, naj pokaže naslednje razmišljanje. Najprej v medsebojnih pogodbenih in poslovnih odnosih: ko gre za dva poslovna partnerja, ne boš nikoli doživel, da bi bil po končanem poslu pravični bogatejši kot nepravični, temveč narobe. Dalje v javnem življenju: kadar velja plačati davke, plača pravični od enakega dohodka več kot nepravični, ko pa gre za podpore, ne dobi oni nič, ta pa mnogo. Slednjič pri opravljanju javne službe: najmanjša škoda, ki pravičnika pri tem zadene, je omajano premoženjsko stanje, ker se mu ne more dovolj posvečati; zaradi svoje pravičnosti se z državnim denarjem ne okorišča; povrhu pa postane nepriljubljen pri prijateljih in znancih, ker jim v ničemer, kar je protipostavno, ne ustreže. Pri nepravičniku je vse ravno nasprotno. Tu mislim moža, ki si zna pridobiti velike koristi. Njega moraš imeti pred očmi, če hočeš presojati, koliko večjo korist si je moč pridobiti iz nepravičnosti kakor iz pravičnosti. Najlaže spoznaš to, če si predstavljaš najpopolnejšo nepravičnost, ki napravi nepravičnika za najsrečnejšega človeka, oškodovance, ki ne marajo delati krivice, pa za najnesrečnejše. To je tiranida: polašča se tujih dobrin, najsi pripadajo bogovom ali posvetnim lastnikom, zasebnikom ali državi, in sicer ne v malem, temveč vseh naenkrat, z zvijačo ali s silo. Kdor take stvari posamič zagreši in je pri tem zasačen, ga čakata kazen in najhujša sramota; če namreč ljudje posamič zakrivijo take zločine, potem jih razglasijo za svetiščne roparje, tatove sužnjev, vlomilce, razbojnike in tatove. Tistega, ki si poleg premoženja občanov podvrže in zasužnji tudi nje same, pa nihče ne zasramuje ali zaničuje, temveč ga vsi hvalijo in imajo za srečnega; tega ne delajo samo njegovi sodržavljani, temveč tudi vsi drugi, čeprav vedo za vse njegove lopovščine. Kajti kdor se spotika ob nepravičnost, tega ne dela iz strahu, da bi komu prizadel krivico, temveč iz strahu, da ne bi krivica njega zadela. Tako je, dragi Sokrat, nepravičnost močnejša, plemenitejša in pomembnejša kakor pravičnost, samo da je dovolj velika; in, kakor sem v začetku dejal: kar je mogočniku v prid, je pravično, nepravično pa je to, kar si samo ustvarja korist in dobiček.«

Za-misel

»Morala je čredni nagon v posamezniku.«

Friederich Nietsche

Trazimah in Gekko torej trdita, da je naivno plemenita dobrodušnost pregreha, medtem ko je nepravičnost pametnost. Po njunem so nepravični pametni in dobri (nemara v smislu kot je dober nož). Bistvo te pozicije tako sestavljata dva ključna elementa: pravičnost je nekaj poljubnega, stvar samovolje mogočneža, ki postavi takšne zakona ali pravila igre, ki koristijo predvsem njemu. In ker se mogočneži med seboj razlikujejo in ker se skozi čas tudi sami spreminjajo, se spreminja tudi to, kar jim koristi in s tem, kar je pravično. Drugi element pa pravi, da je to, kar običajno pojmujemo z besedo pravičnost, za posameznika celo škodljivo (zgoraj smo omenili, da ne morejo razpolagati s svojim časom), vendar šibki morajo ravnati pravično, drugače so kaznovani. Trazimah in Gekko torej uporabljata termin pravično oziroma moralno v dveh pomenih. Prvi pomen je političen: pravično je to, kar je legalno, postavljeno z zakoni (če mogočnežem uspe uveljaviti takšna pravila igre); drugi pomen pa se nanaša na nenapisana pravila, na to, kar povprečni ljudje razumemo s tem izrazom. Močni niso pravični v tem drugem pomenu, saj jim to škodi, a se morajo znati izogniti negativnim posledicam. A tisti, ki so nepravični v dovolj velikem obsegu, jim to uspe, takšni pa so prav veliki igralci, velike ribe, ki si podredijo druge ljudi in jim tako ali drugače vsilijo pravila igre.

S pomočjo kratkega izleta v Platonovo filozofijo, potemtakem lahko še enkrat in zadnjič dopolnimo odgovor na vprašanje - kako je mogoče, da z našim življenjem upravljajo gospodarji vojne? Prej smo dejali, da zato, ker se jim nihče ne postavi po robu in ker obstaja način moralnega mišljenja, ki ga predstavlja Gekko in (sedaj tudi Trazimah). K temu smo dodali, da se je ta način mišljenja v zadnjem času zelo razširil po vsem svetu, postal za mnoge samoumeven, sedaj pa lahko dodamo še to, da nam je bil tudi vsiljen. Vsilili pa so nam ga tisti, ki so bili in so nepravični v dovolj velikem obsegu. Kako velikem pa si lahko preberete v knjigi Naomi Klein Doktrina šoka, kjer iz poglavja v poglavje sledimo isti zgodbi: pametni ljudje že ne bi sprejeli takšnih pravil igre, a so jih slej ko prej morali, zaradi brutalnih (namernih ali naključnih pritiskov) oziroma zaradi šoka, ki so mu bili izpostavljeni.

Osrednji prispevek za današnjo oddajo je pripravil Andrej Adam.

Jingle2

Glasba3: Chasing Pirates - Norah Jones

Filozofija skozi čas

7. februarja 1477 je bil rojen angleški humanist, državnik, socialni utopist in svetnik rimokatoliške Cerkve Thomas More, ki velja za vodilnega predstavnika angleškega renesančnega humanizma. Poznan je po filozofsko-literarnem delu »Utopija«, v kateri na kritičen način do obstoječe družbene realnosti predstavi vizijo idealne države na istoimenskem izmišljenem otoku.

Thomas More je izhajal iz premožne meščanske londonske družine. Njegov oče je bil uspešen pravnik in strog vzgojitelj. Mati, ki je bila hči premožnega trgovca, je Thomasu umrla že v otroštvu. Ko mu je bilo okrog dvanajst let, ga je oče po tedanji navadi poslal služit za paža h canterburyjskemu nadškofu in k lordu kanclerju Johnu Mortonu, kjer se je seznanil s pravili lepega vedênja v visoki družbi. Na oxfordski univerzi, kjer je nadaljeval šolanje, se je seznanil z glavnimi predstavniki takratnega angleškega krščanskega humanizma: Johnom Coletom, Thomasom Linacrom in Williamom Grocynom.

Nadaljnji študij na Oxfordu je prekinil njegov oče, ki ga je pozval nazaj v London in hotel, da bi doštudiral pravo. Thomas je izpolnil očetovo zahtevo in je po štirih letih šolanja lahko začel delovati kot advokat, vendar je ohranil stik z oxfordskimi humanisti.

V letih od 1499 do 1503 se je v osebnostni krizi na očetovo nejevoljo umaknil v samostan in se hotel pomenišiti ter postati duhovnik. Vendar je na koncu prišel do spoznanja, da ne bi bil sposoben vztrajati v celibatu in tako se je pri sedemindvajsetih poročil s sedemnajstletno hčerko podeželskega plemiča z Essexa, s katero je imel štiri otroke, tri hčere in sina. Po šestih letih zakona je hitro prebolel smrt žene in se, ker so otroci zahtevali skrbstvo, znova poročil, tokrat z nekaj let starejšo vdovo londonskega trgovca. Večinoma je sam poskrbel za izobrazbo svojih otrok, ki jih je poučeval zasebno skupaj z otroki še nekaterih znancev v mešanem oddelku z dečki in deklicami.

Z nizozemskim humanistom Erazmom Rotterdamskim, ki mu je kasneje posvetil svojo ''Utopijo'', se je seznanil in spoprijateljil leta 1499. Poleg Erazma je še bil večkrat gost na Morovem domu tudi nemški slikar Hans Holbein Mlajši.

Do leta 1517, ko ga je kralj poklical v svojo službo in ga sprva imenoval za dvornega svétnika, je vseskozi karierno napredoval in si pridobival ugled poštenega pravnega zastopnika.

Kljub številnim službenim dolžnostim in zahtevam družinskega življenja, je še našel čas za literarno in filozofsko ustvarjanje. Poleg nekaj pesmi, ki jih je spisal, prevajanju grškega satirika Lukijana in študiju del italijanskega humanista Mirandole je najpomembnejši intelektualen preboj dosegel z objavo dela »Utopija«, ki jo je objavil leta 1516 in si nemudoma pridobil sloves med takratnimi humanisti. V naslednjih letih je spisal po obsegu manjša dela, kot je »Zgodovina Riharda III. in številna pisma. V »Pismu univerzi Oxford« je na primer napadel oviranje študija grščine na tej univerzi.

Z naraščanjem števila in vpliva reformatorjev v Angliji je More postal en glavnih protagonistov angleškega protireformacijskega gibanja.

Zadnje burno obdobje Morovega življenja zaznamujejo napredovanje v Lorda Kanclerja, napredujoča reformacija in razveljavitev poroke med Henrikom VIII. in njegovo ženo Katarino Aragonsko.

Za Lorda Kanclerja je prisegel 26. oktobra 1529. Temu nazivu bi po pomenu danes ustrezala funkcija vrhovnega sodnika. Kralj se je zavedal, da More kot globoko veren kristjan sprejema zakrament svetega zakona, vendar mu je kljub temu zaupal to najvišjo sodniško funkcijo tik za kraljem samim. Zato je More kralja prosil, da se mu ne bi bilo treba izreči o veljavnosti zakonske zveze s kraljico. Ker kraljica Katarina Aragonska po rojstvu zadnje hčerke ni mogla več zanositi in roditi kralju moškega potomca, je kralj pri papežu Klementu VII. poskusil doseči razveljavitev zakona, da bi se lahko nato poročil z dvorno damo in ljubico Anne Boleyn. Ker ga papež pri tem načrtu ni podprl, se je Henrik VIII. zbližal z angleškimi reformatorji, ki so s teološkega vidika upravičevali kraljev primat v kraljestvu tudi v verskih zadevah, kar je pomenilo, da lahko kralj kot poglavar angleške cerkve sam odloča o vseh verskih zadevah. Najpomembneje: lahko odloča o razveljavitvi svojega zakona s kraljico Katarino Aragonsko.

Kljub temu, da se je kralj zbližal z reformatorji, mu More ni sledil. Med opravljanjem kanclerske funkcije je še stopnjeval pregon reformatorjev in jih nekaj obsodil tudi na sežig na grmadi. Hkrati pa si je leta 1531 kralj podredil angleški parlament, ki mu je priznal vrhovno oblast v angleški Cerkvi. Ker so razmere za opravljanje kanclerske funkcije in protireformacijsko delovanje postajale nemogoče in se More v skladu s svojim verskim prepričanjem ni bil pripravljen prilagoditi kralju, je zato 16. maja 1532 vrnil kanclerski pečat ter se umaknil v svojo domačijo v predmestju Londona.

Leta 1533 je reformator in novi canterburyjski nadškof Thomas Cramer razveljavil prvi Henrikov zakon s Katarino Aragonsko in dosegel potrditev veljavnosti drugega z Anne Boleyn. Morova želja, da bi se popolnoma umaknil iz javnega življenja, ni uspela, saj je kralj leta 1534 izdal Zakon o nasledstvu, ki je zahteval prisego angleškemu kralju kot vrhovnemu zastopniku angleške Cerkve.

More je prisego odklonil in bil na podlagi Zakona o veleizdajstvu zaprt v londonski Tower. Prav tako so ga razlastili in mu odvzeli državljanske pravice. V Towru je napisal zadnja dela, ki so izključno pobožna razmišljanja, molitve in pisma družini ter prijateljem. Leto dni kasneje je bil obtožen veleizdaje in obglavljen.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

»Najbolj vroči prostor v peklu je rezerviran za tiste, ki ostanejo nevtralni v času vélikih moralnih konfliktov.«

Martin Luther King

Glasba4: Chinese - Lily Allen

(H)umor

Henrik VIII. se je po prepiru s francoskim kraljem, Francoişom I., odločil, da mu pošlje grozeče pismo. Za poslanca je imenoval svojega tajnika Thomasa Mora. More je dejal kralju, da ga lahko tako poslanstvo stane glavo.
"Ne bojte se," je dejal Henrik VIII. "Če vas bo Francoiş dal obglaviti, bom obglavil vse Francoze, ki živijo v mojem kraljestvu."
"Zelo sem hvaležen vašemu veličastvu," je odgovoril hudomušni tajnik, "samo ne vem, če se bo katera tistih glav prilegala mojim ramenom.

Vir: www.mislec.net

Jingle3

Glasba5: Le Chat Du Café Des Artistes - Charlotte Gainsbourg

DPU poročilo

10. 12. je v klubu Gromka na Metelkovi v sklopu ciklusa predavanj DPU »Šola kot ideološki aparat ekonomije« predaval Mislav Žitko, absolvent kroatistike in filozofije iz Zagreba. Naslov predavanja je bil Ekonomika, kapitalizem in akademsko polje.

Žitko je predavanje začel s splošnim zgodovinskim pregledom nastanka sodobne univerze, ki ga je, sledeč Foucaultu, lociral v napoleonskih reformah šolstva na začetku devetnajstega stoletja. Takrat se prej razpršeno, heterogeno in kaotično polje znanosti, katere nagel razvoj je hitro prerasel okvire predhodnega, srednjeveškega modela univerze, disciplinira in poenoti pod okriljem centralizirane univerze. Vzpostavi se panožna delitev na posamezne znanstvene discipline, ki velja še danes, ter stroga razmejitev med naravoslovjem in družboslovjem. Druga pomembna organizacijska novost je, da skrb za neoporečno vsebino znanja zamenja skrb za formalne lastnosti znanstvenih izjav. To pripelje do trenutno veljavnega sistema znanstvenih nazivov in preverjanja znanja, ki ne temelji več na ortodoksnem ustrezanju klasičnim virom, temveč na formalnih pravilih avtonomnega akademskega polja.

Predavatelj je, po tem splošnem uvodu, nadaljeval z nastankom in razvojem klasične politične ekonomije. Ta se pojavi in se razvija skupaj z modernim modelom univerze in, z napredkom in postopno dominacijo kapitalističnega načina produkcije, kmalu postane ena izmed najpomembnejših znanstvenih disciplin. A tako kot razvoj kapitalizma spremljajo delavski upori in socialistične revolucije, se v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja vzporedno s politično ekonomijo razvija tudi njena kritika, marksizem. Medtem ko je namen politične ekonomije priskrbeti znanstvena orodja napredku in širjenju kapitalizma, je naloga marksizma analizirati kapitalistični produkcijski način z namenom njegovega uničenja in vzpostavitve novega produkcijskega načina.

Po Žitku se konec dvajsetega stoletja to razmerje med liberalno ekonomsko znanostjo in marksizmom bistveno spremeni. S propadom realno obstoječega socializma se sodobni zahodni marksizem odpove raziskovanju ekonomije in to v celoti prepusti liberalnim ekonomistom, medtem ko se sam posveti proučevanju kulture in identitet. Politična ekonomija, rešena svoje kritike, se vse bolj matematizira in tako po eni strani vse bolj oddaljuje od zgodovinskih analiz v korist ahistoričnih idealnih modelov – a po drugi strani vse bolj dejavno posega v samo prakso ekonomije in ima pomembno vlogo pri reorganizaciji kapitalizma po zatonu socializma in keynesianske socialne države.

Marksizem se je tej zmožnosti vpliva na dejanske ekonomske procese odpovedal, kar je še posebej očitno ob sedanji krizi, ki je sodobni marksizem ni zmožen ne zadovoljivo pojasniti ne ponuditi socialistične ekonomske alternative nanjo. Zato je Žitko na koncu predavanja pozval k ponovni ekonomizaciji marksizma ter k ponovnemu intenzivnemu ukvarjanju z ekonomijo ne le na ravni distanciranih znanstvenih analiz, temveč tudi na ravni aktivne udeleženosti v ekonomski politiki.

Poročilo je pripravil Primož Krašovec.

Jingle4

Glasba6: I'm So Lonesome I Could Cry - Hank Williams

Napovednik

V četrtek 4. februarja 2010, ob 18.00 uri vas Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje Damijana Štefanca iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije za naslovom: »O vsestransko kompetentni osebnosti«

Prav tako pa vas vse Zofijine in druge ljubimce in ljubimke vabimo na goro koncertov, performansov in dogodkov, ki se bodo zvrstili ta vikend ob proslavljanju 20 letnice Marša. Zofijini bomo vsekakor tam. Torej Marš v Pekarno!

Za-misel

»Zanimivo je, da so izrazi telesnega poguma tako pogosti in izrazi moralnega poguma tako redki.«

Mark Twain

Glasba7: Your Arms Around Me - Jens Lekman

Prišli smo do konca še ene oddaje. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor osrednjega prispevka Andrej Adam, avtor rubrike Filozofija skozi čas Boris Blagotinšek in avtor poročila iz DPU, Primož Krašovec. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Glasba8: Davon Geht Die Welt Nicht Unter - Zarah Leander

Avizo