Radijske oddaje

Oddaja 28.1.2009

AVIZO

Leto 2009 se je začelo, zato naj začnemo oddajo z željo po čim bolj prijetnih naslednjih 365ih dnevih; naj bo veselo in debelo in pokončno, pa srečno ter… No, saj sami veste, česa si najbolj želite. Ampak vseeno, glavno, kar vam društvo Zofijinih ljubimcev v tem letu želi je, da se vam nikoli ne bi uresničile vse želje! Česa naj si človek z vsemi uresničenimi željami sploh še želi, česa naj se še veseli in kaj naj sploh še pričakuje? Življenje brez želja in pričakovanja pa mora biti tako prazno…

Letos je bila naša smrekica kar velika, predvsem pa je stala na zelo visokem podstavku, saj je bilo pismo, ki smo ga napisali Dedku Mrazu kar dolgo, pričakovanja pa seveda temu primerno velika. Ena od večjih želja je bila normalizacija odnosov s sodelavci radia MARŠ in novo leto, to je treba priznati, je prineslo topel ter pozitiven veter, kljub temu, da živo srebro zunaj že dolgo ni bilo tako nizko. Z optimizmom zremo naprej!

Optimistična so tudi pričakovanja glede prihodnosti samega radia, katerega program soustvarjamo; držimo pesti, da bo imelo vodstvo pri poslovnih odločitvah srečno roko.

Upamo, da bo čas tekel nekoliko prijazneje ter da se listi na koledarju ne bojo obračali tako hitro kot minulo leto. Ob pisanju te želje smo si tudi ogledali vzroke za tako hitenje boga Kronosa.

Dedka Mraza, pa seveda tudi božička smo med drugim poprosili, naj nam prineseta nekoliko več samodiscipline glede nenadzorovanega zapravljanja v času razprodaj. Hkrati smo se tudi vprašali kdo je kriv za tisto nujo, ki žene ljudi po trgovinah; kupci sami ali morda kdo drug?

Vsa končno decembrska pisma pa smo zaključevali z velikimi tiskanimi črkami, napisane so bile z rdečo ter trikrat podčrtane; dobre može smo poprosili, hkrati pa imeli v mislih bolj kot ne politike ter druge svetovne veljake, da bi nam prinesli nekaj več mirnosti, razumevanja ter sožitja med ljudmi, narodi, državami.

GLASBA

KOLEDAR

Katero leto štejemo danes? Kateri dan je danes? Kako pravzaprav teče čas; je cikličen ali linearen? To je le nekaj vprašanj, katera so si ljudje skozi celotno zgodovino postavljali v zvezi s štetjem časa, nekaj let nazaj pa smo se tudi spraševali, katero je tisto presneto leto, s katerim se začenja novo tisočletje.

Razlika med cikličnim in linearnim dojemanjem časa ni zgolj formalna, temveč s seboj prinaša kar dosti posledic za razvoj ter samorazumevanje družbe. V cikličnih religijah se boj med dobrim in zlim dogaja ves čas; zlobni demoni tako na nek način pravzaprav osmišljajo obstoj dobrih bogov, med tem ko je pri linearnem dojemanju časa pravzaprav vse skupaj ena sama borba, bitka, od katere je odvisna vsa prihodnost. Ciklično dojemanje časa pa je ponavljanje v neskončnost, vsak začetek pelje do konca in vsak konec do začetka, to pa pomeni, da imajo akterji na tak ali drugačen način možnost popravljanja svojih slabih in napačnih odločitev, dejanj. Linearno dojemanje časa popravkov preteklih odločitev seveda ne omogoča; pravzaprav ima akter samo en poskus narediti pravo stvar, s tem pa mu nalaga tudi večjo odgovornost glede lastnih dejanj.

S tem način dojemanja časa zelo vpliva tudi na razumevanje religije; velike monoteistične religije razumejo čas linearno, med tem ko je denimo za totemistične ter politeistične religije bolj značilno ciklično razumevanje časa. Na ciklizem kaže že samo obredje prenekaterega zgodovinskega kulta; če pogledamo samo Rimljane in Grke, ki so imeli mnogo kultovz rednimi očiščevalnimi obredi, celo orgijami, sicer pa so skozi zgodovino znana praznovanja enakonočij, najdaljšega dneva ali najdaljše noči v letu,… Večinoma je bilo tovrstno obredje razlagano kot borba med dobrimi in zli bogovi, kateri se vsako leto borijo med seboj za prevlado; upajmo na zmago dneva in ne teme.

GLASBA

Ljudstva in posamezniki so si pri štetju časa pomagali na različne načine, zato poznamo tudi zelo različne koledarje. Verjetno ni nobeno presenečenje, da med seboj niso usklajeni? Zahodni ali bolje rečeno krščanski svet šteje leta od Kristusovega rojstva naprej; pred kratkim smo tako vstopili v leto 2009. To štetje seveda ni nič drugega kot zgolj nek dogovor na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca zahodnih ljudstev , to pa je bila seveda skupna vera v odrešenika. V 6. st. se je računanja datuma Kristusovega rojstva lotil neki menih; naloga je bila obširna in zahtevna, lotil pa se je je na zgodovinski in sistematični način. Enostavno je naredil seznam vseh vladarjev, od rimskih cesarjev pa do takrat aktualnega kralja, s seštevanjem mesecev in let pa je prišel do ugotovitve, da se je veliki dogodek zgodil 525 let pred dokončanjem njegove naloge.To je seveda prineslo s seboj določene, predvsem zadnjih nekaj let znane zadrege. Leto Kristusovega rojstva je označil s preprosto 1, namesto z matematično bolj logično ničlo. To pomeni, da je naše štetje enostavno netočno; podobno je denimo šiviljskemu metru z odrezano prvo oznako. To seveda pomeni, da bi bil tak meter za centimeter prekratek, s tem pa tudi vse opravljene meritve, Kristus pa je bil po tej logiki ob rojstvu star eno leto!

Zadrega s štetjem let od Kristusovega rojstva dalje pa je še večja; tisti menih je spregledal cesarja Oktavijana, ki je prav tako vladal nekaj let. Obe napaki skupaj privedeta do štiriletne napake; Kristus se je torej rodil štiri leta pred Kristusom. S tem pa so postali že tako brezpredmetni spori o začetku tretjega tisočletja še bolj nesmiselni.

Naj mimogrede omenimo, da se je tretje tisočletje začelo s 1.1.2001. Skeptiki naj preprosto preštejejo leta, začeti pa morajo seveda po menihovo; z enico. Po preštetih dva tisoč letih bojo zaključili šele prvi dve tisočletji, tretjega pa se še ne bodo lotili.

Druga ljudstva in druge vere so seveda uporabljali drugačne načine štetja let; Judje so začeli šteti čas že z nastankom sveta. Po skrbni preučitvi Thore so prišli do ugotovitve, da je bilo stvarjenje 3759 let pred našim štetjem.

Namerno sem se izognil uporabi izraza »pr. Kr.«, da ne bi prišlo do zmede glede tistih nekaj oktavijanovih let.

Znanih pa je tudi nekaj drugih koledarjev; denimo majevski koledar, rimski koledar,...

GLASBA

S tem pa se zadrega okoli koledarja in časa še ne konča.

Zadrege s štetjem časa se ne končajo z dogovorom o točki, od katere dalje se čas šteje. Poleg tega, da je ta točka težko določljiva, je tukaj še težnja človeka, da bi svojo okolico, pa tudi življenje povezal v nek smiselni red, poleg tega pa smo pri določanju časa soočeni s pomanjkanjem zanesljive referenčne točke. Kot naročeno se je pri iskanju reference izkazalo nebo; najpogosteje so ljudje opazovali ter pri določanju časa uporabljali gibanje lune, nekoliko kasneje pa tudi sonca. Maji so si denimo pri določanju časovne periode pomagali celo z gibanjem Severnice, oziroma natančneje povedano planeta Venere. Težava vseh teh gibanj je predvsem v neusklajenosti človeške ure ter gibanja nebesnih teles, zaradi česar prihaja do neskladja med koledarji ter dogajanjem v naravi. Lunin mesec, ki je bil prvi uporabljan za določanje časa ima denimo 29 dni in pol, kar je zelo nepraktično; leto določeno z luninim gibanjem je 11 dni krajše od sončnega leta. Toda celo sončno leto ni čisto v skladu z našim štetjem časa; z našim koledarjem je navzkriž za približno četrtino dneva. To korigiramo s prestopnim letom, vsake toliko let pa tudi z dodatno sekundo. Tako je bilo leto 2008 dolgo 366 dni, saj je bilo prestopno, plus dodatno sekundo, katere večina ljudi niti ni opazila, je pa znala narediti kar nekaj sivih las računalničarjem, ki se ukvarjajo z velikimi in natančnimi sistemi.

Zabavno pri koledarju in štetju časa je tudi to, da gibanje referenčnih točk ni povsem enakomerno. Zemlja se zaradi lune upočasnjuje; pred 900 milijoni let je bil dan tako dolg le 18 ur, leto pa je imelo kar 481 dni.

Še nekaj zanimivosti:

Anglikanski nadškof Usher je v 17. stoletju po natančni preučitvi Biblije ugotovil, da je bil svet ustvarjen 23. oktobra 4004 pr.n.št, po julijanskem koledarju, ki je bil takrat v Angliji je bil to torek.

Rimski koledar je imel deset mesecev, število dni pa… No, odvisno pač od aktualnega vrhovnega svečenika, enkrat več, drugič manj, včasih pa so zaradi usklajevanja z naravnim gibanjem dodali cel mesec.

Rimski cesar Avgust je uvedel zelo natančno koledarsko reformo, ki je veljala do reforme papeža Gregorja 8.. Od Rimljanov pa do leta 1582 je neusklajenost koledarja z gibanjem Zemlje nanesla 11 dni razlike.

Rusija je sprejela gregorijanski koledar šele 1917; do takrat je znašala razlika že 13 dni. Tako Rusi praznujejo oktobrsko revolucijo v mesecu novembru.

V muslimanskem koledarju je leto dolgo 354 ali 355 dni, židovsko leto pa ima 353 do 385 dni.

GLASBA

MIR

Naj takoj na začetku tega prispevka omenim, da ne gre za postavljanje na eno ali na drugo stran; ne zanima me kazanje s prstom na nasilneža ter na žrtev. Kot v vseh vojnah in spopadih sta za prepir potrebna najmanj dve, včasih pa še celo več strani; v 20.st. je bilo za oborožene spopade značilno, da so pravi akterji nemalokrat ostali v ozadju, skriti, ali pa so se razkrili šele nekaj časa po začetku oboroženih sovražnosti. Dva izmed najbolj znanih primerov sta Korejska ter Vietnamska vojna, kjer je šlo pravzaprav za spopad dveh blokov na tretjem teritoriju, se je pa dogajalo še kar nekaj regionalnih vojn, kjer sodelovanje ter spodbujanje velikih ni bilo tako zelo očitno. Konec koncev se lahko ozremo tudi na Balkan, pogledamo lahko proti Kitajski oziroma Tibetu, naštevanje ostalih kriznih žarišč pa verjetno ni potrebno? Na žalost se danes zdi, da nas 20.st. ni naučilo ničesar; tudi aktualna oborožena trenja potekajo po istem sistemu; akter A proti akterju B, nekje v senci pa tudi tisti pravi lutkarji, kateri z vlečenjem vrvic upravljajo bojišče.

Je v človeku res tako močna želja po samouničenju, ali pa gre v resnici zgolj za željo uničiti drugega? In kaj je potrebno storiti, komu je treba prodirati v zadnjično odprtino, da ti podeli proste roke pri uporabi sredstev za doseganje svojih ciljev? Komu je treba zbujati slabo vest, koga je treba žgečkati po zgodovinskem spominu in kako močno?

Zdi se, da ima neka država zaradi težke zgodovine svojega ljudstva bianco menico z neomejenim rokom trajanja. Ta ji dovoljuje početi skorajda kar koli; je zgolj naključje, da ravno ta država v svoji ustavi nima zapisanih uradnih meja? Da, prav ste slišali, ta država v svojem ustanovnem ter najpomembnejšem državotvornem aktu nima zapisanega svojega obsega; to pomeni, da lahko teoretično razglasi za svoje ozemlje celotno zemeljsko oblo… No, na srečo takih apetitov še ni izkazala, vsekakor pa izkazuje apetite po ozemlju svojih sosed. Na podlagi zgodovinskega spomina in zgodovinskih dejstev, seveda, sicer pa gre zagotovo za skrajno miroljubno politiko, ki ima zgolj to smolo, da je nihče daleč naokoli ne razume ravno miroljubno.

GLASBA

V 20. st. je bilo po ocenah v množičnih pobojih in genocidih pobitih najmanj 200 milijonov ljudi; da, prav ste slišali. 200 milijonov. Ob tem je treba omeniti, da je to dokaj konzervativna in optimistična ocena, verjetno je bilo žrtev še več. S tem seveda nikakor ne relativiziram ali kakor koli drugače zmanjšujem 6 milijonov žrtev enega ljudstva, se pa sprašujem, če ti mrtvi in pasivnost ostalega sveta pri zaščiti le teh daje eni državi pravico, da danes počne skorajda kar koli se ji zahoče. Koliko pripadnikov enega naroda mora končati življenje v koncentracijskih taboriščih, da bi lahko preživeli ustanovili največje koncentracijsko taborišče na svetu in v njem nekaznovano pobijali civiliste nekega drugega naroda? Koliko mrtvih podeli preživelim to pravico?

Zdi se, da za določene, dovolj močne in bogate drže ne veljajo nobena mednarodno določena pravila, nobeni mednarodno potrjeni in sprejeti zakoni, izgleda pa, da je enako tudi z državami, katere imajo prave zaveznike. Kako bi si sicer lahko drugače razlagal nekatere dogodke, ali bolje rečeno kar dogajanja? Žalostno je dejstvo, da se v stoletjih, vsaj tako kaže, nismo naučili ničesar; Machiavelli je imel še kako prav, ko je pisal svojo, v praksi preizkušeno politično filozofijo. No, pravzaprav ni imel popolnoma prav; včasih se zdi, da je bil celo pretirano optimističen. Svojemu vladarju je svetoval, da lahko počne z ljudstvom kar koli ga je volja, le dveh stvari ne sme storiti nikoli. Posameznik najtežje preboli izgubo dediščine ter onečaščenje, kar je takrat pomenilo spolni napad na ženo ali hči; vse ostale žalitve in ekscese pa bo podanik sprejel, jih prežvečil ter pogoltnil.

Še več, ne le, da je naravno pravo med državami veljalo od nekdaj; naravno pravo pomeni, da ima vsakdo natanko toliko pravic, kolikor ima moči za njih uveljavitev ter zaščito. Danes je to še posebej spervertirano in očitno; kako drugače razumeti, da je svetovnemu policaju dovoljeno skorajda vse? Sprenevedanje v stilu, da neka eksteritorialna vojaška baza ni njegovo ozemlje in zato zakoni te države tam ne veljajo? Zahteva, da se državljanom te države sodi le na njihovih domačih sodiščih pod njihovimi domačimi zakoni, češ da drugje po svetu ne bi sodili neodvisno in objektivno? Hkrati pa taista država zahteva, da se tuje državljane, ki so se kakor koli pregrešili proti interesom ali zakonom ali državljanom svetovnega policaja sodi na ozemlju in pred sodišči tega istega policaja; pač po sistemu tožilec, sodnik, rabelj, po možnosti pa tudi branilec obtoženega. Pravičnost, da se kar bliska, kaj ne? Ne vem, če bi raze bi razumel bistvo demokracije brez inštrukcij te države… In da, če ste slišali kanček ironije v teh besedah ste prav slišali.

Demokracije nas uči država, ki je Organizacijo združenih narodov degradirala na navaden kavarniški debatni klub. Demokracije nas uči država, ki je Varnostni svet degradirala v čajanko politikov. Spoštovanja človekovih pravic nas uči država, ki je na lestvici kršiteljev človekovih pravic na… Sram me je omeniti na kako sramotno nizkem mestu je. In ta država ima največ zaprtih na milijon prebivalcev v zahodnem svetu. Mučenje se v tej državi seveda ne dogaja; gre le za nekoliko učinkovitejše zasliševalske metode. In verjemite, po vodnem surfanju, ki ni nič drugega kot učinkovita simulacija utapljanja boste priznali tudi avtorstvo Zdravljice, samo, da bi se zaslišanje končalo. In če to ni mučenje, potem pa res ne vem kaj je. Torkemada je bil verjetno zgolj šaljivec, kaj ne in Mussolini je ljudi dejansko pošiljal v taborišče na Rabu zgolj na počitnice…

Ta prispevek nima namena priviligirati enega naroda nasproti drugemu; prav tako ta prispevek ne ugotavlja, kdo ima prav in kdo ne, ali čigav boj je bolj pravičen. Še najmanj, kar bi si želel je sodba o posameznih pripadnikih katerega koli naroda; na eni in na drugi strani je ogromna večina ljudi dobrih, želijo si miru in spoštovanja, človeka vrednega življenja. Na žalost pa vsega tega ni mogoče trditi za posamezne politične voditelje prenekaterega naroda, ki se bolj kot na interese ljudstva ozirajo na svoje lastne interese ter na interese njihovih elit.

GLASBA

ŠOPPING

Verjetno je že vsakdo izmed nas sodeloval v kaki tržni raziskavi; bodisi pri reševanju kakšnih nagradnih anket, bodisi kot sogovornik v telefonskih anketah; zagotovo pa smo se vsi udeležili kakšne razprodaje. Ste vedeli, da je pravzaprav okoli 90% izdelkov in storitev, ki so lansirane na trg, neuspešnih? Ste vedeli, da je samo v Evropski uniji porabljenih nekaj deset milijard evrov letno samo za tržne raziskave? In to kljub očitno nizki uspešnosti.

Do sedaj so bile tržne raziskave bolj ali manj podobne napovedovanju prihodnosti iz kristalne krogle; marketinški oddelki so postavili vprašanja, na katera so potencialni potrošniki odgovarjali, na podlagi tako pridobljenih rešitev pa so izoblikovali prodajno strategijo. Kot že rečeno, večinoma neuspešno; seveda, marsičesa si želimo, toda vprašanje je, če smo za nek samo načeloma želeni izdelek kasneje tudi dejansko pripravljeni odšteti svoj denar. In seveda je vprašanje, če si tega izdelka v prvi vrsti zares želimo, ali pa bi bilo zgolj fino imeti, seveda potem, ko… No, pač enkrat nekoč, ko bomo veliki in bogati.

Nakupovanje še zdaleč ni strogo racionalna odločitev; zadnje raziskave kažejo, da je celo zelo velik del odločitev za nakup ali nenakup nekega izdelka povezan s podzavestnimi procesi ter s čustvi. Do pred kratkim se tržni strokovnjaki tega niso pretirano zavedali, zadnje čase pa se ta nova spoznanja čedalje bolj prenašajo v prakso.

Tržniki so s temi novimi spoznanji pravzaprav začeli nekakšen napad na potrošnika; med kupcem in tržnim strokovnjakom se je vnela prava vojna, pri čemer je kupec bolj ali manj šibkejši člen v prodajni verigi. Ne samo, da kupcu nasproti stojijo strokovnjaki iz področja psihologije, sociologije in podobnih, za prepričevanje v nakup uporabnih ved, na stran marketinga se je postavila tudi sicer najprej za medicinske namene razvita tehnologija.

Do sedaj je bilo znano, da se potrošniki pogosto obnašamo povsem neracionalno; moški, ki si tik pred naložbo ogleduje erotične slike, se bo veliko lažje odločil za tvegane naložbe. Ste morda opazili, da v reklamah za bančne ter druge finančne inštitucije nastopa čedalje več lepotic, katerih vloge v reklami pravzaprav dostikrat niti ni lahko določiti?

Ena izmed avtomobilskih tovarn je patentirala postopek, imenovan »Optimizacija in določitev privlačnosti ali sprejemljivosti izdelka«. V tem postopku so neposredno primerjali manjši avto ter športnega terenca; morda lahko uganete, katere vrste vozilo se je večini testirancev v tej izbiri zdelo privlačnejše?

Podobno neracionalnemu vedenju je namenjen tudi plastični denar; večini potrošnikov se zdi znesek manjši in sprejemljivejši, če je plačilo odloženo nekam v prihodnost, ali če je plačilo vsaj na nek način imaginarno. Če izdelek plačate z bančno kartico, se znesek nakupa iz vašega računa seveda odšteje takoj, toda ker držite v rokah samo neko plastiko, ne pa pravih šelestečih bankovcev, ker na blagajni ni potrebno štetje denarja temveč samo vpis PIN kode, je velika verjetnost, da bo šel znesek napol nezaznano mimo vas. Bankovci so realni, tiste številke na POS terminalu pa so zgolj neke številke… To je denimo eden izmed razlogov, da strojkovnjaki za varčevanje ter reševanje osebnih denarnih težav strankam svetujejo: »Prvo, kar morate narediti, če se znajdete v finančnih težavah je, da fizično uničite vse kreditne kartice, debetnih pa nikakor ne nosite s seboj«.

Še eno, lahko bi rekli kar zabavno značilnost neracionalnega vedenja so odkrili pri potrošnikih; če osebi ponudite nekaj evrov takoj, ali pa nekajkrat večji znesek čez nekaj tednov, se bo večina ljudi odločila za manjši, toda takoj dosegljivi znesek. Tudi to je eden izmed vzrokov trenutne finančne krize; ljudje so ugotovili, da je varčevanje zamudno, s pomočjo varčevanja kupljene dobrine pa pomaknjene v neko prihodnost. Rešitev se je pokazala v potrošniških kreditih, kjer so uporabniki videli le veliko številko na računu, nato pa večinoma relativno majhne in sprejemljive zneske v prihodnosti. Ne le, da so s tem zapravili še ne zasluženi denar; še več, če bi sešteli posamezne obroke ter pogosto tudi stroške odobritve in zavarovanja kreditov bi ugotovili, da je vrnjeni znesek za tretjino, pogosto pa tudi za več kot polovico večji od sposojenega!

GLASBA

No, vrnimo se k medicinski tehnologiji v službi marketinških strokovnjakov. S pomočjo funkcionalne magnetnoresonančne tomografije je mogoče ugotoviti kateri del možganov je pri določenih dražljajih bolj vzburjen; pri nakupovanju je to nucleus accumbens, ki leži v prednjih možganih. Funkcija tega dela možgan je nagrajevanje in izdelava želja. Imena verjetno nima smisla ponavljati, saj je prezahtevno, da bi bilo marketinško zanimivo, zato naj samo omenim, da ta predel možganov neposredno vpliva na izločanje dopamina, popularno imenovanega tudi hormon sreče, povezan pa je tudi z motivacijo. Zanimivo je, da večina ljudi posveča dosti več pozornosti trenutni sreči kot pa težavam v prihodnosti; to je tudi razlog za številne odločitve, ki kratkoročno sicer koristijo, srednjeročno in dolgoročno pa so slabe. Marsikdaj se tega zavedamo, toda take škodljive odločitve vseeno ne spremenimo.

Ta predel možganov ima še eno zanimivo funkcijo; ima namreč pomembno vlogo pri zavisti. Se spominjate denimo avtomobilskih reklam, ko se junak pripelje z novim vozilom pred hišo, sosedje pa ga zavistno opazujejo? Za občutek sreče in zadovoljstva, ki ga povzročijo materialne dobrine ni tako zelo pomembna sama vrednost teh dobrin; pomembnejša je primerjava s konkurenco, se pravi s sodelavci, sosedi ali drugimi ljudmi, s katerimi se posameznik primerja. Nekaj tega je skritega že v znanem slovenskem pregovoru; tudi če mi krava crkne, samo da bo sosedu tudi. Ljudje smo pač taki, da ne opazimo, da imamo denimo še enkrat več od levega soseda, težko pa prebolimo, če ima desni sosed malenkost več od nas. Je pa zanimivo, da večina ne bo imela kakih posebnih težav, če bojo izenačeni z osebo, s katero se primerjajo.

Na razprodajah je navada, da je ob artiklu listek z napisano staro, torej neznižano ceno, zraven pa je na večje napisana nova, razprodajna cena. Seveda vsi vemo, da je to marketinški trik, se mu pa vseeno radi pustimo zapeljati. Ta prodajni trik seveda ni naključen; že davno so ugotovili, da na popuste enostavno pademo; večkrat se celo zgodi, da prodajalci nek izdelek podražijo, nato pa ga prodajajo v akciji, kot posebej ugodnega; seveda po ceni, ki je veljala pred podražitvijo. Ugotovili so, da zavest o popustu zmanjša delež racionalnosti pri odločitvi za nakup, poveča pa se delež čustev; večji kot je popust, večji delež imajo pri nakupu čustva. Eden izmed bolj zabavnih poskusov, izvedenih v Nemčiji. Na sosednjih stojnicah so punujali nogavice v trojnem pakiranju; na eni stojnici po redni ceni treh evrov, na sosednji pa so ponujali enak zavojček nogavic, katere so stale, seveda z mastnim popustom samo 15 evrov. Večina se je odločila za nakup petkrat dražjih nogavic, zgolj za to, ker je pisalo, da je tisto akcijska cena…

V reklamah pogosto odkrito igrajo na čustva potencialnega potrošnika; reklame dostikrat prikazujejo z izdelkom povsem nepovezane predmete, dogodke in situacije, katerih skupna značilnost je proženje močnih čustvenih odzivov. Tako so denimo neko vrsto čokoladnih tablic reklamirali s pomočjo nadvse ljubkih medvedkov pand, čeravno medvedi niti slučajno niso imeli popolnoma nič skupnega ne s konkretnim produktom, niti s samo tovarno, ki je dotični produkt izdelovala ne. Še več, pande se v reklami niti za hip niso približale izdelku, zgolj pojavile so se v reklami. Izdelek pa je bil prikazan tik pred njimi in nekaj trenutkov za njimi. V reklami so enostavno izkoristili čustveni odziv potencialnih kupcev, saj so ugotovili, da si potrošnik reklamo, s tem pa tudi izdelek dosti bolj vtisne v spomin s pomočjo prijetnih čustev.

Čustva se uporablja tudi pri oblikovanju in vpeljevanju novih potrošniških trendov;pravzaprav je večina novih trendov danes dejansko izšla iz reklamnih agencij. Ste opazili, da predvsem reklame namenjene mladini ter mlajšim odrastlim osebam bolj kot sam izdelek prikazujejo določen trend, katerega del seveda morate biti, brez prodajanega izdelka pa to seveda ni mogoče? V teh reklamah je sam izdelek pogosto potisnjen na rob, na prvi pogled skorajda neopazen, toda verjemite, sporočilo nikakor ne more neopaženo mimo vaše podzavesti.

Nekoč so v filmih kadili pozitivni junaki, toda z na trenutke kar histeričnim bojem proti tobaku se je to obrnilo. Danes vidite na filmskem platnu cigareto samo še v rokah negativcev. Znana tovarna prestižnih avtomobilov dostikrat brezplačno posodi svoje avtomobile za snemanje, če jih vozijo starejši, umirjeni in v filmu pozitivno prikazani junaki. Če želi v filmu njihov avto voziti divjaški negativec, mora ekipa avto kupiti. V reklami za šampon za lase večino časa prikazujejo znano pevko, sam izdelek pa se pokaže šele čisto na koncu, samo za nekaj sekund… Dovolj da ugotovite, da ne morete biti pravi navdušenec nad konkretno pevko, če uporabljate šampon konkurence… Takih primerov bi lahko naštel še dosti več, toda to je nepotrebno. Poslušajte trendmejkersko oddajo Zofijinih in opazujte reklame; nenadoma se vam bo odkril svet marktinških trikov. Ampak samo s pomočjo naše oddaje, sedaj s posezonskimi popusti do 50%, v akcijah, ki jih je pripravil Mitja Godnjavec

GLASBA

Zaključuje se prva oddaja Zofijinih v koledarskem letu 2009. Če nas naslednji teden ne boste ujeli na radiu ni razloga za preplah; nič ni narobe, še smo tukaj, toda po novem na štirinajst dni. In ne pozabite, želimo biti boljši, zanimivejši, da pa bi ta cilj dosegli, potrebujemo tudi vaš odziv na zofijini@yahoo.com, najdete pa nas lahko tudi na zofijini.net, priporočamo pa še ogled foruma mislec.net.

Avizo