Radijske oddaje

Oddaja 21.10.2009

AVIZO

Track1: Underworld - Born Slipy

Pozdravljeni ponovno v oddaji Zofijini ljubimci. Zima se počasi že začenja, prav tako pa tudi sezona gripe. Izbira le te je letos pestra. Na voljo imamo ptičjo, novo prašičjo ali pa kar staro dobro gripo. Upamo, da ne boste zboleli za nobeno izmed njih, če pa že, vam želimo, da se boste uspešno pozdravili. Zofijini vam v naši današnji oddajo ponujamo drugačne vrste lek. Zavilo za um ali dušo, kakor vam je ljubše. Platon v Harmidu zapiše, da ne moremo ozdraviti telesa, če ne ozdravimo duše in predlaga t.i. molitev, ki bo pomagala Harmidu do zdravega duha v zdravem telesu. Zofijini nismo ranocelniki, kljub temu pa se že desetletja borimo proti virusu, ki se širi hitreje in bliskoviteje kot vse gripe tega sveta. Apatiji. Simptome lahko prepoznate po brezvoljnih osebkih, ki ne izražajo nikakršne želje po delovanju ali celo mišljenju in očitno, z zlivanjem velikih količin alkohola in drugih substanc, neuspešno poskušajo (o)zdraviti svojo bolezen. Zofijini namesto orgastičnih pijanščin ponujamo simpozij v pravem grškem smislu. Čeprav roko na srce, tudi Grki niso bili ravno puritanci. V simpoziju se o ljubezni odločijo govoriti šele potem, ko so imeli dovolj pijače, hrane in čutnih užitkov. V prihodnosti se utegne zgoditi neke vrste »simpozij«, na katerem bomo tako kot Grki, jedli pili in debatirali. Zabava malo drugače. V družbi študentov in profesorjev filozofije se bomo med seboj spoznali, debatirali in uživali. Za informacije o tem pridno spremljajte našo spletno in stran in poslušajte našo oddajo. Prejšnji teden, pa se je na filozofski fakulteti odvijal malo drugačen, bolj resen simpozij. V gosteh smo imeli starosto analitične filozofije Michaela Devitta. Študent filozofije, ki se je simpozija udeležil, nam je pripravil poročilo s simpozija. Poleg tega nas kot ponavadi čaka še filozofija skozi čas, filozofski humor napovednik in nekaj prebliskov modrosti ter veliko dobre glasbe. V tokratni oddajo bomo večinoma poslušali soundtrack iz legendarnega filma »Trainspotting« in nič manj legendarnega »Requiem for a dream«. Vabimo vas, da naslednjo uro, ob dobri glasbi in modrosti, preživite z nami.

Track2: Iggy Pop - Nighclubbing

Poročilo iz konferenci o novi knjigi Michaela Devitta, »Putting Metaphysics First«

Dogajalo se je 12. in 13. oktobra v prostorih filozofske fakultete Maribor. Program je bil (pre)optimistično zastavljen, saj je bila za vsakega govornika (naj bi jih bilo dvanajst - eno predavanje je odpadlo) predvidena ena ura in to vključno z Devittovimi komentarji na povedano. Program se je uradno začel ob desetih zjutraj in je trajal do sedme ure zvečer, nato so gost in gostitelji ter govorniki odšli na skupno večerjo (tam se je šele začelo tisto pravo). Zaradi natrpanega urnika so bili nekateri prisiljeni skrčiti predstavitve, da je ostalo še kaj časa za razpravo. Konferenco je otvoril dekan Filozofske fakultete v Mariboru Prof. dr. Marko Jesenšek, ki pa je s svojo polomljeno angleščino in očitnim nepoznavanjem tematike ustvaril začetno nelagodnost, ki pa jo je zgladil predstojnik oddelka za filozofijo, dr. Boris Vezjak, s svojim kratkim in jedrnatim pozdravom.

S tem dejanjem je nastopilo Devittovo otvoritveno predavanje. Filozof je najprej povedal nekaj o razvoju lastnih nazorov kot sta naturalizem in realizem. Naturalizem je nazor, da so vsi pojavi naravni pojavi, torej ni ničesar takega kot t.i. nadnaravno. Vse kar obstaja, so stvari, katere lahko preučuje znanost. V epistemologiji bi ta nazor pomenil redukcijo epistemoloških vprašanj na kognitivna. Predmet raziskovanja naj torej postane to, kar lahko podvržemo znanstveni metodi. Realizem je nazor, ki zagovarja, tezo, da je zunanji svet ontološko neodvisen od naših kognitivnih procesov. Kot predavatelj na univerzi v Sydneyu je moral Devitt braniti realizem pred ostalimi profesorji in študenti, ki so bili pod vplivom Feyerabenda in Kuhna. Ko je Devitt končal z genezo lastne misli, je namesto predstavitve knjige začel obravnavati njegov najnovejši članek z naslovom »ARE UNCONCEIVED ALTERNATIVES A PROBLEM FOR SCIENTIFIC REALISM?« (Ali so namišljene alternative problem za znanstveni realizem, ki nam je dostopen na spletni strani http://philpapers.org/rec/DEVAUA).

Znanstveni realizem je stališče, da je svet kot ga obravnava znanost točno tak kot dejansko je, neodvisno od spoznavajočega subjekta. V tem članku Devitt obravnava Stanfordov argument proti znanstvenem realizmu, ki je del njegove knjige »Exceeding Our Grasp: Science, History, and the Problem of Unconceived Alternatives«. Stanfordov argument se opira na razvoj znanosti skozi zgodovino in na diskontinuiteto, ki jo je moč tukaj zaslediti. Problem za znanstveni realizem je po Stanfordu to, kar je poleg obstoječe znanstvene empirično podprte teorije resna znanstvena teoretična alternativa, ki pa še ni bila “spočeta”. (Devitt, DATE \@ "M/d/yyyy" 10/22/2009) Lahko bi rekli, da znanstveni realizem ne opisuje sveta takšen kot je, saj so že obstajale teorije, ki so jih nadomestile druge teorije, katere so bolje opisale svet, rešile probleme prvotne teorije in podale bogatejši ter natančnejši opis sveta (npr. preobrat iz newtonske mehanike k Einsteinovi relativnosti). Stanford odgovarja, da je teorija relativnosti res nadomestila klasično mehaniko ter rešila njene probleme (npr. po Newtonu gravitacija potuje hitreje kot svetloba), toda, ker nas zgodovina uči o podobnih primerih, moramo obdržati dvom tudi v to novo teorijo in tako nasploh v znanstveni realizem. Devittov odgovor je bil, da smo zaradi napredka v tehnologiji in znanstveni metodologiji pravzaprav sedaj bolj kot kadarkoli upravičeni v svojem prepričanju glede znanstvenega realizma.

S tem predavanjem so bile začrtane meje konference, od realizma do skepticizma v znanosti in epistemologiji. Sledili bodo povzetki nekaterih predavanj.

Za-misel:

»Resničnost je bergla za tiste, ki ne prenesejo drog.«

Lili Tolmin

Track3: Damon Albarn - Closet Romantic

Nadaljujemo s poročilom iz konferenci o novi knjigi Michaela Devitta, »Putting Metaphysics First«, ki se je zgodila 12. in 13. oktobra v prostorih filozofske fakultete v Mariboru.

Naslednji seminar je pripadal profesorju dr. Miščeviću z naslovom »Do katere mere smo lahko običajni?«. V njem je bil pod vprašaj zastavljen status intuicij, ki nas lahko zavedejo in tako pahnejo v zmoto. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje upravičenega prepričanja skozi primerjavo dveh primerov, ki predstavljata izziv našim intuicijam. Eden izmed primerov je zadeval pobarvane osle v Gazi, ki izgledajo kot zebre. (Da, skrbniki živalskega vrta so dejansko pobarvali osle s črtami, ker so zebre pobegnile. Duhovito, a ne?). Predavanje je bilo razvedrilno in duhovito, za kar so odgovorni predvsem profesorjevi barviti in konkretni primeri filozofske problematike. Za nekatere izmed nas je bilo predavanje dokaj nerazumljivo, v smislu ne-bližine problemov, ki so bili predstavljeni.

Še eno neinteligibilno (težko razumljivo) predavanje je pripadalo Mladenu Domazetu, saj je zadevalo kvantno mehaniko in problem premostitve med kvantno bizarnostjo na eni, ter sveta srednje-razsežnih predmetov našega opazljivega sveta, na drugi strani. V subatomskem svetu bi naj obstajala zgolj ena entiteta t.i. valovna frekvenca WIMP in ves svet opazljivih objektov je nekakšen vzorec tega valovanja. Torej po tej logiki svet ni tak kot se nam kaže in kot ga opisuje fizika. S tem je predstavljen še en problem za realizem.

Za-misel:

»Lahko se izogibamo realnosti ne moremo pa se izogniti posledicam izogibanja realnosti.«

Ayn Randt

“We can evade reality, but we cannot evade the consequences of evading reality”

Zadnja štiri predavanja so pripadala našim profesorjem iz Filozofske Fakultete v Mariboru. Profesor Friderik Klampfer je predaval o moralnem realizmu, Božidar Kante pa o konstruktivizmu in stvarnosti v umetnosti. Bojan Borstner je imel soočenje z univerzalijami od Platona pa vse do Quina. Omenil je, da je to edinstven problem v filozofiji, saj se ga ne da razložit nefilozofom. Predavanje je sicer imelo velik potencial, vendar je moral profesor vse skrčiti, ker se je predolgo zadržal pri zgodovinskem razvoju tega problema, hkrati pa je tudi moral ostati čas za Devittove komentarje.

Predavanje, ki je vzbudilo največ odobravanja in je bilo nasploh najbolj sproščeno, duhovito ter dobro ilustrirano je pripadalo Danilu Šustru. Zadevalo je skepticizem in anti-realizem. Profesor je z izbranimi avatarji iz Vonje Zvezd slikovito prikazal štiri glavne pristope v epistemologiji. Yoda je bil “hardcore” skeptik, tisti, ki dvomi v realnost zunanjega sveta (kartezijanski dvom), teoretični skeptik je bil C-3PO (tisti, ki se sprašuje o upravičenostih naših prepričanj glede zunanjega sveta na podlagi dokazil), Darth Vader je bil anti-realist (tisti, ki verjame v svet kot odvisen od našega kognitivnega ustroja), R2D2 pa je predstavljal realista. Michael Devitt je po Šusterjevem mnenju Han Solo.

Če odvzamemo časovni hendikep, je bila konferenca uspešna. Zaradi tega je med nastopajočimi nekdo izrekel, naj nadaljujejo konferenco še naslednji teden. Vsekakor bi to bilo zelo dobrodošlo, zaradi same težavnosti tematike in kvalitete posredovanja informacij. Podobne konference pozdravljam in se nadejam, da jih bo še kaj v letošnjem študijskem letu.

Spisal »Baruh«

Track4: Underwolrd - Dark ang long

Za-misel

»Naša generacija premore neverjetno količino realizma, a se obenem rada pritožuje in se ne želi v resnici spremeniti. Kajti , če bi se spremenila, se ne bi imela nad čem pritoževati."

Tori Amos

“Our generation has an incredible amount of realism, yet at the same time it loves to complain and not really change. Because, if it does change, then it won't have anything to complain about.”

Filozofija skozi čas

24. oktobra 1959 je umrl angleški filozof George Edward Moore. Skupaj z Russllom [Raslom], Fregejem in Wittgensteinom [Vitgenštajnom] ga prištevamo med ustanovitelje sodobne analitične filozofije. Na filozofskem področju je njegov najpomembnejši prispevek v etiki, kjer je zavrnil utilitaristične in idealistične sodobnike ter uveljavil analitično filozofsko interpretacijo na temeljna etična vprašanja.

Rojen je bil 4. novembra 1873 v Upper Norwoodu, [Apr Norvudu] takrat še predmestju Londona. Na Trinity Collegu [triniti kolidžu] na Univerzi v Cambridgeu, kjer je študiral tudi Russell, je dobil zanimanje za filozofijo. V britanski filozofiji je takrat pretežno prevladovalo heglijanstvo, ki ga je zastopal predvsem Francis Herbert Bradley.[Frencis Hrbrt Bredli] Sčasoma sta britansko heglijanstvo spodrinili mlajši filozofski šoli, ki sta nasprotovali spekulativnemu heglijanskemu idealizmu. Ti šoli sta utilitarizem in analitična filozofija. Kljub temu da Moora [Mura], skupaj z Russellom uvrščamo med glavne protagoniste slednje, analitične šole, so pri njem opazni močni vplivi tudi drugih dveh filozofskih šol.

Po uspešno zaključenem študiju, mu je dediščina za nekaj let omogočila zaseben študij filozofije. Z deloma »Zavrnitev idealizma« (The Refutation of Idealism; [refjutajšn of ajdializm]1903) in »Principia Ethica« (1903) je dosegel filozofski preboj in se uveljavil s svojim prepoznavnim analitičnim slogom.

V predgovoru k drugi izdaji »Principie Ethice«, ki je do sedaj edino Moorovo delo v slovenskem prevodu, opredeli svoj najbolj znani koncept ''naturalistična zmota'' kot napačno poistovetenje nečesa, kar je dobro, s katerimkoli drugim predikatom. Na primer, kadar nekaj, kar je dobro, poistovetimo s koristnostjo, kar je očiten primer utilitaristov, ali pa kadar dobro poistovetimo s Hegeljanskim Absolutom. Poenostavljeni rečeno: pojem dobrega ne moremo definirati s pomočjo katerekoli »naravne« lastnosti kot so ugodje, sreča, ali vrednota preživetja (navedeno po: »Ali središče drži« str. 340). Skozi zgodovino filozofije so se pojavljala različna tolmačenja tistega, kar je ali naj bi veljalo za "dobro" s povsem konkretnimi prijemi, kot je na primer čutno ugodje, ali pa abstraktnimi metafizičnimi spekulacijami, ki "dobro" poistovetijo z abstraktnim konceptom ali metafizično stvarnostjo (npr. Bog, Absolut).

Moorova novost pri iskanju odgovora na temeljna etična vprašanja, kot na primer "kaj je dobro", prekinja s tradicijo istovetenja "dobro" s pomeni, ki se od njega razlikujejo in razhajajo. "Dobro" se po Mooru ne da definirati, kar pomeni, da kot predikat pripada sam sebi, ne pa kateremu drugemu predikatu. Na tem mestu je vredno omeniti očiten vpliv prvih let sodelovanja z Russllom, od katerega je prevzel model logičnega atomizma in ga v modificirani obliki uporabil v etiki. "Dobro" razume kot tisti atomarno enostaven pojem oziroma lastnost, ki je ne moremo nadaljnje analizirati in vsebinsko opredeliti z definicijo. Kar pomeni, da Moore zavzame do problema etično "dobrega" meta-etično pozicijo, ki bolj razkriva napake in zmotna tolmačenja preteklih etičnih tradicij, kot pa da ponavlja ali na novo uvaja vsebinsko polne opredelitve "dobrega". Moore se sicer v »Prvem predgovoru« opredeli kot intuicionist, kar je potrebno razumeti previdno, saj etični intuicionizem, ki ga zagovarja in ki se v sodobni analitični filozofiji pojavlja pod imenom "etični ne-naturalizem", ne uvaja nobenih intuitivno vsebinsko polnih spoznanj o končnem statusu predikata "dobro".

V epistemologiji ga poznamo še po eni zanimivosti oziroma zanimivem dokazu. V eseju »V obrambo zdravega razuma« (A Defence of Common Sense; 1925) je postal znan zaradi argumenta o obstoju zunanjega sveta, s katerim je poudaril zanesljivost spoznanja, ki izhaja iz "zdravega razuma" (ang. common sense), proti skeptičnim in idealističnim pogledom o obstoju zunanjega sveta. Ta pogled je kasneje nadgradil z esejem »Dokaz za obstoj zunanjega sveta« (Proof of an External World; 1939), v katerem je prišel na izvirno in preprosto idejo, kako zavržemo skepticizem o obstoju zunanjega sveta kot neutemeljen. Menil je, da lahko zunanji svet dokaže z dvigom desne roke in izjavo "Tukaj je ena roka", nakar svetuje, da dvignemo še levo roko in izjavimo "Tukaj je druga roka". Sklepni zaključek tega ilustrativnega dviganja rok je končni dokaz, da sta v svetu vsaj dva materialna objekta, o katerih ni dvoma in zato mora eksterni svet zagotovo obstajati. Skeptik bo preko sklepanja »modus ponens« trdil, da ni prepričan o obstoju zunanjega sveta. Ker ne ve, ali svet obstaja ali ne, potem ne more biti prepričan, ali obstaja kakšna stvar v svetu npr. roka, ki jo lahko dvigne.

Moore ne napade tega sklepanja neposredno, pač pa ga preoblikuje v sklepanje »modus tollens«: če skeptik ni prepričan o obstoju zunanjega sveta, potem skeptik ne vé, ali ima roki, ki ju lahko dvigne. Toda skeptik vé, da ima roki, ki ju lahko dvigne. Zatorej tudi ne ve, da je njegov dvom o obstoju zunanjega sveta sploh utemeljen.

Čeprav se Moorov preobrat v sklepanju zdi šibek ima pomembno okoliščino: Moore skeptikovo premiso o (ne)obstoju zunanjega sveta ohrani in s spremembo argumenta iz »modus ponens« v »modus tollens« zavrže skeptikovo gotovost v lastno izhodišče kot nesmiselno.

Za-misel

»V kolikor se zakoni matematike nanašajo na realnost niso gotovi, v kolikor so gotovi, se ne nanašajo na realnost«

“As far as the laws of mathematics refer to reality, they are not certain; and as far as they are certain, they do not refer to reality.”

Albert Einstein

Track5: Pf Project - Chose Life

(H)umor

Hrana, družina in filozofija

Fant se ravno odpravlja na svoj prvi zmenek in je nervozen glede tega, o čem naj se pogovarja s punco na zmenku. Svojega očeta prosi za nasvet. Oče mu odgovori : “Sin, obstajajo tri teme, o katerih se lahko vedno pogovarjaš. Hrana, družina in filozofija.

Sin se dobi punco in skupaj gresta do sladoledarja. Že dolgo časa sedita vsak s svojim sladoledom pred sabo in fant postaja bolj in bolj nervozen. Deklico vpraša: So ti všeč palačinke? Ona odgovori. Ne.

Ko preteče nekaj za fanta neugodnih minut se spomni drugega očetovega nasveta in vpraša deklico: Imaš brata? Ona odgovori. Ne.

Nato fant poskuša še svojim zadnjim adutom in vpraša deklico: Če bi imela brata bi mu bile všeč palačinke s krompirjem?

Vir: http://basicjokes.com/dtitles.php?cid=247

Za-misel

»Idealist verjame, da delovanje na kratek rok ne šteje. Cinik verjame, da delovanje na dolgi rok ni pomembno. Realist verjame, da kar je oziroma ni storjeno v kratkem roku, določa možnosti spremembe na dolgi rok.«

Sydney J. Hariss

“An idealist believes the short run doesn't count. A cynic believes the long run doesn't matter. A realist believes that what is done or left undone in the short run determines the long run.”

Track6: Iggy Pop - The Passenger

Napovednik

Jutri, v četrtek, 22. 10. 2009 ob 14. uri vas Oddelek za filozofijo, Filozofske fakultete v Mariboru, vabi v predavalnico 2.10 na javno predavanje dr. Jürgena Spießa z naslovom: O ateizmu

Jürgen Spieß [Jurgn Špis] je zgodovino študiral v Gießenu in Münchenu, kjer je pod mentorstvom prof. Hermanna Bengstona 1975 doktoriral iz zgodovine starega veka. Še posebej se je ukvarjal z egiptologijo in filozofijo zgodovine. V času študija je postal kristjan. V letih 1984-1999 je vodil nemško združenje krščanskih študentov in profesorjev, nato pa kot »izpostavo« tega združenja ustanovil Inštitut za vero in znanost, ki ga vodi še danes. Ukvarja se predvsem z vprašanjem odnosa med vero in znanostjo ter vprašanjem zgodovinske verodostojnosti svetopisemskih besedil, a tudi z literaturo (je član nemške Dostojewskij-Gesellschaft), medicinsko etiko in podobnimi področji.

V predavanju se bo spraševal o tem, kakšen je odnos med vero in znanostjo ter ovrednotil stališča ateizma.

Vljudno vabljeni tudi na tretji semester ŠPP, na predavanje»Interdisciplinarni in medkulturni pristopi v (socialni) psihologiji«

Jutri, v četrtek 22.10.2009 bo ob 18h v dvorani Gustaf (KC Pekarna, Maribor), v sklopu tretjega semestra Šole politične pismenosti, dr. Bojan Musil predaval na temo »Interdisciplinarni in medkulturni pristopi v (socialni) psihologiji«. Povzetek predavanja bi se glasil nekako takole:

Ali lahko psihologija širi in poglablja svojo vednost na predpostavki preučevanja izoliranega posameznika? Ali posameznikov v kontroliranih (eksperimentalnih) pogojih? Ali na podlagi dominantnosti znanstvene produkcije zahodnega sveta? Ali se v sodobnih izzivih psihologija vrača k izvornim dilemam?

Dr. Bojan Musil je dolgoletni predavatelj psiholoških vsebin na Univerzi v Mariboru. Vljudno vabljeni!

V petek, 23.10. 2009 ob 18 uri vas vabimo na Mali oder Narodnega doma, kjer bo potekal uvod v letošnji program Kino kluba, ki ga pripravlja Društvo za razvoj filmske kulture.

Predstavili vam bomo nekaj zanimivih kratkih filmov in klepetali z filmskimi ustvarjalci. Ob 21. uri bomo zavrteli še celovečerni slovenski film »Pokrajina št. 2«, lanskoletni zmagovalni film Festivala slovenskega filma, ki je bil nagrajen s 6 Vesnami. Vstop na vse prireditve je prost, podrobnejši program pa najdete na spletni strani www.filmsko.net. Vabljeni!

Za-misel

»Interpretacije realnosti skozi vzorce, ki niso naši lastni, služijo le temu, da nas naredijo vedno bolj tuje, vedno manj svobodne in vedno bolj osamljene«

Gabriel Garcia Marquez

“The interpretation of our reality through patterns not our own, serves only to make us ever more unknown, ever less free, ever more solitary.”

Track7: Clint Mansel - Requiem for a Dream

Tako smo ponovno prišli do konca naše oddaje. Upamo, da vam je doza modrosti kot protistrup ležernosti in lenobi pomagala. Raper Samo Boris pravi, da je ležerno moderno, a tako kot on tudi nas ne zanima kaj je trenutno v modi ali moderno, kot filozofe nas zanima kaj je resnično in dobro. Apatija ima slabe posledice, zatorej je slaba, bi rekli utilitaristi. Torej jo je potrebno zdraviti. A o tem kaj več v kakšni drugi oddaji Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, pisci in Boris in t.i. Baruh, ter urednik Samo Bohak. Nasvidenje v naslednji oddaji.

Avizo