Radijske oddaje

Oddaja 19.3.2003

Posnetek si lahko na računalnik prenesete na strani: http://archive.org/details/ZofijiniLjubimci-Oddaja19.3.2003

Avizo

Pozdravljeni samotni popotniki mišljenja. Lovite signal, ki bo v naslednji uri rima Zofijinim ljubimcem, v radijski oddaji za filofile, oddaji z humanistično vizijo.

Poslušljivi bomo, ker vam takoj po Light and Magic predstavljamo Principe liberalizma, kot jih je v svoji politični teoriji razumel ameriški filozof John Rawls. Prezračili bomo brlog novic Zofijinih ljubimcev. Prisluhnili nekaj poudarkom iz sredinega predavanja o legalizaciji prostitucije in njeni medijski obravnavi. Ne bomo pa zamudili niti zgodovinske priložnosti, da se izrečemo o NATU. Vabljeni k poslušanju

Glasba: Ladytrone-Light and Magic 3.35

1. prispevek

PRINCIPI LIBERALIZMA

Razmišljanje nedavno preminulega ameriškega filozofa Johna Rawlsa, v nekem smislu zaokroža veliko bistvenih političnih teorij sodobnega sveta. V njegovi odmevni knjigi Teorija pravičnosti, se na neposreden način loti GLAVNE IDEJE TEORIJE PRAVIČNOSTI

Rawlsev cilj je predstaviti pojmovanje pravičnosti, ki posplošuje in prenaša na višjo raven abstrakcije znano teorijo o družbeni pogodbi, kot jo najdemo denimo pri Locku, Rousseauju in Kantu.

Da bi storili to, ne smemo misliti na izvirno pogodbo kot na pogodbo, ki vstopa v neko posebno družbo ali vzpostavlja posebno obliko vlade. Vodilna misel je prej ta, da so načela pravičnosti za temeljno strukturo družbe predmet izvirnega sporazuma. To so načela, ki bi jih svobodne in racionalne osebe, ki jim gre za podpiranje lastnih interesov, sprejele v začetnem položaju enakosti kot tista načela, ki določajo temeljne pogoje njihove zveze. Ta načela naj bi uravnavala vse nadaljnje sporazume; podrobneje opredeljujejo vrste družbenega sodelovanja, v katere je mogoče vstopati, in oblike vlade, ki jih je mogoče ustanoviti. Ta način gledanja na načela pravičnosti bom imenoval pravičnost kot poštenost.

Na ta način si moramo zamisliti, da tisti, ki dejavno sodelujejo v družbi, izberejo načela, ki naj bi določala temeljne pravice in dolžnosti. Ljudje se morajo vnaprej odločiti, kako naj uravnavajo zahteve, ki jih imajo eden do drugega, in kakšna naj bo ustanovna listina njihove družbe. Tako kot mora vsaka oseba po racionalnem premisleku odločiti, kaj je njeno dobro, tako se mora tudi skupina oseb enkrat za vselej odločiti, kaj naj med njimi velja za pravično in nepravično. Izbira, za katere bi se racionalni ljudje odločili v hipotetičnem stanju enake svobode, določa načela pravičnosti.

V pravičnosti kot poštenosti izvorni položaj enakosti ustreza naravnemu stanju v tradicionalni teoriji družbene pogodbe. Ta izvorni položaj seveda ni mišljen kot dejansko zgodovinsko stanje stvari, kaj šele kot prvobitni pogoj kulture. Razumljen je kot zgolj hipotetična situacija, ki je tako označena zato, da bi pripeljala do določenega pojmovanja pravičnosti.

Med bistvenimi lastnostmi te situacije je, da nihče ne pozna svojega mesta v družbi, svojega razrednega položaja ali družbenega statusa. Rawls celo predpostavi, da strani v družbi ne poznajo svojih pojmovanj dobrega ali svojih posebnih psiholoških nagnjenj. Načela pravičnosti se izbirajo izza tančice nevednosti. To zagotavlja, da ni pri izbiri načel nihče na dobičku ali prikrajšan zaradi izida naravnega naključja ali naključja družbenih okoliščin. Iz tega izpelje predpostavko, ker so vsi v podobnem položaju in ne more nihče določati načel tako, da bi dajal prednost svojim posebnim razmeram, so načela pravičnosti rezultat poštenega dogovora ali kupčije. Glede na okoliščine izvirnega položaja, simetrijo odnosov, ki jih ima vsak z vsakim, je ta začetna situacija med posamezniki kot moralnimi racionalnimi bitji s svojimi lastnimi cilji in čutom za pravičnost, poštena.

Lahko bi rekli, da je izvorni položaj primerni začetni status quo, in tako so temeljni sporazumi, doseženi v njem, pošteni. To pojasnjuje prikladnost sintagme "pravičnost kot poštenost"; izraža misel, da pride do dogovora o načelih pravičnosti v začetni situaciji, ki je poštena. Ta sintagma ne pomeni, da sta pojma pravičnosti in poštenosti ista, nič bolj kot tudi fraza "poezija kot metafora" ne pomeni, da sta pojma poezije in metafore ista.

Pravičnost kot poštenost se začenja, z eno najbolj splošnih od vseh izbir, o katerih lahko osebe odločajo skupaj, namreč z izbiro pravih načel pojmovanja pravičnosti, ki naj bi potem usmerjala vso nadaljnjo kritiko in reformo institucij. Potem ko so osebe izbrale koncepcijo pravičnosti, lahko predpostavljamo, da je pred njimi izbira ustave in zakonodaje za uzakonitev zakonov, in tako naprej, vse v skladu z načeli pravičnosti, o katerih so se v začetku sporazumele.

Naša družbena situacija je pravična, če je takšna, da bi se s tem sosledjem hipotetičnih sporazumov dogovorili o splošnem sistemu pravil, ki jo določajo. Vsi bi lahko gledali na svoj dogovor kot na izpolnitev določb, kakršne bi priznali v začetni situaciji, ki uteleša široko sprejete in razumne omejitve pri izbiri načel. Splošno priznanje tega dejstva bi ponujalo osnovo za javno sprejemanje ustreznih načel pravičnosti.

Nobena družba seveda ne more biti sistem sodelovanja, v katerega vstopajo ljudje prostovoljno v dobesednem smislu; vsaka oseba se znajde ob rojstvu umeščena v nek poseben položaj v neki posebni družbi, in narava tega položaja bistveno vpliva na njene življenjske možnosti. Vendar pa se družba, ki zadovoljuje načela pravičnosti kot poštenosti, zelo približa temu, da bi jo lahko označili za prostovoljni sistem, saj ustreza načelom, s katerimi bi soglašale svobodne in enakopravne osebe v okoliščinah, ki so poštene. V tem smislu so njeni pripadniki avtonomni, obveznosti, ki jih priznavajo, pa so jim zadane od njih samih.

Ena od lastnosti pravičnosti kot poštenost je tudi pojmovanje, po katerem so osebe v začetni situaciji racionalne in druga do druge nepristranske. To pa ne pomeni, da so egoisti, se pravi posamezniki z zgolj določeno vrsto interesov, denimo za bogastvo, prestiž in gospostvo.

Liberalizem, ki pomeni prepričanje o družbeni in politični svobodi izbire in pomenu individualnih pravic vsakogar, pri Rawlsu tako gradi na poudarku, po katerem ima vsak posameznik pravico do največje enake svobode, če to primerjamo s svobodo drugih.

Jingle (Inherit The Wind)

Glasba: Coral - Dreaming of You 2.24

Novice iz Zofijinega brloga

Bližajoča se pomlad je razvnela ume tudi ljubiteljem Zofije. Akcije in dejavnosti se kar vrstijo. V prejšnjem tednu smo gostili zanimivo predavanje o prostituciji, o čemer bo v tej oddaji še govora. Prav tako smo pristavili lonček v predreferendumski histeriji, na kar smo se odzvali tako polemično z članki, kot z sodelovanjem na raznih diskusijah, nekaj pa bomo o tej vroči temi, rekli še tudi v tej oddaji.

Že jutri, v četrtek 20 marca, vas vabimo, da se nam pridružite, da skupaj pretehtamo predreferendumsko atmosfero na predavanju z naslovom "Nestrpnost in sovražni govor do nasprotnikov NATA". Predavanje bo, kot je že običaj ob 18 uri v prostorih galerije Media Nox. Predavala bosta sociolog in politični analitik Gorazd Kovačič in politični aktivist Gal Kirn.

V sklopu napovednika predavanj, že lahko opozorimo na predavanje Dr. Sreča Dragoša z naslovom Slovenci in islam, ki se ima dogoditi 15. aprila.

Za 7 maj napovedujemo organizacijo simpozija "Filozofija in družboslovje"

Na naši domači spletni strani, si lahko preberete nekaj novih polemičnih spisov. Naj opozorimo samo na nekatere:
Boris Vezjak piše o tako imenovani Zgodovinski priložnosti slovenskega vstopa v Nato
Roby Wax piše o Pretirani sentimentalnosti protivojnih demonstracij
V članku, po filmski analogiji naslovljenem Težave s pričo, si lahko preberete nekaj tez o primeru Petek
V rubriki Strogo cenzurirano objavljamo zanimivo pobudo tria Močnik, Rener, Skušek o ustanavljanju območij miru

Ob tem moramo opozoriti na novost na naši domači spletni strani. Strani smo dodali Forum, v katerega ste vabljeni vpisovati svoje komentarje, hvale, graje in predloge.

Ponovno opozarjamo na naš online časopis, ki med tem, ko nastaja druga številka, v svoji prvi izdaji še vedno razveseljuje z nekaj prevodi, recimo De Sadov Dialogom med duhovnikom in umirjajočim, Valeryev obračun z Krizo duha, klasiko Alana Goldmana Čista spolnost, ter z nekaj zanimivimi avtorskimi prispevki, recimo o reminescenci telesnosti v Cronenbergovi filmografiji.

Ob tem, vse ljubiteljice in ljubitelje Zofije ponovno vabimo k sodelovanju.

Pomladno prezračen brlog, zapira svoje duri

Jingle-internet

Glasba: Placebo - Without You 4.10

2. prispevek

Predavanje o legalizaciji prostitucije in njeni medijski obravnavi

V sredo 12. marca smo v naši stalni bazi galeriji Media Nox, Zofijini ljubimci gostili predavanje z naslovom "Prostitucija med medijsko obravnavo in legalizacijo (dekriminalizacijo), predavali sta kriminologinja mag. Nina Peršak in komunikologinja mag. Mojca Pajnik.

Bistvena dilema, ki smo se je na predavanju lotili, zadeva vprašanje, kako v luči pravne dekriminalizacije, prostitucijo obravnavajo mediji.

Ob medijski situaciji obravnave prostitucije, je predavanje predstavilo tudi stanje razprave o morebitni legalizaciji in dekriminalizaciji prostitucije ter o njenih zakonskih vidikih.

V uvodu je mag. Peršak predstavila pravni vidik predlaganega zakona o dekriminalizaciji prostitucije. Poskuša pojasniti kaj je legalizacija in kaj dekriminalizacija prostitucije

Track (1) (2.42 - 3.37)

Predlog izhaja iz t.i. funkcionalistične kriminološke perspektive prostitucije, ki jemlje prostitucijo kot neko nujno dejstvo, ki je neizogibno, kljub temu pa ne kot neko naravno stanje. Veliko je o tem govora v sklopu človekovih pravic.

(5.57 - 6.54)

Opozori, da je problem v tem, da v razpravah o takih predlogih ne sodelujejo prizadeti, torej v tem primeru prostitutke, kar je lahko problem, ker si zaradi narave svoje dejavnosti in potencialne izpostavljenosti, ne želijo izgubiti anonimnosti.
Predlagatelji ob povrnitvi dostojanstva prizadetim z zakonom poskušajo odpraviti tudi konflikt z členom o spolni morali

(10.55 - 12.20)

Javna nemorala, je prav tako zelo sporen člen v tej verigi, saj se poskuša rabiti kot varnostna zanka na podlagi katere bo v družbi še vedno mogoče nadzirati pretirano pohujšljivost.

(13.20 - 14. 35)

Mag. Pajnik nam je predstavila poročilo, ki so ga izdali na mirovnem inštitutu. Predstavi odmeve na temo prostitucije v slovenskih tiskanih medijih.

(25.16 - 26.14)

Opozori na ne možnost razprave, zavoljo vztrajanje na nekih razločevalnih praksah, kot je razvidno v tem primeru. Ugotavlja, da v medijih novinarje prostitucijo označujejo zelo stereotipno in pristransko. Razvidna sta dva pogleda na prostitucijo, t.i. konzervativni in tržni.

(30.10 - 30.40)

(33.09 - 33.52)

(34.54 - 35.42)

Mediji prostitutke zelo pogosto tretirajo samo kot blago, sploh če prihajajo od zunaj. Predstavi se jih kot:

(39.35 - 40.12)

Zelo različne so številke, ki se jih navaja o prostitutkah kot tudi o njihovih zaslužkih, ki so v klasično slovenski maniri zavisti, bistven motivator, takšnih člankov Koliko zaslužijo, je tako vprašanje, ki vodi do moralne ali še kakšne drugačne obsodbe prostitucije. Kakšen pa je odziv na pravno dekrimializacijo

(42.35 - 42.45)

V sklepu smo prišli do ugotovitve, da predlog o dekriminalizaciji še zdaleč ni zadosten, četudi že pravilen korak k ureditvi razmer na tem občutljivem družbenem področju, osnovna naloga tako medijev, ki bi z svojim bolj profesionalnem poročanjem znatno pripomogli k rušenju nekaterih stereotipov, ki jih z svojim delom pomagajo vzdrževati, kot tudi samega zakona, je, da pri ljudeh poskuša premagati predsodke in da spolnih delavk in delavcev ne tretira kot drugorazrednih ljudi.

Jingle (To Have and To Have Not)

Glasba: Georg Michael - Roxane 4.11

3. prispevek

Jingle (Mrs. Miniver)

V zadnjih tednih smo v Sloveniji deležni enega hujših napadov nacionalnega sprenevedanja, s katerim utegne nekoč, ob dovolj veliki distanci, postreči zgodovinski spomin te majhne dežele. V sedanjem trenutku narodove histerije se nam dilema o NATU kaže le kot tipično slovenska razklanost med želje in potrebe. "To eat a cake and to have it" je seveda nemogoča izbira, toda kot kaže ne za vse.

Ko v predreferendumsko umetno polarizirani Sloveniji iščemo zagovornike in nasprotnike vstopa v NATO, nekako pričakujemo, da bodo ti drugi nasprotovali tudi intervenciji ZDA v Iraku, kateremu koli posegu NATA ali solistični vojaški akciji kakšne države. Kajti nasprotniki obrambnovarnostnih organizacij so po vsej priliki nekako pristaši miru, pacifisti. Med nasprotniki vstopa v NATO bomo torej verjetno našli večinoma ljudi, ki ne zagovarjajo napada na Irak.

Toda kaj se dogaja z zagovorniki vstopa? Smemo tudi med njimi pričakovati krvoločno podporo ameriški solistični akciji proti Iraku? Zdi se, da smo na tej točki deležni neke kardinalne asimetrije: četudi zagovorniki vstopa v NATO pakt poudarjajo njeno varnostno naravnanost in v njem vidijo čuvaja demokratičnih pridobitev sodobnih držav, ti vendarle tihoma kolaboracionistično zagovarjajo tudi napad na Irak, če ne to, pa se vsaj zagrevajo za vojno reševanje sporov. Tako se mogoče argumentirano sklicevanje na vstop v NATO popolnoma sfiži, ko nenadoma ugotovimo, da isti ljudje tihoma podpirajo ameriško dominantno politiko v NATU in posledično izsiljeno intervencijo v Iraku. Videti, je, da polarizacija, ki se vrši okoli tega problema, ne determinira le nasprotnikov ali zagovornikov NATA, temveč te še dodatno homogenizira: zagovorniki postajajo privrženci napada na Irak, ki bodo ob solistični akciji ZDA in izigranju Varnostnega sveta ZN pač nekoliko stisnili zobe. Na podoben način verjetno homogenizira tudi nasprotnike.

Poglejmo si primer slovenske RKC - ta trdno stoji na stališčih zagovarjanja vstopa v NATO, toda po drugi strani Sveti oče pridiga o miru v svetu, aktualizira trideset let staro okrožnico Mir na zemlji (Pacem in terris) in pošilja posebne vatikanske odposlance v Bagdad, da bi spor gladili po mirni poti. Ko slovenske cerkvene ideologe vprašaš, kako je to mogoče, je njihov odgovor enostaven: kdor zagovarja vstop v NATO, seveda še ne zagovarja vojne in nujno napada na Irak! Toda kdaj, le kdaj bomo doživeli, da bo slovenska RKC obsodila ameriško izsiljevanje vojne, in ali bomo te sreče, da jo bo obsodila post festum, ko se bo ta zgodila in bo tako že prepozno?

Je v tem trenutku v Sloveniji še kakšen odličnejši primer za to, da je vstop v NATO skrajno krvoločna stvar, kot pa je licemersko stališče naše RKC, ki nas še pred vstopom vanj, z molitvenikom v roki pripravlja na vojno?
Na pragu zgodovinske odločitve Slovenci še najbolje razumemo potrošniški diskurz, ki se v svoji analogiji še najbolj približa t.i. zgodovinski priložnosti vstopa v NATO. Če so v Europarku razprodaje, je to prava, enkratna, da, v tem trenutku zgodovinska priložnost za nakup. Ko jo izkoristimo, večkrat vidimo, da smo se ušteli. Ker kupimo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Razen tega so čez nekaj dni v trgovini isti artikli še cenejši. In drugo leto so znova razprodaje: zgodovina se kar ponavlja. Čez deset let naše garderobne omare, polne nepotrebnih, od moljev prežvečenih stvari, razkrijejo, da če kaj, je šlo za zgodovinsko napako. Mogoče je, da to, kar nam prodajajo pod "zgodovinsko priložnostjo", le drugo ime za zgodovinsko napako. Zatorej pamet v roke, ko bomo v nedeljo šli po nakupih.

Srčno upamo, da bo Papež kakšno svojih molitev za mir te dni namenil tudi slovenskemu narodu. Nasprotniki NATA bomo molili na referendumsko nedeljo.

Glasba: Go-Betweens - Too Much of One Thing 5.55

Čas se nam je iztekel, vam spoštovane poslušalke, poslušalci, še ne. Še imate čas, da v nedeljo sledite argumentom in razumu.
Vljudno ste vabljeni jutri na enega zadnjih pretresanj dilem, ki zadevajo vključevanje Slovenije v NATO. Seveda pa nas nikar ne zamudite čez 14 dni, 2 aprila, ko bomo Zofijini ponovno z vami.

Oddajo smo z prispevki in moderiranjem pripravili: Boris, Roby in Talija

Naj bo modrost z vami!

Glasba: Nick Cave - Dead Man In My Bad 4.40

Avizo