Radijske oddaje

Oddaja 18.11.2009

AVIZO

Glasba1: Au Revoir Simone - Another Likely Story

Ponovno pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev. Danes se bomo malo oddaljili od vprašanj o znanosti in se ukvarjali s temo, ki je na nek način samo-referenčna. Z (ne)kritičnostjo novinarstva. Pripravljavci oddaje Zofijinih ljubimcev, ki jo ustvarjamo na radiu Marš, se ukvarjamo z različnimi temami in poleg samih vsebin podajamo tudi poročila, napovedi in včasih tudi kakšne članke. Smo torej neke vrste novinarji. Kot novinarji se bomo vprašali, kakšno je stanje v sodobnem novinarstvu. Velja morda za novinarstvo, tako kot za znanost, da je izdalo svoja načela in se podredilo trgu? Ostanite z nami in se nam pridružite v refleksiji. Poleg tega vas vabimo, da prisluhnete tudi standardnim rubrikam: filozofiji skozi čas, humorju in napovedniku. Vabljeni k poslušanju!

Za-misel

Novinarstvo ne sem nikdar utihniti : to je njegova največja odlika in največja slabost. Govoriti mora in to govoriti takoj, medtem ko so odmevi čudenja, trditve o zmagi in znaki groze še v zraku.

Henry Anatole Grunwald

Glasba2: The Cinematic Orchestra - Horizon

Nekritično novinarstvo

Namesto z definicijami novinarstva začnimo naše razmišljanje s praktičnimi primeri, ki jih bom predstavil kot simptome tržnega gledanja na novinarstvo. V še ne tako davni preteklosti, nam je bilo pod prejšnjim vodstvom, celo na postaji, ki jo trenutno poslušate, sporočeno, da bi bilo morda dobro naše oddaje skrajšati na tri do petminutne inserte. Sodobni poslušalec namreč ne bi bil zmožen zbrano poslušati več kot 3 minute govorjenega programa. Proti temu smo ostro protestirali, saj smo to razumeli kot poskus, da se kritično in poglobljeno razmišljanje pretvori v lahkotno »bluzenje«. Kljub temu privzemimo, da zgoraj omenjena trditev (torej, trditev da sodobni poslušalec ne zmore več kot 3 minutnega zbranega poslušanja) drži in se vprašajmo, zakaj je temu tako. Možen odgovor najdemo v pisanju znanega Italijanskega novinarja Tizziana Terzianija, ki je poročal z bojišč Vietnama, Kambodže, Iraka in drugih.

Po njegovem mnenju je za to kriva televizija. Vendar ne televizija kot medij, ampak način, na katerega so oblikovane novice. Avtor ima v mislih format novice kot na 2-3 minutnega prispevka. Živimo svetu, v katerem je celota bivajočega podana v 3 minutnih insertih. Takšno razbitje sveta ima lahko globoke posledice za človeka. Kot primer iz novinarske prakse Tizziano omeni, da je sam pisal poročila, ki so obsegala tudi po 2 strani velikega formata časopisa (za primer vzemimo format časnika Delo ali New York Times). In bralci so željno brali njegove dolge članke in zdeli so se jim zdeli celo prekratki, želeli so videti še več. Veliko svojih člankov je pozneje izdal tudi v obliki knjige. Nedavno sem zasledil raziskavo, ki je pokazala, da se je »attention spam« (obseg pozornost), torej, zmožnost da ostanemo osredotočeni na posamičen predmet, v zadnjih 20 letih pri otrocih drastično znižala. Ni treba posebej omenjati, da dandanes večina ljudi ne bere knjig, saj to razumejo kot naporno in mukotrpno delo. Trik dijakov, ki namesto domačih branj kopirajo povzetke z internetnih strani, je postal stalna praksa sodobnega človeka. Zakaj bi brali originale, ko pa lahko to nekdo naredi namesto nas?

Kot en ekstrem lahko vzamemo konzervativnega filozofa, ki zna včasih pretiravati z zahtevo, da se preberejo vsa Heglova dela na en mah, a dandanes smo priča drugemu ekstremu, kjer se nam z listkov na stenah ponujajo ljudje, ki bodo namesto nas pisali seminarske, diplomske ali celo doktorate. Zdi se, da ponudba in povpraševanje določata tudi vrednote akademska sveta .Izobrazba se dandanes razume kot sredstvo za dosego papirja, ki nam omogoča konkuriranje na trgu delovne sile ali status v družbi. Sam to razumem kot še en simptom neoliberalne pravljice o prostem trgu.

Za-misel

Javnost kaže nenasitno radovednost po tem, da bi vedela vse. Razen tega kar je vredno vedeti. Novinarstvo se tega zaveda in, ker ima navade trgovca, zadosti zahtevam javnosti.

Oscar Wilde

Glasba3: Six Organs of Admittance - The Ballad of Charley Harper

Če ostanemo pri današnjem časopisju. Včasih se je poklic novinarja razumelo kot poslanstvo. Salomon Bouman (Selemon Bouman), prijatelj Tiziana Terzanija (Ticiano Tercani) je dejal: »V iskanju resnice prepotovati svet – to je novinarstvo.«

Ideja raziskovalnega novinarstva je cvetela tudi v Ameriki, ko se je Ralph Nader, skoraj neznan kandidat za predsednika Amerike, ki je poleg varnostnih pasov poskrbel za varnostna opozorila, ki so napisana na potrošniških izdelkih, odločil, da se bo po pravilih demokracije boril z oblastjo in je oblikoval svoj krog ljudi, ki so jih imenovali »Nader Raiders«. V Sloveniji bi morda lahko izpostavili Miša Alkalaja, Mira Petka (ki je svoje poslanstvo skoraj plačal z življenjem), Valentina Areha in še mnoge druge, ki zaenkrat še kljubujejo vdoru komercializacije ter svoje delo še vrednorazumejo kot poslanstvo. V večini primerov, pa je novinarstvo danes, namesto lova za resnico, postalo lov na senzacije. Najti pravo zgodbo, ki te bo izstrelila med zvezde. Najbolj je to očitno pri televizijskih novinarjih, vendar se podobno dogaja tudi radijskim in časopisnim kolegom. Zanimivo je, da po eni strani novice postajajo vse bolj lokalne. V Slovenski časopisih lahko nepomembni lokalni dogodki, zasenčijo bistvene svetovne dogodke. Dejstvo, da je Damjan Murko izdal svojo novo knjigo z naslovom »Srečen sem ker sem moški« je pomembnejše od dejstva, da se je začela nova vojna ali se nekje izvaja novi genocid. Na spletnem portalu www.vecer.com lahko dne 13.11.2009 recimo preberemo »pomembno dejstvo« : »Zaljubljena Alenka, Cime z babico, Lepa Brena pa ima že četrtega«, medtem pa istočasno po celi Evropi študentje zavzemajo univerze in se borijo proti Bolonjski reformi, o čemer seveda ni najti niti stavka. Novica, da je Madeline Allbrigth obiskala Slovenijo je omenjena, skoraj ne duha ne sluha, pa ni o dejstvi, da je velika skupina študentov glasno protestirala proti njenem obisku. Prav tako nič o tem, da je policija kršila zakon s tem, ko je (nepovabljeno) posredovala na ozemlju univerze. Zdi se, da so to pač nepomembne malenkosti. Trači so nekaj vsakdanjega in morda za koga celo koristnega. Rumenizacija tiska predstavlja resen problem.

Dandanes resni časopisi postajajo ogrožena vrsta. Alternativne radijske postaje kot je radio Marš so prav tako izjeme. Alternativnih kvalitetnih TV kanalov pa sploh nimamo. Med 130 kanali, ki nam jih ponuja kabelski operater bi lahko kvaliteto in kritičnost pripisal morda BBC ju, ARTEju, Visaatu in history channelu. Problem ni v omejenosti ponudbe, ampak v njeni prenasičenosti. O tem je podrobneje pisal že psiholog Barry Scwartz.

Za-misel

Za nas novinarje je bistveno da vemo zelo malo o zeli širokem spektru tem. Na tak način postanemo objektivni.

Dave Barry

Opisani fenomeni so le simptomi. Glavni problem leži v ustroju sistema, v katerem živimo. V kapitalističnem sistemu, kjer se vsako stvar razume kot dobrino, ki je na prostem trgu dostopna za nakup in prodajo, se vrednost predmetov določa s ponudbo in povpraševanjem. Če večina ljudi želi rumeni tisk, sproščene novice in vsebine, ki niso bistvene za razumevanje sveta, se bo trg prilagodil povpraševanju. Žrtve tega procesa so resnica, objektivnost in natančnost. Biti novinar bolj kot poslanstvo postane obrt ali služba. Novinar ni več oseba, ki državljanom sporoča novice, ki so za njih pomembne, ampak sluga, ki bo ustregel vsaki njihovi muhi. Namesto, da jih obvešča, jih bo zabaval. Namesto resnice bo podajal zanimivosti. Namesto objektivnosti, vsebino po meri bralca. Novinar v določeni meri vzgaja svoje bralstvo. V tem primeru ne gre za paternalistični odnos, ali zamorjenega filozofa, ki pridiga grešnemu rodu, ampak za nekoga, ki je nujno pomemben člen v delovanju demokratičnega procesa. Če državljani ne dobijo relevantnih informacij se ne morejo pravilno odločati o tem kako naj uredijo družbo v kateri živijo. Če se politiki ne bojijo, da bodo raziskovalni novinarji prežali na njihove nečednosti, bodo lažje goljufali in delali za svojo korist. Če četrta veja oblasti postane novo orodje ekonomije, katerega namen je proizvajati profit, bomo državljani namesto gospodarjev svoje usode postale žrtve lastnih želja in muh. Zato je obramba kvalitetnega novinarstva nujna. Na koncu pa retorično vprašanje. Kdo bo poskrbel za tako novinarstvo, če ne novinarji sami?

Glasba4: Peaches - Billionaire

Filozofija skozi čas

18. novembra leta 1760 je bil rojen ideolog utopičnega komunističnega družbenega koncepta, ki naj bi se uresničil z zarotniškim prevratom izbrancev, Francois Noel Babeuf (Frencis Noel Bebu)

Med urejanjem časopisa »Tribun ljudstva« (Tribun du peuple), v katerem je kritiziral potek revolucije, ki je najbolj prizadela ljudske množice, je po vzoru bratov Grakh, rimskih ljudskih tribunov iz obdobja republike, prevzel vzdevek Gracchus Babeuf.

Med zadnjo fazo francoske revolucije, oziroma obdobjem direktorija, je z radikaliziranjem revolucionarnega gesla o enakosti organiziral t.i. »zaroto enakih«, združbo somišljenikov, ki so se zavzemali za egalitarno družbo utemeljeno na komunističnih načelih.

Poleg neposrednih življenjskih izkušenj opravljanja poklica zemljemerca za bogato aristokracijo in njegovemu nizkemu družbenemu statusu, so na oblikovanje Babeufovega revolucionarnega pogleda vplivala dela Rousseauja, Malbya (Malbija in Morellya.(Morelija) Za razliko od Rousseauja (Ruso), ki je opozarjal predvsem na nelegitimnost zasebne lastnine, sta Malby in Morelly zavzeta zagovornika komunističnega egalitarizma, v skladu s katerim se zavzemata za popolno odpravo vsake lastnine in razdelitev dobrin po potrebah. Babeuf v veliki meri povzema od svojih predhodnikov, razlika se pojavi v pripravljenosti revolucionarnega angažmaja v pogojih, ki jih je ustvarila turbulentna francoska revolucija.

Leta 1789 se je odpravil v Pariz, da bi francoski Narodni skupščini predložil svoje ambiciozno delo »Večni kataster«, ki ga je sicer napisal dve leti prej, v njem pa je združil svoje izkušnje iz opravljanja dela zemljemerca z načrtom za družbeno reformo, ki je usmerjena predvsem v razlastitev fevdalnih institucij dedovanja in zasnovo nove kolektivne blaginje. Delo je naletelo na ugoden sprejem, vendar je revolucija v procesih (raz)lastninjenja šla svojo pot. Fevdalno lastnino so preko revolucionarnih oblasti (pod)kupovali razni špekulanti, medtem ko je obubožana večina lahko le nemo opazovala njihovo početje. Med letoma 1789 in 1793, ko se je ponovno vrnil v Pariz, se je uveljavil kot zagovornik interesov majhnih cehov in kmetov s pisanjem pritožb Narodni skupščini proti novim neupravičenim davkom. Septembra 1792 je bil izvoljen za upravitelja in arhivista v departmaju Somme, zatem pa je bil zadolžen še za prodajo državnega in duhovniškega imetja v okrožju Montdidier. Med opravljanjem te funkcije je bil obtožen korupcije, vendar je sam zase trdil, da je žrtev spletk. Še pred izvršbo sodbe, ki ga je obsodila na 20 let ječe, se je umaknil v Pariz, kjer si je našel somišljenike med člani revolucionarnega kluba Kordeljerjev. Po Robespierrjevem obglavljenju je septembra leta 1794 začel izdajati revolucionarni časopis, ki ga je že naslednji mesec preimenoval v »Le Tribun du Peuple«, (»Ljudski tribun«), svoje članke pa začel podpisovati z imenom Gaius Gracchus Babeuf (Gajus Grahus Bebu). Kritičen je bil predvsem nad nasiljem jakobinske diktature. Njegovo delo »Vendejska vojna in sistem razljudenja« je kritika revolucionarnega nasilja jakobinskega vladanja in čezmerne uporabe barbarskega terorja zoper ljudstvo, ki je pogosto simpatiziralo z rojalističnimi kontrarevolucionarji. Toda med bivanjem v zaporu od februarja do oktobra 1795 se je seznanil z nekaterimi zaprtimi jakobinci in prihodnjimi somišljeniki, ki so ga spodbudili v kritiko in končno odpravo protirevolucionarne oblasti istega leta na novo ustanovljenega direktorija, ki je smatral revolucijo za končano.

Babeuf se je upiral misli, da je revolucija že končana. Sam se je imel za zadnjega tribuna, vsekakor pa mu je ekonomska kriza, ki je vodila v množično siromašenje prebivalstva, omogočala dostop do poslušalstva. V časniku »Ljudski tribun« je objavljal svoje komunistično utopične načrte (npr. »Plebejski manifest«, »Manifest enakih«) poleg tega pa se je še politično angažiral. Potem, ko je Napoleon Bonaparte leta 1796 po nalogu direktorija razgnal klub postjakobinskih revolucionarjev skupaj z Babeufovimi somišljeniki, ki so se zbirali v pariškem Panteonu, so se Babeuf in njegovi somišljeniki organizirali v »Združbo enakih«. Marca 1796 so se glavni voditelji kluba Panteon združili z Babeufom in osnovali podtalno združbo enakih, ki bi preko Babeufovega glasila »Tribun ljudstva« dosegla množice in ponovno aktivirala revolucijo. V zadnji številki »Tribuna«, ki je izšla aprila 1796, je Babeuf spodbujal vojake k uporu proti vladi direktorija. Politične razmere, ki jih je spodbujala gospodarska kriza, so se nevarno bližale vrelišču, prav tako je bila vojska nezadovoljna s svojim položajem.

Direktoriju je s pomočjo izdajstva uspelo zaroto odkriti, sojenje zarotnikom so zaradi napetosti v Parizu prestavili v Vendôme. Končalo se je maja 1797, ko so Babeufa in njegovega somišljenika Darthéja (Darhteja) obsodili na smrtno kazen z obglavljenjem. Še pred izvršitvijo kazni sta oba brez uspeha poskušala izvršiti samomor. Ostali zarotniki so bili pomiloščeni ali pa izgnani.

Pogojno lahko smatramo »babeuvizem« za prvi poskus realizacije komunistične družbe v praksi, čeprav ostaja zgodovinsko nedorečeno, v kakšni meri je šlo pri »zaroti enakih« za politično dejanje, ki bi bilo sposobno izvesti tako radikalne družbene spremembe, oziroma koliko je šlo zgolj za izzivanje oblasti, ki se je od vseh revolucionarnih gesel najbolj odtujila geslu »enakosti«. Oblasti direktorija je uspelo zaroto razkriti, glavne akterje vključno z Babeufom usmrtiti, somišljenike pa politično utišati. Šele pomiloščeni somišljenik Philippe Buonarroti je čez kakšno desetletje ponovno obudil zanimanje za Babeufa in njegovo komunistično zaroto enakih.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za- misel

Pretiravanje vrste je bistveno za novinarstvo, prav tako kot za dramsko umetnost, saj je namen novinarstva da poskusi dogodke pripeljati njihovi skrajnih meja.

Arthur Schopenhauer

Glasba5: Air - Missing The Light Of The Day

Napovednik

V tednu, ki ga zaznamuje jutrišnji mednarodni dan filozofije, seveda mrgoli od filozofiji naklonjenih prireditev. Omenili bomo tiste, ki vam še niso ušle.

V četrtek 19.11.2009 ob 18h v dvorani Gustaf Zofijini pripravljamo osmo srečanje Šole politične pismenosti. Pod naslovom »Zelena država« se bomo pogovarjali z Dejanom Savićem, ki nam bo predstavil kako lahko država pomaga pri premagovanju okoljskih vprašanj.

Ob dejstvu, da se človeštvo nahaja v globalni ekološki krizi, se zastavlja vprašanje, kaj vse lahko naredimo, da se z njo uspešno soočimo. Nekateri govorijo o korenitih posegih v delovanje posameznikov, kot so uvedba prepovedi letenja, omenjajo omejevanje vožnje z avtomobilom, regulirati želijo bivanje, rekreacijo in celo prehrambene navade prebivalcev, zato da bi znižali izpuste škodljivih snovi v okolje. Kakšna je pri tem vloga države? Bomo trajnostni razvoj dosegli z osveščenostjo prebivalstva ali je pri tem potrebna trda roka države? Kako daleč lahko država poseže v svobodno delovanje posameznika, da bi uresničevala ekološke cilje? Kateri ekološki cilji upravičujejo omejevanje svobode posameznika, če sploh kateri?

S takimi in podobnimi izzivi se bomo skušali soočiti v debati po tem, ko nam bo Dejan Savić predstavil ključne razmisleke v globalni debati o vlogi države v prizadevanjih za trajnostni razvoj.

Dan kasneje, v petek 20.11. ob 18h v dvorani Gustaf, pripravljamo posebno edicijo ŠPPja. Ob dnevu filozofije se bomo pogovarjali »o sranju«. Seveda ne kateremkoli sranju, pač pa o knjigi Harrya G. Frankfurta, ki nosi naslov »On Bullshit« in ki je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu.

Ena izmed poglavitnih značilnosti naše kulture je, da obstaja toliko "sranja". To vedo vsi. Vsakdo izmed nas prispeva svoj delež. Takšno oceno podaja Harry Frankfurt, sloviti ameriški moralni filozof, ko v svoji knjigi razpravlja o vsenavzočem družbenem fenomenu, ki ga je načel v eseju pred dvajsetimi leti in ga v knjigi leta 2005 teoretsko razširil in nadgradil. Sranju je s tem, kakorkoli bi občutljivemu in nepozornemu ušesu to zvenelo kot ceneno ali ceno naivno paberkovanje, pridodan resen status raziskovalnega predmeta, ki je Frankfurtu služil za metodološko strogo analizo kulturnih in družbenih fenomenov, še zlasti znotraj analize diskurza. Kar ga še posebej bega in čemur sledi na svoji spoznavni poti, so dileme vprašanja napredka znanja in vednosti oziroma razprav v znanosti (bullshit talk, non-bullshit talk). Knjiga je požela serijo resnih akademskih disputov in kritik.

"O sranju" bo spregovoril pisec spremne besede Boris Vezjak in povabljeni gostje.

Po pogovoru si bomo predvidoma pogledali še klasiko bratov Marx, "Horse Feathers" iz leta 1932. Vljudno vabljeni!

V Ljubljani na Filozofski fakulteti že ves teden poteka tradicionalni filozofski maraton, ki se bo zaključil jutri. Kot zadnji bodo predavali - ob 10.30 dr. Valentina HRIBAR SORČAN: Pogled skozi filozofijo romana (Predavalnica 34); Ob 12.10 dr. Olga MARKIČ: Ženska logika? (Predavalnica 343 ) in ob 15.30 dr. Valentin KALAN: Sapfo in filozofija (Predavalnica 32).

Filozofski maraton, ki poteka v organizaciji Študentskega Filozofskega Društva, se bo ob 20h zaključil s kulturno – družabno prireditvijo v Hostlu Celica. Nastopila bo Glasbena družina Batista, sledila pa bo kratka gledališka predstava študentov filozofije. Več informacij najdete na spletni strani ŠFDja http://www.zofofili.si/.

Dan filozofije bodo obeležili tudi preko meje. Na Inštitutu za filozofijo v Gradcu se bo v petek 20. 11. in soboto 21.11. odvijala t.i. delavnica, ki je prva v vrsti delavnic »Mind Knowledge!« (epistemologija & filozofija duha). Vsa predavanja bodo v angleščini. Med predavatelji bosta tudi predstavnika mariborskega oddelka za filozofije, dr. Miščevič in dr. Šuster. Za nadaljnje informacije preverite filozofski forum ali pišite na naš mail naslov zofijini@yahoo.com.

Glasba6: The Antlers - Shiva

Humor

Mojzes, Jezus in bradat starec igrajo golf. Mojzes pošlje žogico daleč, ta pristane na igrišču, a se zakotali naravnost proti ribniku. Mojzes dvigne palico, razmakne vodo in žarnica se mirno odkotali na drugo stran.

Jezus pošlje žogico proti istem ribniku, a tik preden pristane na sredini, obvisi nad gladino. Jezus lagodno odkoraka k ribniku in jo sune na zelenico.

Ko žogico udari stari bradač, ta prileti v ograjo in se odbije na ulico, kjer trči v mimoidoči tovornjak in prileti nazaj na igrišče. Naravnost v ribnik leti, a pristane na lokvanjevem listu, kjer jo zagleda žaba in hlastne po njej. Z višine prileti orel, zgrabi žabo in odleti. Ko orel in žaba letita nad igriščem žaba izpusti žogico in pristane v luknji.

Mojzes se obrne k Jezusu in reče: »Sovražim igranje s tvojim očetom.«

Za-misel

Mediji so beseda, ki danes pomeni slabo novinarstvo.

Graham Greene

Glasba7: Brother Ali - The Travelers

Ponovno smo prišli do konca naše oddaje. Vprašanje današnje oddaje bi lahko danes povzeli takole : Kaj sploh še ostane novinarstvu? Hkrati smo lahko današnjo oddajo razumemo kot vinjeto o stanju v svobodnem novinarstvu in pogumen, čeprav površen zagovor kvalitetnega novinarstva. Ker si tako novinarstvo kot filozofija delita zvestobo resnici, se nam zdi, da je tema vredna filozofskega premisleka. Upamo, da boste naslednjič ko boste prebrali novico, slišali poročilo, ali gledali dnevnik, pomislili na črv dvoma v vaši glavi, ki vas bo spraševal, ali je to kar slišim resnica ali zgodba? Več o tem morda v kakšni prihodnji oddaji. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, Tehnik Jure Avguštiner, Boris Blagotinšek in urednik Samo Bohak, ki bere tudi Za-misli. Na svidenje v naslednji oddaji.

Glasba8: Melody Gardot - Love Me Like a River Does

Avizo