Radijske oddaje

Oddaja 17.3.2010

AVIZO

Ljubimke in ljubimci, lep pozdrav!

V današnji oddajo nadaljujemo s kratkim tematskim ciklom, ki ga posvečamo vprašanju dela v kapitalističnemu sistemu. S tem namenom v nekaj nadaljevanih beremo študijo o zgodovini »fleksibilizacije« dela, ki jo je pod naslovom »Mobilizacija delavcev: zgodovina ponotranjenja prisile«, pripravila Karolina Babič. Študija sledi zgodovinskim spremembam načinov mobilizacije delavcev, ki so v zadnjih dveh stoletjih vodile od tipično zunanjih prisil k delu do samo-mobilizacije delavcev.

V današnji oddaji se bomo posvetili rojstvu poklica. V nadaljevanju oddaje pa nas čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Poročilo iz DPU, Humor in Napovednik. Vabljeni ste ostati v naši družbi!

Glasba1: Look Me In The Eye Sister - Groove Armada

Rojstvo poklica

Hkrati z nastajanjem industrijskega mezdnega dela se je rojevalo tudi neko drugo delo, ki je že nakazovalo sodobne trende razvoja na področju posameznikovega odnosa do dela; to je poklicno delo. Max Weber je v svoji knjigi »Prostestantska etika in duh kapitalizma« ujel prav ta, skorajda čudežni preobrat v človekovem odnosu do dela. Kot ugotavlja: (citiramo) »Zares: karakteristična in nam še danes tako domača, a v resnici sama po sebi vendar tako stežka razumljiva misel o poklicni dolžnosti – zadolžitvi, ki jo mora občutiti in jo občuti posameznik do vsebine svoje »poklicne« dejavnosti, ne oziraje se na to, v čem ta obstaja, in še zlasti ne na to, ali jo mora neobremenjeno občutje imeti za goli izkoristek svoje delovne sile ali sploh samo v opravičilo za posest dobrin - kapitala – je torej tista ideja, ki je karakteristična za »socialno etiko« kapitalistične kulture. Da, v posebnem pogledu je konstitutivnega pomena zanjo.« (konec citata) Weber tako izpostavi dve pomembni opazki: prvič, da je fenomen poklicne dolžnosti nekaj novega in zelo - celo konstitutivno - pomembnega za kapitalistično kulturo in drugič, da je ta fenomen poklicne dolžnosti nekaj tako težko razumljivega, skorajda čudnega. Nerazumljivost pojava poklicne dolžnosti se tako Webru kot nam kaže predvsem zaradi primerjave z zgodovinsko pozicijo dela kot mukotrpnega in nujnega opravila, ki ga ljudje opravljajo kot naravno prisilo oziroma življenjsko nujnost. Weber se zato sprašuje po poti, ki je vodila od mučnega in zgolj nujnega opravljanja dela, do opravljanja poklica kot dolžnosti, ki je, če nekoliko razširimo in apliciramo Webrovo misel v naš čas, konstitutivnega pomena za samovrednotenje človeka.

Weber svoje iskanje odgovora začne pri izpostavitvi neke posebnosti takratnega, zgodnjega kapitalizma: posebnost tega kapitalizma je t.i. ekonomski racionalizem, ki poleg ekonomsko racionalnih kalkulacij vključuje kot pomemben element še racionalno organiziranost dela, pri čemer pa je ta ekonomski racionalizem odvisen tudi od sposobnosti in discipliniranosti ljudi za praktično racionalni način življenja nasploh. In prav koncept racionalnega načina življenja bo v nadaljnjih Webrovih pojmovanjih ključen. Duh kapitalizma, o katerem je tu govora, je namreč mišljen kot etos, kot etično obarvane maksime življenjskega sloga. Prav specifičen način življenja, ki je plod specifične etike, je tisto, kar je pomembno pripomoglo k razvoju kapitalizma. Weber zato dalje sledi iskanju te specifične etike, ki jo prepoznava v ozadju omenjenega racionalnega življenjskega sloga in jo najde v protestantizmu oziroma natančneje v plodnem srečanju na eni strani protestantskega razumevanja poklica in na drugi strani meščanske podjetnosti.

Weber nadaljuje: (citiramo) »... zato bo naša naloga raziskati, dedič katerega duha je bila tista konkretna oblika »racionalnega« mišljenja in življenja, iz katere sta zrasli ideja »poklica« in – s stališča povsem evdemističnega lastnega interesa, ko smo videli, tako iracionalna – predanost poklicnemu delu, ki je bila ena izmed najznačilnejših sestavin naše kapitalistične kulture in je to še zmeraj. Tukaj nas zanima prav izvor tega iracionalnega elementa, ki se skriva tako v tem kot v slehernem pojmu »poklica«.« (konec citata) Izvore tega iracionalnega, te predanosti, te dolžnosti poklica nahaja Weber v religioznosti, natančneje v protestantskih virih evropske kulture. Čeprav pri samem Luthru še ni šlo za eksplicitno povezovanje poklicnega dela in religioznih načel in čeprav je Luther poklic še razumel precej tradicionalno kot golo delo, kot nujo oziroma usodo, ki jo je treba sprejeti, pa se prav pri njem oziroma pri njegovih prevodih Biblije začne pojem poklica pojavljati v posvetnem smislu: novost je tukaj prav v vrednotenju izpolnjevanja dolžnosti v posvetnih poklicih kot nravstveno samoudejanjanje. Resnejši odmik od tradicionalnih vidikov obravnave poklica pa nastopi šele s kalvinisti in nekaterimi drugimi protestantskimi sektami. Kar je zanimivo, je predvsem dejstvo, da se je sodobno pojmovanje poklica kot poklicne dolžnosti pravzaprav rodilo kot skorajda nezaželen oziroma vsaj nehoten stranski produkt reformatorskih prizadevanj, katerih osnovni cilj pa ni bilo nič drugega kot zveličanje duš.

Razlog, zakaj se je specifično protestantsko razumevanje poklica kot dolžnosti lahko ohranilo tudi po umiku religioznih razlogov, je predvsem v tem, da je to pojmovanje poklica temeljilo na posvetni askezi, ki pa je seveda imela religiozne temelje. Ti religiozni temelji se nahajajo v kalvinistični ideji o predestinaciji, ki v groben pomeni vnaprejšnjo določenost peščice izbrancev kot blaženih in preostale množice kot pogubljenih. In ker je v očeh kalvinistov uspeh v življenju pričal o gotovosti izbranosti, je bila prav nenehna prisotnost negotovosti o izbranosti tisti faktor, ki je ljudi silil v dobra dela, pri čemer prav paradoksno, dobra dela niso mogla služiti pridobivanju zveličanja, so pa pričala o izbranosti. Pri kalvinistih tako poklicno delo dobi dokončno obliko etičnega sistema, pri čemer pa je pri njih ljubezen do bližnjega mišljena kot način slavljenja boga in ne kot služba ustvarjenemu bitju, drugemu človeku. Izpolnjevanje poklicnih nalog ima torej obliko stvarno-neosebnega. Neutrudno poklicno delo torej ni plod etične zahteve v smislu odnosa do sebe ali odnosa do drugega, temveč pomeni predvsem množenje božje slave in dokazilo za gotovost navzočnosti milosti. Pri čemer pa je pri tem neutrudnem poklicnem delu poudarek na sistematičnem samonadziranju, ki se povezuje z že omenjenim posebnim življenjskim slogom. Kalvinist potrebuje - zaradi nenehne negotovosti o zveličanju - metodično načrtovanje celotnega življenjskega sloga, zato mora biti tostransko življenje popolnoma racionalizirano. Prav to uvajanje reda v življenjski slog nam priča o tem, kako prav kalvinistična askeza predstavlja moment preobrazbe askeze v povsem posvetno prakso. Weber nato izpelje le še logične nasledke teh izhodišč: življenje ljudi brez poklica je brez sistematične racionalne metode, ki jo zahteva askeza; poklicni delavec bo delal bolje kot priložnostni delavec; Bog zahteva racionalno poklicno delo; tudi dobičkarstvo se nalaga kot poklicna dolžnost, saj je dobičkar le upravljalec in razmnoževalec božjega bogastva; sledi rojstvo ideje o človekovi obveznosti do lastnine, ki vodi k ustvarjanju naložbenega kapitala.

Tudi ko religiozne korenine odpadejo, se fenomen poklicne dolžnosti ohrani, saj se je celoten racionalni življenjski slog, ki temelji na ideji poklica, razvil iz duha krščanske askeze, ki je prešla na področje praktičnega vsakdana. Ker imamo na eni strani vrednotenje dela kot poklica - pri mezdnih delavcih - in na drugi strani vrednotenje dobičkarstva kot poklica - pri podjetnikih -, je pospešena produktivnost nujna posledica tega novega racionalnega življenjskega sloga. Vidimo lahko, kako ima delo v teh Webrovih ugotovitvah še vedno lastnosti nujnega, s to razliko, da je delo pred tem nujno po naravi, medtem ko pa je delo kot poklic, nujno zaradi po-klica boga.

Zanimivo je, da Weber leta 1904/1905 vidi takratnega človeka, kako se odpoveduje utemeljevanju svojega ravnanja v okviru izpolnjevanja poklica, ker izpolnjevanja poklica ni mogoče neposredno povezati z najvišjimi kulturnimi vrednotami, toda sodobnost pravi prav nasprotno. Zdi se, da je v zadnjih sto letih poklic na lestvici kulturnih vrednot zavzel tisto mesto, ki ga je nekoč imel v očeh boga kalvinistov. Od zunaj, od boga postavljena vrednota je postala notranja; notranja kulturi in tudi notranja posamezniku, ponotranjena. Delo kot poklic, kot narek od boga, je postalo delo kot rojstni kraj človekove identitete.

Avtorica prispevka je Karolina Babič. Prispevek je bil izvirno objavljen v »Časopisu za kritiko znanosti«, št. 237.

Jingle1

Glasba2: Three Thousand - These New Puritans

(H)umor

Poggio Bracciolini, italijanski renesančni humanist in odkritelj mnogih pozabljenih antičnih besedil, je imel mesto sekretarja v papeški kuriji in se je oblačil kot duhovnik, čeprav ni bil nikoli formalno posvečen. Neki kardinal mu je očital, da ima otroke, kar se ne spodobi za človeka v duhovniških oblačilih, in da ima ljubico, kar je nespodobno celo za laika. Poggio ga je zavrnil:

»Imam otroke, kar je primerno za laika, in imam ljubico, kakor je to v navadi pri današnji duhovščini!«

Vir: www.mislec.net

Jingle2

Glasba3: Loyalty - You Say Party! We Say Die!

Poročilo s predavanja DPU

V četrtek, 11. Februarja, je v sklopu predavanj Delavsko punkerske univerze predaval samozaposleni filozof Dušan Rebolj. Predavanje z naslovom »O jalovosti pobijanja sošolcev« je posvetil tematizaciji problematike množičnih umorov sošolcev, sodelavcev in drugih domnevnih krivcev za našo osebno nesrečo.

Predavanje je temeljilo na analizi estonskega filma »Razred« (Klasse) iz leta 2007, ki prikazuje dogodke, ki se iztečejo v množični umor v šolski jedilnici. Film je strukturiran kot pretek postaj križevega pota glavnih protagonistov Joosepa in Kasparja, ki sta konstantno ustrahovana in poniževana s strani svojih sošolcev, dokler se ne odločita da svoje mučitelje preprosto postrelita. V samem filmu smo deležni kopice vzrokov in razlag končnega dejanja: odsotnost staršev na eni strani, na drugi pa zastrupljenost prisotnih staršev z mačizmom ter nagnjenostjo k nasilnemu reševanju težav, popolna nesposobnost šole, da bi šibkejše učence zaščitila pred močnejšimi, itd.

Po mnenju predavatelja je vse našteto zgolj rodovitna prst, iz katere vznikne zelo učinkovito povedana in popolnoma voajerska, primarno estetska zgodba o maščevanju. Njeno gorišče je pokol, in vse kar vodi do njega, dejansko ne služi razlagi ali razumevanju, pač pa učinkovitosti izbruha božjega srda, do katerega pride na koncu filma. Apokaliptični, izničevalski konci po biblično zasnovanih spopadih imajo torej prednost pred težavnimi in morastimi poskusi reforme.

Film je zasnovan na fantazijski konstrukciji šolske ustrelitve, ki si resnične dogodke sposodi, da bi z njimi ustvarila privid realne osnovanosti. Film »Razred« zaradi svoje odsekanosti in namerne dekontekstualizacije dogodkov v prid estetizaciji, nudi ravno toliko nastavkov za nadaljnji razmislek, kot slovenski film »Pokrajina št. 2« – torej nobenega.

V literaturi, ki se spopada s problematiko šolskih ustrelitev je razkritih nešteto razmislekov o vplivanju vseh možnih dejavnikov, od medijskih vsebin do duševnih obolenj in notranjih čustvenih dram storilcev. Predavatelj pa je nasproti temu postavil bolj originalno in precej bolj prepričljivo pojmovanje, ki šolske ustrelitve postavlja v kontekst z drugimi dejanji upora v ZDA, predvsem z upori sužnjev ter ustrelitvami, ki so jih v 80.ih letih Reaganovega neoliberalizma rodila ameriška delovna mesta – tipični so, denimo, primeri masovnih ustrelitev na ameriških poštah.

Znižanje realnega dohodka, poslabšanje delovnih razmer in posledično sesutje kolegialnih odnosov je v 80.ih doletelo dotlej oblazinjeni in zavarovani srednji razred. Dezintegracija elementarnih in nekdaj samoumevnih stalnic življenjskega sloga srednjega sloja se je začela odražati v družbeni razslojenosti in ustrahovanju ter občutkih potlačenosti in odtujenosti v okoljih, kjer se zadržujejo otroci izginjajočega srednjega sloja – torej v šolah. Poboji na delovnih mestih ali v šolah zato nikakor niso vdori česa tujega ali nenormalnega v ustaljeni red, temveč je samo delovanje ustaljenega reda tisto, kar same poboje sproži.

Ob vsem tem, je nadaljeval predavatelj, se ne moremo izogniti strukturalističnemu pojmovanju moči oz. oblasti, po katerem bistveni element moči ni intersubjektivno delovanje in preprečevanje delovanja. Moč je skupek predpostavk in pojmovanj, ki možnost določenih dejanj izniči v subjektu samem. V tovrstnem okviru delovanja oblasti pa odstranitev nasilneža z nasiljem ni noben pravi premik, noben presežek nad ustaljeno mehaniko. Je le pragmatična odstranitev posamezne ovire, pa četudi izvedena v naše največje čustveno zadoščenje. Predavatelj je zato zaključil z mislijo, da umori sošolcev, sodelavcev in drugih krivcev za našo nesrečo res niso posebno dobra rešitev, saj se zadnje čase tudi brez njih počutimo čisto dovolj neumno.

Poročilo je pripravil Sašo Furlan.

Jingle3

Glasba4: Only Sequences Change - Blockhead

Filozofija skozi čas

21. marca 1298 je bil rojen nemški mistik Henrik Suzo. Poleg Mojstra Eckharta in Johannesa Taulerja velja Henrik Suzo za vodilnega predstavnika t.i. Renske mistike, poznosrednjeveške nemške mistične šole meniškega reda dominikancev, ki je obstajala v Porenju v 13. in 14. stoletju. Njegovi najpomembnejši deli »Knjižica večne modrosti« in »Knjižica resnice«, v katerih je prisoten močan vpliv Eckhartovega misticizma, sta bili med najbolj popularnimi mistično nabožnimi deli predreformacijskega obdobja v nemško govorečih deželah.

Kljub močnemu vplivu Eckartovega misticizma, katerega 20 tez je papež Janez DVAINDVAJSETI v buli IN AGRO DOMINIKO obsodil za krivoverska, je Henrik Suzo vselej veljal za pravovernega. Leta 1831 ga je papež Gregor ŠESTNAJSTI razglasil za Blaženega. Dominikanski red obeležuje spomin nanj 23. januarja.

Njegovo življenje z vsemi duhovnimi vzponi je dokumentirano v njegovi »Avtobiografiji«, ki jo je po izročilu napisala njegova učenka, mistikinja Elisabeth Stagel, sam pa jo je kasneje dopolnil in izdal.

Rojen ali krščen je bil 21. marca okoli leta 1298 verjetno v mestu Überlingen ob Bodenskem jezeru, ki je spadalo pod škofijo mesta Konstanz, ki prav tako leži ob obali jezera. Njegov oče je bil plemič in vitez iz rodbine Berg, vendar je Henrik priimek Seuse prevzel po svoji materi. V trinajstem letu starosti se je pridružil dominikanskemu meniškemu redu v bližnjem samostanu, kjer je prejel osnove takratne sholastične izobrazbe. Po petih letih bivanja v samostanu je doživel mistično izkustvo, ki ga je spreobrnilo v zvesto služenje Bogu. Še isto leto po tem izkustvu mu je umrla mati, o kateri se v svojem življenjepisu izpričuje kot o zelo pobožni ženski, ki je morala pod pritiskom svojega moža sklepati kompromise med posvetnimi družinskimi obveznostmi – se pravi spolnimi potrebami moža - in zvestobo Kristusu. Poleg tega, da se je zaobljubil, kakor sam pravi, »Služenju Večni Modrosti«, v kateri je doživljal mistična izkustva, je to prakso dopolnjeval z asketskim samopremagovanjem, ki je bilo usmerjeno v zatiranje spolnih nagnjenj s telesnim trpinčenjem, odpovedovanjem hrani, pijači ter spanju. To prakso je nadaljeval v svojo starost, vendar je postopoma zaradi telesne oslabelosti omejeval intenzivnost pokore.

V letih od 1324 do 1327 je študiral teologijo v Kölnu pri Mojstru Eckhartu, verjetno skupaj s tretjim kasnejšim mistikom Renske šole Johannesom Taulerjem. Svoje prvo delu »Knjižica večne modrosti« je napisal v nemščini nekje okoli leta 1330 ravno v času, ko je bil Eckhart poklican na zagovor nekaterih svojih tez. Kljub temu da Suzonu niso dokazali nepravovernosti v tem delu, je obrekovanje zaradi obtožbe njegovega učitelja zavrlo kariero v duhovniškem stanu. V delu predvsem razpravlja o praktičnih vidikih mističnega izkustva Boga, brani pa tudi svojega učitelja Eckharta pred obtožbami povezav z antinomističnim predreformacijskim laičnim gibanjem Bratstva svobodnega duha, ki je bilo leta 1311 na Dunajskem koncilu med drugim zaradi propagiranja panteizma razglašeno za krivoversko.

Leta 1326 je bil posvečen za duhovnika in začel službovati v Konstanci, vendar je po izidu dela »Knjižica večne modrosti« bil prisiljen v prekinitev poučevanja. Do konca leta 1338 je ostal v mestnem samostanu. Ker ni mogel več poučevati, se je usmeril v potujoče pridigarstvo. Veliko je potoval po takratnih krajih nemškega Porenja, kjer je pridigal in s pisanjem nabožno moralnih pisem, ki jih je naslavljal na razna lokalna krščanske skupnosti, spodbujal vernike h krepostnemu življenju.

Leta 1343 je bil izvoljen za priorja v samostanu v Diessenhofenu. Že čez nekaj let se je vrnil v Konstanco, kjer je doživel večjo neprijetnost: neka ženska, ki jo je finančno podpiral, ga je obtožila, da je oče njenega nezakonskega otroka. Kasnejša preiskava je dokazala njegovo nedolžnost, vendar je bil kljub temu prisiljen oditi. Zatekel se je v mesto Ulm, kjer je v mestu in okolici deloval kot pridigar.

Do okoli leta 1362 je napisal več del, ki jih je sproti vseskozi dopolnjeval. Za razliko od »Knjižice večne modrosti«, ki je bila namenjena predvsem izobražencem, je drugo njegovo najpomembnejše delo »Knjižica resnice« po vsebini praktični duhovno nabožni vodnik, po slogu in ciljni publiki podoben kasnejšemu delu Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom«. Sprva je Knjižica resnice izšla v nemščini, tekom let pa jo je prevedel v latinščino in jo hkrati izpopolnil ter jo v končni obliki izdal kot novo knjižno delo »Ura modrosti«, ki je postalo eno najbolj priljubljenih nabožnih knjig v poznem srednjem veku širom Evrope od Italije do Anglije.

O zadnjih letih njegovega življenja viri poročajo skromno. Umrl je 25. januarja 1366 v Ulmu. Kot eden prvih piscev v nemškem jeziku je zaznamoval tudi svoj prispevek k oblikovanju nemškega besedišča. Henrik Suzo je zato bolj mistik kot filozof, bolj človek ljudstva kot človek univerzitetne sholastike. Velik vpliv je imel na kasnejše duhovno gibanje DEVOCIJO MODERNA, ki je nasproti sholastičnemu intelektualizmu postavilo v ospredje individualno, notranjo pobožnost, kar bi lahko imeli za prvo lastovko vznikajočega se novoveškega subjekta.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Jingle4

Glasba 5: Lover - Zzz

Napovednik

Vsako sredo v klubu KGB poteka cikel Družabnega družboslovja. Danes ob 19h bo v gosteh profesorjev Andreja Fištravca in Vesne Vuk Godine, Matjaž Hanžek. Za nadaljnji program preverite spletno stran na naslovu druzabnodruzboslovje.org

Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru vabi na predavanje dr. Romana Kuharja z naslovom ”Razlika kot deficit: istospolne družine v kontekstu (zlorab) znanstvenih raziskav”, ki bo v četrtek, 18. marca 2010 ob 10.00 uri v predavalnici 2.7. na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Jutri, v četrtek, 18.3. ob 18h bo v dvorani Gustaf v Pekarni »predstavitev pravične trgovine«. Več informacij najdete na spletnem naslovu www.pekarna.org.

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 18. marca 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Pod naslovom »Proti avtonomiji univerze« bo predaval Sašo Slaček-Brlek. Več informacij najdete na spletni strani DPU.

Glasba 6: Easy Lover - Phil Collins & Phil Bailey

Prišli smo do konca še ene oddaje. Morebitne refleksije, tako o oddaji kot o čemer koli drugem, so nadvse dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas vabimo k obisku naše spletne strani www.zofijini.net. Z vami smo preteklo uro delili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas Boris Blagotinšek, avtorica osrednjega prispevka, Karolina Babič in avtor poročila iz DPU, Sašo Furlan. Urednik oddaje je Samo Bohak. Do naslednjega tedna bodite v miru in se množite. Srečno!

Glasba7: Arm Me Audacity - In The Nursery

Avizo