Radijske oddaje

Oddaja 16.12.2009

AVIZO

Glasba 1: Ja još spavam - Ceca

Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev. Verjetno se je ob uvodnem komadu marsikdo vprašal, če se je morda uredniku oziroma ustvarjalcu glasbene opreme zmešalo in je popolnoma izgubil estetski kompas. Naj vas pomirimo. Za to obstaja razlog. V današnji oddaji se bomo namreč ukvarjali z analizo fenomena turbofolka, glasbene zvrsti, ki je kljub zgražanju stroke in priznanih glasbenikov skoraj popolnoma zapolnila slovenski glasbeni prostor. Tokrat se bomo bolj kot s kritiko ukvarjali z analizo fenomena. Ob tem nas čakajo še stalne rubrike, Filozofija skozi čas, Humor, Napovednik in nova rubrika, v kateri vam beremo poročila s srečanj Delavsko-punkerske univerze. Naj poslušalca opozorimo, da bo zaradi tematike in ustvarjanja vzdušja, glasba v današnji oddaji v glavnem primerna tematiki. Vabljeni k poslušanju!

Za-misel

Brez glasbe bi bilo življenje napaka.

Friedrich Wilhelm Nietzsche

Zgodovinski vidik in nastanek turbofolka - predstavitev problema

Turbofolk je glasbena zvrst, osnovana na podlagi narodne glasbe, ki ji je dodan preprost elektronski plesni ritem. Nastal je v zgodnjih 90-tih iz tedanje popularne glasbe ruralnega prebivalstva. Naziv turbofolk je skoval pevec Rambo Amadeus. V imenu je moč zaznati dvoje nasprotujočih polov. “Turbo” predstavlja kapitalizem, modernizacijo in industrializacijo družbe, medtem ko “folk” ponazarja konzervativnost in nenaklonjenost do inovacij. Toda protislovnost tega naziva se je izkazala kot zgolj navidezna. “Turbo folk je samo zabava za revne, kot protiteza padca morale pri aristokratih.” (Mladina, št. 3, 2004) Za krstitelja turbofolka le-ta ni glasba, ampak način in sredstvo doživljanja in izživljanja najnižjih strasti »homo sapiensa«. To je seveda zgolj mnenje tega glasbenika. Cilj prispevka ni toliko podkrepiti ali ovreči njegovo mnenje, kot pa razumeti samo fenomenologijo pojava. Privrženčevo zavedanje in zavest sta usmerjena k nečemu. V primeru turbofolka, poskušamo ugotoviti v kaj je posameznikova zavest usmerjena. Morda celo v celotno množico stvari in pod-pojavov, ki spadajo k turbofolku. Zanima nas turbofolk na slovenskem in vodilno vprašanje raziskave je: Zakaj je turbofolk postal popularna glasba v Sloveniji? Razumljivo je, da je turbofolk postal priljubljen v Jugoslaviji na začetku 90-ih, zaradi bede, vojne in ohromele ekonomije. Po smrti Tita je bil odprt prostor za nove ideale. Večina naroda je bila iz političnega vidika neizobražena in zato je bilo z njo preprosto manipulirati.. Milošević je uporabljal slogan »kruha in iger«, da je onesposobil kritično mišljenje naroda. Tu je imel turbofolk pomembno vlogo kot glasba, ki je blizu kiča, če ne celo kič sam, ta kič pa je bil prikriti nacionalizem. Torej se lahko upravičeno vprašamo, ali turbofolk pri mladini v Sloveniji spodbuja nacionalizem? Srbi so namreč živeli v iluziji, da so boljši od drugih narodov. In če ta glasba dejansko spodbuja nacionalizem, potem vlada v družbi kultura, ki raste na osnovi destrukcije. Ali pa je to zgolj modna franšiza, ki temelji na uspehu in zaslužku turbofolka v bivši »jugi«. V času razpadanja Jugoslavije so ljudje potrebovali nekaj, s čimer so lahko pozabili na tegobe in preusmerili pozornost na lahkotnejše teme. Pesmi kot »Ne može nam niko ništa« Mitarja Mirića so preko zgodbe o ljubezni, ki premaga vse ovire, namigovale tudi na takratno mednarodno izolirano pozicijo Srbije med vojno na Balkanu. Ljudje tedaj niso potrebovali globine besedil in tehnično zahtevnih skladb, potrebovali so preprosto melodijo in lahkotna besedila, ki so zadela v srž njihovih hotenj. Tako torej ni težko razumeti, kako je lahko spevna, na trenutke tudi politično aktualna in preprosta glasba dosegla in pridobila lastno občinstvo. Če je vse to vplivalo na ustroj in popularnost turbofolka na Balkanu, potem ob manjku takšnih okoliščin v Sloveniji poskus razumevanja tega pojava postane toliko bolj otežen. Prvi odgovor, ki se nam ponuja se zdi preprost. Turbofolk namreč združuje vse hedonistične želje posameznika, izrablja čutne užitke in jih najbolj vrednoti, preko pomanjkljivo oblečenih pevk, petja o seksu, dragih avtomobilov, eksotičnih krajev in preko dobre hrane in pijače. Če je turbofolk vse to, potem mora biti v slovenski mladini težnja, ki jo turbofolk uresničuje.

Za-misel

Če ne bi bilo glasbe, bi lahko dandanes rekli, da je lepo mrtvo.

Benjamin Disraeli

Glasba 2: Brate moj - Dragana Mirkovič

Poleg vodilnega vprašanja, ki je zelo splošno in v katerega lahko vključimo vse od medijske naklonjenosti pa do posameznikovih življenjskih nazorov, nas zanima tudi posameznik v izoliranem stanju. Nekaj posamezniku intrinzičnega mora korespondirati s svetom turbofolka. Tako se bomo bolj osredotočili na subjektivne razloge, ki so omogočile sprejem turbofolka. Toda, ker je posameznik v grobem kulturni produkt, bomo izhajali iz najširšega vidika, ki nas bo morda vodil do specifičnih značilnosti poslušalca turbofolk glasbe.

Vprašanju zakaj je turbofolk postal popularna glasba v Sloveniji, bomo dodali še dve podvprašanji. Prvo podvprašanje predpostavlja, da obstaja neko recipročno razmerje med človekom in tem, kar človek dela, pa naj bo še tako altruističen. V našem primeru to pomeni, da mora mladina, ki posluša tovrstno glasbo in se udeležuje teh prireditev v zameno za takšno delovanje nekaj pridobiti. Vprašanje lahko oblikujemo kot: Kaj mladina pridobi od turbofolka? Odgovor na to vprašanje bo deloval kot indikator za prepoznavanje specifičnih lastnosti posameznika. Če se posameznik udeleži razstave umetniških slik, potem lahko z določeno verjetnostjo sklepamo, da ga zanima umetnost in da ima izoblikovan estetski okus, ker je zmožen prepoznati vrednost umetniških del. Prav tako lahko iz tega, da se nekdo udeleži jazz koncerta, sklepamo, da ima izostren posluh in tudi estetski čut, saj mu to omogoča vrednotenje te glasbe. Na podoben način bomo sklepali v našem primeru s turbofolkom.

Naša vprašanja lahko sedaj razvrstimo od najsplošnejšega do najbolj specifičnega.

Vodilno vprašanje:

Zakaj je turbofolk postal popularna glasba v Sloveniji?

Podvprašanji:

1. Kaj mladina pridobi od tega pojava?

2. Kaj je na/v mladini takega, da je dovzetna za ta pojav?

V skladu s tem lahko sedaj oblikujemo dve hipotezi, ki ju bomo poskušali podkrepiti ali ovreči. Rezultati raziskave, usmerjene s hipotezama bodo ponudili odgovor na drugo in tretje vprašanje, sinteza teh odgovorov pa bo dala končni odgovor na prvotno, vodilno vprašanje.

Hipotezi :

1. Mladina pridobi delno sproščanje spolnih nagonov.

2. »Turbofolk mladini« manjka izostren estetski čut.

Preizkusni kamen teh hipotez bodo rezultati uporabljenih metod.

Pojav turbofolka smo razdelila na dva dela. Prvi del zajema glasbo, ki smo jo nato razdelili na melodijo in besedila, drugi del pa zajema vizualnost pojava, ki smo jo razdelili na kodeks oblačenja in vedenje posameznikov. (Podrobne analize smo v oddaji izpustili, bodo pa kmalu dostopne na naši spletni strani). Primarno smo se zanašali na opazovanje z udeležbo. Ta metoda se razteza čez obe hipotezi. Uporabili smo še rezultate ankete, ki sta jo leta 2007 naredili dijakinji gimnazije Celje. Naredili sva nestrukturiran intervju s poslušalcem balkanske glasbe in turbofolka. Intervju je bil spontan, kar pomeni, da je oseba dojemala pogovor kot spontano debato ter zaradi tega na debato nismo vplivali. Metodološko delo smo dopolnili z analizo glasbe (besedila in melodija) ter analizo videospota. Te dodatne metode so služile kot dodatek k metodi opazovanja. Poskušali smo ugotoviti, ali se naša opazovanja skladajo z rezultati ostalih metod. Samo v tem primeru bi lahko tolmačili rezultate opazovanja kot verodostojne.

V prvem delu teksta, smo vam podali zastavitev problema, vabimo vas, da v naslednji oddaji prisluhnete preverjanju resničnosti podanih hipotez in s tem iskanju odgovorov na vprašanja o »resnici o turbofolku«.

Za-misel

V glasbi strasti uživajo.

Nietzsche, Onstran dobrega in zla (1886)

Glasba 3: Jemo Voli Jem - Rambo Amadeus

Filozofija skozi čas

19. decembra 1881 je umrl ameriški kulturni antropolog Lewis Henry Morgan. Morgan velja za enega najpomembnejših ameriških antropologov 19. stoletja. Po izobrazbi je bil sicer odvetnik, a je pomembno prispeval k univerzitetni institucionalizaciji ameriške antropologije, širše pa je vplival tudi na Marxa in Engelsa. Na antropološkem področju se je uveljavil s študijami sorodstvenih odnosov med Irokezi. V svojem najpomembnejšem delu »Starodavna družba« je predpostavil vplivni model zgodovinskega razvoja družb preko naslednjih razvojnih stopenj: divjaštva, barbarstva in civilizacije.

Morgan je bil rojen na farmi blizu vasi Aurora v državi New York. Uspešna pravniška kariera in nekateri podjetniški uspehi so mu omogočili udejanjanje še v politični in v znanstveni karieri. V obdobju po končanem šolanju je bil član lokalnega kluba, ki je bil organiziran po vzoru indijanskih plemen, kar je v njem prebudilo zanimanje za prava indijanska plemena. Notranjost države New York velja za pradomovino konfederacije plemen Irokezov, zato je živel v neposredni bližini z nekaterimi plemeni. Posebno pomembno je bilo Morganovo prijateljevanje z izobraženim pripadnikom irokeškega plemena Seneka in s sočlanom kluba Elijem Samuelom Parkerjem, ki mu je omogočil pogoje za etnografsko raziskovanje irokeških plemen. Skupaj z ostalimi člani kluba se je Morgan zavzemal za politične pravice Indijancev in pri tem doživel večji uspeh, ko je preprečil ratifikacijo sporazuma, ki bi bistveno oškodoval Indijance plemena Seneka. Na svojo lastno željo je bil nato leta 1848 sprejet v pleme Seneka. V naslednjih letih je objavljal številna znanstvena dela o sorodstveni organizaciji Irokezov. Raziskavo je najprej razširil na primerjalno študijo najmanj sedemdesetih sorodstvenih sistemov ameriških Indijancev, kar je nadgradil z dopisovanjem z informanti (misijonarji, trgovci, diplomati) iz Indije, Oceanije in Afrike, ki so mu preko vnaprej sistematiziranih vprašalnikov pošiljali odgovore o lokalnih posebnostih sorodstvenih sistemov neevropskih etničnih skupin oziroma primitivnih družb. Raziskave in stroške za dopisovanja je večinoma financiral iz lastnih sredstev.

Z zgodnejšim obdobjem raziskovanja Irokezov, ko je bil eden od redkih antropologov, ki se je sploh, četudi s pomočjo informanta, udejstvoval na terenu, je povezana sistematizacija klasifikatoričnega tipa sorodstva. Za razliko od opisnega sistema sorodstva, pri katerem se sorodniki opisujejo s sorodstvenimi razmerji, npr. stric je očetov ali materin brat, se pri klasifikatoričnemu sistemu sorodniki ne opisujejo, pač pa razvrščajo v kategorije. Na primer, vsi moji lastni bratje in sinovi brata mojega očeta so vsi enako moji bratje. Morgan je ta sistem sorodstva od Irokezov posplošil na vse Indijance v Severni Ameriki in ker je bil prepričan, da ima klasifikatorični sistem izvor v Aziji, je zato iskal dokaze o prisotnosti tega sistema med tako oddaljenimi ljudstvi, kot so Tamilci in Dravidi v Indiji. Ker je bil klasifikatorični sistem močno razširjen v neevropskih primitivnejših družbah, ga je prepoznal za evolucijsko nižjo stopnjo v razmerju do opisnega sistema sorodstva, ki velja za civilizacije.

Študije sorodstvenih sistemov je nadgradil z najpomembnejšim delom »Starodavna družba«, v katerem je razvil shemo zgodovinskega razvoja človeških družb od divjaštva, preko barbarstva do civilizacije. Fazi divjaštva in barbarstva je vsako zase razdelil na tri pod-faze: zgodnjo, srednjo in pozno fazo. Ta evolucijski model zgodovinskega razvoja je bil sicer znan že pri razsvetljenskih mislecih, prelomno pri Morganu pa je to, da z ekonomskih in kulturnih vidikov zgodovinsko primerjalno analizira pogoje za prehod med posameznimi fazami družbenega razvoja. Obdobje divjaštva naj bi po Morganu trajalo do odkritja lončarstva, začetek konca obdobja barbarstva predstavlja obdelava železa, sam konec in prehod v civilizacijo pa iznajdba fonetske pisave. Vsaki od razvojnih stopenj ustreza določen tip sorodstva. Za starejšo stopnjo divjaštva velja načelo promiskuitete in kršenja instituta incesta. Skozi ostali fazi divjaštva in prvi stopnji barbarstva se sorodstvo organizira po materini liniji, saj najlažje ugotovijo za otroka, kdo je mati. Šele kopičenje lastnine v obdobju poznega barbarstva, ki je bilo posledica nekaterih tehnoloških inovacij, kot je obdelava železa, je postavilo zahtevo po patriarhalni družini, v kateri so moški nadzorovali proizvodnjo dobrin in presežkov, tudi otrok. Končna oblika družine, ki velja za moderno civilizacijo, je monogamna družina.

Morganova koncepcija o povezanosti razvoja tehnologije in različnih oblik družbe ter pogojev za nastanek civilizacije, je postala izjemno popularna. Služila je kot linearni in univerzalni model zgodovinskega razvoja od prazgodovine do moderne družbe 19. stoletja, v kateri so v svetovnem pomenu dominirali Evropejci in izseljenski potomci Evropejcev. Poleg nekaterih očitkov o rasizmu, ki je bil splošno intelektualno ozračje 19. stoletja, sodobni družboslovci očitajo Morganu samovoljna tipiziranja nekaterih kulturnih elementov in precenjevanje njihove pomembnosti. Obstaja dvom, ali je iznajdba lončarstva res primeren prehod iz divjaštva v barbarstvo, ali je odkritje železa pogoj za pozno barbarstvo, saj so civilizacije ameriških Indijancev kot so Azteki in Inki za izdelavo orodja in orožja večinoma obdelovali kamen. Enako je s fonemsko pisavo na primeru kitajske civilizacije. Kljub temu so ravno Morganova izhodišča kot program dela spodbudila kasnejše raziskovalce neevropskih družb, ki so bodisi poskusili potrditi ali ovreči njegov model zgodovinskega razvoja.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

Za tišino, je najbližje temu kar zmore izraziti neizrazljivo - glasba.

Aldous Huxley, Music at Night and Other Essays

(H)umor

Bracciolini, florentinski humanist in filozof, odkritelj in zbiralec mnogih antičnih besedil, se je ob vsaki priložnosti norčeval iz plemstva. Nekemu mladeniču, ki se je hvalil s svojim poreklom, je rekel:
»Kdor misli, da bo vrline svojih prednikov obdržal tako, da se bo z velikim številom psov, ptičev in konjev podil po loviščih in gozdovih, potrjuje svoje poreklo med živalmi.«.

Vir: www.mislec.net

Napovednik

V četrtek 17.12. ob 18h vas še zadnjič letos vabimo v dvorano Gustaf na predavanje iz sklopa Šole politične pismenosti z naslovom »Ponovna aktualnost marksizma«. Gosta večera bosta Primož Kraševec in Anej Korsika. Z ŠPPjem ponovno nadaljujemo po novem letu. Več informacij najdete na www.zofijini.net

Delavsko-punkerska univerza vabi na novo predavanje iz tematskega ciklusa »Šola kot ideološki aparat ekonomije«, ki bo v četrtek 17. decembra 2009, ob 18.00 uri na Metelkovi v Ljubljani. »O poučevanju in diskurzu univerze« bo predaval Lorenzo Chiesa.

Glasba 4: Žene - Rambo Amadeus

DPU poročilo

19.11. je v sklopu ciklusa predavanj DPU »Šola kot ideološki aparat ekonomije« predaval Marko Kostanić, študent dramaturgije iz Zagreba.

Prvi del predavanja je bil posvečen refleksiji zasedbe Filozofske fakultete v Zagrebu letos spomladi, v kateri je Marko sodeloval kot aktivist. V pripravah na in med samo pettedensko zasedbo so se aktivisti srečevali s številnimi težavami in zapleti, med katerimi je predavatelj posebej izpostavil nerazumevanje medijev in nekatere ideološke pomanjkljivosti znotraj študentskega gibanja samega. Izvor obojega je prevlada liberalne ideologije v času tranzicije, ko liberalizem nastopa kot alternativa tako levi skrajnosti komunizma kot desni skrajnosti nacionalizma.

A ta moralna superiornost liberalizma ima svojo mračno, hrbtno plat – ekonomsko politiko liberalizma. Ta pomeni privatizacijo prej javnega in družbenega premoženja ter ukinjanje v preteklosti že doseženih delavskih in socialnih pravic. Moralna razsežnost liberalne ideologije je le šminka, ki prekriva njeno dejansko ekonomsko politiko. Tako je poudarjanje individualizma in individualne odgovornosti le evfemizem za ukinjanje institucionalne solidarnosti in socialne varnosti, kjer se odgovornost za denimo brezposelnost ali revščino, čeprav imata ti sistemske vzroke, prenaša na posameznika.

V takšni splošni ideološki konstelaciji je študentski plenum le z izjemnimi napori ter z veliko mero politične inteligence in discipline lahko premagal lažne obljube uradne politike, ki je poskusila šolnine študentom, ki so se borili za brezplačno izobraževanje, vsiliti na skrivaj in z drugim imenom. Pokazalo se je, da z liberalnimi argumenti ni mogoče nasprotovati uvedbi šolnin, zato je bila ena izmed glavnih nalog plenuma intelektualna emancipacija od vladajoče liberalne ideologije.

Ta emancipacija je omogočila tudi enakovredno pariranje medijskim dezinformacijam in insinuacijam, da je plenum le podaljšek katere izmed levic parlamentarnih strank ali rezultat manipulacij komunistične kontinuitete, saj tudi mediji niso bili sposobni misliti politike izven okvirov strankarskih mahinacij in intrig.

V drugem delu predavanja je Kostanić analiziral nekaj primerov specifično tranzicijske verzije liberalizma, ki se konstituira na podlagi obsodbe in odmika od socialističnih ideologij in praks. Večinoma gre za idealistične mentalne akrobacije, ki povsem ignorirajo dejanske ekonomske in politične značilnosti socializma in s tem (hote ali nehote) zanemarjajo in prikrivajo tudi ekonomski kriminal tranzicije ter servilnost in neljudskost novih, demokratičnih oblasti. Podobno se dogaja tudi znotraj univerze, kjer so namesto marksizma mesto progresivnih in kritičnih teorij zasedle »cultural« in »performance studies«. Te vztrajajo na epistemološki razpršenosti in fragmentarnosti ter se ukvarjajo z življenjskimi stili, identitetami, seksualnostjo in kulturnimi praksami, a v zadnji instanci dejansko le spontano kolaborirajo z vladajočo ideologijo. Njihovo slavljenje pestrosti življenjskih stilov je le apologija konzumerizma in njihov metodološki individualizem je le preslikava liberalnega individualizma, ki onemogoča racionalno materialistično analizo sistemske ravni politične ekonomije tranzicije.

Poročilo je pripravil Primož Krašovec.

Za- misel

Opero lahko opišemo kot dogodek, v katerem nekoga zabodejo in namesto, da bi umrl, poje.

Robert Benchley

Glasba 5: Amerika I Engleska - Rambo Amadeus

Prišli smo do konca oddaje. Upamo, da vam je bila oddaja všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili pisec teksta Baruh, špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Glasba 6: Intelektualac - Rambo Amadeus

Avizo