Radijske oddaje

Oddaja 14.5.2003

Posnetek si lahko na računalnik prenesete na strani: http://archive.org/details/ZofijiniLjubimci-Oddaja14.5.2003

Avizo

Prispevek 1

V teh majskih, poletno toplih dnevih, vam Zofijini ljubimci ponujamo program, ki ga razganja od ležernosti.

Poskusili se bomo v etični razliki med moralnostjo in amoralnostjo, ki danes v vsej svoji lenobnosti razgalja našo generacijo, ošvrknili bomo pretekli simpozij o fililozofiji in družboslovju, ter servirali nekaj členov, v katerih nam Wittgenstein razlaga filozofijo kot jezikovno terapijo.

Pred vsem tem, pa vam želimo ponuditi pred-govor. Predgovor, ki ga je v svoji dokončni izdaji, zdaj že kultne knjige Truffaut/Hitchcock, zapisal Francois Truffaut in sicer kot uvod v daljšo serijo intervjujev in razmišljanj, posvečeno filmografiji Alfreda Hitchcocka, ki se bo v prihodnjih mesecih odvila v oddaji Zofijinih ljubimcev.

Danes je delo Alfreda Hitchcocka cenjeno po celem svetu in mladi, ki sedaj zahvaljujoč reprizam, ponovno odkrivajo Rear Window, Vertigo, North by Northwest, vsekakor mislijo, da je bilo vedno tako. A to ni tako, daleč od tega.
V petdesetih in šestdesetih se je Hitchcock nahajal na vrhu svoje ustvarjalnosti in uspeha. Že slaven, zahvaljujoč publiciteti, ki mu jo je v toku štirih ali petih let sodelovanja, priskrbel David O. Selznick, in iz katerega so se rodili Rebecca, Notorious in Spellbound, je Hitchcock postal poznan po celem svetu šele takrat, ko je produciral serijo televizijskih oddaj Suspicion in pozneje Alfred Hitchcock Presents, v sredini petdesetih let. Ta uspeh in popularnost sta mu ameriška in evropska kritika povrnili z prezirljivim in vzvišenim pogledom na njegovo delo, ter slabimi ocenami vsakega njegovega filma.

Leta 1962 sem se znašel v New Yorku, da bi v tem mestu predstavljal film Jill and Jim in opazil sem, da mi vsak noivinar postavlja isto vprašanje: Zakaj kritiki Cahiers du Cinema jemljejo Hitchcocka resno? Je bogat ima uspeh, ampak njegovi filmi nimajo globine. Eden teh ameriških kritikov, ki sem mu ravno uprizoril enourno pohvalo o Rear Window, mi je odgovoril z tole neumnostjo: Rear Window imate radi, ker glede na to da niste iz New Yorka, ne poznate Grinwich Vilige. Odgovoril sem mu: Rear Window ni film o Villigu, temveč povsem enostavno film o filmu, in jaz poznam film.

V Pariz sem se vrnil vznemirjen.
Ker je moja kritična preteklost bila še vedno sveža, nisem bil osvobojen želje, da dokažem, kaj je bila skupna točka vseh mladih ljudi pri Cahiers du Cinema. Takrat sem dojel, da je Hitchcock, katerag reklamni genij je bil enak samo reglamnemu geniju Salvadoreja Dalia, v intelektualnih krogih Amerike, postal žrtev mnogih hvalisavih intervijujev, ki so se obrnili proti njemu. Njegovi filmi jasno kažejo, da je ta človek razmišljal o sredstvih svoje umetnosti več od bilo katerega drugega svojega kolega in da bi, če sprejme da prvič odgovori na sistematični vprašalnik, iz tega lahko izšla knjiga, ki bi uspela spremeniti mišljenje ameriške kritike.

To je zgodovina te knjige. Potrpežljivo pripravljena z pomočjo Helen Scott, katere izdajatelske izkušnje so bile odločilne, je naša knjiga, verjamem, da lahko to rečem, dosegla svoj cilj. Ko je bila knjiga objavljena, mi je mladi američan, profesor filma, dejal: "Ta knjiga bo naredila več škode vašemu ugledu v ZDA, kot vaš najslabši film." Na srečo se je Charles Thomas Samuels zmotil in leto ali dve pozneje naredil samomor, upam, da iz najboljših pobud. V resnici so ameriški kritiki od leta 1968 postali bolj prizanesljivi Hitchcockovemu delu - filme kot je recimo Psycho, danes smatrajo klasike - pa tudi najmlajši ljubitelji filma so končno sprejeli Hitchcocka, ne da bi mu pri tem zavidali njegov uspeh pri publiki, bogastvo in slavo.
Ko sem snemal te razgovore v avgustu 1962 v Universal Citiyu je Hitchcock ravno končeval dela na montaži filma Birds, svojega 48 filma. Da bi besedilo shrnajeno na traku pretvoril v tekst, sem potreboval štiri leta, še posebej, da bi poenotil ikonografijo, zato sem moral Hitchcocka, pri vsakem novem srečanju, ponovno interviujati, da bi tako aktualiziral knjigo, ki sem jo poimenoval "hitchbook". Prva izdaja, objavljena koncem leta 1967, se zaustavlja pri njegovem 50 filmu. Na koncu aktualne izdaje boste našli dodatno poglavje, ki vsebuje opažanja o Topazu, Frenzy (njegovem zadnjem relativnem uspehu), Family Plot in nazadnje Short night, filmu, ki ga je pripravljal in prirejal neprestano, kot da nič ni bilo, medtem ko so vsi njemu bljižni vedeli, da Hitchcockov 54 film ne pride v poštev, ker sta bila njegovo zdravje, kot tudi njegova morala, na nizkem nivoju.
V primeru človeka kot je bil Hitchcock, ki je živel samo od dela in za svoje delo, je prenehanje aktivnosti pomenilo smrtno obsodbo. On je to vedel, cel svet je to vedel, zato so zadnja štiri leta njegovega življenja bila tako žalostna.
2 maja 1980 je bila v mali cerkvi Santa Monica Bulivar, na Beverly Hillsu, darovana maša. Leto prej smo se v isti cerkvi poslovili od Jeana Renoarja. Oder Jeana Renoarja se je nahajal pred oltarjem . Tu je bila družina, prijatelji, sosedi, ljubitelji filma, pa tudi povsem običajno mimoidoči. Pri Hitchcocku je bilo vse drugače. Povabljence, ki so bili povabljeni z telegrami, je na vhodu v cerkev beležila in preverjala varnostna služba družbe Univerzal. Policija je mimoidoče ljubitelje filma prisilila, da nadaljujejo pot. Bil je to pogreb sramežljivega človeka, ki je postal strog in kateri se prvič izogiba pobliciteti, ker mu le ta ne more več služiti, človeka, ki je vse od mladosti vadil, da kontrolira situacijo.
Človek je bil mrtev, ne pa tudi cineast, ker njegovi filmi, realizirani z izjemno pazljivostjo, s posebno strastjo, skrajno skrito, z pomočjo redke tehnične veščine, z emocionalnostjo, ne bodo nehali krožiti, razsuti po vsem svetu, tekmovajoči z novimi produkcijami, upirajoč se zobu časa, preverjajoč besede Jeana Cocteaua namenjene Proustu: "Njegovo delo je živelo naprej kot ure na rokah mrtvih vojakov."

Francois Truffaut

Glasba: Hefner - Dive Into You

Prispevek 2

V sredo, 7. maja 2003, smo Zofijini ljubimci - društvo za razvoj humanistike, v sodelovanju z oddelkom za filozofijo Pedagoške fakultete v Mariboru, organizirali simpozij "Filozofija in družboslovje",

Letos mineva pet let od smrti britanskega filozofa in družboslovca Martina Hollisa, lani pa je pri mariborski založbi Aristej izšel prevod njegovega dela "Filozofija družbene vede" in tako pri filozofih kot družboslovcih vzbudil spontano zanimanje za vprašanja odnosnosti med filozofijo na eni in družboslovnimi vedami na drugi strani, še zlasti kar zadeva metodološka, epistemološka in druga vprašanja, definiranje pojmov (instrumentalne) racionalnosti in vzročnosti, matematičnih in ekonomski modelov, teorije iger in teorije družbene izbire itd. Odtod je dozorela odločitev, da poskušamo vsa "nevarna razmerja" med filozofijo kot menda nepotrebno (vprašanje je, če bi jo znanost sploh želela imeti za služkinjo!) in družboslovnimi disciplinami ob iztočnici delovnih hipotez iz Hollisove knjige, znova preveriti in tako poskrbeti za medsebojno obogatitev strokovnih dognanj.

Na simpoziju so se v ta namen zvrstila številna priznana imena obeh področij, filozofije in družboslovja, prisluhnili smo lahko prispevkom, ki so obravnavali epistemološko razpetost družboslovnih znanosti, vprašanja vzročnega determinizma, funkcionalizma in objektivnega razumevanja v sodobni družboslovni teoriji, anomalni monizem in mentalno vzročnost, Hollisovo racionalnost zavesti napram iracionalnosti nezavednega, Individualizem in holizem kot mikro in makro raven razlage, metodološki individualizem in koncept mnoštva, slišali smo odgovore na Hollisov relativizem, ter v sklepu ključno vprašanje: ali družbene vede sploh obstajajo?

Glasba: Kelis - Suspended

Prispevek 3

Jingle - Juliette Lewis - Born Bad

Amoralist je oseba, ki vpraša: Zakaj bi bil moralen? Dajte mi razlog! Dokler mi ne ponudite razloga, nimam zakaj biti moralen!" Amoralist je popolnoma racionalen človek, ki je ločen od moralnega občutka. To ne pomeni, da rad dela slabo, povzroča drugim ljudem bolečino in podobno. Ne, njemu preprosto ni mar za druge ljudi. Škodil jim bo samo, če je to v njegovem interesu. Pomagal ji bom samo, če je to v njegovem interesu. Njemu je vseeno kako je ljudem. K delovanju ga napeljujejo izključno njegove želje in interesi, a na tuje želje in interese je popolnoma imun. Tuji interesi, želje in potrebe za njega niso razlog za delovanje. Tak razlog posedujejo samo njegovi lastni interesi, želje in potrebe.

Amoralist je po predpostavki racionalen, to pomeni, da je občutljiv za argumente. Če je argument dober, ga bo sprejel, če ni ga ne bo.

Če ima moralni argument implikacije v delovanju, bo on deloval v skladu z njimi, ampak od nas zahteva, da mu damo razlog, zakaj bi moral delovati v skladu z moralnimi principi. Če mu takšnega razloga ne damo, po moralnih principih ne bo deloval. Amoralist v etiki predstavlja izziv. Če uspemo najti razloge, ki bodo amoralista spodbudili k delovanju, smo lahko prepričani, da smo našli razloge, ki bodo kogar koli napeljali na delovanje.

Amoralist je v etiki to, kar je skeptik v epistemologiji, fiktivni lik, ki ne želi sprejeti neupravičenih prepričanj. Skeptik ne želi verjeti, a amoralist ne želi delovati. Če prepričamo skeptika - prepričali smo ga, da imamo upravičena prepričanja, da imamo razloge, da verjamemo v to kar pač verjamemo in da naša prepričanja res predstavljajo neko znanje. Če amoralista napeljemo na delovanje, smo upravičili moralo, pokazali smo, da ne gre za predsodke, marveč, da imamo prave razloge biti moralni. Mnogi avtorji menijo, da se etika in epistemologija pravzaprav v celoti izpeljujeta na poskus, ponuditi prave razloge tej dvojici. Michael Williams trdi, da se kompletna epistemologija zvaja na odgovore skeptičnim argumentom, prav tako Bernard Williams meni, da se etika zvaja na odgovore amoralistom.

Ko se soočimo z amoralistom, je prvo vprašanje Kje sploh začeti? Nekateri menijo, da ni točke, na kateri bi lahko začeli, ker mu manjka prav to, kar moralne ljudi dela za moralne in da si z amoralistom nimamo kaj začeti. Amoralist je po tej razlagi intelektualni in emocionalni invalid. Nima moralnega občutka in mu ni mar za druge ljudi. Moralni razlogi obstajajo, ampak jih on ne razume ali ne čuti. Zato ni načina, da se ga spreobrne v moralnega. Vsak takšen poskus je že v naprej obsojen na neuspeh in predstavlja izgubo časa.

Toda ali je sploh treba začeti pri amoralistu?

Pragmatiki so smatrali, da je narobe etično teorijo razumeti kot odgovor amoralistu. Menili so, da je narobe, če nekatera prepričanja na osnovi katerih delujemo, postavljamo pod vprašaj, če je delovanje uspešno. Šele ko se nekje zatakne imamo razlog da svoja prepričanja ponovno preučimo. Pred tem, ne. Dokler smo uspešni v interakciji z svojim okoljem, nimamo razloga, da spreminjamo svoja prepričanja. Dokler so zanesljiva ni razloga, da odgovarjamo na skeptične argumente, to je nepotrebno in neracionalno. Isto velja tudi za amoralista; vse dokler nam naša moralna verovanja omogočajo uspešno interakcijo z socialnim okoljem, je iracionalno in nepotrebno postavljati jih pod vprašaj. Premisliti jih moramo le tedaj, kadar se pokaže in samo nakar se pokaže, da ne vodijo do uspešne interakcije z drugimi ljudmi. Amoralist vpraša "Zakaj bi bil moralen?" Pragmatik meni, da se takšno vprašanje, vsaj v normalnih socialnih okoliščinah ne postavlja in da nimamo razloga o njem razpravljati. Pravo vprašanje je "Zakaj ne bi bil moralen?" Ljudi preprosto so moralni, ne vedno in ne povsem, a so. Normalno je biti moralen, morala ne zahteva nikakršnega opravičevanja, morala je v naši naravi, takšni smo in tako se obnašamo. Niso potrebni razlogi, da bi se še naprej obnašali v skladu z uspešnimi in zaupanja vrednimi prepričanji. Razlogi so potrebni za odstopanja od takšnega prepričanja. Amoralnost predstavlja motnjo, ki jo je v skrajnem primeru treba zdraviti. Normalen človek je moralen, amoralen človek je moten. Tako je vse do takrat dokler ne dokaže nasprotno. Breme dokazovanja je na amoralistu. Če amoralist smatra, da odsotnost morale ni posledica napačne vzgoje, pač pa je to racionalna pozicija, potem je on tisti, ki mora to dokazovati. Dokler nam amoralist ne ponudi dovolj močne razlage za odstopanje od morale smemo in moramo ostati moralni in ne rabimo pretehtavati svojih moralnih prepričanj. Pragmatiki smatrajo, da je situacija takšna, da ima moralni človek prav, vse dokler amoralisti ne dokažejo nasprotno.

Ne vemo kako dalekovidne so implikacije takšnega pragmatističnega stališča. Če pogledamo na primer Platonovo Državo, vidimo da na samem začetku Trasimah trdi, da je pravičnost korist močnejšega, takoj zatem Glaukon razvije tezo, da nepravični v življenju shajajo lažje kot pravični. Res da tudi sam ni najbolj prepričan v to tezo, a meni, da jo moramo vzeti zares. S tem ko je navedel nekaj primerov, ki prikazujejo, da se splača biti nemoralen, je Platon breme dokazovanja prestavil na moralista - sedaj ima amoralist prav dokler moralist ne dokaže nasprotno. Nekaj zdravega je v pragmatičnem gledišču, ampak izgleda, da lahko zelo lahko amoralist breme dokazovanja prestavi na moralista.

V filozofiji je dolga in bogata tradicija poskusov, da se moralnost zvede na racionalnost. Po tem načrtu je moralnost dolgoročna racionalnost; racionalnost na dolge proge. Kratkoročno je lahko racionalno biti nemoralen, medtem ko je dolgoročno racionalno biti moralen. Po tem planu bi bil moralen človek moralen zato, ker je racionalen; zato, ker se biti moralen, izplača: egoizem je lahko racionalen kratkoročno, altruizem je racionalen dolgoročno.

V mitu o Gigu, v Platonovi 2 knjigi Države, Glaukon brani tezo, da so ljudje po naravi slabi (on pravi nepravični) in da so dobri (pravični) samo zato, ker se bojijo kazni, dobesedno ali zakonske kazni ali socialnih sankcij. Če ne bi bilo kazni, bi vsi bili slabi.

Svojo tezo Glaukon ilustrira z mitom o Gigu. Gig je bil pastir, čuval je čredo nekje v grških planinah. Nekega dne je v neki jami našel prstan. Prstan je bil magičen, ko je prstan usmeril navzven je bilo vse normalno, ampak ko je prstan usmeril navznoter, proti dlani, je postal neviden. Ko je dojel, da je lahko neviden, je Gig najprej začel prisluškovati svojemu kolegu, tako je za tega vedel, kaj si misli o njem. Delal je kar je hotel, jemal je ne da bi plačal. Nihče ga ni mogel razkriti. Takrat se je vtihotapil v kraljeve prostore in tako neviden zapeljal kraljico. Kraljici je gotovo bilo zabavno imeti nevidnega ljubimca. Nato je skupaj z kraljico skoval zaroto. Ubil je kralja, se oženil z vdovo in tako postal kralj. Glede na to, da nihče drugi razen kraljice ni vedel za njegovo nevidnost, je zasledoval in prisluškoval podanikom in sodelavcem. Vladal je dolgo in uspešno, ker ga nihče ni mogel zamenjati.

Glaukon je z mitom o Gigu hotel pokazati, da smo po naravi nemoralni in da se obnašamo moralno samo zaradi strahu pred kaznijo. Če bi bili nevidni kot Gig, se ne bi bali ničesar, prav tako kakor on. Kaj vam se zdi? Ali mit o Gigu zares dokazuje to, kar je misli Glaukon? Pokušajte si zamisliti da ste nevidni. Kaj vse bi naredili? Ali bi se obnašali nemoralno in v kakšni meri?

Sicer se ta filozofska tehnika v sodobni terminologiji imenuje miselni eksperiment. Glede na to, da tega eksperimenta ne moremo ali vsaj zelo težko izvajamo v realnosti, ga izvedemo v mislih. Na tak način ostrimo svojo intuicijo v odnosu do obstoječega stanja stvari - v tem slučaju med moralnostjo in strahom pred kaznijo.

Glasba: Pariss Clemons - Black Mary

Prispevek 4

FILOZOFIJA KOT JEZIKOVNA TERAPIJA

Avstrijski filozof iz dvajsetega stoletja Ludwig Wittgenstein je predlagal pojmovanje filozofije, po katerem so filozofski problemi posledica jezikovnih zmed, in jih lahko odpravimo s pomočjo pazljive analize običajne govorice. V svojem Logično-filozofskem traktatu, v posameznih členih obravnava ta in podobna vprašanja na sledeč zapovedodajalen, že skoraj absolutističen način.

To, da naša obravnavanja niso smela biti znanstvena, je bilo pravilno. Izkustvo, 'da lahko, v nasprotju z našim predsodkom, mislimo to ali to' - karkoli naj bi to že pomenilo -, nas ni moglo zanimati. In nikakršne teorije ne smemo postaviti. V naših obravnavanjih ne sme biti nič hipotetičnega. Vsaka razlaga mora proč, na njeno mesto pa mora stopiti samo opis. Ta opis pa osvetljujejo, tj., dajo mu smoter, filozofski problemi. Ti problemi seveda niso empirični, saj jih rešujemo z uvidom v delovanje našega jezika, in sicer tako, da to delovanje spoznamo: v nasprotju z nagnjenjem, da bi ga razumeli narobe. Teh problemov ne rešujemo z navajanjem novega izkustva, temveč s sestavljanjem tega, kar je znano že dolgo. Filozofija je borba proti začaranju našega razuma s sredstvi našega jezika.

Glavni izvor našega nerazumevanja je v tem, da nad rabo naših besed nimamo pregleda. - Naši slovnici manjka preglednost. - Pregledno prikazovanje posreduje razumevanje, ki pa je ravno v tem, da 'vidimo povezave'. Od tod pomembnost tega, da najdemo in iznajdemo vmesne člene.
Pojem preglednega prikazovanja je za nas temeljnega pomena. Označuje našo formo prikazovanja, način, kako vidimo reči.
Je to nek 'svetovni nazor'?

Filozofija se dejanske rabe jezika ne sme na noben način dotakniti, lahko jo končno samo opisuje.
Kajti tudi utemeljiti je ne more. Pušča vse, kakor je.
Tudi matematiko pušča tako, kakršna je, in ne more pospešiti nobenega matematičnega odkritja. Kak 'vodilni problem matematične logike' je za nas, kakor vsak drugi, problem matematike.

Ni stvar filozofije, da reši protislovje z nekim matematičnim ali logično matematičnim odkritjem. Temveč da stanje matematike, ki nas vznemirja, stanje pred rešitvijo protislovja, naredi pregledno. S tem pa se niti približno ne izognemo težavi.
Fundamentalno dejstvo tukaj je, da: predpišemo pravila, neko tehniko, za neko igro, ko pa potem sledimo tem pravilom, ne gre tako, kot smo domnevali. Da se torej, tako rekoč, zapletamo v naša lastna pravila.
To zapletanje v naša pravila je tisto, kar hočemo razumeti, tj., nad čemer hočemo imeti pregled.
To osvetljuje naš pojem menjenja. Ker se tudi v navedenih primerih zgodi drugače, kot smo menili, predvidevali. Saj ravno če, npr., pride do protislovja, rečemo: "Nisem menil tako."
Civilni položaj protislovja oziroma njegov položaj v civilnem svetu: to je filozofski problem.

Filozofija ravno vse zgolj postavi pred nas in ne razlaga in izpeljuje ničesar. - Ker imamo vse kot na dlani, ni tudi kaj razložiti. Kajti to, kar je nemara skrito, nas ne zanima.
"Filozofija" bi lahko imenovali tudi to, kar je možno pred vsemi novimi odkritji in iznajdbami.

Delo filozofa je zbiranje spominov za določen smoter.

Če bi hotel kdo v filozofiji postaviti teze, ne bi moglo nikoli priti do diskusije o njih, ker bi se vsi strinjali z njimi.

Ko filozofi uporabijo besede: vedenje, predmet, bit, jaz, stavek, ime... in se trudijo razumeti bit stvari, potem se morajo vprašati, ali se je ta beseda v jeziku, v katerem je prvotno nastala, v takem pomenu tudi kdajkoli uporabljala. To se sprašujemo, ko prenašamo besede iz metafizičnega stanja nazaj (reduciramo) v vsakodnevno rabo.

Rezultati filozofije so iznajdbe enega navadnega nesmisla in "bušk", ki si jih je pridobil razum ob zaletavanju v svojo mejo jezika (naletel je na svoje meje, meje razumnega, ki jih v jeziku ne moremo izrazit). Ob "buškah" odkrivamo vrednost lastnega odkritja.

Glavni izvor našega nerazumevanja je to, da nimamo pregleda nad našo jezikovno rabo. Naši slovnici manjka preglednosti. Pregledna predstavitev nam posreduje razumevanje, ki obstaja ravno v tem, da vidimo povezanost besed. Od tu tudi pomembnost najti in iznajti medčlene.
Pojem preglednega prikaza je za nas temeljnega pomena. Ta pojem daje obliko našega prikaza, način, kako mi vidimo stvari. A je to pogled na svet?

Naše nerazumevanje se tiče zastavljanja filozofskih vprašanj. Filozofski problem ima obliko stavka: "Ne znajdem se".

Filozofija se ne sme vtikati v vsakodnevno rabo jezika. Konec koncev ga lahko samo opisuje, ker ga tudi utemeljevati ne more. Filozofija pušča vse takšno, kakršno je (...)

Filozofija Vse enostavno predstavi, nič ne razlaga in nič ne sklepa, ker je to brez pomena. Ker je vse jasno kot na dlani, nam ni potrebno praktično nič razlagati. Kar naj bi bilo skrito, nas ne zanima. Filozofija bi se lahko imenovala tudi "tisto, kar je možno pred vsemi iznajdbami".
Filozof obravnava neko vprašanje tako kot bolezen.

Tradicionalni filozofi so si izmišljali uganke in dobivali "buške".
Vzemimo kot primer besedo vedenje ali vednost. Tipično filozofsko vprašanje o vedenju se glasi: "Ali imamo na kakršenkoli način resnično vednost o svetu?" Merilo vednosti je tukaj zelo visoko. Zdaj besedo vednost preizkusimo s pomočjo običajne govorice. V vsakdanjem življenju smo pri uporabi besede vem veliko manj zahtevni, zahtevnost pa se spreminja z okoliščinami. (Dijak "ve", da je "Zdravljico" napisal Prešeren, če je to slišal pri pouku slovenskega jezika, zgodovinar slovenskega leposlovja "ve", da je "Zdravljico" napisal Prešeren, če je raziskal Prešernovo življenje in pri tem izključil vse možnosti poneverbe. Beseda vedenje ima torej različne stopnje zahtevnosti, ki so odvisne od konteksta. Tradicionalni filozof začne besedo "vem" uporabljati na preveč zahteven, "čuden" način. Ko uporablja besede zunaj njihovega konteksta ugotovi, da nič ne ve. Buška, ki jo je s tem njegov razum dobil, je dvom. Rešitev je reči, da v jeziku ni tako zahtevnih besed. Poraja se vprašanje, kako se bomo "bušk" znebili. Besede prevedemo iz "nenormalne" filozofske rabe nazaj v vsakodnevno rabo.

Jingle: Martin Luther King - Born Free

Glasba: A.O.S. - History Repeats Itself

Glasba: Ketty Lester - Love Letters

Končana je še ena oddaja Zofijinih ljubimcev, oddaja posvečena mišljenju in razmišljajočim.
Upamo, da vam je naš meni teknil, posebej, ker se zavedamo, da danes, ko študentje v glavnem ližete rane včerajšnjega vseštudenskega rajanja, niste toliko fizično pri močeh, da bi se temu lahko uprli.
Če vam je vendarle karkoli v naši oddaji ugajalo, vas vabimo, da nam ponovno prisluhnete 28 maja ob istem času, na isti radijski postaji.
Medtem nam lahko na naši domači internetni strani: zofijini.net, s komentarji, pripombami in predlogi, pomagate sooblikovati tako oddajo, kot tudi druge dejavnosti, ki potekajo pod okriljem Zofijinih. Vabljeni!

V oddaji so vas z prispevki razvajali: Boris, Igor in Roby.
Brala sva Roby in Talija

Jingle: Marx Brothers

Glasba: Will Smithand Fresh Prince - Summertime

Glasba: Freaks - Where Were You When

Avizo