Radijske oddaje

Oddaja 10.3.2010

AVIZO

Glasba1: Delam - Jani Kovačič

Pozdravljeni!

Z današnjo oddajo začenjamo s kratkim tematskim ciklom, ki ga posvečamo izredno aktualnemu vprašanju dela. V ta namen bomo v nekaj nadaljevanih predstavili študijo o zgodovini »fleksibilizacije« dela, ki jo je pod naslovom »Mobilizacija delavcev: zgodovina ponotranjenja prisile«, pripravila Karolina Babič. Študija sledi zgodovinskim spremembam načinov mobilizacije delavcev, ki so v zadnjih dveh stoletjih vodile od tipično zunanjih prisil k delu do samo-mobilizacije delavcev.

Sodobni načini in principi vključevanja delavcev, se pravi ljudi, ki so tako ali drugače vključeni v delovne procese, postajajo vse bolj celoviti in osebni, delavci pa vse pogosteje ponotranjajo prisile k delu, zaradi česar mobilizacija delavcev postaja pravzaprav samo-mobilizacija, kjer zunanje prisile in razlogi za vključevanje v delovne procese ostajajo prikriti in neopazni. Ti trendi razvoja na področju dela so že povsem zajeli vodstvena in višje kvalificirana delovna mesta proizvodnega in storitvenega sektorja, deloma tudi javni sektor in tretji sektor. Počasi pa se selijo tudi na področje nižje kvalificiranih delovnih mest storitvenega in proizvodnega sektorja. Delo tako vse bolj postaja eden ključnih virov človekove identitete in samorazumevanja. Zanimivo je, kot so ugotovili raziskovalci, da vse odkar obstaja mezdno delo, plačilo pravzaprav ni in ne more biti edini in zadostni razlog za vstopanje in vztrajanje ljudi v delovnih procesih, temveč da se mora mobilizacija delavcev posluževati poleg plačil še dodatnih mehanizmov motiviranja in osmišljanja dela.

V današnji oddaji se bomo najprej dotaknili obdobja nastajanja »svobodnega dela« v drugi polovici 18. stoletja in prvi polovici 19. stoletja ter tudi preteklih obdobij pred nastankom mezdnega dela. V nadaljevanju pa se bomo za namene našega spremljanja sprememb na področju določitev, prisil in motivacij za delo v zgodnjem kapitalizmu na kratko naslonili še na Karla Marxa.

V sklepu oddaje nas čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor in Napovednik. Vabljeni ste ostati v naši družbi!

Za-misel

»Vedno se mi zdi, da delam več kot bi moral. Ne, da ne bi rad delal, prosim; rad delam; očaruje me. Lahko sedim in ga gledam ure in ure. Rad ga imam ob sebi; misel, da bi se ga moral znebiti pa mi trga srce.«

Jerome Klapka Jerome - Trije možje v čolnu

Glasba2: Handy Man - The Knife

»Osvoboditev« dela

Najprej si bomo pogledali, kako se v 18. stoletju in v prvi polovici 19. stoletja zgodi prehod od transcendentne zunanje prisile dela, ki se utemeljuje ali v naravi ali v bogu, k novi obliki zunanje prisile dela, zdaj družbeno-imanentni prisili.

Leto 1802 velja kot formalno rojstvo delovnega prava, ko se v Angliji pojavi prvi zakonski predpis s področja dela, zakon, ki opredeljuje pogoje otroškega dela. Potreba po delovni zakonodaji se pojavi kot logična posledica tega, kar se označuje kot »osvoboditev dela« oziroma »svobodno delo«. Svobodno delo v svoji končni obliki kot mezdno delo se pojavi v drugi polovici 18. stoletja, najprej in najintenzivneje v Angliji kot rojstni deželi industrijske revolucije, kjer najprej pojav strojev na vodni pogon ter proti koncu stoletja parne tehnologije porodijo potrebo po izjemno velikem številu delavcev, ki hkrati delajo organizirano v določenem času in določenem prostoru.

Na vprašanje, zakaj je pojavu svobodnega dela tako nujno sledila potreba po delovnem pravu, katerega namen je zaščita delavcev, lahko odgovorimo v okviru ugotovitev francoskega ekonomskega teoretika Pierra Rosanvallona, ki v svojem delu Ekonomski liberalizem ugotavlja prav to, kako se je ideja o svobodnem trgu iz 18. stoletja ob srečanju s prakso 19. stoletja izkazala kot gola utopija, ki v času svojega porajanja ni pričakovala kapitalističnega razvoja, kakršen je sledil od leta 1900 naprej. Ekonomski liberalizem, ki se kot ekonomska ideologija razvija pretežno v 18. stoletju v misli angleških ekonomskih in političnih mislecev, postavlja v ospredje idejo o trgu, ki ni zgolj regulator ekonomskih odnosov, temveč gre za trg kot regulator družbe nasploh; gre za predstavo civilne družbe kot trga. Kot ugotavlja Rosanvallon: (citiram) »Ideja o trgu je tedaj bolj nekakšen alternativen politični model. Trg nasproti formalnim in hierarhičnim likom avtoritete in ukazovanja postavlja možnost tipa organizacije in odločanja, ki je krepko ločen od sleherne oblike avtoritete: udejanja samodejna prilagajanja, uporablja prenose in redistribucije, ne da bi kakršnokoli vlogo igrala volja posameznikov nasploh in voditeljev družbe posebej.« (konec citata)

Namen trga je tako vzpostaviti oblast nevidne roke, ki je, ker ni poosebljena, zares nevtralna. Razosebljeni svet je tukaj pogoj za napredek in svobodo. Trg je v tej ekonomski ideologiji tako mišljen kot mehanizem družbene organizacije in ne ekonomske regulacije.

Na te Rosanvallonove ugotovitve lahko navežemo tudi pojav dela kot svobodnega dela. Če trg kot mehanizem družbene organizacije prekinja s tradicionalnim pozicioniranjem politične oblasti v rigidne družbene strukture, ki se utemeljujejo v transcendentnih pravilih, kakor izhajajo ali od boga ali od narave, tako tudi svobodno delo prekinja s tradicionalnim pripisovanjem delovne funkcije, ki je temeljila na prav istih transcendentnih pravilih. Če je bilo delo oziroma vloga opravljanja določenega dela do 18. stoletja posamezniku določena na podlagi njegovega položaja v hierarhiji sveta, ki jo je lahko utemeljeval ali bog ali narava, pa se posameznik v okviru svobodnega dela sam odloča o vstopanju v to, kar danes imenujemo delovno razmerje. Čeprav bomo kasneje videli, da je o svobodnem delu smiselno govoriti le kot o »svobodnem« delu v navednicah, pa moramo vseeno izpostaviti dejstvo, da je osvoboditev dela predstavljala eno ključnih potez moderne emancipacije človeštva od transcendentno določenih pogojev človekovega življenja. Delavec od 18. stoletja naprej ni več to, kar je, po svojem rojstvu, ni rojen suženj, ni rojen tlačan, ni rojen kot otrok ne-cehovskega obrtnika, delo mu ni od boga naložena tlaka, temveč nastopa kot svobodni posameznik, ki se prav s tem, ko si za življenje služi z neodvisnim delom, vzpostavlja kot član civilne družbe.

Eno plat svobodnega dela tako predstavlja osvoboditev dela v okviru širše, razsvetljenske osvoboditve družbe od transcendentno utemeljenih principov družbenega. Drugo, prav tako pomembno plat osvoboditve dela pa predstavlja ločitev med sfero življenja in sfero produkcije, torej med sfero reprodukcije in sfero produkcije. Industrijski delavec odhaja na delo stran od doma, v tovarno, v pisarno, v trgovino, kjer svoje delo po pogodbi prodaja na trgu kot menjalno blago. Reinhard Sieder v svojem delu Socialna zgodovina družine prav to ločitev izpostavi kot eno temeljnih razlik med na eni strani ekonomijo kmečkega gospodarstva, ekonomijo domače obrti in ekonomijo cehovskega rokodelstva ter na drugi strani pojavom meščanskega uradniškega in intelektualnega dela ter industrijskega mezdnega dela v drugi polovici 18. stoletja. Kot ugotavlja Sieder je za »hišno skupnost« v ekonomiji kmečkega gospodarstva značilno predvsem to, da gre za enotnost proizvodnje, porabe in družinskega življenja, gre torej za hkratnost produkcije in reprodukcije. Cilj takšnega predkapitalističnega samooskrbnega gospodarstva je preživetje družine in ne dobiček. Nadalje pa ekonomija domače obrti že predstavlja prehodno obdobje protoindustrializacije. Pomeni prehodno obdobje od kmečkega gospodarstva k industrijskemu veku. Pri čemer pa se še vedno ohranja značilnost hkratnosti produkcije in reprodukcije, še vedno se torej dela v hiši ali stanovanju in še vedno delajo vsi člani družine. Na ta način so se domači obrtniki, čeprav so bili vezani na dobavitelje in odjemalce, še vedno kolikor toliko izmikali popolnemu nadzoru kapitalistov. Podobno je tudi za cehovsko rokodelstvo še vedno značilno prepletanje privatnega gospodinjenja in gospodarskega obrata, vendar pa gre vse manj za tradicionalno podobo »hiše« oziroma »hišnega gospodarstva«. Zasebna sfera kot ločena od sfere produkcije oziroma sfere dela se prične izgrajevati šele v drugi polovici 18. stoletja, ko pripadniki določenih poklicev kot so bankirji, trgovci, podjetniki, višji uradniki, učitelji, sodniki, pastorji in izobraženci pričnejo na delo odhajati od doma. Podobno velja za industrijske mezdne delavce, ki v Angliji v drugi polovici 18. stoletja pričnejo od doma odhajati na delo v velike tovarne, kjer delajo v strojno podprtih dejavnostih. Proti koncu 18. stoletja se tako zgodi ločitev med sfero produkcije in sfero reprodukcije, kar z vidika posameznega delavca pomeni predvsem ločitev med osebo delavca in njegovim delom, torej nujni pogoj, da lahko delavec delo, ki ga zdaj loči od svojega siceršnjega življenja, po pogodbi proda na trgu dela v zameno za plačilo.

Vendar pa se je ideja o svobodnem delu, tako kot ideja o trgu kot pravičnem mehanizmu družbene organizacije, ob srečanju s prakso kapitalizma v 19. stoletju izkazala za nezadostno, celo naivno. Resda lahko potrdimo, kot že rečeno, da svobodno delo prekinja s tradicionalno transcendentno določenostjo oziroma prisilo dela, ki je temeljila na prirojenih od boga ali narave določenih položajih, vendar pa prisila dela ostaja in se materializira v novih oblikah. Temeljno motivacijo za delo tako še vedno predstavlja zunanja prisila, kjer zdaj več ne gre za transcendentna zunanja pravila te prisile, temveč za družbeno-imanentne prisile, ki delujejo predvsem zaradi eksistenčnih potreb delavcev in njihovih družin. Zato »svobodno« delo le v navednicah.

Jingle1

Glasba3: Lets work - Mick Jagger

Resnica »svobodnega« dela

Na tem mestu se bomo za namene našega spremljanja sprememb na področju določitev, prisil in motivacij za delo v zgodnjem kapitalizmu naslonili na Karla Marxa, in sicer predvsem v dveh točkah. Prvič, v točki njegove analize angleške tovarniške zakonodaje v 19. stoletju, ter drugič, v točki njegovega razumevanja dela kot odtujenega dela, kar postane kasneje ponovno pomembno predvsem v 60-tih letih 20. stoletja.

Marx je podrobno preučil ter v Kapitalu predstavil zgodovino angleške zakonodaje o tovarnah med leti 1833 in 1864. Kar je v njegovih analizah za nas ključno, je njegova ugotovitev, da se angleška zakonodaja o tovarnah, ki je bila kasneje »izvožena« tudi v druge dežele, kljub svojim delnim uspehom pri zagotavljanju zaščite delavcem, nikoli ni uspela povsem izviti iz primeža moči lastnikov tovarn. Kot smo omenili že v prejšnjem poglavju, je razlog za nastanek delovnega prava v neskladju med idejo o svobodnem delu ter prakso kapitalistične industrije. Kot ugotavlja tudi Marx: (citiram) »Priznati je treba, da prihaja naš delavec drugačen iz produkcijskega procesa, kakor je vstopil vanj. Na trgu je nastopil kot lastnik blaga »delovna sila« nasproti lastnikom drugega blaga, lastnik blaga nasproti lastniku blaga. Pogodba, s katero je prodal kapitalistu svojo delovno silo, je dokazala tako rekoč črno na belem, da prosto razpolaga sam s seboj. Po sklenjeni kupčiji pa se razodene, da ni bil »svoboden agent«, da je čas, za katerega lahko proda svojo delovno silo, čas, za katerega jo je primoran prodati, da ga dejansko njegov izžemalec ne izpusti, dokler se da izkoristiti še kakšna mišica, kakšna kita, kakšna kaplja krvi. V zaščito pred »kačo svojih muk« morajo delavci strniti svoje vrste in kot razred izsiliti državni zakon, nadmočno družbeno oviro, ki bo tudi njim samim preprečila, da se s prostovoljno pogodbo s kapitalom sami in njihov rod prodajajo v smrt in suženjstvo.« (konec citata) Prav dejstvo, da se t.i. svobodno delo izkaže kot v resnici ne tako zelo svobodno, je torej botrovalo potrebi po delovnem pravu, ki najprej dobi obliko zakonov o tovarnah, v katerih se pretežno določa dolžina delovnega dneva ter obveznih odmorov. Prej smo rekli, da se s pojavom industrijskega mezdnega dela zgodi prehod od transcendentnih prisil dela k družbeno-imanentnim prisilam. Prav tej drugi obliki prisile dela smo priča pri Marxovi analizi angleške tovarniške zakonodaje iz 19. stoletja. Le-ta namreč ni nastajala neodvisno od obstoječih ekonomskih praks takratnega časa, temveč je temeljila na močnih pritiskih lastnikov tovarn, ki so v preteklem pol stoletja uspeli maksimalno izkoristiti to brezmejno svobodno delo tako, da so delovni čas povsem prosto raztegovali tudi do 48-urnih delovnikov, ne le za odrasle, temveč tudi za otroke. Zaradi strojev je namreč postala mišična moč delavcev manj potrebna, zato se prične intenzivno zaposlovanje žensk in otrok. Otroško delo tako postane prvo prizorišče bojev za delavsko zakonodajo, v katerih pa lastniki tovarn pogosto dosežejo umik že doseženih pravic, izigravajo zakone z različnimi manipulacijami z izmenami ipd. Zakonsko urejevanje delovnega dne se ustali šele leta 1863. Kasneje sledijo še boji za 8-urni delovnik. Za naš premislek je ključno predvsem to, da je osvoboditev od prirojenih položajev, ki so določali delo posameznika - kot sužnja, kot tlačana, kot kmeta -, vodila k novim oblikam odvisnosti in prisil, ki se ne utemeljujejo več v naravi ali bogu, temveč se utemeljujejo v kapitalistični ureditvi lastništva nad proizvajalnimi sredstvi, ter se prikrivajo z neustrezno idejo o svobodnem delu. Medij prisile je tukaj čas, saj je dolžina delovnega dneva osnovni parameter, na podlagi katerega je mogoče stopnjevati produkcijo presežne vrednosti. Večja kot je razlika med družbeno potrebnim delom, ki pokrije stroške reprodukcije delavca ter presežnim delom, ki proizvaja presežno vrednost, večji so dobički za lastnika proizvodnih sredstev. Ko po letu 1847 v Angliji uvedejo 10-urni delovni dan vsaj za ženske in otroke, so se tovarnarji primorani preusmeriti k večanju intenzitete dela, saj prejšnjega ekstenzivnega modela, ki je temeljil na podaljševanju delovnega časa, zakonodaja ni več omogočala. Tako se je po letu 1847 v tovarnah pričela povečevati hitrost strojev in s tem intenziteta dela, ki je na ta nov način omogočala večanje produkcije presežne vrednosti.

Tukaj se že dotikamo druge točke, v kateri so Marxove analize dela za nas zanimive, to je njegovega razumevanja dela kot odtujenega dela. Kasneje bomo videli, da se je razvoj dela v zadnjih nekaj desetletjih od 60-tih let 20. stoletja pa do danes, razvijal predvsem kot odgovor na kritiko dela kot odtujenega dela. V nekakšnem sprevrnjenem smislu sodobno delo ugodi Marxovi zahtevi po neodtujenem delu. Problem odtujitve se kaže v dvojni naravi dela, ki je značilno za blagovno produkcijo. Da je neka reč namreč blago, mora po Marxu imeti uporabno in menjalno vrednost. Uporabna vrednost neke reči ni prevedljiva v monetarno obliko ali kakšno drugo mero, temveč gre za moment koristnosti določene reči za določeno potrebo. Menjalna vrednost reči pa izvira iz količine dela, ki se nahaja v njeni izdelavi. Tukaj ne gre za posamično delo, ki proizvaja neko koristno oziroma uporabno reč, torej za koristno delo, temveč gre za abstraktno delo, delo, ki je abstrahirano na neko povprečno delovno silo, ki se troši v produkcijskem procesu. Delavec torej na trgu prodaja svojo delovno silo, ki je abstraktno delo, opredeljeno kot povprečno storilno in intenzivno delo v določenih okoliščinah, prodaja torej zgolj golo silo svojega telesa. Pri čemer je za industrijske procese 19. stoletja značilna izrazita delitev dela, kjer delovna sila človeka služi kot dopolnitev moči in sposobnosti stroja. Produkti dela so tako delavcu tuji in se mu postavljajo nasproti kot pogoji njegovega življenja. V industrijskih pogojih zato delavec ne nastopa več kot človek, ki je tvorec uporabnih vrednosti, ki opravlja koristno delo, kar je po Marxu stalna naravna nujnost kot pogoj za posredovanje snovi med človekom in naravo, temveč nastopa le še kot abstrahirana delovna sila, ki producira sebi tuje produkte; je telo brez glave, izvedba brez zamisli, proizvajanje z odtujenim končnim proizvodom. Delo kot abstraktno delo je pravzaprav žrtvovanje življenja, saj, kot pravi Marx v spisu Mezdno delo in kapital, je življenje izven dela.

Če smo torej prej videli, da pojav t.i. svobodnega dela za delavca pomeni predvsem to, da lahko svoje delo loči od sebe kot osebe in ga proda na trgu, s čimer se vzpostavi kot neodvisni član civilne družbe, katerega položaj ni opredeljen s transcendentnimi pravili prirojenih položajev, pa Marx tukaj problematizira kot odtujitev prav to ločenost dela oziroma delovne sile od delavca. V naslednji oddaji bomo videli, kako se je razvoj sprememb na področju motivacije oziroma mobilizacije delavcev pravzaprav dogajal prav v luči prehajanja odtujitve v smeri ponovne povezave med delovno silo in osebo delavca ter povezave med idejnim in izvedbenim momentom produkcijskega procesa. Sodobni načini vključevanja delavcev v delovne procese namreč ponujajo prav določeno, sicer sprevrnjeno, različico neodtujenega dela, kar pa, seveda, poraja nove probleme.

Avtorica prispevka je Karolina Babič. Prispevek je bil izvirno objavljen v »Časopisu za kritiko znanosti«, št. 237.

Za-misel

»Obseg dela se toliko poveča, da izpolni človeku ves čas, ki je na voljo. Splošno spoznanje dejstva dokazuje pregovor: "Najbolj zaposlen je človek, ki ima časa na pretek."«

Northcote Cyril Parkinson - Parkinsonov zakon

Glasba4: When Im Cleaning Windows - George Formby

(H)umor

Izobražena dama, ki je slišala, da piše Rousseau svoje »Izpovedi« je filozofa vprašala, kaj bo ta knjiga vsebovala.
"Madame," ji je ta odgovoril, "vse slabo, kar vem o sebi, in vse dobro, kar vem o drugih."
"No, potem pa ta knjiga ne bo obsežna," je odgovorila dama.

Vir: www.mislec.net

Jingle2

Glasba 5: Ain't No Grave - Johnny Cash

Filozofija skozi čas

19. marca 1406 je v Kairu umrl arabski znanstvenik, filozof, sociolog, zgodovinar in ekonomist Ibn Haldun.

Najbolj je poznan po svojem znanstvenem in sociološko metodološkem delu "Mukadima", ki je uvod v obširnejše svetovno zgodovinsko delo, v katerem se najbolj osredotoča na zgodovino Arabcev in Berberov islamsko-arabskega zahoda, Magreba, t.j. današnje severne Afrike od Maroka do Tunizije. Kljub temu, da je poskušal reformirati arabsko zgodovinopisje in ga postaviti na trdnejše metodološke temelje, njegovo delo v marsičem predhaja številne sodobne družboslovne znanosti in discipline: demografijo, metodologijo zgodovine, ekonomijo, filozofijo zgodovine in sociologijo. Ponovno odkritje njegovega dela v 19. stoletju je sovpadalo z uveljavljanjem sociologije kot znanosti in kritiko metodologije zgodovinopisja, vendar je težko potegniti zaključke, kateri elementi njegove misli so kljub očitnim podobnostim s klasiki sociologije, kot so Max Weber, Karl Marx in Emile Durkheim, vplivali na razvoj modernega družboslovja.

Ibn Haldunovo življenje je relativno dobro dokumentirano v njegovi avtobiografiji. Rojen je bil leta 1332 oziroma leta 732 po hidžri v mestu Tunis v ugledni in premožni družini. Ibn Haldunov oče je veljal za izobraženega učenjaka in je zato vložil veliko truda v izobrazbo svojih otrok: v proučevanje Korana in arabskega jezikoslovja, ki sta osnovi za razumevanje šeriatskega prava, študij hadisa in islamske teologije. Hkrati je bil ibn Haldun poučen v osnovah takratne znanosti, astronomije, medicine, matematike in grške filozofije ter logike. V petnajstem letu starosti je v epidemiji kuge, ki je leta 1348 zajela Tunis, izgubil starše in večino svojih učiteljev.

Ta tragedija je gotovo pripomogla k temu, da si je nemudoma začel iskati službo v politični karieri in s tem nadaljeval svojo družinsko tradicijo dvornega uradništva. Ker je bilo mesto intelektualno opustošeno, se je raje preselil v Fes v Maroko. Preko daljnih sorodstvenih vezi mu je uspelo dobiti službo na dvoru tamkajšnjega vladarja iz dinastije Marinidov Abu Inana, ki je veljal tudi za mecena v znanosti in kulturi. Na tem dvoru, kjer je lahko izkoristil bogato založeno vladarjevo knjižnico in pedagoško pomoč številnih učenjakov, je ostal v službi devet let. V tem času se je nespametno prepustil dvornim spletkam in se zarotil proti svojemu dobrotniku, ki ga je, ko je izvedel za zaroto, zaprl v ječo, kjer je moral preždeti dve leti, vse do vladarjeve smrti leta 1358.

Njegovo politična kariera je bila tudi v nadaljevanju precej razburkana, kar je ustrezalo zelo nestabilni in kaotični politični situaciji v takratni severni Afriki. Leta 1361, ko se je ponovno vpletel v dvorne spletke na strani poražene stranke, se je umaknil v Granado, zadnji preostanek muslimanske vladavine na Iberskem polotoku. Tamkajšnji vladar mu je ponudil diplomatsko službo v posredovanju na dvoru kastiljskega kralja Pedra Krutega, kjer naj bi posredoval v mirovnem sporazumu med Kastilci in Granado. Vendar so se spletke in zarote nadaljevale tudi v politično šibki Granadi, zato je sprejel ponudbo nekega prijatelja, da bi postal zakladnik v mestu Béjaïa (izg. BEDŽAJA) v današnji Alžiriji, kjer mu je kljub zamenjavi vladarjev, sprva uspelo obdržati službo. Toda nezaupanje novega vladarja in še starih nasprotnikov ga je prisililo v ponoven umik, tokrat iz kaotičnega političnega življenja. Zavetje si je skupaj z družino, ki jo je osnoval, poiskal v osami nekega nomadskega plemena, kjer je ostal dve leti.

V tem obdobju nomadske osamitve je sklenil napisati svetovno zgodovino, ki jo je kasneje naslovil »Knjiga primerov in zbirka zgodnje in sledeče ji zgodovine v časih Arabcev, Nearabcev in Berberov ter najsilnejših vladarjev njihovega časa«. Sprva je zasnoval teoretični uvod, Mukadimo, danes njegovo najbolj znano delo, v katerem se je oddaljil od nekritičnosti in retoričnosti predhodnikov ter analizo nastanka in propada civilizacij dopolnil s sociološkimi in ekonomskimi vidiki. Za nadaljevanje v širšo zgodovino Magreba je potreboval dostop do dobro založene knjižnice, zato se je odrekel nomadski osami in po četrt stoletja ponovno obiskal rodni Tunis, da bi se posvetil študiju in poučevanju.

A ker tudi v Tunisu ni našel miru in se je pustil vpletati v spletke svojih nasprotnikov, se je leta 1383 pod krinko romanja v Meko preselil v Kairo, kjer je začel na sloviti univerzi Al-Azhar predavati predvsem pravo in zgodovino. Mameluški sultan Egipta BARKUK ga je že po enem letu bivanja v Egiptu imenoval za enega od vrhovnih sodnikov, kar je Ibn Haldun izkoristil v polni meri in izvedel številne reforme, med drugim odpuščanje po njegovem mnenju nesposobnih sodnikov. Temu razumljivo je ta ugleden položaj zasedal manj kot eno leto. Njegov položaj je poslabšalo še dejstvo, da se je med kratko odstavitvijo sultana Barkuka izrekel v prid njegovega nasprotnika, ki pa ga je Barkuk po nekaj mesecih odstavil. V istem letu se mu je zgodila tudi huda osebna tragedija. Ladja, na kateri je potovala njegova družina na poti iz Tunisa v Egipt, je med potjo potonila in izgubil je celotno družino.

Leta 1387 se je končno odpravil na romanje v Meko in po vrnitvi ponovno prevzel službo vrhovnega sodnika in jo - ponovno - izgubil. Zadnjih pet let življenja se je ta zanimiva situacija še nekajkrat ponovila. Umrl je 26. ramadana leta 808 po hidžri in bil pokopan na sufijskem pokopališču v Kairu.

Ibn Haldun je ostal pozabljen vse do začetka arabskih modernih reformih gibanj v 19. stoletju in je postal predhodnik ideologije arabskega nacionalizma. Dotok arabsko-islamskih del v Evropo v začetku 19. stoletja po Napoleonovi avanturi v Egiptu je vzbudil zanimanja orientalistov. Leta 1806 ga je prvi predstavil evropski intelektualni javnosti francoski orientalist Silvestre de Sacy, toda šele pol stoletja kasneje, ko je bila odkrita popolnejša različica Mukadime, je dobil sloves enega najvplivnejših islamskih učenjakov.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Glasba 6: Gold - Spandau Ballet

Napovednik

Jutri, v četrtek, 11. marec 2010 ob 19h vas vabimo v dvorano Gustaf na uvodno predavanje v četrti semester šole politične pismenosti. Pod naslovom »Akcija: kod in kam?« bo predaval Gregor Kosi. Besedovalec si bo zastavil temeljno vprašanje današnjega časa: kako to, da je zlo evidentno in spoznano, razdelano v detajle, obenem pa imamo občutek popolne nemoči v boju proti njemu? Na vprašanje ne bo našel odgovora. To tudi ni namen vprašanja, ki se resno umešča v horizont spreminjanja sveta. Bo pa vprašanje nakazalo možnosti družbenih bojev, ki jih imamo pred nosom, tukaj, vsak dan. Gregor Kosi je pesnik in v prostem času direktor Zavoda Pekarna, za razpisne obrazce sociolog kulture in zgodovinar. Več informacij o predavanju in četrtem semestru ŠPP najdete na naši spletni strani www.zofijini.net

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 11. marca 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Pod naslovom »Pledoaje za novo barbarstvo« bo predaval Leonardo Kovačević. Več informacij najdete na spletni strani DPU.

V teh dneh v Ljubljani poteka tretji kulturološki simpozija z naslovom »Tabu in kultura«. Program in druge informacije lahko poiščete na spletni strani www.kultco.org.

Vsako sredo v klubu KGB poteka cikel Družabnega družboslovja. Danes ob 19h bo v gosteh profesorjev Andreja Fištravca in Vesne Vuk Godine, ddr. Rudi Rizman. Za nadaljnji program preverite spletno stran na naslovu druzabnodruzboslovje.org.

Glasba7: Love Will Tear Us Apart (Again) - In The Nursery

To je bilo za danes vse. Morebitne refleksije, tako o oddaji kot o čemer koli drugem, so nadvse dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas kot vedno vabimo k obisku naše spletne strani www.zofijini.net. Z vami smo preteklo uro delili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike filozofija skozi čas Boris Blagotinšek in avtorica osrednjega prispevka, Karolina Babič. Urednik oddaje je Samo Bohak. Do naslednjega tedna, srečno!

Avizo