Radijske oddaje

Oddaja 10.2.2010

AVIZO

Glasba1: What - Rob Zombie

Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. V današnji oddaji bomo počastili spomin na nedavno preminulega, enega pomembnejših, a večinoma spregledanih ameriških zgodovinarjev, Howarda Zinna. Poslušali bomo prevod intervjuja, ki ga je za »Share international« z njim naredil Jason Francis. Naslov pogovora se glasi: »Ideja, ki nas lahko združi«, v njem pa je Zinn spregovoril o vojni, družbenih gibanjih, zgodovini in ideji, ki bi nas morda lahko združila. Kot vedno pa nas v nadaljevanju čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, DPU poročilo in Napovednik. Vabljeni k poslušanju!

Glasba2: The Ballad Of Robert Moore And Betty Coltrane - Nick Cave And The Bad Seeds

Za-misel

»Lažna zgodovina se proizvaja celi dan, vsak dan in resnica novic ni nikoli v novicah.«

Adrienne Rich

Ideja, ki nas lahko združi

Pred kratkim umrli zgodovinar, dramatik, profesor in avtor več kot 25 knjig, Howard Zinn, je bil vse življenje aktivist za mir in pravičnost. Njegovo nasprotovanje vojni se je razvilo po razmisleku o času, ki ga je preživel v ameriški vojski med drugo svetovno vojno. Pozneje je sodeloval v gibanju za državljanske pravice kot svetovalec Študentskega koordinacijskega odbora za nenasilje na Spelmanovem kolidžu v Atlanti, v Georgiji. Najbolj znan pa je kot avtor »Zgodovine naroda Združenih držav: od 1492 do danes« (2005) (People's history of the United States: 1492 - Present). Njegova zadnja knjiga »Moč, ki je vlade ne morejo zatreti« (2007) (Power governments cannot suppress) je zbirka njegovih objavljenih esejev o temah, kot so zgodovina, razredni boj, vojna in terorizem, pravičnost in vpliv, ki ga imajo navadni državljani na oblast.

S. I.: Kaj nas zgodovina uči o moči združevanja ljudi, da bi dosegli spremembe, četudi to pomeni kljubovanje navidezno nepremagljivim čudaštvom kot je moč vlade in bogastvo?

H. Z.: Ključen del učenja zgodovine je, da zvemo ne le, kako so nas spravili v vojno in kako je bila naša zunanja politika pogubna za nas in druge ljudi, pač pa da zvemo, kako so se v različnih obdobjih Američani upirali tej kombinaciji. In da je mogoče, da državljani na določenih točkah v zgodovini organizirajo družbena gibanja, ki bodo premagala moč vlade in moč korporacij. Zgodovina delavskega gibanja ni le zgodovina porazov. To je zgodovina zelo navdihujočih bojev delovnih ljudi za pridobitev osemurnega delavnika, za organiziranje sindikatov, za kljubovanje korporacijam. Zgodovina delavskega gibanja kaže, da se je mogoče upreti korporacijam, ki imajo velikansko moč in se zdijo neranljive, kot General Motors, Ford in US Steel v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bile videti popolnoma neprepustne za spremembe. Ko pa so se soočile z organiziranimi delavskimi sindikati, s stavkami delavcev na delovnem mestu, so morale popustiti kljub vsem svojim trditvam, da ne bodo nikoli popustile. Navadili smo se, da so bili temnopolti ljudje v tej državi v različnih obdobjih sposobni organizirati gibanja, ki so povzročila zelo odločilne spremembe. V mislih imam gibanje proti suženjstvu, ki je potrebovalo 30 let, da se je razvilo - od leta 1830 do leta 1860 - in postopoma postalo dovolj močno, da je prisililo Lincolna in Kongres, da so osvobodili oziroma delno osvobodili sužnje. Šlo je le za delno emancipacijo, saj so črnci na jugu ostali podrejeni: potrebno je bilo še eno družbeno gibanje v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je pokazalo, da navidezno nemočni ljudje - če so se organizirali in vztrajali, če so zagrešili državljansko neposlušnost in bili pripravljeni iti v zapor, biti pretepeni in nekateri celo ubiti - lahko razvijejo silo, ki prinese korenite spremembe. To se je zgodilo na Jugu, ko so se črnci združili v montgomeryjskem avtobusnem bojkotu, v stavkah na delovnem mestu, v gibanjih za svobodo, v demonstracijah v Birminghamu in Selmi v Alabami in drugod. To je prineslo zares čudežno transformacijo.

Imamo izkušnjo iz let vietnamske vojne, ko je navidez neznatno protivojno gibanje zraslo v močno protivojno gibanje. To je povzročilo, da je vojaško najmočnejši narod na svetu naposled le popustil, preklical vojno in se umaknil iz Vietnama, kljub vsem trditvam, da se ne bo nikoli umaknil, nikoli popustil. Protivojno gibanje je bilo v tem uspešno.

Videli smo tudi druge zmage družbenih gibanj. Videli smo ženske, kako so se v šestdesetih in sedemdesetih letih organizirale in oblikovale feministično gibanje, ki je prineslo novo zavest o enakosti spolov v tej državi, pa tudi kako so se bili invalidi sposobni organizirati, da so naposled dobili zakonodajo, ki jim je dala nekatere pravice. V zgodovini te države so se državljani v določenem času zbrali in uspeli premagati ogromno moč vlade in interesov bogatih.

S. I.: Se vam zdi, da se danes to dogaja s situacijo v Afganistanu in Iraku?

H. Z.: To je zgodnja faza; ni se še zgodilo. Če pogledate vsa ta gibanja in jih opazujete v zgodnji fazi, so videti nekaj takega kot današnje protivojno gibanje. Videti je, da so ljudje prišli na dan z besedo, niso pa še uspeli spremeniti politike. Če pogledate protivojno gibanje proti vojni v Vietnamu leta 1967 in 1968, je bilo videti, kot da ne bo prineslo ničesar.

Danes, po štirih letih vojne v Iraku, ima protivojno gibanje na žalost le toliko moči, da zagotovi, da demokrati v Kongresu podprejo žal šibko zakonodajo, ki zahteva urnik umika. Zaradi tega bomo v vojni še najmanj leto ali dve, v tem času pa bomo dali vladi še več denarja za vojno. Vidim, da se protivojno gibanje danes krepi, vendar ni zraslo dovolj hitro ali pa postalo dovolj veliko, da bi prineslo spremembe v politiki.

S. I.: Bi lahko povedali kaj o tem, kako je vaša vojaška služba v zračnem korpusu ameriške vojske med drugo svetovno vojno pripomogla k izoblikovanju vašega nasprotovanja vojni?

H. Z.: Šele po vojni sem se ozrl nazaj in spoznal, da je vojna pokvarila moj um, kot ga je tudi drugim, kar se dogaja v vojnah. Ljudje postanejo čreda z neko vrsto kolektivne miselnosti, v kateri se ne sprašujejo, kaj se dogaja, ne sprašujejo se, kaj počnejo. To vodi v krutost, v bombardiranje civilistov, kar se je dogajalo v drugi svetovni vojni - v nekaterih od njih sem sodeloval tudi sam. Vojaškemu zaporu sem ušel, potem pa sem se ozrl nazaj na to izkušnjo in začel premišljevati o sebi. Zvedel sem za Hirošimo in Nagasaki in razmišljal o svojih izkušnjah. Pogledal sem naokrog po svetu in ugotovil, da tudi tako imenovana 'dobra vojna' v resnici ni korenito spremenila sveta, potem ko je umrlo 50 milijonov ljudi. Tako sem prišel do zaključka, da je vojna jalova in da je ni mogoče odobravati.

S. I.: Nedavno so bila po svetu številna družbena gibanja - domorodci in revni ljudje, ki so na oblast privedli socialistične voditelje v nekaterih južnoameriških državah kot tudi globalni protesti zaradi ekonomske politike Svetovne trgovinske organizacije in, o čemer sva že razpravljala, zametek gibanja proti ameriški bližnjevzhodni politiki. Ali imajo vsa ta gibanja kaj skupnega?

H. Z.: Imajo. Zelo pomembno je vedeti, da obstaja skupni interes, ki ga imajo ljudje v državah po vsem svetu - interes, ki je skupen vsem in ki jih loči od interesov njihovih vlad. Živimo v svetu, ki je razdeljen zaradi nacionalizma in nacionalnih meja. Te meje ustvarjajo umetno enotnost med ljudmi znotraj njih. Toda to je umetno, kajti pravi interes ni interes ljudi znotraj teh meja. Pravega skupnega interesa znotraj vsake posamezne države med elitami in ljudskimi množicami ni. Skupen interes obstaja med ljudmi po vsem svetu, ki hočejo živeti v miru, ki hočejo ekonomsko enakost, ki hočejo rešiti probleme, s katerimi se mučijo milijoni in milijoni ljudi. Mi vsi imamo skupen interes, ki sega prek nacionalnih meja in skupen interes se od časa do časa pokaže, kot se je pokazal 15. februarja 2003, ko je 10 milijonov ljudi po vsem svetu istega dne demonstriralo proti ameriški vojni, ki je pretila Iraku. In zgodili so se svetovni družbeni forumi z deset tisoč ljudmi, ki so se zbrali z vsega sveta, da bi razglasili skupne interese, kot na primer "nov svet je možen". Kar ste rekli, je zelo res: obstaja vrsta internacionalizma, ki je šele v zametku. Vendar mislim, da je v tem upanje za prihodnost.

S. I.: Kakšen tip spremembe je potreben v naši kolektivni zavesti, da bi dosegli resnično in pravo svobodo in pravičnost, ki sta potrebni za zagotovitev trajnega miru?

H. Z.: Spremembo v našem mišljenju bi sestavljalo zavračanje nacionalizma, zavračanje ideje o nacionalnih mejah, vizah, potnih listih in kvotah za priseljevanje; zavračanje ideje, da je svet lahko razdeljen na 100 ali 200 različnih lokacij, od katerih ima vsaka silovito zamero do drugih ljudi - zavračanje nacionalizma, duh svetovne solidarnosti. To je temeljna sprememba v našem mišljenju. Druga sprememba v našem mišljenju je zavračanje nasilja kot rešitve za probleme in vztrajanje na tem, da ne glede na to, za kakšen problem gre, četudi je nekje tiran, ki zatira ljudi, odgovor na tiranijo ali katerokoli drugo nepravičnost, ki se dogaja po svetu, ne more biti sila, nasilje ali vojna. Iskati moramo domiselne in nenasilne rešitve za probleme, ki obstajajo.

S. I.: Pravite, da obstaja nevarnost, da postanemo žrtve 'vojne proti terorizmu' preprosto s tem, da jo kritiziramo, saj to odvrača našo pozornost od ideje, ki bi nas lahko združila, tako zagotovo kot strah pred terorizmom. Katera ideja bi nas lahko združila?

H. Z.: Ideja, ki nas lahko združi, je splošno spoznanje, da nasilje, vojna in militarizem ne morejo rešiti nobenega od problemov na svetu; da se moramo obrniti stran od nasilja in vojne ter uporabiti bogastvo sveta za pomoč ljudem, da damo ljudem zdravniško oskrbo, izobraževanje, da ozdravimo bolezni in damo ljudem prostor, kjer bodo lahko živeli. Ideja skupnega interesa, ideja, da opustimo vojno in namesto tega uporabimo ogromno bogastvo, ki ga zapravljamo za vojno za to, da na svetu delamo drug z drugim in rešimo življenja milijonov in milijonov ljudi, ki zdaj umirajo zaradi bolezni in podhranjenosti - ta temeljna ideja nas lahko združi.

S Howardom Zinnom se je pogovarjal Jason Francis.

Vir prevoda intervjuja je spletna stran www.share-international.net/.

Več informacij o Howardu Zinnu najdete na spletni strani www.howardzinn.org

Za-misel

»Zgodovina. Samostalnik: Povečini napačno poročilo o večinoma nepomembnih dogodkih, s katerim nam postrežejo naši vladarji, ki so večinoma lopovi in vojaki, večinoma bedaki.«

Ambrose Bierce

Jingle1

Glasba3: Big Muddy - Pete Seeger

Filozofija skozi čas

10. februarja 1950 je umrl francoski sociolog in antropolog Marcel Mauss [MARCEL MOS]. Velja za enega najpomembnejših sociologov v obdobju med obema vojnama. Njegovo najbolj znano delo je »Esej o daru«, ki ga je v letih 1923-24 objavil v vodilni francoski sociološki reviji »L'Année Sociologique«. Njegov vpliv daleč presega razmeroma skromen opus del, saj je objavljal zgolj krajše razprave, ki so posegale širše na območje religiologije, antropologije, etnologije in tudi psihologije, filologije, zgodovine prava in ekonomije.

Marcel Mauss je bil rojen v Epinalu, mestu v regiji Lorena na severovzhodu Francije. Rojen je bil v ortodoksni judovski družini. Njegov štirinajst let starejši stric in sociolog Emil Durkheim, ga je že zelo zgodaj spodbudil v študij in kasneje močno vplival na njegovo poklicno pot. Najprej je študiral filozofijo v Bordeauxju, kjer je ta čas poučeval Durkheim. Študij je nadaljeval v Parizu, kjer so ga pritegnila dela dveh britanskih antropologov Jamesa Frazerja in Edwarda Tylorja. Pod vplivom del teh dveh avtorjev je začel študirati sanskrt, primerjalno indoevropsko jezikoslovje in zgodovino religij, vendar kljub vztrajnemu priganjanju njegovega strica ni nikoli uspel promovirati z doktorsko tezo o molitvi, ki je zaobjemala znanje iz teh ved.

Leta 1901 je na podiplomski fakulteti v okviru pariške univerze zasedel katedro za zgodovino religij neciviliziranih ljudstev in skupaj z Durkheimom ter njegovimi študenti začel sodelovati pri izdajanju prispevkov za revijo »L'Année Sociologique«. Prva svetova vojna je na Maussu pustila globoke duševne rane. Ne samo, da je bil vpoklican na fronto, kjer se je bojeval, v vojni je namreč padla večina predvojnih kolegov in Durkheimovih študentov. Malo pred koncem vojne je umrl tudi Durkheim. Maussu je šele leta 1924, ko ga je že uveljavljeni antropolog Lucien Lévi-Bruhl imenoval za sekretarja Sociološkega inštituta uspelo ponovno obuditi projekt »L'Année Sociologique«. Leto kasneje so Mauss, Lévi-Bruhl in etnolog Paul Rivet ustanovili Etnološki inštitut, kjer je v naslednjih letih Mauss predaval etnologijo, vse do prevzema katedre za sociologijo leta 1931 na Collège de France, najprestižnejši francoski izobraževalni instituciji v okviru pariške univerze.

Med drugo svetovno se je zaradi svojega judovskega porekla umaknil iz javnega življenja. Poleg stalnega strahu pred internacijo v koncentracijsko taborišče ga je prizadelo tudi to, da so ga zaradi njegovega rodu zapustili številni sodelavci in znanci.

Njegova najpomembnejša dela so izšla šele posmrtno. Maussovi učenci so v zborniku »Sociologija in antropologija« šele tik po njegovi smrti izdali zbirko njegovih esejev, vključno s tistim o daru. Delo vsebuje Levi-Straussov predgovor, ki se pojavi tudi slovenski izdaji »Eseja o daru in drugih spisov«.

V »Eseju o daru« se Mauss ukvarja s proučevanjem pravil obdarovanja v arhaičnih, t.j. predmodernih družbah. Ugotovitve in primerjave, ki izhajajo iz tradicionalnih form obdarovanja v predmodernih družbah, v katerih navadno en kolektiv oziroma klan preko svojega poglavarja obdaruje drug klan, v zadnjem delu eseja posploši tudi na moderno družbo, v kateri je ekonomska blagovna menjava ločena od neformalnih praks obdarovanja, ki so pretežno individualnega značaja.

Pravilo obdarovanja po Maussu nikakor ni prostovoljno in neobvezujoče. Iz etnografskih analiz britansko kolumbijskih indijanskih plemen ob obali Pacifika, kjer je institucija obdarovanja imenovana »potlač« glavno gonilo družbenega življenja in iz ostalih etnografskih analiz arhaičnih ljudstev širom sveta in zgodovine, Mauss izpelje tri obveze obdarovanja in sicer pravilo, da se darila: podarjajo, prejemajo in povrnejo.

V nekoliko poenostavljeni obliki obveza podariti darilo potrjuje vpliv tistega, ki podarja nek dar prejemniku daru, ki je recipročno obvezan, da dar ob ustrezni priložnosti tudi povrne. Darovanje zavezuje obdarovanca k povrnitvi, ki mora najmanj povrniti kot enakovredno darilo. Drugače se z obdarovanjem vzpostavlja hierarhija družbenih odnosov: če darovalec daruje več, kot prejemnik lahko vrne, potem darovalec dokazuje, da je več vreden od prejemnika.

Mauss sicer izhaja iz koncepta »potlača«, a ga iz specifičnega okvira - kakor sam imenuje - obreda totalnih uslug razširi na vsako obliko kolektivnega obdarovanja v arhaičnih družbah, ki hkrati kot sistem kolektivne menjave med plemenskimi kolektivi ureja pravno, ekonomsko, religiozno in nenazadnje estetsko življenje teh kolektivov. Zato Mauss prepozna ustrezne vzporednice v pravilih obdarovanja, ki veljajo za »potlač«, tudi v etnografskem delu poljskega antropologa Bronislawa Malinowskega, ki je na Trobriandskem otočju v Melaneziji proučeval institucijo ritualne medplemenske izmenjave na videz ničvrednih kula verižic. Mauss isto tridelno obligacijo obdarovanja posploši še na druge zgodovinske in etnološke primere ter v sklepnem delu eseja še na primere iz sodobne razvite družbe.

Dva prav tako pomembna eseja, ki se vključujeta v predhodne etnološke analize v »Eseju o daru« sta eseja »Zafrkantski sorodstveni odnosi« in programski esej »Telesne tehnike«. Oba eseja sta bila sicer najprej predložena kot predavanji. V »Zafrkantskih sorodstvenih odnosih«, iz etnoloških primerov analizira pogoje družbeno sprejemljivega šaljenja in zbadanja med sorodniki in znanci, namreč kako lahko neka nadrejena družbena skupina z zafrkancijami vrši neformalni moralni nadzor nad podrejeno skupino. V »Telesnih tehnikah« dokazuje kulturno priučeno pogojenost različnih telesnih praks in drž, od hoje, teka, umivanja, plavanja, spanja, ki bi jih bilo potrebno interdisciplinarno raziskati v sodelovanju z drugimi znanostmi, posebej psihologijo.

Poleg ohranitve Durkheimovega imperativa, da je družbena dejstva potrebno spoznavati kot stvari, preden lahko razumemo njihovo funkcijo v razmerju do celote, je za nadaljnjo antropološko vedo in širšo humanistiko pomembna teorija vzajemnega obdarovanja, ki jo je kasneje prevzel in nadgradil Claude Lévi-Strauss. Njegove analize obdarovanja so postale izhodišče za ovrednotenje praks obdarovanja v sodobnem potrošniškem svetu.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

»Tisti, ki se ne znajo učiti iz zgodovine so obsojeni, da jo ponavljajo.«

George Santayana

Glasba 4: Novelty Song

(H)umor

Ko je bil v Rimu za eno leto za konzula izvoljen meščan Vatinij, se je kmalu pokazalo, da mož ne bo kos svoji nalogi. Senat ga je že po nekaj tednih odstavil. Ob tej priložnosti je Cicero dejal:
»V letu vladanja konzula Vatinija se je zgodilo veliko čudo. Tisto leto ni bilo ne jeseni, ne zime in ne pomladi.«
Neki drug konzul pa je vladal samo šest ur. Cicero se je takrat pošalil:
»Tako strogega konzula še nismo imeli. Za njegovega vladanja ni nihče ne obedoval, ne večerjal, ne spal.«

Vir: www.mislec.net

Glasba5: To Lose My Life - White Lies

DPU poročilo

Na predavanju Delavsko-punkerske univerze je 14.1.2010 gostoval Andrej Kurillo, eden izmed najbolj lucidnih zgodovinarjev in tako rekoč hišni zgodovinar DPU. Predaval je o rojstvu razsvetljenskega modela univerze in o nastanku intelektualnega proletariata.

Razsvetljensko preoblikovanje univerze se je imelo zgoditi ob koncu sedemnajstega stoletja z nastankom univerze v Halleju. Svojo dokončno podobo pa je razsvetljenska univerza dobila leta 1810 v Berlinu. Ta častitljiva institucija v svojem nazivu še danes nosi ime enega izmed njenih ustanoviteljev, Wilhelma von Humboldta.

Čeprav je bil ključni dosežek razsvetljenske reforme v tem, da je religiozno podmeno izobraževanja zamenjala s kulturno, je produkcija klerikov za potrebe državnih Cerkva ostala njena poglavitna naloga.

Hkrati pa nemškega modela univerze ne zaznamuje le zmage kulture nad religijo, temveč tudi premoč kulture nad utilitaristično ali celo trgovinsko ureditvijo izobraževanja, kakor so Nemci zaničljivo označevali angleško univerzitetno usmeritev. A tudi znotraj nemškega meščanstva je v ideološkem spopadu med Wirtschaftbuergertum na eni strani in Bildungsbuergertum na drugi zmagalo slednje. Humboldtov model univerze se je v grobem obdržal vse do danes, bolj natančno, do uvedbe bolonjske reforme, ki visokošolsko izobraževanje približuje anglosaškemu utilitarističnemu modelu.

Ne glede na razlike v usmeritvah so nemške in angleške univerze sprva služile predvsem izobraževanju aristokratskih sinov in aristokratizaciji višjih meščanskih slojev. Zaradi vse večje popularnosti univerz pa sta se kmalu oba sloja začela pritoževati, da jim izobraženi nižji sloji prevzemajo prestižna mesta v javnih upravah. Tako je na univerze letel splošen očitek, da po nepotrebnem izobražujejo ljudi, ki v vse večjem številu preplavljajo trg delovne sile in s tem ustvarjajo presežek izobražencev glede na potrebe družbe. V Franciji, denimo, je kreativna statistika vladajočega razreda svarila, da je dvajsetkrat več zdravnikov, kolikor je pacientov, ki bi se jih dalo umoriti, ter da je dvajsetkrat več pravnikov, kolikor je primerov na sodišču, ki bi se jih dalo izgubiti. Strahovi so bili statistično sicer povsem neupravičeni, politično in ideološko pa so služili predvsem zahtevi, da se nižjim slojem prepreči dostop do izobrazbe. Že Humboldt, veliki reformator nemške univerze, se je bal prevelikega števila kandidatov za birokratska mesta. Po velikih družbenih nemirih v prvi polovici devetnajstega stoletja pa se je ta argument prelevil v eno izmed vodilnih gesel vladajočega razreda v univerzitetnem razrednem boju. Intelektualni proletariat, so svarili, bi se utegnil pridružiti proti-režimskim silam. Bismarck, denimo, je svaril pred maturitetnim proletariatom, ki ga je posredno krivil za marsikateri družbeni upor proti staremu režimu.

Poročilo je spisal Ciril Oberstar.

Jingle2

Glasba6: Bleed 2 Feed - CC Adcock & The Lafayette Marquis

Napovednik

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije. Pod naslovom »O jalovosti pobijanja sošolcev« bo v četrtek 11. februarja 2010, ob 18.00 uri predaval Dušan Rebolj.

Filozofski inštitut ZRC SAZU in Program za primerjalni študij idej in kultur, modul Transformacije moderne misli - Filozofija, psihoanaliza, kultura, vabita na kolokvij z naslovom »Badioujevi prehodi«. Kolokvij bo potekal v četrtek, 11. in petek, 12. februarja 2010 v Atriju ZRC, Novi trg 2, Program kolokvija je dostopen na forumu www.mislec.net.

Društvo kulturologov Kult.co v sodelovanju z Oddelkom za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede, v sklopu 3. kulturološkega simpozija, odpira javni razpis za najboljši študentski esej na temo simpozija »TABU IN KULTURA«.
Rok oddaje je 25. februar 2010. Več informacij o razpisu najdete na www.kultco.org.

Za-misel

»Iz zgodovine se lahko naučimo, da se iz zgodovine nič ne naučimo.«

George Bernard Shaw

Glasba7: Hand Me Down Your Love - Hot Chip

Prišli smo do konca še ene oddaje. Upamo, da vam je bila všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek, poročilo iz DPU pa je pripravil Ciril Oberstar. Urednik oddaje Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Glasba8: Said The People - DINOSAUR Jr.

Avizo