Tomaž Grušovnik

TRUPLA IN KIRURGI
(enodejanka z epilogom)

Truplo: Gospod doktor, kaj pa tako glasno piska? Vznemirja me.
Kirurg: Aha! To bo elektro-kardiogram.
Truplo: In zakaj tako glasno piska?
Kirurg: Samo trenutek, da preverim …aha, kaže, da vas je zapustil duh. Umrli ste.
Truplo: Hm, to me še bolj vznemirja. Ste lahko bolj natančni? Kaj to pomeni zame? Kaj je pravzaprav šlo narobe?
Kirurg: To bo pokazala šele skrbna analiza. Na prvi pogled pa bi rekel, da ste umrli zaradi zastrupitve.
Truplo: Od zastrupitve ?! Ste prepričani? Čeprav se ne spominjam dobro, sem skoraj čisto prepričano, da zadnjih pet dni nisem zaužilo ničesar.
Kirurg: Niste krivi vi, veste, zadnje čase je v bolnišnicah velika gneča. Morda smo vam pomotoma dali napačna zdravila. Se zgodi.
Truplo: In kaj sedaj?
Kirurg: Morali boste na obdukcijo.
Truplo: So tam prijazni zdravniki? Bodo lepo ravnali z mano?
Kirurg: Ne bi rekel. Kolikor vem, vas bodo, tako kot druga trupla, razkosali, pregledali črevesje in notranje organe, nato pa vas bodo pokopali.
Truplo: Pokopali?! Ne vznemirjajte me, prosim! Ne želim biti pokopano.
Kirurg: To vsi rečejo, vendar poskušajte si zamisliti, kako bi bilo, če bi v bolnišnicah morali skrbeti za vsa trupla, dokler ne razpadejo. Že tako je velika gneča, kakšna bi bila šele potem. Pa še neznansko bi zaudarjalo.
Truplo: Najbrž imate prav, vendar jaz vseeno ne želim biti pokopano!
Kirurg: Težka bo.
Truplo: Se resnično ne bi dalo kaj narediti?
Kirurg: Bojim se, da ne.
Truplo: Mi lahko potem naredite poslednjo uslugo?
Kirurg: Seveda, le če bo v mojih močeh - želite?
Truplo: Če že moram na vsak način prestati poslednji zdravniški pregled in biti pokopano, si želim, da mi naredite obdukcijo vi. Prosim vas, razkosajte me.
Kirurg: Ne vem, če je to dobra zamisel…
Truplo: Prosim!
Kirurg: Hmmm.
Truplo: Moja poslednja želja…
Kirurg: Ne vem no…
Truplo: Potem bom moralo biti pokopano, hladna zemlja bo prekrila moje veke. Obležalo bom za zmeraj odeto v temo…
Kirurg: Prav, pa naj bo, a samo tokrat!
Truplo: Obljubim.
Kirurg: Tukaj podpišite, da se strinjate s posegom in prevzemate vso odgovornost nase.
Truplo: Pa začniva!
Kirurg: Gremo!
.
.
.
Truplo: Kaj počnete?
Kirurg: Trenutno odpiram vaš želodec.
Truplo: Kako je videti?
Kirurg: Solidno. Dobro ohranjen, ko bi jaz imel takšnega, bi živel še sto let!
Truplo: Ni nujno.
Kirurg: Kako to mislite?
Truplo: Jaz imam prav takšnega, pa sem že mrtvo.
Kirurg: Vi ne štejete.
Truplo: Zakaj ne?
Kirurg: Ker ste že mrtvi.
Truplo: Saj!
Kirurg: No, in to ne šteje. Tukaj je vaše srce. Malce je zdelano, vendar bi zdržalo še kakšno leto. Uh! Vaša vranica pa je povsem razžrta! Pazite, kaj jeste! Ne vtikajte vsega, kar vam pride pod roke, v usta.
Truplo: Če pa se ne morem upreti!
Kirurg: Bolj se boste morali potruditi.
Truplo: Pa drugače - so še kje vidni znaki življenja?
Kirurg: Trenutek, da pogledam… žal ne. Imate še kakšno željo, preden vas zapreva?
Truplo: Poglejte, če je s pljuči vse v redu. Nekaj časa, ko sem bilo še živo, sem bilo strasten kadilec. Zanima me, če so pljuča že tako prizadeta, da naj odneham s to navado.
Kirurg: Vse lepo in prav, vendar zavedajte se, da ko vam bom enkrat razkosal pljuča, jih ne boste mogli več uporabljati. Ali naj vseeno nadaljujem?
Truplo: Prosim.
Kirurg: Potem podpišite še dodaten obrazec… Pljuča so v redu.
Truplo: Torej lahko nadaljujem s kajenjem?
Kirurg: Žal ne.
Truplo: zakaj ne, saj so vendar v redu, mar ne?
Kirurg: Opozoril sem vas, da bodo pljuča po posegu neuporabna.
Truplo: Saj jih ne bom uporabljalo več. Samo kadilo bi rado.
Kirurg: Ko kadite, uporabljate pljuča. Ker so vaša sedaj neuporabna, ne morete več kaditi. Pa tudi drugače kajenje ni zdravo, tako da, verjemite mi, s tem še ne boste ničesar izgubili.
Truplo: No, potem pa nič. Prosim, zašijte me.

(Čez nekaj časa)

Kirurg: Končala sva. Imate še kaj za dodati?
Truplo: Kaj se sedaj dogaja z mojo dušo?
Kirurg: Ah pustiva to. Pomembno je, da ste sedaj tukaj vi in prav to je nepomembno. Ker kar je navidez pomembno, v resnici ni in obratno. In če se vam sedaj zdi pomembno, kje je vaš duh, nama to pove, da v bistvu to sploh ni pomembno. Raje si odpočijte, čaka vas naporna pot. Nepomembno se je sedaj obremenjevati s takšnimi stvarmi.
Truplo: Toda duh je del mene in žalostno bom, če me bo kar tako zapustil.
Kirurg: Veste, svet je poln razočaranj. S tem se naučite živeti, sicer vam bo trda predla. Sicer pa je duh povsem nepomemben. Posvetiva se raje temu, kar imava pred sabo. To ste vi, vaše telo, malce zdelano, sedaj že neuporabno, a otipljivo, konkretno, nikdar vas ne bo pustilo na cedilu, medtem ko je duh sapica ali dih, nekaj neoprijemljivega in neotipljivega v glavnem, kot rečeno - nepomemben.
Truplo: Vi imate duha? Kako vi shajate z njim?
Kirurg: Da, žal res. Na vse načine se trudim, da bi ga uklonil, privezal nase, ali ga kako drugače obvladal. Sedaj sva postala skoraj že prijatelja. On se ne vmešava v moje stvari, jaz pa pustim njegove pri miru.
Truplo: Toda kako potem premikate roke?
Kirurg: Kaj pa ima to opraviti z duhom?
Truplo: Ali vam ne daje nasvetov, kaj storiti, kako se gibati in občevati? Pri meni je že tako.
Kirurg: Govorite iz lastnih izkušenj. To ni objektivno, veste. Mi smo zmeraj objektivni. Če pa pogledate natančneje, duha sploh ni.
Truplo: To ne drži!
Kirurg: Da ne?
Truplo: Prav gotovo ne. Saj ste mi prej sami zatrdili, da sta prijatelja.
Kirurg: Pa sem se zlagal.
Truplo: Ne verjamem!
Kirurg: Imaginarna…
Truplo: Prosim?
Kirurg: Prijatelja mislim.
Truplo: Kako?
Kirurg: Pravim vam: zlagal sem se. To pa zato, da bi vas potolažil.
Truplo: Zares?
Kirurg: Da. Sicer pa vam lahko tudi dokažem, da ga ni. Le poglejte! - to namreč, česar ne morate otipati, prijeti v roke in si pobliže ogledati - to pravzaprav sploh ne obstaja. Drži?
Truplo: Do neke mere že.
Kirurg: No, ali drži ali ne?!
Truplo: Nevem…
Kirurg: kako ne veste?
Truplo: O tem še pač nisem razmišljalo.
Kirurg: Pa bi radi sedaj?
Truplo: No prav.
Kirurg: Poglejva: rekel sem da to, česar ne moremo otipati, si pobliže ogledati in prijeti v roke, ne obstaja. Vi pa ste dejali, da ne veste, če je temu tako, vendar ste pripravljeni o tem razmisliti. Je to res?
Truplo: Da.
Kirurg: Preveriva torej mojo trditev! In sicer, povejte mi, ali vaza, ki je ne morete videti, otipati ali je sploh kako drugače zaznati, obstaja ali ne?
Truplo: Hm, ne vem.
Kirurg: No, pa reciva takole: bi bili pripravljeni odšteti milijon za staro Kitajsko vazo, ki je nezaznavna?
Truplo: Nikakor ne! Kaj mi pa bo takšna vaza, ki je ne more nihče videti. Saj potem je vseeno, če jo imam ali ne. Sicer pa, če bi lahko prodajali nezaznavne stvari, bi najbrž vsi bili milijonarji.
Kirurg: Morda pa ne…
Truplo: Kako da ne?
Kirurg: Kaj pa če bi tudi plačevali z nezaznavnim denarjem?
Truplo: Huh, saj res… no, na to pa sploh nisem pomislilo...
Kirurg: No, pa bi vi želeli, da vam kupec vašega avtomobila plača vsoto z nezaznavnim denarjem?
Truplo: Mar brijete norca iz mene! Kakor ne bi kupilo nezaznavne vaze, tako tudi za plačilo ne bi sprejelo navideznega denarja. Kaj ni to skoraj enako?
Kirurg: Da, da, najbrž res… No, zakaj pa ne želite prejemati plačil z nezaznavnim denarjem in zakaj ne želite kupovati nezaznavnih stvari?
Truplo: Ja kako "zakaj ne"?! Povsem sigurno da zato, ker so nezaznavne stvari nične, saj jih dejansko sploh ni! Kakšna pa je razlika med prazno denarnico v kateri ni nič denarja in tisto, ki je nabito polna nezaznavnega?
Kirurg: Nobene.
Truplo: No vidite! Za nezaznavne stvari lahko mirno rečeva, da jih ni!
Kirurg: Da.
Truplo: Ups!
Kirurg: Prosim?
Truplo: Hinavec!
Kirurg: Zakaj pa?
Truplo: Nesramnež!
Kirurg: No no, pomirite se vendar. Povejte raje kaj je narobe.
Truplo: Tako zvito ste me zasukali, da sem nenazadnje jaz iz vas izsililo to, kar ste vi želeli iz mene. Ne samo, da sem priznalo, da imate prav, temveč sem celo jaz začelo vas prepričevati o pravilnosti vaše izjave. Vdam se, prav imate. Nezaznavnih stvari ni.
Kirurg: Lepo, lepo. Poglejva sedaj dalje. Povejte mi, če ste že kdaj videli duha?
Truplo: Ne, se pa jih vseeno zelo bojim.
Kirurg: Ne mislim duhov pokojnih, temveč tistega duha, za katerega mislimo, da prebiva v telesu, tistega torej, o katerem se pogovarjava že od začetka, tistega, za katerega trdite da je, ali vsaj da je bil, del vas.
Truplo: Oh da, seveda. Kajpa, tega duha. Da, da, že razumem.
Kirurg: No, ste ga že kdaj videli?
Truplo: Hm, mislim da ne. Ne, povsem prepričano sem - nisem ga še videlo!
Kirurg: Kaj pa otipali?
Truplo: Ah dajte no, seveda ne! Kdo pa lahko stori kaj takega!
Kirurg: Pa vonjali, okusili ali slišali?
Truplo: Ne dolgočasite me vendar! Ne, nisem. Ste zadovoljni?
Kirurg: Ne še čisto, bom pa kmalu! Pravite torej, da duha niste zaznali in da je to najbrž sploh nemogoče. In to ne samo v vašem primeru, temveč v vseh, mar ne?
Truplo: Da, tako je.
Kirurg: Duh je torej nezaznaven, rekla pa sva, da vse, kar je nezaznavno dejansko sploh ne obstaja. No torej, pa imate kot na dlani - duh ne obstaja!
Truplo: Počakajte, samo trenutek… to pomeni… če je vse, kar sva premislila resnično…
Kirurg: In TAKO tudi je!
Truplo: Da, da, seveda je… no, potem, če je vse to res in če ni duha…
Kirurg: In NI ga!
Truplo: Ah seveda, seveda, če pa sva vendar to dokazala!… no, če ni duha, potem ga tudi nikoli nisem imelo?
Kirurg: Seveda ne, v kolikor stvari, ki ne obstajajo, tudi ne moremo imeti.
Truplo: No, če pa duha nikdar nisem imelo, ga tudi izgubiti nisem moglo, saj vendar tega, kar nimam, ne morem izgubiti, mar ne?
Kirurg: Res je.
Truplo: Potemtakem, če sploh nisem izgubilo duha - potemtakem sem živo! Potemtakem še živim!!!
Kirurg: Se strinjam.
Truplo: Gospod doktor, priznajte, da ste tudi vi ves ta čas bili samo truplo… …Gospod doktor?!… …Gospod doktor?! … …Sestra, pokličite zdravnika!!! Sestra, sestra!!!

(Pride sestra)

Sestra: Želite?
Truplo: Dajte vendar no, pokličite že zdravnika, hitro!!!
Sestra: Žal, ne morem.
Truplo: Kako da ne?!
Sestra: Zdravnik je umrl.
Truplo: Zakaj pa?
Sestra: Ugotovil je, da nima duha. Če pa nimamo duha, potem smo le truplo - kup kosti in mesa brez življenja. Kadar pa smo brez življenja, takrat smo prav gotovo mrtvi, mar ne?

EPILOG

Truplo je obupano vstalo iz bolniške postelje, povsem nevedno glede (ne)obstoja duha zapustilo bolnišnico in zapriseglo, da se nikoli več ne vrne. Na to isto posteljo, ki jo je truplo pred kratkim zapustilo, je zdravniško osebje položilo truplo mrtvega kirurga. Tudi to si ni želelo niti obdukcije niti pokopa in je na vsak način hotelo ponovno oživeti. Osebju ni preostalo drugega, kot poklicati duhovnika. Ta je temeljito izprašal kirurgovo truplo in skupaj sta ugotovila, da je med živim in mrtvim telesom pomembna razlika - kajpa, eno je živo, drugo mrtvo. Razliko med enim in drugim predstavlja duša ali duh; živo telo ima duha, mrtvo pa ne. Iz tega sta nadalje sklepala, da kirurg še zmerom mora imeti duha, saj vendar govori in razmišlja - prav to namreč za razliko od mrtvega zmore živo telo, ki, rekla sta, ima duha. V kolikor torej kirurg govori in razmišlja skupaj z duhovnikom, v tolikor pač mora živeti.
Vsi skupaj pa so ugotovili še to, da nikakor ni možno umreti. Namreč, če želiš nekaj doživeti, moraš kakopak živeti. Smrti tako nikoli ne doživiš, saj bi to pomenilo, da si nekaj doživel, ko nisi bil več živ, oziroma da si doživel svojo ne-živost. Če pa nečesa ne moreš doživeti, so se vsi strinjali, to pomeni, da se to ti nikdar ne bo zgodilo. Ker pač ne boš doživel lastne smrti, ne boš nikdar umrl. Če pa ne boš nikdar umrl, potem nikoli ne boš na obdukciji. Če nikdar ne bo nikogar na obdukcijo, potem je pač nesmiselno, da imamo zdravnike, ki jo opravljajo, so nenazadnje sklenili. Tako je omenjeni kirurg tisti dan ne le enkrat že umrl in nato vstal od mrtvih, temveč je navsezadnje celo ostal brez službe. To ga je tako potrlo, saj je vendar vse življenje vložil v kariero, da je odločil napraviti samomor. A kaj kmalu je ugotovil, da se ne more ubiti, ko pa vendar ne more umreti! Tako je žalosten zaradi svoje usode izgubil tek in sestradal do smrti. Pripeljali so ga na obdukcijo, nato pa zgroženi ugotovili, da na oddelku ni nihče zaposlen. Nemudoma so službo ponudili novemu zdravniku, ki pa ga je doletela domala ista usoda. Po vsem tem ni težko razumeti, zakaj ljudje v tej zgodbi cel čas živijo s pomanjkanjem zdravnikov.

Tomaž Grušovnik