Arhiv

Dave Zirin

Ne samo igra
Moč, politika in ameriški šport

Znova in znova nam govorijo, da sta politika in šport nezdružljiva, da je igra samo igra in da naj športniki raje utihnejo in igrajo. Toda po mnenju športnega urednika revije »The Nation« Davea Zirina, je ta domneva preprosto napačna. V tekstu, ki sledi njegovi knjigi »The People's History of Sports in the United States« (Ljudska zgodovina športa v ZDA) (2008), podaja mnenje, da je ameriški šport daleč od tega, da bi ob boku nekaterih velikih političnih debat in bojev našega časa, nudil zgolj in samo eskapistično zabavo. V fascinantnem pregledu dobrega, slabega in grdega v ameriški športni kulturi, Zirin najprej razkriva kako ameriški šport poveličuje militarizem, rasizem, seksizem in homofobijo. Nato pa izbrska že v glavnem pozabljeno zgodovino športnikov, ki so se upirali avtoriteti in se borili za socialno pravičnost tudi zunaj športnih prizorišč. Rezultat je hkrati ganljiv kot tudi navdušujoč. To ni nič drugega kot alternativna zgodovina političnih bojev v ZDA iz perspektive iger, ki se jih igrajo njeni ljudje.

Skozi zgodovino so nam govorili, da sta šport in politika nezdružljiva. Rečeno nam je bilo, da je v športni areni prostora le za športne dosežke, dosežke tekmovalcev in za ekipnega duha. Igrati igro in igrati jo dobro, to je vse kar v športu šteje. In vendar, kamorkoli pogledamo smo priče ostri kontradikciji tega pravila. Priče smo močni prisotnosti nacionalizma, patriotizma in vojaške moči, ki se zdi nič drugega kot politična. Vse to je skozi zgodovino športa postavljeno ob bok politike nekega povsem drugega kova - dosežkov in dejanj, ki so na svoj način domoljubna ter na videz v skladu z enim najstarejših kredov športa: »da brez strahu in s spoštovanjem do drugih in do pravil igre poskušaš doseči kar največ«. V tem tekstu bomo šport vzeli zares kot kulturno silo, družbeni prostor, ki si ga delimo in kot politično silo, ki reflektira in oblikuje naše pogosto nasprotujoče si ideje in prepričanja o tem kdo smo, kako gledamo na druge in kako vidimo sebe kot državljane.     

Sem Dave Zirin in ljubim šport. Rasel sem idealizirajoč športnike kot so Lawrence Taylor, Gary Carter in Magic Johnson. V srednji šoli sem igral baseball in igral sem centra v začetni peterki šolske košarkarske ekipe Fighting Quakers. Bili smo slabi, ampak šport mi je pomenil življenje. In kot večina mladih fantov v ZDA, sem bil deležen sporočila, ki ga prejme prav vsak, ki kdaj stopi na igrišče ali gleda šport na televiziji. Sporočila, ki je raslo skupaj z menoj -, da šport in politika nista združljiva. Naročeno nam je bilo, da se usedemo, sprostimo in uživamo v predstavi. Vse to se je zame spremenilo v zgodnjih devetdesetih. Nikoli ne bom pozabil. Šel sem v Madison Square Garden, eno najbolj slavnih športnih aren na svetu, na košarkarsko tekmo. To se je dogajalo tekom povoda k prvi Zalivski vojni leta 1991. Med polčasom je ena od maskot pričela pretepati tipa oblečenega v preobleko Arabca. Na velikem zaslonu pa so publiko pozivali k skandiranju: »USA!, USA!, USA!«. Bilo je »bolano«. Prišel sem na tekmo, dobil pa nekaj povsem drugega. To je bil tako ekspliciten političen spektakel, kot si to lahko le predstavljate. Iz poskusa razumeti ta težko določujoči presek med športom in politiko, sem kasneje naredil kariero. 

Delujem kot komentator na športni postaji ESPN in na številnih drugih velikih mrežah ter vodim športno radijsko oddajo. Ena prvih stvari, ki sem jih pri svojem delu ugotovil je, da je šport političen na načine, ki jih pogosto sploh ne opazimo – posebej na nivoju kulture, kjer se oblikujejo ideje in odnosi naše družbe. Zgodovinarji in sociologi že dolgo vedo, da lahko veliko izveš o neki kulturi, če se ozreš na njeno športno kulturo. Zgodovina nas je tako naučila, da šport nikoli ni zgolj nekaj pri čemer se lahko sprostimo in uživamo. Šport je imel vedno tudi pomembno socialno funkcijo. In zgodovina ameriškega športa ni nič drugačna. Podobno kot v davni preteklosti tudi moderna ameriška športna kultura oblikuje kulturne standarde, norme in strukture moči. Ponuja pa nam tudi ključno perspektivo, če želimo razumeti kako so bile te norme in strukture moči izpogajane, na kakšen upor so naletele itd. To je mesto, na katerem se odigravajo socialni in kulturni pomeni – naše dojemanje tega kdo smo in kako gledamo drug na drugega. Ne samo kot Američani, pač pa tudi kot posamezniki. Kot dečki in deklice, moški in ženske. Tukaj dobimo ideje o spolu, rasi in družbenem razredu. In kot bomo videli, športna kultura proizvaja tudi zgodbe, ki v družbi postanejo dominantna naracija, ki povzroča, da določene poglede na svet dojemamo kot normalne in konvencionalne. Takšne kot dejansko so. Hkrati pa aktivno poskuša utišati vsakogar, ki se ne prilega v ta začrtani okvir. Začeti moramo torej pri tem, kakšen je ta veliki športni svet, ko je na videz najbolj normalen in naraven.

V športni areni

Bolj kot karkoli drugega, se šport tradicionalno dojema kot prostor za moške. Prostor, v katerem je prostora za določeno obliko moškosti. Mišičasti, dobro trenirani, ki jim nasilje ni tuje, imuni na bolečino in takšni, ki ne kažejo nobene ranljivosti. Športna kultura ponuja vzor tega kaj pomeni biti moški. In pravi moški bodo za zmago naredili vse. Pa četudi to pomeni jemati steroide, da lahko izboljšajo svoje dosežke. Športna kultura nam pripoveduje, da so pravi moški za svoje moštvo pripravljeni žrtvovati svoje telo. Igrajo z bolečino: sprijaznijo se z njo, se je otresejo in gredo nazaj na igrišče. Nič ne predstavlja in reproducira bolje tega ideala moškosti kot ameriški nogomet. Biti možat pomeni biti sposoben povzročati bolečino in jo tudi prenašati – ni pomembno kakšno je to nasilje in kakšne so njegove posledice. Ta podoba bojevnika gre preko osebne identitete in ojačuje večje sile in vrednote v kulturi, še posebej idejo militarizma. Militarizacija športne kulture bi lahko bila celo smešna, če je tako veliko moških ne bi jemalo tako zares. Lige profesionalnega športa aktivno promovirajo to idejo in jo delajo tako vsakdanjo v naši kulturi, da je niti ne opazimo. Ne postavimo je pod vprašaj. Vendar, če se nekoliko ustavimo in pomislimo, je pravzaprav prav bizarno kako militarizirana je postala športna kultura. In ta ugotovitev se ne nanaša samo na ameriški nogomet. Pred leti sem šel na tekmo v baseballu in izkazalo se je, da sem se udeležil tudi tako imenovanega večera v zahvalo vojski (Military Appreciation Night). Pred prvim metom tekme, med gledalci katere je bil tudi George W. Bush, so skupine marincev prisegle zvestobo domovini. Nato je napovedovalec najavil: »Za tiste med vami, ki si prav tako želite kariero v vojski, prosim obiščite ustrezen kiosk«. Če iti v vojno ni politično dejanje, potem ni nič. Pa vendar se nam ta mešanica športa in politike zdi povsem naravna. Dajejo nam vedeti, da na tem ni nič političnega, da enostavno tako je. In natanko tako deluje tudi ideologija – naturalizira ideje in podobe, ki odtegujejo pozornost stran od drugih realnosti. To je točka, ko je potrebno biti zaskrbljen. Prevladujoča naracija v športni kulturi predstavlja ozko in veličastno podobo militarizma in nasilja, ki zamolči in prikrije veliko posledic tega fiktivnega ideala moške neranljivosti. V militariziranem spektaklu ameriškega nogometa se zdi, da ni prostora za statistična dejstva, ki govorijo o strašnem davku, ki ga plačuje telo. Povprečna kariera v ameriškem nogometu traja tri leta in pol. Profesionalen igralec ameriškega nogometa bo v povprečju umrl dvajset let prej kot ostalo prebivalstvo. Igralci so mi govorili, da igrati profesionalni nogomet pomeni izpustiti srednja leta. Bil sem na upokojitvenih zabavah, kjer sem videl fante, nič starejše od mene, ki so hodili s pomočjo palice. Vse to zastavlja vprašanje: ali popačena verzija nasilja, ki jo vidimo v ameriški športni kulturi olepšuje in laže o posledicah nasilja v resničnem življenju? In najpomembneje, če šport poveličuje vojno –, če nas v svojem učinku glede realnosti in tragedije vojne vara – ali smo potem v tem primeru priče propagandi? 

To je vprašanje, ki bi gotovo zanimalo bivšega zvezdnika ameriškega nogometa Pata Tillmana. Leta 2001 je Tillman zaključeval najboljšo sezono v svoji karieri. Bil je izbran v Sports Illustrated All-Pro moštvo in zavrnil 9 milijonov dolarjev vredno ponudbo, da je lahko ostal s svojim moštvom Arizona Cardinals. Pat Tillman je bil neomajen, močan in bil je lojalen. Predstavljal je sanje vsakega trenerja. Nato se je zgodil 11. september. Iz spoštovanja do tragedije je NFL za en teden prestavil tekme. Toda Tillman je šel še dlje. Pridružil se je vojski (Army Rangers). To je bila resna zadeva. Profesionalni nogometaš se je odpovedal obetajoči karieri, da bi služil domovini – pravi patriot in pravi ameriški heroj. Dvaindvajset mesecev po naboru je bil Pat Tillman mrtev. Njegovo spominsko slovesnost so prenašali na nacionalni televiziji. Vojska ga je nagradila s srebrno medaljo za »pogum v akcijah proti sovražniku«. Pojasnili so, da je Tillmanov konvoj v Afganistanu naletel na zasedo. Tillman se je povzpel na hrib, da bi zavaroval svoje može, a so ga Talibani prestregli. To je bila uradna zgodba, ki pa je imela en problem. Bila je laž. Ker resnična zgodba o tem, da je dejansko umrl pod streli ameriških vojakov ni ustrezala prevladujočemu narativu, o katerem smo govorili, so se odločil, da bo resnica ostala skrita. Še huje je, da je popačenje resnice o Tillmanovi smrti prikrilo, kar je najpomembnejši del njegove zgodbe: da se je med bivanjem v Iraku leta 2003 obrnil proti vojni. Ko so v letu 2004 Tillmana premestili v Afganistan, je pričel brati proti-vojnega aktivista Noama Chomskya. Tillman je povedal svoji materi, da se želi srečati z Chomskym, ko se vrne v ZDA. Razlog, zakaj je ta lažna reprezentacja Pata Tillmana tako pomembna je, ker razkriva hibo v politični mitologiji športa. Pokaže, kako se mit o pravem moškem skozi šport ojača in v športni kulturi pogosto deluje tako, da marginalizira dejanske moške, katerih pogumna dejanja –, četudi so v nasprotju s stališči vlade – so vredna večjega občudovanja kot fiktivne polresnice, ki jih ustvarja medijski športni kompleks. In to je točno to kar se je zgodilo nedavno, ko je Foxov komentator ob komemoraciji dneva veteranov v vojaškem letališču Bagram v Afganistanu počastil spomin na Pata Tillmana, brez da bi namignil na ta bolj zapletena dejstva v zgodbi –, čeprav si je njegova družina leta prizadevala, da bi dejstva in s tem resnica postala bolj znana. Raje kot da bi omenili, da se je Tillman obrnil proti vojni, je Foxov komentator, oblečen v vojaška kamuflažna oblačila, Tillmanovo življenje in smrt zlorabil za promocijo vojne. Osebni zgodbi Pata Tillmana dovolijo, da kroži okrog večje politične mitologije v športni kulturi, ki se zdi bliže moškim, ki se borijo v vojnah kot moškim, ki se, ko menijo, da je nepravična, borijo proti njej. Kot da bi bilo biti političen in hkrati športnik ali športni navdušenec na nek način neetično. Če ti je mar za to, kaj se dogaja v svetu ali postaviš kaj pod vprašaj in razmišljaš kritično o vlogi športa v širši kulturi, je to na nek način nenormalno, »nekul« in nemožato. In prav ta odnos je skozi zgodovino ameriškega športa marginaliziral cele skupine ljudi.

Kot dekle…

V športni kulturi ni tako, da se določeno obliko moškosti enostavno definira, naturalizira in naredi za privilegirano, pač pa ta normalizacija v obratu definira te, ki so izven tega prevladujočega ideala kot neatletske, nevredne športa, izločene iz prostora posvečenosti. Na ta način se ustvarja sovražni prostor za tiste, ki ne ustrezajo določenim standardom, s čemer zgodovina ameriškega športa postane neke vrste okno za pogled v širše družbene boje za enakopravnost in pravice, kot je recimo boj za žensko enakopravnost. 

Ko so v poznem 19. stoletju pričeli v šole uvajati telovadbo, je bilo prevladujoče mnenje, da so ženske prešibke za tovrsten fizični napor. Spoštovani znanstveniki so menili, da bi šport lahko povzročil pri ženskah neplodnost, nebrzdano pohoto ali preprosto norost – praktično vse razen, da bi jim zaradi tega zrasel rep. Nato se je pojavilo kolo. Absurdno kot se morda zdi, je bila ideja, da bi ženske vozile kolo dojeta kot grožnja moškemu družbenemu redu, ker bi prisilila ženske, da snamejo svoje steznike. Tako imenovani strokovnjaki so na ves glas razglašali, da bi vožnja kolesa ženski lahko poškodovala maternico ali povzročila, kot so temu dejali, »kolesarski obraz«, ki je med simptome vključeval bizarnosti kot so bleda polt in izmučen izraz na obrazu. Vse to je bil del splošnega odnosa do žensk in njihove fizične aktivnosti. Veliko ženskih športnih aktivnosti so smatrali za nezdrave in odbijajoče – celo neženstvene in neameriške. Recimo košarka. Košarka je bila izumljena leta 1891 in takoj so jo pričele igrati tudi ženske. Kljub temu, da so morale na igrišču nositi obleke, so bile grobe in agresivne. V strahu, da bi igralke postale preveč možate, so organizatorji v igro vnesli nova pravila, ki so ženskam prepovedovala fizični stik in oviranje metalke na koš. In tako je nekaj, kar se je začelo kot zabaven in stimulativen šport, postalo sterilno in dolgočasno -  vse samo zato, da so moški lahko ostali moški, ženske pa ženske.

Ali pa vzemimo tek. Gotovo je bilo ženskam dovoljeno vsaj teči? Pri tem ni nevarnosti za »kolesarski obraz« in ni kontakten šport. Torej, kaj bi lahko bil problem? Atletska panoga teka na 800 metrov za ženske, se je na olimpijadi prvič predstavila leta 1928. Toda na cilju te prve preizkušnje na 800 metrov, so nekatere tekmovalke, da bi lažje prišle do zraka, popadale po tleh. Povsem razumljivo, a ne? Bile so zadihane. To lahko konstantno vidimo tudi pri moških. A iz nekega razloga je bilo to smatrano tako nedostojno za ženske, da je sprožilo pravi mednarodni škandal. Žensko figuro so obsodili za preveč krhko za športne napore, zato so uradniki olimpijskih iger tek na 800 metrov za ženske pregnali iz iger za naslednjih trideset let. Ideja se je tako prijela, da je še leta 1952 eden od predstavnikov olimpijskega komiteja izjavil, da upa, da bodo ženske discipline povsem odstranili iz atletskega programa in nam »na ta način prihranili neestetski ženski spektakel, v katerem poskuša ženska izgledati in delovati kot moški.« Leta 1953 je s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni športni kolumnist Arthur Daley iz New York Timesa dejal, da je izločitev žensk iz Olimpijskih iger »super ideja« in ob tem zapisal: »Prav nič ni ženstvenega ali očarljivega na dekletu, ki se poti, kar je rezultat groteskne spačenosti v dejavnosti, ki je povsem neprimerna za žensko arhitekturo.« K čemur še doda: »Vsak šolarček z nekaj samospoštovanja lahko doseže boljše rezultate od ženske šampionke.« In to je tudi smisel vsega tega. Moški kot je Arthur Daly in omenjeni člani olimpijskega komiteja, niso žensk želeli zavarovati samo pred poškodbami. Varovali so tudi idejo moškosti, ki temelji na fizični superiornosti. Vse to se je spremenilo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se ženske pričele organizirati. Želele so prekiniti s tradicionalnimi vlogami spolov in prevzeti del odgovornosti tudi izven doma. To je bil začetek ženskega gibanja in svet od takrat ni več isti. Gibanje je zahtevalo ljudi, ki so bili pripravljeni prelomiti s pravili, da bi jih na ta način spremenili. Ta boj se je v šestdesetih letih zrcalil tudi svetu športa. Eno takih prizorišč je bil bostonski maraton. Veliko ljudi je verjelo, da ženske te razdalji sploh niso sposobne preteči. Leta 1967 se je pod imenom K.V. Switzer na maraton prijavila ženska s pravim imenom Kathy Switzer. Po treh miljah teka je eden od organizatorjev maratona skočil iz spremnega vozila in poskušal Kathy Switzer fizično odstraniti iz proge, ob tem pa kričal: »Izgini iz mojega tekmovanja!«, vendar so ga moški, ki so tekli ob njej, pregnali. Za njih je imela Kathy Switzer enako pravico biti na progi in za njih bostonski maraton ni bil način izkazovanja moške superiornosti. Šlo je zgolj za tek na določeni razdalji. Ko so slike iz maratona zaokrožile po svetu, je bil svet tako priča dvema modeloma moškosti: nasilje in paranoja predstavnika bostonskega maratona, nasproti trdnosti in solidarnosti drugih moških sotekmovalcev. V centru tega pa odločnost Kathy Switzer. V tem trenutku je šport premostil spolno bariero in svetu ponudil nekaj predstave o tem, kaj je mogoče. A verjetno je najbolj presoden primer boja za žensko enakopravnost v ameriškem športu utelešen v veliki Billie Jean King.

Billie Jean King je danes splošno priznana kot ena največjih športnic vseh časov, vendar je ravno tako pomembna, ker je bila prva športnica, ki je postavila feminizem v samo jedro športa. Ko danes razmišljamo o politiki in Billie Jean King, se nas večina spomni na znameniti dvoboj spolov proti Bobbyu Riggsu v zgodnjih sedemdesetih. Pred razprodanimi tribunami v Astrodomu je Billie Jean v ekshibicijskem dvoboju premagala upokojenega teniškega zvezdnika Bobbya Riggsa. Televizijski prenos tega dvoboja ostaja med najbolj gledanimi prenosi v zgodovini športa. Čeprav ni dvoma o pomenu tega dogodka in da je v njem precej simbolike, pa delo in prispevek Billie Jean King k ženski enakopravnosti v športu, daleč presega ta dvoboj. Tenis je vedno bil šport elitnih klubov, vendar je Billie Jean prihajala iz delavske družine in odraščala ter se teniško razvijala na javnih igriščih. Ko je končno prodrla v igro, se je morala za enakopravnost boriti na vsakem koraku. Bila je prva predsednica prvega ženskega športnega sindikata in prav tako je bila prva vidna ženska iz javnega življenja, ki je razkrila svojo istospolno usmerjenost. Razkritje je imelo takojšnje posledice in jo je stalo precej ugleda in denarja. Porabila je leta, da si je ponovno povrnila kredibilnost. Nikoli ni zakrivala tega kdo je in v kaj verjame.

Dejstvo, da so ženske odklonile sprejeti restriktivno spolno vlogo, ki jim jo je pripisala družba in dejstvo, da je njihova zavrnitev sprožila tako vsesplošno nezadovoljstvo in odpor s strani moških, je pomemben del zgodovine športa in te dežele. Rezultat je bil vsesplošna transformacija športa, tako da smo lahko danes priče pravi eksploziji ženskega športa, ki ne bi bila mogoča brez političnega boja, ki je vodil do Dokumenta IX. Pred Dokumentom IX, se je s kašnim od športov ukvarjala približno ena od petintridesetih deklic. Danes je ta številka ena od treh, kar je fantastično. To je reforma, ki je dejansko spremenila življenja na milijone ženskam. A tega ne bi mogli opaziti, če bi spremljali samo naše športne medije. Glede na serijo študij, ki sta jih opravila sociologa Michael Messner in Cheryl Cooky, so velike televizijske mreže praktično prenehale pokrivati ženski šport. Pokrivanje ženskega športa v televizijskih novicah in drugih oddajah, je od leta 1989 naprej praktično izhlapevalo. Od največ 9% televizijskega časa posvečenega ženskemu športu v letu 1999, je do leta 2009 ta številka padla na vsega 1.6%. Ženski šport danes dobiva približno 5% manj pozornosti kot pred dvajsetimi leti. In podobno kot je primer tudi drugje v športni kulturi, je televizijska postaja in revija ESPN postala prava »moška garderoba«. V zadnjih petih letih so se ženske športnice pojavile na vsega šestih naslovnicah revije ESPN. To pomeni, da so naslovnice v 95% v domeni moških. V letu 2001 so bile edine ženske, ki so se pojavile na naslovnici Sports Illustrated, ki je zdaj tednik, navijačice nogometnega kluba Dallas Cowboy iz leta 1972. Velike televizijske mreže veliko bolj pogosto prikazujejo ženske kot modele za kopalke, navijačice ali pa kot orodja v reklamah za pivo, kot pa kot resne športnice. Ta fiksacija na žensko telo ni nič drugačna od posebne Playboyjeve izdaje z naslovom »Ženske olimpijskih iger« ali NBCjevega prenosa ženske odbojke na mivki v osrednjem večernem terminu, športa, ki ga zgolj po naključju igrajo v bikiniju in na umetni plaži. Igralke niso v središču pozornosti, so samo še eden izgovor za prodajanje ženskih teles moškemu občinstvu. In kot se izkaže, ta spolna razslojenost športnih dosežkov predstavlja težavo ne samo za ženske, ki se ukvarjajo s športom, ampak tudi za moške, ki ne ustrezajo moškemu idealu športne kulture.  

Kot vam bo znal povedati vsak, ki je kdaj preživel nekaj časa v fantovskem vesolju, od otroštva naprej obstajata dva velika strahova, ki držita fante in moške v vrsti. Eden je, da te imenujejo za punco. Preko meje tovrstnega seksizma je drugi homofobija. Podobno kot seksizem je tudi homofobija prisotna vsepovsod v športu. Tako imamo recimo ljudi, kot je metalec in bodoči član dvorane slavnih, Jon Smoltz, ki je istospolne poroke primerjal z bestialnostjo, ko je izjavil: »Kaj sledi, poroka z živaljo?«, in napadalec Saintsov Jeremy Shockey, ki je dejal, da ne bi prenesel, če bi imel v ekipi homoseksualca, ker »bi bil skupaj z nami pod prho.« Podobno kot pri seksizmu tovrstna homofobija funkcionira tako, da ohranja določen ideal normalne možatosti na način, da dehumanizira druge ljudi. In ob tem hkrati ohranja homoseksualne športnike skrite. Torej nas ne sme presenetiti, da do danes ni bilo aktivnega športnika iz treh največjih ameriških športnih lig - baseball, košarka in ameriški nogomet -, ki bi priznal, da je istospolno usmerjen. John Amaechi je sedem let igral v NBA ligi. Nato je leta 2007 postal prvi bivši NBA igralec, ki se je razkril. S tem se je Amaechi pridružil podobnim razkritjem baseball igralca Billya Beana in napadalnega branilca iz NFL, Esera Tuaoloa. Vsi trije so na razkritje počakali do upokojitve. Zakaj tako? To lažje razumemo, če prisluhnemo temu, kako negativno in primitivno se je bivši NBA zvezdnik Tim Hardaway odzval na Amaechijevo razkritje. Poudarek je ponovno na tem, da je športna kultura prepletena s političnimi pomeni in boji, in razen če smo vpričo tovrstnega zmerjanja pripravljeni biti tiho, bi si morali postaviti za cilj dvigniti glas in spremeniti stvari vsakič kadar športna kultura izpostavlja nazadnjaške politične prakse, ki brez pravega razloga ljudem škodujejo. Martina Navratilova je pomagala vzpostaviti organizacijo »It Takes A Team«, da bi se na ta način borila proti homofobiji v športu. Scott Fujita, svobodomiselni kapetan obrambe Super Bowl šampionov iz leta 2010 New Orleans Saints, si na podoben način, v sovražnem okolju, kjer to ni tako enostavno, upa povzdigniti glas za pravice istospolnih. Boj za enakopravnost se začenja na tak način, z nekaj dobrimi ljudmi, ki se upajo postaviti za svoje ali pravice drugih in preprečiti krivico. In zgodovina športa je v marsikaterem pogledu zgodovina tega boja.

Izkaže se, da je kot športna norma sprejeta ne le moška premoč, pač pa specifično premoč belopoltega moškega, ki kredibilnost in sposobnosti temnopoltih športnikov postavlja pod vprašaj na podoben način, kot sposobnosti ženskih športnic in homoseksualnih športnikov. Vera v biološko manjvrednost hrani tudi občutek športne manjvrednosti. Leta 1910 je afroameriški boksar po imenu Jack Johnson, belopolto Ameriko poslal v stanje panike. V tistem času je bila v družbi sprejeta znanstvena resnica, da temnopoltim ljudem manjka tako mentalna kot tudi fizična sposobnost, da bi lahko bili uspešni v športu. Toda Johnson je postal prvi temnopolti boksarski prvak v težki kategoriji. Kmalu je bila izražena zahteva po kakšnem belem upu, ki bi premagal Johnsona in ponovno vzpostavil red v vesolju. Vendar je Johnson 4. julija 1910, na dan neodvisnosti, pred sovražno, izključno belopolto množico 22000 ljudi, premagal tudi ta veliki up belopoltih, bivšega prvaka Jima Jeffriesa. Afro-Američani so se podali na ulice, da proslavijo njegovo zmago, s čemer so pritegnili gnev belopolte drhali. Za mnoge je bil Jack Johnson veliko več kot le boksar. Kot veliki simbol črne moškosti je predstavljal resno in neposredno grožnjo belopolti moški dominaciji tako v ringu, kot izven njega. Njegov zgled je vzpodbudil številne druge temnopolte športnike, da so se borili za enakopravnost na načine, ki so odmevali tudi onkraj športa. Štiri desetletja kasneje je ta boj dosegel svoj vrhunec z Jackiejem Robinsonom. Ko se je leta 1947 pridružil moštvu Brooklyn Dodgers, je Jackie Robinson postal prvi Afro-Američan, ki je kdaj zaigral v kakšnem od velikih klubov ameriške lige v baseballu, s čemer je dobesedno spremenil obraz ameriškega športa. Podobno kot Jack Johnson pred njim, je tudi Robinson izkazoval veliki pogum vpričo sovražnosti belopoltih, ki so menili, da temnopolti športniki nimajo mesta ob belopoltih športnikih. Med tem ko smo s časom poskrbeli za primeren spomin na ta neverjeten pogum in vztrajnost, in da danes nadaljujemo s spominjanjem in počastitvijo dejstva, da je bil Jackie Robinson pionir v boju za integracijo v Major League Baseball, so ostrejši robovi tega kdo je bil in za kar se je boril, pogosto zabrisani v sentiment. Zgodovina je postala žrtev manipulacije, ko se je leta 1950 Robinson pojavil v lastnem biografskem filmu o svojih dosežkih. Sodeč po tej zgodovini se je Jackie Robinson veliko smejal, težko delal, nikoli se ni pritoževal in končno prebil bariero, ki jo predstavlja barva kože. To je bila bolj kot karkoli drugega vseameriška zgodba herojskega posameznika, katerega delo in miroljubnost - odnos »nastavi drugo lice« vpričo krivic, je daleč od tega, da bi ogrožala ameriške ideale. Publiki je bil ta Jackie Robinson všeč. Bil je neškodljiv. Na prijazen način je pokazal in upravičil svoje dosežke znotraj okvirja ameriških vrednot in patriotizma. Prav tako uspešno pa je tudi prikril, kako so navkljub tem dosežkom institucionalni rasizem, segregacija in neenakost še vedno legalni, sprejemljivi in prakticirani v velikem delu države. Nočna mora realnosti, ki bo na videz konzervativnega Robinsona končno pahnila preko roba v politične vode. In na ta način je nedolžna podoba Jackiea Robinsona postala veliko bolj zapletena. V šestdesetih letih ni več dopustil, da namesto njega govorita kij in rokavica. Eksplicitno je podprl gibanje za državljanske pravice in pri tem združil moči z velikim vodjem gibanja,  Martinom Luthrom Kingom. O Robinsonu je ta spoštljivo dejal, da predhodi vse borce za enake pravice. Robinson je pričel na široko opozarjati, da navkljub njegovim dosežkom rasizem še naprej vztraja. Diskusijo je poskušal preobrniti stran od dosežkov posameznikov, k strukturnim oviram. Robinsonova izjava, da bi na njegov prispevek k integraciji v baseball morali gledati, ne kot na priliko za slavje in triumf, temveč bolj kot opomin na nedokončan posel, je tisto, česar bi se morali danes spominjati. Kaj če bi se namesto izbiranja najbolj talentiranih posameznikov iz črnskih lig, Major League Baseball odločila vključiti celotna moštva, organizacije, s čemer bi v ligo prinesla tudi afroameriške lastnike in menedžerje? Kako bi lahko bila ameriška športna kultura drugačna, če bi temnopolti športniki imeli že od začetka več moči in neodvisnosti, namesto da so se morali v športu prilagajati obstoječim strukturam moči? In kako bi lahko bil naš pogled na nas kot Američane drugačen, če bi odraščali z vednostjo o uspehih temnopoltih moštev in organizacij, namesto zgolj posameznikov, kot je bil Jackie Robinson?

Pogum športnikov

Veliki pisatelj James Baldwin je nekoč dejal, da je Amerika dežela, ki je predana smrti paradoksa. S tem je imel v mislih naš ponos na to, da ohranjamo stvari preproste, enostavne in nezapletene. Želimo, da je igra igra in delo delo. Mislim, da imamo tudi za to toliko težav z razumevanjem povezav med politiko in športom. S konceptom športa kot čistega in nedotaknjenega od zunanjega sveta, je samo en problem, niti približno ne drži. Če kaj, potem spregleda kako je to domnevno čistost že pred časom omadeževal vdor komercializma. Vpliv komercializma, potrošništva in medijskega denarja na ameriški šport je tako močan, da je vsak političen upor sposoben spreobrniti v blagovno znamko. Zdi se, da je samo komercializem sposoben ustvariti šport varen za politiko. Bolj kot karkoli drugega trdim, da je korporativna moč in strah pred izgubo sponzorjev tisto, kar danes poganja proti-politično strujo, ki jo najdemo v naši športni kulturi in kar med drugim straši športnike, da čolna ne zibajo preveč. Kako športniki prenašajo ta pritisk, nam pripoveduje povsem svojo zgodbo o ameriški moči in politiki. Nekateri se uklonijo, drugi se upirajo in stopijo v bran svojim prepričanjem ne glede na posledice, tretji pa, kot recimo LeBron James, se preprosto ne morejo odločiti. LeBron James ima neverjeten talent, ki nosi potencial, da spremeni podobo košarke. Ampak najavil je tudi, da ima ambicije onkraj športa. James je dejal, da ima v življenju dva cilja. En je, če ga citiramo: »biti globalna ikona, kot je Muhammad Ali«, drugi pa: »biti najbogatejši športnik, ki je kdaj živel«. In čeprav sta to lahko vsak zase povsem v redu cilja, nekako ne gresta skupaj. To pa zato, ker fantje kot je Muhammad Ali niso postali globalne ikone zaradi tega, ker so bili bogati, ampak ker so bili pripravljeni žrtvovati vse – vključno s sponzorskimi pogodbami –, da so se lahko postavili za to, v kar so verjeli. Muhammad Ali ostaja globalna ikona ne zaradi tega, kar in koliko je v življenju zaslužil, pač pa zaradi tega, kar je žrtvoval. Želel je več kot le denar, več kot le slavo in več kot le boksarske naslove. Želel je spremeniti svet. Spomnimo se, najprej je moral spremeniti svoje mišljenje o slavi. Ko je kot 18-leten osvojil zlato olimpijsko medaljo v Rimu, je mladi Cassius Marcellus Clay Jr. dejal, da so njegove sanje v boks prinesti profesionalno rokoborbo. Kot svojega vzornika in heroja je izpostavil radoživega profesionalnega rokoborca po imenu Gorgeous George. Do sredine šestdesetih je Cassius Marcellus Clay Jr. spremenil svoje ime v Muhammad Ali in postal veliko bolj nevaren mož. V šestdesetih smo imeli dve veliki gibanji: gibanje za svobodo Afro-Američanov in protivojno gibanje. Ti dve gibanji se nista vedno nujno povezovali, sta se pa povezali v Muhammadu Aliju. Muhammad Ali je bil še vedno dovršen zabavljač, toda zdaj je bil njegov heroj Malcolm X. Leta 1964 se je pridružil gibanju »Narod Islama« (Nation of Islam), ki se ga je bela Amerika bala in ga sovražila ter pričel javno govoriti proti rasizmu. Nekaj let kasneje je postal eden najbolj glasnih in vnetih nasprotnikov Vietnamske vojne. Z uporom naboru, je leta 1966 na kocko postavil celotno svojo kariero. To je bilo dejanje zavestnega upora, ki ga ni stalo le šampionskega pasu, pač pa ga je obsodilo tudi na zapor. Dejstvo je, da je bil Muhammad Ali več kot le športnik: ko je v nekaj verjel, je menil, da se je treba za to postaviti tudi izven ringa, kar je storil brez strahu; kot nekdo, ki razume, da je del nečesa večjega. Seveda je bilo to veliko pred časom, ko so korporacije v športu zasedle svoja mesta in vsak potencialno pristen upor spremenile v marketinško akcijo za športne čevlje ali pijačo. In veliko preden so otroci kot je LeBron želeli preiti od tega, da postanejo veliki možje kot Muhammad, do tega, da postanejo preprodajalci blaga kot je Mike.

Danes že bivši superzvezdnik Chicago Bullsov Michael Jordan, ima še vedno deleže v podjetju Nike, a tudi med leti ko je še igral, se je pogosto obnašal zgolj kot proizvod znamke Nike. Leta 1992 je Jordan skupaj z ameriško olimpijsko ekipo v košarki, poimenovano sanjsko moštvo, odšel v Barcelono. Do zlata so prišli z lahkoto, vendar ko je prišlo do podelitve medalj, je imel Jordan pred seboj vendarle majhno dilemo. Na podelitev je prišel z ameriško zastavo, ki mu je visela preko levega ramena. To na videz domoljubno dejanje se je izkazalo za popolnoma nekaj drugega. Jordan je zastavo uporabil, da je na svojem moštvenem dresu prikril logo podjetja Reebok. Uporabil je ameriško zastavo, da bi tako zaščitil blagovno znamko, ki ji je bil pogodbeno zavezan. Lojalnost korporativnemu velikanu, ki jo je Michael Jordan izkazal tudi takrat, ko ni želel podpreti Harveya Gantta, temnopoltega demokrata, ki je kandidiral nasproti republikanskemu senatorju Jesse Helmsu, glasnemu nasprotniku državljanskih pravic in bivšemu segregacionistu, samo zato, ker s tem ni želel ogroziti prodaje svojih športnih čevljev na domačem trgu. Dobiček pač zahteva, da užališ čim manj ljudi. Torej, če želiš služiti denar, drži jezik za zobmi.

V več ozirih oba velika športnika predstavljata dva pola zgodbe o politiki v ameriškem športu. Muhammad Ali na eni strani kaže kako veličina v ringu ne zahteva žrtvovanja veličine izven njega. Jordan na drugi strani predstavlja novo dobo korporativne oblasti, ki rada poveličuje podobe uporništva, vendar jih pred tem loči od vsebine, da ne bi slučajno ogrozile ali stopile na pot interesom dobička.

V tem, kako je bil Muhammad Ali sprejet v družbi 21. stoletja, je neka velika ironija. Da je bil tako dobro sprejet zdaj, ko je izgubil dar govora, pove nekaj zelo negativnega o naši družbi. To je nekaj, kar mi že dlje časa leži na umu, ker zame je Muhammad Ali glas odpora in mislim, da ta glas prav danes zelo pogrešamo. LeBron James in drugi, ki jih skrbi za svojo zapuščino, bi si morali zapomniti to, na kateri strani zgodovine je bil Ali. Spomniti bi se morali, kako današnja komercialna logika »igraj varno«, prikriva dolgoleten nasprotni tok, ki je bil prisoten v zgodovini športa. Utelešen je v športnikih kot sta recimo Tommie Smith in John Carlos, ki sta ameriško športno kulturo konec šestdesetih obrnila na glavo. Na olimpijskih igral leta 1968 sta osvojila zlato in bronasto medaljo. Kar sta storila nato, stoji v ostrem kontrastu do današnjega depolitiziranega, sterilnega in hiper-komercializiranega športnega sveta. Nista izvedla Jordanove poteze in svoje platforme na svetovnem odru zlorabila, da bi zaščitila kakšno svojo pogodbo. Ne, želela sta izraziti svoje stališče. Ko sta hodila proti odru za podelitev medalj, sta si sezula čevlje in jih v protest nad revščino v ZDA, nesla v rokah. Nosila sta znamenje, ki je izražalo protest proti linčanju in John Carlos si je celo odpel trenirko, kar je kršitev olimpijskega protokola, da bi tako pokazal solidarnost, kot mi je kasneje povedal, s svojimi temnopoltimi in belopoltimi delavskimi kolegi doma v New York Cityu. In v verjetno najbolj znani gesti v olimpijski zgodovini, sta med predvajanjem ameriške himne dvignila v pest stisnjeno roko, da bi na ta način pokazala solidarnost z gibanjem za državljanske pravice. Njuna simbolična gesta je navdahnila milijone po vsem svetu, toda njuna kazen je bila hitra in huda. Smith in Carlos sta bila izgnana iz olimpijske vasi in njuni športni karieri sta bili uničeni. Leta sta dobivala grožnje s smrtjo in v svoji domovini sta bila obravnavana kot izdajalca. Nista mogla najti službe. Njuni ženi in otroci so trpeli. Takšni trenutki so pomemben del zgodovine ameriškega športa – del velike in dolge tradicije boja in poguma vpričo krivic, ki so s tem, ko je politika postala v športni areni ne le neprimerna pač pa tudi neetična, v glavnem pozabljene. Tako zelo si želimo šport videti zgolj kot prostor za igro – ne želimo si resnosti. Ampak tukaj je tudi problem. To za nas kot družbo ne zmanjšuje le veličine in pomembnosti športa, ampak tudi pogum športnikov. S tem ko delamo preteklost sterilno in vlečemo šport ven iz političnega in kulturnega konteksta, katerega del je vedno bil, delamo krivico tako športnikom kot temu, kar je v športu najboljše. S tem, ko vpričo krivic držimo jezik za zobmi, prispevamo k temu, da se lahko še naprej norčujemo iz drugih, jih zavijemo v molk, sebi pa podelimo zagotovilo, da ostajamo popularni pri teh, ki varujejo standarde normalnosti. A resničen pogum pomeni, da se za svoja prepričanja postavimo tudi ko to ni popularno. Pravi moški in prava ženska ne vprašata za dovoljenje, da lahko dvigneta svojo pest.

Povzeto in prirejeno po: http://www.mediaed.org/cgi-bin/commerce.cgi?preadd=action&key=151

Dave Zirin je avtor številnih knjižnih uspešnic, športni urednik revije »The Nation« in voditelj tedenske radijske oddaje »Edge of Sports« (Na robu športa) na radiju Sirius XM. Njegov blog »The Edge of Sports« vsak teden prebira na tisoče ljudi. Prav tako je kolumnist revij SLAM Magazine, The Progressive in Sports Illustrated online, njegovo pisanje pa se občasno pojavlja tudi v številnih drugih publikacijah, vključno z Los Angeles Timesom, Washington Postom, New York Daily Newsom in San Francisco Chroniclom. Zirin je svojo teorijo o povezavah med športom in politiko ponesel tudi na številne TV postaje in sicer v oddaje ESPN's Outside the Lines, MSNBC's Countdown with Keith Olbermann, MSNBC's Morning Joe, MSNBC's The Rachel Maddow Show in Democracy Now with Amy Goodman. Njegova zadnja knjiga »Bad Sports: How Owners are Ruining the Games We Love« (Slabi šport: kako lastniki uničujejo igre, ki jih imamo radi), ki jo je Naomi Klein opisala kot »izviren in oster opis tega kako deluje Amerika«, je bila nedavno (2010) izdana pri založbi Scribner.

Napotilo

http://www.zofijini.net/koticek_vecji.html