Tomaž Grušovnik

"ALI LAHKO ZAGOVARJAMO SOLIPSIZEM?"

("Can solipsism be defended?")

Solipsizem je nazor, da je moja eksistenca edina eksistenca, oziroma, da obstajam le jaz oziroma moja duševna stanja in je celotno moje cutno izkustvo - cutni podatki o predmetih, dogodkih in nenazadnje ljudeh - le moj konstrukt. Torej vse kar obstaja in kar zaznavam sem pravzaprav jaz sam - moja duševna stanja. Solipsizem trdi, da je nesmiselno reci, da zraven mojih duševnih stanj obstaja še kaj drugega, saj za to trditev ni dobrih razlogov. Namrec vse kar vem o (domnevnem) svetu okoli mene je pridobljeno iz cutnega izkustva: na obstoj mize sklepam, ker imam dolocene cutne podatke. Solipsizem tukaj pravi, da so ti cutni podatki povzroceni od mene samega, ne pa od objekta "zunaj" mene. Tako sem sam vzrok za vse cutne podatke ki jih imam in so dejansko moja duševna stanja edina bivajoca "stvar".
Solipsizem je lahko logicna posledica dolocenih filozofskih sistemov. Primer takšnega sistema je filozofija Descartesa in Berkeleyja. Ce pri Descartesu ne sprejmemo dokazov za obstoj boga, ostanemo pri trditvi "Mislim, torej sem" in potemtakem vemo samo to - da obstajam (ne pa tudi da zraven mene obstajajo še druge stvari). Berkeleyjeva filozofija pa nas privede do solipsizma zaradi trditve : "Biti je biti zaznan oziroma zaznati". Toda stvari zaznavam le preko svojih cutnih podatkov, katerim sem, ce ni boga, lahko vzrok tudi sam, za zaznavanje koga drugega pa ne morem vedeti. Tako ne morem biti gotov, da biva še kaj razlicnega od mene.
V nadaljevanju bom skušal našteti argumente za in proti solipsizmu in pokazati, ali lahko solipsizem zagovarjamo.

Argumenti v prid solipsizmu so zelo mocni in jih le s težavo spodbijamo. Eden odlocilnih argumentov, ki govori v prid solipsisticnemu nazoru je izpeljan iz dejstva, da je posameznik lahko subjekt le svojih cutnih podatkov, kar pomeni, da nikakor ne morem vedeti za zaznavanje drugih. Ker ne morem vedeti za še kakšno zaznavanje razen svojega, tudi ne morem vedeti, ali obstaja še kdo ali kaj drugega, ki zaznava. Na obstoj drugih zaznavajocih subjektov, duševnih stanj, materialnih predmetov in dogodkov sklepam le iz lastnih cutnih podatkov, za katere pa ne morem biti gotov da ne izhajajo iz mene samega, torej ne morem biti gotov, da nisem sam njihov vzrok. Ce pa sem sam vzrok svojim cutnim podatkom, takrat dejansko ne obstaja nic drugega kot zgolj jaz sam, ki konstruiram vse cutne podatke, tako da se mi samo zdi, da zraven mene obstaja še vrsta stvari.
Drugi argument, ki se navaja v podporo solipsizmu, je povezan s sanjami. Kadar sanjamo, še posebej, ce so sanje žive, se nam zdi, kot da so predmeti in osebe, ki jih sanjamo, resnicne. Šele ko se prebudimo, uvidimo, da smo ves cas le sanjali. V sanjah seveda ni bilo ne dejanskih predmetov, ne dejanskih oseb, ne glede na to, kako resnicne so se zdele. Vsi "cutni podatki", so bili naš konstrukt; ceprav so se nam zdeli predmeti in osebe od nas še tako razlicni, so bili le del nas. Prav tako so bili naš konstrukt vsi dogodki in dejanja oseb. Torej: ce lahko imamo tako žive sanje, da smo prepricani v njih kot del resnicnega življenja, kako smo lahko potem prepricani, da ni enako, kadar smo budni - kako smo lahko prepricani, da tudi sedaj ne "sanjamo" in da cutni podatki mize, stola in ostalih predmetov, ki jih zaznavamo podobno kot v sanjah, niso povzroceni od nas samih - tako kot v sanjah (za katere smo bili prepricani, da so resnicne, a se je izkazalo, da so bile sanje)? Po mnenju solipsizma tega ne moremo vedeti, zato se zdi razumno sprejeti dejstvo, da bivam le jaz oziroma samo moja duševna stanja.
To sta dva izredno trdna argumenta, katerih nepravilnost je težko, ce ne nemogoce, dokazati. Vendar, cetudi obveljata, še nista zadosten razlog, da solipsizem sprejmemo. Pravzaprav nakažeta le dejstvo, da se solipsizem kaže kot ena izmed možnosti razumevanja sveta, ne pa tudi, da je edina resnicna podoba sveta, argumenta torej neposredno ne spodbijata obstoja množice stvari. Bolj se zdi, kot da solipsizem ostaja možnost, ki sicer ni izkljucena, a je prav tako težko verjetna, saj obstaja kopica argumentov, ki govorijo proti obstoju zgolj ene stvari - to je mene samega.
Prvi proti argument solipsizmu bomo zaceli graditi tam, kjer se je koncal zadnji za solipsizem, se pravi v sanjah. Izpeljan je iz urejenosti cutnega izkustva, iz cesar se sklepa, da so vzrok cutnim podatkom stvari, razlicne od zaznavajocega subjekta, kar pomeni, da zraven mene morajo obstajati še druge, od mene razlicne stvari. Težko si namrec zamislimo, da bi resnicno vsi cutni podatki izvirali iz nas samih - ce bi bilo tako, najverjetneje sploh ne bi bili urejeni, to pomeni, da bi lahko zaznavali vse povprek - medtem ko bi otipali nekaj mehkega in vonjali nekaj, kar diši po medu, bi v svojih rokah zagledali kladivo - naslednjic bi lahko bil obcutek drugacen - tokrat bi kladivo obcutili kot nekaj spolzkega in izredno vrocega. Torej, ce zares cutni podatki prihajajo od nas samih, kako to, da so tako urejeni, da dolocene lastnosti gredo vedno skupaj z dolocenimi predmeti, saj je jabolko - vedno socno in (bolj ali manj) trdno in nebo (brez oblakov) vedno modre barve. Podobno lahko trdimo za nekatere dogodke, ki se zdijo povezani, kot na primer bliskanje in grmenje, ter se vedno pojavljajo v dolocenem zaporedju. V tem primeru lahko govorimo o naravnih zakonih - in vprašanje je, ce bi vsi ti zakoni zares zmeraj veljali, ce bi cutni podatki prihajali od nas samih. Najverjetneje ne, saj ce pogledamo sanje, ki so zares naš konstrukt, vidimo, da so pogostokrat zmedene; osebe se pojavljajo, predmeti izginjajo ali imajo nenavadne lastnosti, pogostokrat se nenadno zamenja kraj "dogajanja", dogajajo se nevsakdanji dogodki, ki so pogosto nepovezani in ki jih ne bi mogli pojasniti z naravnimi zakoni, ki veljajo v "budnem stanju". Tako lahko sklepamo, da je zelo malo verjetno, da bi bili cutni podatki tako natancno urejeni, ce bi prihajali od nas samih, kar kaže na to, da stvari zunaj nas vendarle obstajajo, da so cutni podatki vendarle povzroceni od zunanjih stvari, saj imamo cutno izkustvo urejeno po dolocenih zakonih. Ceprav argument ni povsem prepricljiv, pa vseeno pokaže, da je verjetnost obstoja množice razlicnih stvari vendarle precej vecja od verjetnosti obstoja ene same stvari - mene.
Naslednji proti-argument ima opraviti s samim cutnim izkustvom in pokaže, kako zelo malo je verjetno, da bi subjekt, ce bi bil sam vzrok svojim cutnim podatkom, le-te sploh imel. Ce sem torej sam vzrok za svoje cutne podatke, potem morajo biti plod mene samega, to pomeni, da se morajo vsi cutni podatki, od barv, toplote, oblike, teže, najrazlicnejših ostalih sil, okusa, vonja itd. itd. vedno znova neprestano konstruirati v meni. Pri tem si ne morejo "jemati vzgleda" pri dejanskih stvareh, saj te ne obstajajo - to pomeni, da npr. cutnih podatkov mize, na podlagi tega, kakšna miza v "resnici je", ne morem skonstruirati, saj je (po solipsisticnem nazoru) ni, ker je cutno izkustvo moj in samo moj konstrukt, kajti samo jaz obstajam. Potemtakem moram "ustvariti" sam vse predmete, o katerih neprestano dobivam cutne podatke, ne morem si jemati "zgleda" po dejanskih stvareh. Predstave, kaj so zvoki, barve, vonjave, trdota, mehkoba, toplota, hlad itd. itd. ne morem dobiti "od zunaj", ampak moram vse te obcutke ustvariti sam. Prav to se zdi nenavadno - od kod bi namrec sam konstruiral takšne kvalitete, ki jih (vsaj menim) zaznavam preko cutil iz okolice, ce ne bi vedel kaj oziroma kakšne te kvalitete ali cuti so. Poglejmo drugace: sanjam lahko najrazlicnejše predmete, ki sploh ne obstajajo - na primer zelena leteca krava. Res, zelena leteca krava najbrž ne obstaja, obstaja pa cutni podatek za zeleno, približno vem, kako naj bi izgledala krava in tudi s pojmom letenja sem seznanjen. Potemtakem sanjanje zelene letece krave ni vec nenavadno, saj je le zmes razlicnih lastnosti in stvari, ki so posamicno že bile zaznane, sedaj pa so združene v nov predmet. A vendarle si je težko zamisliti, da bi sanjal nekaj, kar bi posedovalo lastnost, ki je še nikdar nisem zaznal in ki ne more biti zaznana z mojimi petimi cutili (primera takšne lastnosti ne morem podati iz istega razloga: ker je še nisem zaznal in je torej ne morem opisati). Tako se zastavlja vprašanje ali bi, ce bi bil zares edina bivajoca stvar, sploh imel cutne podatke, ali bi sploh vedel, kakšno je zeleno, toplo, trdo, ali sem sam od sebe sploh zmožen konstruirati cutne podatke, ki jih nisem poprej zaznaval povzrocene od zunanjih, od mene razlicnih stvari? In dalje, ce sam zmeraj znova konstruiram cutne podatke, zakaj jih konstruiram zmeraj v domeni petih stalnih cutil: vida, voha, sluha, tipa in okusa? Zakaj ne zacnem konstruirati novih cutov in novih cutnih podatkov? Potemtakem, ce je argument veljaven, lahko iz tega, da cutne podatke imamo, sklepamo, da obstajajo od nas razlicne stvari, ki so vzrok tem cutnim podatkom, saj sami ne bi bili zmožni ustvariti cutnih podatkov, ce poprej ne bi bili z njimi seznanjeni preko cutil.
Zadnji proti argument solipsizmu v tem eseju je na prvi pogled dokaj nenavaden. Govori o tem, da ce sprejmemo dolocene predpostavke, logicno sledi, da solipsizem ne more biti resnicna podoba stvarnosti. Prva predpostavka je ta, da ne obstajamo vecno. To si bržkone ni težko zamisliti, saj nam niti spomin ne kaže na to, da bi živeli že od nekdaj (dandanes se (najbrž) nihce ne spominja Francoske revolucije ali umora Julija Cezarja - ceprav to še ni zadosten razlog zakaj naj ne bi živel vecno). Drugic, ce ne obstajamo vecno, potem smo morali enkrat nastati. Tretjic: najbrž nimamo pretiranih težav pri sprejemanju predpostavke, da mora vsaka posledica imeti svoj vzrok, oziroma, da vsaka stvar potrebuje nek vzrok, da pricne bivati. Torej, ce sedaj živim in ce sem nekoc moral nastati in ce je za moj nastanek bil potreben nek vzrok, potem sva morala v tistem trenutku, ko sem nastajal, bivati vsaj dva - jaz, kot posledica, ki sem šele nastajal, kot posledica in kot vzrok, nekdo ali nekaj, ki me je ustvarjal(o). Nadalje ni razloga, da bi tisto nekaj, kar je povzrocilo moj nastanek, nehalo bivati, saj stvari same od sebe ne morejo preprosto izginiti. Tako morava ali sva vsaj morala bivati najmanj dva - jaz kot posledica in "tisto nekaj, kar imenujem stvaritelj" kot vzrok. Resda je argument ranljiv, ker veliko predpostavlja, vendar vseeno delno pokaže na iracionalnost solipsizma. Je pa tudi res, da ceprav je argument resnicen, ne predpostavlja obstoja vec kot dveh stvari - mene in vzroka za moj obstoj, s cimer, kadar želimo pojasniti izvor cutnih podatkov, najbrž nismo zadovoljni.

Argumenti za in proti solipsizmu so mocni in se pogosto spodbijajo, vendar še ga zmeraj lahko uspešno zagovarjamo. Nazadnje vendarle ostaja dejstvo, da smo vklenjeni v svoja telesa in smo lahko le subjekt svoji zaznavi, tako lahko imamo neposredno vednost le o svojih duševnih stanjih. Vendar pa so argumenti proti solipsisticnemu nazoru prav tako mocni in pogosto racionalni. Kljub temu torej, da je solipsizem mogoce zagovarjati, tega resneje ni pocel noben filozof v zgodovini - solipsizem je zmeraj ostajal le kot možnost, kot logicna izpeljava nekaterih filozofskih sistemov. Prakticno gledano je za posameznika povsem vseeno, ali je solipsizem resnicen ali ne, popolnoma vseeno je, ali sem sam vzrok svojim cutnim podatkom, ali pa so njihov vzrok druge stvari. V obeh primerih namrec zaznavam razlicne stvari in zdi se mi, da imam nanje vpliv, ter podobno, da one vplivajo name: ce se spotaknem ob stol, je name deloval s silo, ki je povzrocila, da sem padel; in podobno, jaz sem deloval na stol s silo, ki je povzrocila, da se je prevrgel. Ko sem na tleh in cutim bolecino, mi je povsem vseeno, ali sem sam vzrok za svoje cutne podatke, ali prihajajo "od zunaj". Podobno je z osebami - do njih se vedem na dolocen nacin, ne glede na to ali so zgolj moj konstrukt ali resnicno obstajajo. Pomembno je le to, da opazujem kako moje vedenje sproža razlicne reakcije pri ljudeh, ponovno ne glede na to ali so v resnici osebe le moji konstrukti ali zares obstajajo, ter se nato skušam primerno vesti - zame kot zaznavajocega subjekta so posledice mojega vedenja in obnašanja drugih ljudi enake v obeh primerih, ce je solipsizem resnicen ali pa napacen nazor o svetu. Tako se zdi, da ima solipsizem pomen zgolj v filozofiji, iz prakticnega vidika življenja pa je nepomemben.
 

Tomaž Grušovnik


 

LITERATURA: