V soboto, 15. februarja, se je izkazalo, da so množice na ulicah še vedno mogoče, da še obstaja javni prostor in da še obstaja javno mnenje, kar je na nek način presenetljivo, a razumljivo, posebej, če ta javni prostor razumemo kot medijski prostor. Ko se nam pretkano pove, da je potrebno na ulico, pač gremo, saj ni treba, da vse tudi razumemo, da le imamo neko svojo predstavo - prepričanje. Obvladuje nas industrija javnega mnenja. Na ulice je ljudi pripeljala podoba, podoba, ki ji ljudje priznavamo oblast. Oblast pa je v rokah ljudi, ki nam vladajo tako, da obljubljajo vojno. Ljudje sicer pravijo: ne strinjamo se, in to tako tudi pokažejo, a to so ovce, ki meketajo na volkove. Dovolj jim je že, če se pojavijo na ulici, stopijo na cesto in to je za njih dovolj, krč vesti popusti.

Subjekt je v sistemu podrejen nečemu, kar ga presega, čeprav to presežno obstaja prav v njegovih dejanjih - v praksah, ki ga konstutirajo Zavedati se moramo, da je to umetno vzpostavljeni krog - nekak perpetuum mobile, ki nam nudi varno in udobno življenje in kot tak zahteva tudi svoje žrtve, toda ne zavedamo se posledic, če se ta krog pretrga. To je tisto, kar je tako pri demonstracija proti vojni, kot pred tem pri antiglobalizacijskem gibanju, kot etičnemu ekvivalentu, moteče. Privlači nas vznemirjanje in preganjanje dolgčasa, ne premišljamo pa svojih lastnih izhodiščnih pozicij in predvsem posledic.

Paradigme antiglobalizacije ali mirovništva so plemenite v odnosu do nosilcev dvomljive moči, a vednost, ki jo posedujemo, nam pravi, da antiglobala izraža protest proti temu, da se to, kar imamo sami (se pravi krog varnega preživetja) zgodi tudi drugim, ne storimo pa ničesar ali bore malo proti temu, da sami ne bi bili več objekti tega kroga izkoriščanja. Razumljivo, zakaj bi blatili lastno udobje. Šele, ko bi bila na točki te zavesti, bi antiglobala pridobila določeno verodostojnost, sedaj, podobno kot sobotne demonstracije, milo rečeno, spominja na papaparado. Ne moremo spreminjati naših interesov, če prej ne spremenimo objekta le teh. Če smo v svojih zahtevah iskreni, zakaj potem takem podpiramo tako nepotrebne in nekoristne tradicionalne institucije kot je vojska (obstaja sama zase in ker tako sistem brzda nedelavnost in brezposelnost). Z odklanjanjem procesov, ki so potrebni za vzdrževanje našega standarda smo le hinavski, ker si želimo ugodje, ne da bi si pri tem hoteli mazati roke. V bistvu nam je vseeno, a je moderno in pravijo, da se spodobi, da smo človekoljubni in ker smrad po mrtvih neprijetno draži naš čut po nedolžnosti in nenazadnje naš čut za estetiko.

Če želimo živeti lagodno, kot nam diktira aktualna logika tržnega gospodarstva, moramo vzeti v zakup tudi tisto slabo, kar to prinaša. Moramo sprejeti dejstvo, da namesto nas trpijo drugi, kar je lepo v demokratično kapitalistično paradigmo ovita realnost, vse zato, da so le naši interesi zadovoljeni. Vojna je biznis, od katerega živimo vsi, ne samo Amerika; je biznis, ki je potreben za spet novi biznis in tako naprej, vse v službi gospodarske rasti.

Čudenje nad človekovim rastočim entuzijazmom nad kapitalizmom, kot sorazmerno novo igro nikoli ni skrivalo znakov najhujše kožne infekcije. Šele ko gledamo z distanco na zgodovino družbe, lahko dojamemo ironijo, da je dvema največjima zabavljačema podelila isti priimek - Marx. To v kakšnem sistemu živimo pač ne pomeni ničesar drugega kot načina, kako preganjati dolgčas. Ko se soočamo z homo economicus je to podobno soočenju z pastirji krščanstva, oba sistema sta zrasla v eno z svojimi prepričanji in drug drugemu solita pamet, v bistvu sta pa oba na misiji: nemogoče. To, da ljudje premorejo dovolj zavesti, da vedo, da je to pot, ki ni prava, je samo še en dokaz več, v trdnemu prepričanju, da problem ni v človekovem intelektu. Že res, večina se pokori, kar pa je problem volje, ki je šibka. Osnovni problem potrošniške družbe je jasen, le ta je identičen problemu etične, moralne, pravne ali kakršne že koli družbene formacije, v kateri vegetira posameznik v navezi z drugimi posamezniki, to je princip vrednotenja, princip, ki denar interpelira v princip vrednosti.

Mediji, poskušajo v svrho tega vrednotenja kolonializirati zasebno bivališče. Informacijska zmeda teče v posameznika kot neustavljivi tok fikcij, ekonomijo tako varno zremo skozi družinsko okno zaslonskega prostora. Življenje z odtujeno avtoizkušnjo, ki jo predstavlja izguba družbenega, se v tihi privolitvi in globokem pomanjkanju, lahko varno nadaljuje. Gledalec je pripeljan k svetu in svet h gledalcu, oba sta posredovana z ideologijo zaslona. To je virtualno življenje v virtualnem svetu. Kapitalizem je v svoji končni obliki razvil princip religioznosti, podobno kot nekoč katoliška cerkev, ki svojim vernikom poskuša zagotoviti varnost in dominacijo nad nevernimi kjerkoli na planetu, tako kapitalizem, z roko v roki z demokracijo, kolikor je je ostalo, poskuša novodobnemu popotniku, po t.i. globalistični logiki, nuditi relikvije kapitalizma, kjerkoli se že nahaja. Dokler se vedete kot porabniki, ste po logiki kapitala tudi demokratični. V skrajni konsekvenci nam kapitalizem zastavlja dilemo, zakaj sploh potovati, zakaj sploh kaj početi, navsezadnje kamorkoli smo namenjeni, karkoli želimo početi, smo že tam in želeno že počnemo.(CAE)

Prav je, da se ljudje pokažejo na ulici, že samo to je nek korak naprej, a samo to je premalo. To so namreč hkrati ljudje, ki bodo, ko bo tako ukazala oblast, pa če se strinjajo ali ne, streljali na nedolžne, ker konec koncev, kaj bi pa brez reda, v katerem ima vsak svoje, v naprej določeno mesto. Ne zavedajo se, da so prav oni tisti, ki lahko s tem, da ne delujejo v tej smeri in da pričnejo misliti z svojo glavo, izrazijo ultimativni NE. Nenazadnje je, kot kažejo izjave vladajočih, demokracija le še neka formalna forma, ki je sicer lepa stvar, a drugače povsem neuporabna v današnjem svetu. Angažirajo jo pač, kadar jo potrebujejo.
Možnost motnje sistematične moči, je v njej lastni organizaciji, ki pa ob soočenju z neuspešno polpreteklo zgodovino, kaj hitro zbledi. Fragmentacija sveta je anahronizirala gibanja, oblast in odgovornost sta postali preveč nedoločljivi in tehnologije upravljanja preveč prilagodljive, da bi bila meščanska akcija lahko učinkovita. Situacionisti so v šestdesetih poskušali z zavrnitvijo vrednosti dela in kapitala, vsi bi morali nehati delati, kar pa je bila ob sklenjenem krogu preživetja, že v začetku mrtva strategija.

Bistvena dilema, ki se nam tako poraja ob sobotnem taborniškem izbruhu solidarnosti, je zato razmerje individuma v državi do njegove oblasti - njegovega gospodarja in zakaj individum z svobodno voljo to razmerje sploh dopušča.
Kot je norost na nek način konstitutivna za razum, tako je suženjstvo za svobodo. Zato ko vpeljemo idejo o svobodnem državljanu, v bistvu vpeljemo sužnja, s tem pa tudi razmerje do gospostva. Besede ki jih uporabljamo delujejo grozeče, a naj pojasnimo. Osebna lastnost ali značilnost določa prostor posameznikove avtonomije znotraj sistema in sistem inzistira na posamezniku in ne subjektu ravno zaradi stopnje nadzora, individualizacija je tako novodoben proces podrejanja z osamitvijo, fronte na katerih bijemo svoje boje, so fronte, na katerih je posameznik ne le nemočen, temveč že v naprej podrejen, sam je že izid izgubljenega boja. Politika individuma kot svobodnega posameznika se bo zato, če bo hotela kaj ponuditi, morala odpovedati iluzorni svobodi, ki nam jo nudi aktualni sistem in graditi na obliki preproste medčloveške vzajemnosti.

Roby